Glas, 25. november 1977
Ob 12.15 sva na vrhu. Objameva se, solze sreče pa skrivava za očali. Kar ne morem verjeti. Na vrhu osemtisočaka, in to pri dvajsetih letih! Na vrhu sva, jaz in Nejc, njegov drugi osemtisočak. Veter pa tuli in razsaja po grebenu.

Piše: Andrej Štremfelj
nadaljevanje
Šabas! Nosači se ustavijo, naslonijo svoje tovore na palice in živahno kramljajo. Šabas pomeni počitek. Nosači hodijo v svojem ritmu, ki nam ne ustreza preveč. Zato hodimo pred njimi vsi, razen dveh ki sta vedno na začelju.
Gore-Poro. Danes prvič ležimo neposredno na ledeniku, prav sredi tega veletoka. Le gladke velike kamnite plošče nas ločijo od golega ledu. Nosači jih nanosijo in mojstrsko zložijo, ter si tako pripravijo ležišča. Ledenik, ki »živi« in se neprestano premika, vsako leto dodobra uniči njihovo delo. Malemu Marku je vedno huje. Višina se mu res pozna. Dohtar mu predlaga dan počitka, vendar oče Marko pravi, da bosta do baze že zdržala.
Ledenik se je spremenil. Ni več v vsej svoji širini posut z moreno. Le ob robovih in v sredini se vlečejo trije grebeni posuti s kamenjem. Vse izrazitejše so kotanje med posameznimi ledenimi grebeni, po katerih tečejo že prave rečice. Nekaj pred Konkordijo naletimo še na ostanke snega, ki je moral pasti pozno pomladi. Nosači spretno izbirajo pot. Bogve kolikokrat so že nosili tod, če se spominjajo še starih alpinistov, prvopristopnikov v Karakorumu kot so Cassin, Bonatti, Buhl, … Pot po ledeniku se ne pozna več. Zato ponižno kot ovčke hodimo za nosači. Na Urdukasu smo naleteli na zadnjih 100 nosačev japonske ekspedicije. Sedaj hodimo skupaj. Japonci imajo dovolj denarja in zato lahko nudijo nosačem več kot to zahtevajo predpisi. To nosači takoj izkoristijo. Naši nosači so nas začeli izsiljevati in zopet groziti s štrajkom. Le vodji nosačev iz Askole, Aliju in Heiderju se lahko zahvalimo da do tega ni prišlo.

Vsak večer, ko odpustimo tri nosače, imamo probleme, kajti nihče noče domov. Odpuščamo jih zato, ker vsak dan razdelimo tri tovore moke. Vsi nosači bi radi prišli do baznega taborišča. Nosač je ponosen, če lahko prinese svoj tovor prav pod hrib.
Na etapi, od Gore-Poro do Konkordije smo se ločili od Japoncev, ki so zavili na levo stran ledenika, kajti na Konkordiji oni zavijejo na stranski ledenik, ki pripelje pod K2, mi pa gremo še naprej po Baltoru. Šodr in oba Markota, ki so zaradi mlajšega malo zaostali, so zgrešili našo pot in jo mahnili za Japonci. Bili smo v skrbeh, posebej ko se je dan že nagibal h koncu, njih pa ni bilo nikjer. Šele na večer prisopiha Šodr prek ledenika iz japonskega tabora. Mali je tako slab, da se je Marko odločil, da bo en dan počival. Potem pa bosta šla pod K2 v Japonsko bazo in preden se bosta vrnila domov se bosta oglasila še v naši bazi. Nejc in Šodr bosta šla z dohtarjem naslednjega dne do Marka, da bo Martin pogledal, če ni kaj resnega.
Konkordija! Stičišče ogromnih ledenikov ispod K2, Gasherbruma IV, Chogolise in Baltoro Kangrija. Impozantni K2, drugi najvišji vrh na svetu, nas preseneti s svojimi strmimi stenami. Prav tako se ne moremo načuditi strmi Z steni Gasherbruma IV. Pa strma pobočja Brod Peaka, po katerih se je povzpel na vrh Herman Buhl pred točno dvajsetimi leti. Na koncu doline se dvigata v nebo še čokati Baltoro Kangri ali Zlati prestol in Čogolisa, »nebeška streha« Hermana Buhla, ki je postala njegov grob. Res veličasten pogled nudi prostor na Konkordiji.
Še dva dneva nas ločita od baznega taborišča, vendar Skriti vrh je res tako skrit, da ga še vedno ne vidimo. Po lepo nasutem srednjem grebenu ledenika pridemo pod Baltoro Kangri. Tu se ledenik v velikem loku obrne proti Shia Kangri, kjer se konča. In tu na levem robu se začenja ledenik Gasherbrum, ki izvira iz amfiteatra, katerega tvori vseh šest Gasherbrumov. Šele iz ovinka pod Baltoro Kangrijem zagledamo Gasherbrum ena, goro, kateri smo namenili naš obisk. Pokaže se sicer le vršiček, pa vendar nas malo potolaži.

