Planinski vestnik 2015/09
Danes ima plezanje tudi spektak(e)lsko različico
Kurt Diemberger, ki je leta 2013 prejel zlati cepin za življenjsko delo, je še zadnji živeči od skupno treh alpinistov, ki so kot prvopristopniki stopili na vrh dveh osemtisočakov. Sloviti Herman Buhl (1919–1957), ki je leta 1953 osvojil Nanga Parbat, je umrl prav na odpravi na Broad Peak, na kateri je Diemberger osvojil svoj prvi osemtisočak. Med poskusom vzpona na še neosvojeno Čogoliso je stopil na opast in padel prek stene. Diemberger je bil zadnji človek, ki ga je videl živega. Drugi, malo znani šerpa Gyalzen Norbu, ki je bil leta 1955 s Francozi na Makaluju, leta 1956 pa z Japonci na Manasluju, je umrl leta 1961. Diemberger je svoj drugi osemtisočak, Daulagiri, kot prvopristopnik osvojil z mešano avstrijsko-švicarsko odpravo leta 1960.
Že tedaj se je začel ukvarjati s snemanjem filmov, predvsem gorniških. To je pozneje postalo njegov poklic, prav tako pa je veliko časa posvetil pisanju knjig z gorniško tematiko. Nekatere so bile prevedene v ducat jezikov. Kot alpinist je bil dejaven zelo dolgo. Še posebej uspešen je bil leta 1978, ko se je spomladi povzpel na Makalu, jeseni pa na Everest. Naslednje leto je osvojil še Gašerbrum II. Leta 1986, pri 54 letih, je bil član tragične odprave na K2, med katero je v slabem vremenu umrlo pet alpinistov. Med njimi je bila tudi njegova soplezalka, Britanka Julie Tullis, s katero sta več let uspešno združevala moči pri snemanju filmov. Diemberger, ki so mu pomrznili prsti na desni roki, je bil eden od zgolj dveh preživelih članov odprave; drugi je bil Avstrijec Villi Bauer. Leta 1989 je za film K2 – Traum und Schicksal (K2 – sen in usoda), pričevanje o tej tragediji, prejel zlati encijan, glavno nagrado mednarodnega festivala gorniškega in avanturističnega filma v Trentu. Nagrajena je bila tudi njegova knjiga, ki nosi enak naslov.
V Beljaku rojeni Diemberger, ki je na Dunaju magistriral iz ekonomije, se je že v začetku osemdesetih let preselil v Italijo, kjer sta si s Tereso, njegovo drugo ženo, na razglednem hribčku v bližini Bologne zgradila družinsko hišo. “Nekaj časa sva živela na ravnini in kamorkoli sem se odpravil hodit ali teč, sem že kmalu obstal pred vodnim kanalom. Počutil sem se kot v zaporu,” je povedal med večurnim pogovorom, ki je potekal na njegovem domu, polnem alpinističnih knjig. To je “izvleček” tega pogovora.
Pred odpravo na Broad Peak ste bili stari 25 let in izkušenj s plezanjem izven Alp niste imeli. Kako to, da vas je Buhl, ki je imel za sabo že zelo uspešno plezalno kariero, izbral za člana odprave?
Razlog je bil v direttisimi na Königspitze, ki sem jo splezal leta 1956, eno leto pred odpravo na Broad Peak (Königspitze ali Gran Zebrù, 3857 m, Ortlerske Alpe v Italiji, op. p.). To je bil najekstremnejši plezalski dosežek v snegu in ledu v 50. letih prejšnjega stoletja in odločilni trenutek v mojem plezalskem življenju. Smer je potekala čez viseč serak na severni strani gore, ki so ga včasih zaradi značilne oblike imenovali tudi Giant Meringue (“šamrola”). Ta ledenik se zaradi teže na vsakih nekaj desetletij podre. Podrl se je v začetku šestdesetih let.
S kom ste preplezali to smer?
