Planinski vestnik 2015/09
Milan Vošank (1954–2015)
Vedno je hudo, kadar nekomu umre ljubljena oseba, pa čeprav na njeno zadnjo rojstnodnevno torto ni bilo mogoče dati niti polovice svečk, toliko jih je bilo. Še huje je, kadar pestro in ustvarjalno življenje, ki še zdaleč ni bilo izpolnjeno, ugasne zaradi nesrečnih okoliščin. Takrat se srca njegovih bližnjih za trenutek ustavijo in v njih kljuva vprašanje. Zakaj? Zakaj je moralo ugasniti življenje Milana Vošanka, koroškega Notranjca, kakor se je podpisoval v vpisne knjige v planinskih kočah, bivakih in na vrhovih, ne vemo. Pretresljiva novica je za trenutek ustavila naša srca julija, nekaj dni pred njegovim rojstnim dnem.
Milan je bil rojen na Koroškem v idiličnih Brdinjah pri Kotljah pod Uršljo goro, kar je vplivalo tudi na to, da se je že kot mladenič zaljubil v hribe. Kako se vendar ne bi, ko pa je bila Uršlja gora prvo, kar je uzrl z domačega praga. Že kot mladenič je začel gore doživljati po plezalnih smereh, kar je dokončno zaznamovalo njegovo življenje, obenem pa tudi najprej koroške, potem pa še druge hribe, gore in ljudi, s katerimi ga je vezala enaka strast. Skoraj vse, kar je počel, je bilo povezano z gorami; slikar jih je slikal, pisec zgodb in pesmi nam jih je predstavljal z izbranimi besedami, glasbenik je pel o njih, alpinist je s spoštovanjem plezal nanje …
Milan Vošank, kalivec, se po končani vojaščini ni našel v tem poklicu, zato se je odločil za študij likovne vzgoje, knjižničarstva in zgodovine ter se kmalu po končanem študiju v Ljubljani in nekaj krajših zaposlitvah v ljubljanskih osnovnih šolah in pri časopisu Delo redno zaposlil v cerkniški osnovni šoli Notranjski odred kot učitelj likovne vzgoje. Po končani nižji glasbeni šoli je začel svojo glasbeno pot kot kitarist in orgličar v skupini Albatrosi na Ravnah na Koroškem. Med služenjem vojaškega roka v Škofji Loki je igral pri Grebatorjih, med študijem v Ljubljani pa pri kitarskem triu Pedagoške akademije. Po selitvi v Cerknico je več let igral v etnoskupini Fletno, katere eden ustanovnih članov je bil, in sodeloval z ljubljansko glasbeno skupino alpinistov Vertikala. Zadnja leta je igral orglice in kitaro v inštrumentalnem kvartetu.
Pri štiriindvajsetih je prvič postal oče, čez sedem let drugič in tudi zaradi dveh hčera je Cerknica postala njegov dom. In zadnje prebivališče …
Človek je ob njem včasih dobil občutek, da ves navdih, ki ga potrebuje, dobi v gorah. A vendar je bila družina tista, ki je krojila njegovo življenje; njegovi najbližji, njegovi hčerki, o katerih je tako rad pripovedoval z upravičenim ponosom; njegova mama in brat, od katerih se je po vsakem obisku kar težko poslovil; njegova Sonja, ki ga je zadnja leta spremljala tako v gorah kot na življenjski poti … Tudi prijatelji, predvsem planinski, so bili pomemben del njegovega življenja in glavni akterji njegovih zgodb. Gore je dojemal kot ljudi in ljudi kot gore, oboje je bilo zanj neločljivo povezano: “Kaj pa ono drugo v gorah? Lepota v naravi, tista, ki vzburka kri? Lepota v odnosih z ljudmi? Lepota čustev z gora in lepota kot darilo sočloveka. Kolikokrat sem že o tem govoril in pisal, pa se ne znam izpeti.”
Umetnik po duši in športnik po srcu je obe svoji strasti združeval s kratkimi, večinoma gorniškimi zgodbami, ki smo jih pogosto brali v Planinskem vestniku. Korošci so ga med drugim prepoznali v Koroškem Fužinarju, objavljal pa je še v drugih revijah in časopisih, seveda tudi strokovne likovno-pedagoške prispevke. Milan se je podpisal pod dve knjigi krajših zgodb iz svoje “popotne beležnice”. Leta 1994 je izšel njegov prvenec Na poteh med gorami, čez šest let pa še knjiga z zanimivim naslovom Gora je kakor ženska. Pri predstavitvah svojih knjig in odprtjih slikarskih razstav ni ničesar prepuščal naključju. Organizacija je bila premišljena, vedno je šlo za odmeven kulturni dogodek in vse je vedno odlično speljal s pomočjo ljudi, ki jim je zaupal. Pri tem je navadno zopet združil vse svoje strasti: predstavitev knjige je popestril z glasbo in s kakšno svojo sliko; slikarsko razstavo, kjer nikoli ni manjkala slika s hribovsko tematiko, je odprl s svojimi glasbenimi prijatelji …
Svojo popotno beležnico je žal zaprl le napol popisano. In njegova zadnja zgodba se je nepričakovano končala. A ne bo ostala nedokončana, Vošankova zapuščina je namreč tolikšna, da bo zgodba dobila toliko epilogov, kolikor je ljudi, ki z njim delimo vsak svojo zgodbo.