iz poti proti taboru III (Induplati) 6750 m,
v ozadju Gasherbrum IV (7980 m)
Gasherbrum I, kar je v jeziku Balti pomeni »Bleščeča stena«, je leta 1892 odkril angleški raziskovalec Conway. Lepo visoko goro, ki jo je zagledal šele iz zgornjega dela ledenika Baltoro, je zato poimenoval Hidden Peak – Skriti vrh. Vrh je visok 8068 m in je drugi najvišji vrh v Karakorumu. Vrh je temeljito raziskala internacionalna ekspedicija leta 1934. Čez dve leti so se poskusili Francozi, ki pa prav tako niso prišli na vrh. Sele čez dvajset let je uspelo ameriški ekspediciji osvojiti vrh. Skriti vrh je zopet prišel na naslovne strani vseh alpinističnih revij s senzacionalnim vzponom Petra Habelerja in Reinholda Messnerja. In sedaj Jugoslovani!?
V sredo, 22. junija, 46. dan po tem, odkar smo odšli od doma, sem zapisal v dnevnik: »Ob sončnem vzhodu, ko komaj vstanemo, nosači že poberejo tovore in jo hitro ucvrejo po ledeniku navzgor. Vedo, da je baza blizu. Čim prej bi radi dobili denar in se vrnili v dolino, kajti ekspedicije, ki so na poti iz Skarduja, vabijo. Gora se nam vse bolj kaže. Z vsakim korakom, ki ga napravimo, se nam pokaže nov del njenih pobočij in sten.«
In res. Oči vseh nas so uprte v veličastno piramido. Kako lepa gora. V mislih si že predstavljamo, kje bomo opravili vzpon. Kar po strmem stebru naravnost na vrh jo bomo mahnili. Toda gora se še ni povsem odkrila. Šele iz baznega taborišča je viden JZ greben, za katerega se tudi navdušujemo. Pa smo si res izbrali čudovito goro v čudovitem svetu gora.
Okrog poldneva se nosači ustavijo, odložijo tovore in se porazgubijo po ledeniku. Smo na prostoru, kjer so imele bazo že druge ekspedicije. Nosači, kot mrhovinarji pretaknenjo ves prostor daleč naokrog, ter navlečejo skupaj vse, kar mislijo, da je še uporabno. Potem pa nam skušajo to prodati, čim dražje seveda.
Šodr in Nejc se takoj lotita izplačevanja. Nosači zadovoljni odhajajo v dolino. Ostali zberemo vse tovore in jih preštejemo, če so vsi, kajti nosači so znani po tem, da radi kaj ponevedoma odnesejo.
Vsi so že odšli v dolino, le trije »ta glavni« so še ostali. Dobili so nekaj bakšiša, brez česar v teh krajih ne gre, da bodo čez en mesec bolj zagotovo prišli po našo opremo, kar jo bo še ostalo za domov.
Končno smo ostali sami. Hitro se dogovorimo za lokacijo naše male vasice. Po trije bomo spali v vsakem baznem šotoru. Vsaka trojka si izbere svoj prostor in postavi šotor. Potem se lotimo kuhinje. Veliko ponjavo razpnemo med štiri velike sode, ki smo jih napolnili s kamnjem. Prednja dva smo povišali še z dvema, tako da bo kuhinja v sprednjem delu malo višja. Ponjavo obtežimo s težkimi kamni. Sedaj se lotimo razvrščanje hrane in opreme. S konzervami založimo zadnjo, nižjo stran kuhinje. Od strani in od spredaj naložimo sodove, v katerih imamo razvrščeno hrano in opremo. En stranski zid pa Golam in Karim, nosač, ki smo ga zadržali za transport opreme na enko, napravita iz kamenja Z združenimi močmi postavimo še šotor za zveznika in enega za kuharja in nosača. Šodr med tem sredi novonastale baze postavi sondo, na katero priveze jugoslovansko in pakistansko zastavo in zastavico OZN. Tako, baza je nared, in to v rekordnem času.
Golam skuha večerjo, mi pa med tem časom pripravimo tovore za tabor ena, ki ga nameravamo postaviti jutri.
Zvečer sedimo okrog stebra, ki na sredini podpira ponjavo, na zabojih, ki predstavljajo stole in kujemo načrte. Najprej se je trebe pač odločiti za smer, ki si jo bomo izbrali za vzpon na vrh. Odločiti se je treba med stebrom in JZ grebenom. 5:2 za steber. Še malo posanjarimo o tem, kako naj bi nam šlo na hribu, potem pa ležemo k počitku.
Golam nas že navsezgodaj zjutraj zbudi. Vseh sedem se nas napoti po ledeniku navzgor. Marinko in Karim danes ostaneta v bazi, ker še ne vemo, kje bo potekala pot in kakšna bo. Do vznožja JZ grebena, kjer naj bi stala enka, je pot zelo zamotana. Ledenik Gasherbrum se namreč strmo, v »slapu« spušča iz zgornjega na spodnji plato. Čez ta slap bo treba najti pot. Odločimo se za desno stran. Snega je na ledeniku še precej, tako da je veliko razpok pokritih in je hoja nevarna. Kmalu se navežemo, po štirje na eno vrv. Nekoliko prehitro zavijemo med serake in to nas stane precej časa. Nejc je povsem izginil med serake le vrv nam kaže sled za njim. Po dolgem blodenju med seraki in -razpokami izstopimo zopet na obrobna snežišča.