Najprej sva plezala z Albertom Morocuttijem. A po prvem dnevu v spodnjem delu smeri sva bila pozna. V zadnjem trenutku sva našla rešitev, kako priti čez ‘šamrolo,’ vendar je moral Albert zaradi službe domov, zato sva se spustila. Poskušal sem najti nekoga, da bi smer dokončal. Tam sem imel dobrega prijatelja, a se je njegovi ženi stvar zdela prenevarna. Poskusil sem prepričati še enega prijatelja, vendar brez uspeha. Potem sta prišla dva mlada Južnotirolca. Predlagal sem jima, da bi plezali skupaj. Imela sta sicer druge načrte, a sta predlog sprejela in dogovorili smo se, da gremo skupaj. Ko sem naslednje jutro vstal, sem presenečen ugotovil, da sta že v smeri, kjer sva prejšnji dan plezala z Morocuttijem … Pohitel sem naokrog in ju dohitel na mestu, kjer sva prejšnji dan končala. Zdelo se mi je, da ne napredujeta. Zavpil sem: “Kaj pa naš dogovor?” Eden je vprašal, ali sem prinesel vse svoje kline. Očitno sta ugotovila, da brez njih ne bo šlo. Rekel sem: “Okej, pridem, ampak bom jaz vodil.” Plezal sem naprej in potem ugotovil, da eden od njiju ne more splezati neke prečke. Za razliko od njegovega tovariša, Hannesa Unterwegerja, ki je žal kmalu potem umrl, je bil slab plezalec. Potreboval je vrv od zgoraj. Z Unterwegerjem sva se precej namučila, da sva ga z 20-metrsko vrvjo za dviganje, ki sem jo imel s seboj, spravila čez. Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi imel te vrvi. Na žalost pa je prav on pozneje vse stvari izkrivljal. Pozneje je Messner, ki mora o vsem povedati svoje mnenje, rekel, da sta bila onadva prva, ki sta splezala smer, saj da je nisem splezal od spodaj, pač pa vstopil vanjo od strani. Na nekem srečanju v Söldnu sem povedal, kako je plezanje potekalo in da sta bila druga v smeri, ki sva jo en dan prej napravila z Morocuttijem. Zakaj naj bi torej splezal celotno smer, ko pa je bilo smiselno splezati samo manjkajoči odsek? Nedavno je izšla knjiga o tej gori in za poglavje o plezanju sem prispeval fotografijo, na kateri je bila v originalu vidna vrv, v knjigi pa je ni. Že pred tem je bila objavljena v neki drugi knjigi, kjer je dvižna vrv vidna. Zakaj so jo tu zbrisali, ne vem. Pred nedavnim sta bili v neki italijanski reviji objavljeni obe fotografiji – originalna z vidno vrvjo iz starejše knjige, in ta iz novejše, v kateri so vrv pobrisali. Zraven je bilo vprašanje: “Kam je izginila kratka vrv?” No, vidite, stvar, ki mi je odprla pot v visoke gore, kamor sem si tako močno želel, je po šestdesetih letih še vedno predmet debate.
Kako to, da ste bili v času, ko so bile odprave še zelo velike in zahtevale vojaško ekspedicijsko logistiko, na odpravi na Broad Peak samo štirje? Poleg Hermanna Buhla in vas samo še Markus Schmuck in Fritz Wintersteller.
To je bila Buhlova ideja. “Ne potrebujemo velike odprave. Lahko smo le majhna skupina treh, štirih prijateljev,” je rekel. Menil je, da lahko tudi visoko goro, osemtisočak, osvojimo na način, kot smo plezali v Zahodnih Alpah. Način, na katerega smo osvojili Broad Peak, je bil t. i. zahodnoalpski stil – majhna odprava, nič višinskih nosačev, nič kisikovih jeklenk. Smo pa imeli tabore in uporabljali določeno število fiksnih vrvi. Buhl je bil zelo previden plezalec. “Ko se bomo vračali,” je rekel, “jih bomo potrebovali.” To torej ni bil čisti alpski slog. Način, ki je dobil ime čisti alpski slog, pa sva z Buhlom uporabila na Čogolisi. Vso opremo sva sama nosila vse više in više, tako kot polž hišico. Buhl je torej že v petdesetih letih predlagal plezanje v čistem alpskem slogu, ki je postal znan in se uveljavil šele veliko pozneje. Ko je Messner s Habelerjem splezal Gašerbrum II, je povedal, da sta plezala na enak način kot midva z Buhlom skoraj 20 let prej. No, pozneje si je, tako kot že tolikokrat, premislil.
O Messnerju nimate najboljšega mnenja.