Marta Krejan Čokl
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
V spomin Milanu Vošanku – Činksu
Milan Vošank – Činks (1954-2015)
Vsaka celota je sestavljena iz manjših delov. Posamezno se nam včasih zdijo nepomembni, a so ravno oni tisto, zaradi česar celota obstaja. In kaj drugega smo ljudje za druge ljudi? V celoto povezani delčki, ki tvorijo naš vtis o nekom. Vsak jih ima nekaj – eni več, drugi manj. Danes smo tukaj tisti, ki nosimo vsak svoj delček celote, od katere jemljemo slovo. Ne za zmeraj. Samo toliko časa, dokler se delčki, ki jih lahko poimenujemo tudi sedanjost, ne združijo v neki novi obliki na nekem drugem mestu.
Tudi jaz imam svoj delček. Začel se je z vprašanjem: “Činks, a maš mogoč pršut?” In Činks mi je izpolnil željo. Bil je eden tistih koncev tedna, ko smo s kolesi in plezalno opremo odpotovali v Cerknico k prijatelju, h koroškemu Notranjcu, Milanu Vošanku. Ves konec tedna si je vzel za nas in nas popeljal po nam še neznanih kotičkih Notranjske. Za prijetnejši večer pa nas je povabil še na vaje svoje glasbene skupine Fletno …
Dobra stran sprememb, ki se nam v življenju dogajajo, je gotovo možnost srečevanja novih in zanimivih ljudi, in ko sem se s hribi začela seznanjati še drugače kot le s hojo po zavarovanih poteh, so moj telefonski imenik začele polniti nove številke. Med njimi tudi Činksova. Kmalu po tistem, ko sva se prvič srečala, se je izpisala na mojem telefonu. “Za nekaj dni pridem na Koroško in bi rad kaj plezal. Imaš čas za eno smer v Peci?” Pa sva se navezala. Še večkrat potem. In vsaka tura z njim je bila svojevrstna dogodivščina. Kako vendar ne bi bila, saj je bil zaljubljen v hribe in naravo, oboževal je barve, glasbo in besede. In ko je vse te svoje ljubezni združil, jih spravil na platno, na papir ali spremenil v zvok, so dogodivščine dobile nove dimenzije. In izjemni trenutki so postali neminljivi.
Milan je nekoliko izstopal iz kroga alpinistov, ki jih poznam, in ko sem nekoč to tudi javno povedala, me je vprašal, kaj mislim s tem. Koliko pa jih je, ki znajo z besedami naslikati tisto čarobnost prebujajočega se jutra pod steno visoko v gorah, obenem pa te iste občutke potem nanesti še na slikarsko platno?
Človek je ob njem včasih dobil vtis, da ves navdih, ki ga potrebuje, dobi v gorah. A to je bil varljiv občutek. Družina je bila tista, ki je krojila njegovo življenje; njegovi najbližji, njegovi hčerki, o katerih je pripovedoval vsakič, ko smo se srečali, in na kateri je bil vedno upravičeno ponosen. In gore je dojemal kot ljudi, ljudi kot gore in oboje je bilo zanj neločljivo povezano: “Kaj pa ono drugo v gorah? Lepota v naravi, tista, ki vzburka kri? Lepota v odnosih z ljudmi? Lepota čustev z gora in lepota kot darilo sočloveka. Kolikokrat sem že o tem govoril in pisal, pa se ne znam izpeti.”
Pršut. Taka malenkost. Lahko bi rekla, da v množici vseh drugih trenutkov, vrednih zapisa, vsega, kar je ustvaril, banalnost. A vseeno tako močan trenutek, da ga še po več kot desetih letih nisem pozabila. Kot ne bom mnogih drugih in kot spet drugih ne bo nihče, ki se je kdaj z Milanom navezal na vrv. Mu sledil s kolesom, se s smučmi v njegovi družbi spustil po strmini, si ogledal razstavo njegovih slik, prebral njegovo knjigo ali ploskal njegovemu igranju na kitaro in orglice …
Prihaja čas, ko se bodo delčki, ki sestavljajo celoten spomin na Milana, razšli. Najbrž jih v tej sestavi, kot jo vidimo danes, ne bomo videli nikoli več. Prepričana sem, da bi zato vsak izmed nas Milanu rad povedal še nekaj besed, ki bodo, žal, zaradi njegovega prezgodnjega odhoda ostale neizrečene. Tukaj stojite ljudje, ki ste njegova družina, in tisti, ki nas je imel za svojo družino v drugačnem, a kljub temu iskrenem pomenu te besede. Vsak izmed nas nosi v sebi delček spomina na osebo, ki je znala življenje ljubiti in to ljubezen na toliko različnih načinov deliti. To pomeni, da bomo s tem, ko bomo tudi sami sledili njegovemu zgledu, ta delček posredovali naprej. Tako bo Milan ostal z nami. Ne le zaradi svoje bogate zapuščine, ampak ker ga bomo znali začutiti takrat, kadar bomo, na primer, nekomu izpolnili majhno željo.
Trdno sem prepričana, da bi Milan želel prav to in da se zdaj, če bi mi to lahko videli, zadovoljno smehlja in nam prisrčno maha, kakor nam je zmeraj, kadar smo se poslavljali.
Milan, počivaj v miru. Naj bo tvoja pot tja, kamor greš, čudovita, kakor so bile tiste, ki si jih prehodil z nami. Hvala, hvala ti za vse!
Marta Krejan Čokl
Cerknica, 23. 7. 2015