Da ne bo pomote – o njem kot alpinistu imam odlično mnenje, o tem ni nobenega dvoma. Njegova mnenja pa se spreminjajo, on je pač politik in človek, ki skrbi predvsem za svoje mesto v alpinizmu. Ko nekaj pove, zelo natančno pogledam, kaj je povedal.
Če se vrnem k Broad Peaku. Na tej odpravi ste bili brez zdravnika. Je kdo od vas imel medicinsko znanje?
“Zdravnik” sem bil jaz. Buhl mi je rekel: “Ti si študiral, imaš mesec dni časa, pojdi k pravemu zdravniku, povedal ti bo vse in potem boš ti zdravnik na odpravi.” S seboj sem imel 27 kilogramov zdravil in medicinske opreme, zdravnik pa mi je napisal: tole je za glavobol, tole je za trebuh, tole za to in to za ono … Na srečo nismo imeli nobenih resnih zdravstvenih težav.
Ste imeli takrat s seboj tudi pervitin (poživilo metamfetamin)?
Nismo ga imeli. Morda ga je imel Wintersteller, ki je pozneje rekel, da je Buhl na odpravi na Broad Peak uporabljal pervitin. Ne vem, zakaj je to rekel – Buhl ga je imel na Nanga Parbatu, kar je sam povedal. Ampak v tistem času je bilo na odpravah zelo normalno imeti za nujne primere pervitin. Mi ga na Broad Peaku nismo imeli.
Kako je potekala odprava? Sta bila vidva z Buhlom ena naveza, Schmuck in Wintersteller pa druga?
Odprava na Broad Peak žal ni bila primer dobrega tovarištva. Do določene točke smo še kar dobro sodelovali in bili na poti k skupnemu uspehu, potem pa je na poti proti vrhu odprava razpadla na dve navezi. V eni sta bila Schmuck in Wintersteller, v drugi midva z Buhlom. Ampak še pred začetkom odprave so bila velika trenja med Buhlom in Schmuckom glede tega, kdo bo vodja. Nekaj časa niti ni bilo jasno, ali bomo sploh šli. Na koncu so se odločili, da bo Scmuck uradni vodja organizacije odprave, Buhl pa plezalski vodja.
Veliko laže je, če imate veliko odpravo z enim samim vodjo. Mi smo bili zgolj štiričlanska odprava z dvema vodjema, ki se nista mogla dogovoriti, za kaj je kdo pristojen. Plezalci morajo biti pred odpravo prijatelji, poznavanje zgolj plezalskih sposobnosti drugih ni dovolj. Mi se nismo niti vsi poznali med seboj. Jaz sem bil mlad fant, ki je poznal le Buhla, in ga občudoval. Schmuck in Wintersteller sta se med seboj poznala od prej, naju z Buhlom pa nista. To je bila nemogoča sestava odprave, kakršne ne bi smel nihče nikoli ponoviti. Vedeti morate tudi, da takrat na ledeniku Baltoro, kjer danes kar mrgoli ljudi, ni bilo žive duše, da bi se lahko s kom pogovorili, sprostili napetost.
Koliko pa sta z Buhlom pred odpravo na Broad Peak plezala skupaj?
Sploh nisva. Srečal sem ga na njegovih predavanjih in ga imel za nekakšnega plezalskega očeta. Prvič sva bila v navezi tik pred samim vzponom na Broad Peak. Skušala sva priti na Uli Biaho Tower (6109 m, ob ledeniku Baltoro v Pakistanu), vendar nisva prišla na vrh. To je bila bolj izvidnica z željo, da bi ob povratku morda splezali nanj, pa morda še na stolpe Trango. To je bila zame velika pustolovščina, saj sem takrat prvič plezal z Buhlom. Od tam imam fotografije in morda bi moral o tem še kaj napisati.
Kljub težavam, ki ste jih omenili, ste 9. junija 1957 v drugem poskusu osvojili Broad Peak. Schmuck in Wintersteller sta deset dni kasneje osvojila sedemtisočak Skil Brum, vidva z Buhlom pa sta imela za cilj Čogoliso. Kako je prišlo do tragedije?
27. junija, ko sva bila na poti proti vrhu Čogolise, so bile razmere slabe. Močno je pihalo in nosilo sneg, bil je pravi snežni vihar. Šesti čut, intuicija, nama je govorila, naj ne greva, sedmi čut, ki je zelo drugačen, pa “Moram, moram iti!” Pred kratkim je izšel ponatis italijanskega prevoda moje knjige Der siebte Sinn (Sedmi čut), kjer pišem o tem. Sedmi čut vas priganja, a če ni zraven še šestega, ki vas svari, boste prej ali slej umrli. V snežnem viharju na Čogolisi je šesti čut zmagal in sva obrnila. Med sestopom pa je prišlo do nesreče. Hermann je padel čez steno, jaz pa sem preživel samo zaradi neumne napake – ker nisva bila navezana, saj bi me drugače potegnil za sabo. Zahvaljujoč tej napaki sem še vedno živ.
O šestem in sedmem čutu ste govorili tudi v zvezi s tragedijo, ki se je zgodila skoraj trideset let pozneje, ko je na K2 umrla vaša soplezalka Julie Tullis, s katero ste dolgo sodelovali pri snemanju filmov.
Z Julie sva na približno 8500 metrih videla, da se vreme spreminja. Zdelo se je mogoče, da se bo pokvarilo za daljši čas. Midva pa sva bila le dobrih 100, morda 150 metrov pod vrhom. Bilo je torej tipično vprašanje šestega oz. sedmega čuta: bi se obrnila ali bi vendar le poskusila? Odločila sva se, da greva, ker je bila to najina edina priložnost v življenju. V takem trenutku je vse osredotočeno na eno stvar – to je sedmi čut. Friedrich Schiller je rekel: “Česar ne napravite v določenem trenutku, tega niti neskončnost ne bo prinesla nazaj. Nekatere stvari imate možnost napraviti samo enkrat in takrat se morate odločiti, ali boste poskusili ali ne.” Med povratkom z vrha sva na okoli 8300 metrih bivakirala. Potem sva se prebila do tabora štiri. Več dni smo obtičali ujeti v snežnem viharju skoraj 8000 metrov visoko. Ostali smo brez hrane, zmanjkalo nam je plina, bili smo izčrpani, lotevala se nas je višinska bolezen … Julie je umrla zaradi višinske bolezni. Morda je bila žrtev diamoxa, ki ga je vzela in se po njem počutila še slabše.
Takrat je šlo tudi za poskus reševanja nad 8000 metri.
Ne, za reševanje ni bilo takrat nobene možnosti. Med povratkom z vrha je Julie zdrsnila in sem jo zaustavil, ampak temu ne bi mogli reči reševanje. Enemu od plezalcev sem pozneje poskušal pomagati in sem mu dal spalno vrečo, več pa nisem mogel napraviti.
Ste imeli tudi sami kdaj težave z višinsko boleznijo?
Samo enkrat, na Mt. Kenyi v začetku šestdesetih let. Pred tem sem poučeval poslovni menedžment, knjigovodstvo in podobne grozne stvari, ki jih nisem maral. Bil sem preveč zaposlen in nisem imel časa, da bi se primerno pripravil, bil sem v slabi formi. Šli smo za božične praznike in morda smo bili prehitri, na 4000 metrih se me je lotila višinska bolezen. Ampak po dveh ali treh dneh sem bil že v redu, potem smo splezali na Nelion po deloma novi smeri. Počutil sem se odlično. Sicer pa nisem imel nobenih težav. Morda nekaj malega še na Makaluju leta 1978. Na višini je pomembno, da ne hitite preveč, telesu morate dati čas za aklimatizacijo. Danes se uporabljajo razna zdravila, ki se mi zdijo nevarna, ker se nanje ne odzivajo vsi enako. Med stotimi ljudi je morda 90 takih, ki jim res pomaga, deset pa takih, ki jim ne pomaga ali celo škodi. Diamox je lahko v določenih okoliščinah, če ste denimo dehidrirani, nevaren. Kot rečeno, morda je bila njegova žrtev tudi Julie. Nekoč sem imel podobne izkušnje tudi sam. Na Nanga Parbatu mi je eden od članov odprave dal tableto za spanje, saj sem takrat veliko delal in imel hud glavobol. Ampak po njej sem se počutil obupno. “Ojej, oprosti,” je rekel naslednji dan, ko sem mu to povedal. “Dal sem ti pravzaprav diamox, imel sem ga v isti škatlici.” Pri čemer je treba upoštevati, da sem bil povsem aklimatiziran. Če niste, je pa vprašanje, kako se telo odzove. Greg Child mi je povedal, da je imel sam podobno izkušnjo. Morda lahko vzamete diamox med sestopom s Kilimandžara, da laže pridete dol, na turističnem izletu torej, ne morete pa ga brez skrbi jemati na resni odpravi v visoke gore.
V šestdesetih letih ste plezali tudi v Hindukušu v Afganistanu.
Da, to je bilo v letih 1965 in 1967, vendar ne v Afganistanu, pač pa v Pakistanu. Morda sem, medtem ko sem obkrožil Tirich Mir (7708 m, najvišja gora izven verige Himalaja–Karakorum), prečkal tudi mejo z Afganistanom, za katero pa tako ali tako nihče ne ve, kje točno poteka. Leta 1965 sva s soplezalcem – bila sva samo dva – opravila nekaj prvih vzponov na te gore. Takrat sva tudi raziskovala to območje; imela sva 27 mobilnih taborov. Čez dve leti sem v alpskem stilu po novi smeri splezal na Tirich Mir, ki so ga kot prvi osvojili Norvežani leta 1950. Svoji prvi ženi Toni sem pomagal pri izdelavi zemljevida tega območja.
Po izobrazbi ste magister ekonomije, a ste se poklicno usmerili v snemanje večinoma alpinističnih filmov. Kdaj ste začeli snemati?
Prvi pravi film sem posnel na Mont Blancu leta 1958, eno leto po Broad Peaku. Nekaj malega sem snemal že prej. Leta 1960, ko smo bili na Daulagiriju, sem napravil prve posnetke tudi na vrhu te gore. Uporabljal sem 16-milimetrsko kamero, zelo rad sem delal z njo. Plezanje je ena plati mojega življenja, druga stran, ki se mi je zdela pomembna, pa so stvari, ki jih iz gore, na kateri si bil, lahko napraviš – predavanja, izobraževanje mladih, knjige, filmi. Snemal sem v Karakorumu, Himalaji, Andih, na Grenlandiji, v Etiopiji, Alpah, ob Orinoku …
Kako dolgo sta pri snemanju sodelovala z Julie Tullis?
Srečala sva se v sedemdesetih letih, mislim, da 1972 ali 1973. Pozneje sem jo povabil k sodelovanju. Prvič sva snemala na Nanga Parbatu leta 1982. Zelo dobro sva se ujela, bila sva idealna sodelavca – vse do njene nesrečne smrti leta 1986.
Od časov, ko ste začeli vi plezati, pa do danes, je prišlo v plezanju do številnih sprememb. Kaj se je po vašem mnenju najbolj spremenilo?
Velika razlika je v ciljih. Danes – ne poznam sicer statistike, verjetno pa bi ta potrdila moje mnenje – gre večina odprav na vrh osemtisočaka po normalni smeri. To je danes postalo masovni alpinizem, masovni turizem. Smeri so popolnoma opremljene s fiksnimi vrvmi, kar je v popolnem nasprotju z alpskim stilom plezanja. Na Everestu je danes pravi izbruh turizma. Strinjam se z Messnerjem, da je to turistično plezanje. Isto se dogaja tudi drugod. Mnogi od teh ljudi pridejo na vrh, ampak ne morejo reči, da so zares splezali nanj, saj so jim pri tem vodniki in nosači nudili veliko pomoči z napeljanimi fiksnimi vrvmi. Komercializacija vodi v množičnost odprav, kar ni dobro ne za gorsko okolje ne za pravi alpinizem, saj mu komercialne odprave jemljejo prostor. Dobra posledica komercialnih odprav pa je gotova ta, da Šerpe lahko od njih živijo. Če hoče kdo pokazati, da lahko napravi stvari drugače, bolje, se dokazuje s hitrostjo vzpona. Žal postaja ta miselnost vseprisotna. Namesto da bi se podali na pot raziskovanja, se danes toliko ljudi osredotoča na hitrost. Ne samo po normalnih smereh, nekaj posameznikov, ki jim je treba priznati, da so izredni, so izjemno hitri tudi v zahtevnih smereh, denimo Švicar Ueli Steck, ki je “pretekel” severno steno Eigerja. Njegova knjiga Speed (Hitrost) je za ta pristop karakteristična. V El Capitanu je bilo podobno z bratoma Huber, o čemer so posneli tudi film (To the Limit, 2007). Eden se je skoraj ubil …
Hitrosti očitno niste naklonjeni.
Ljudje, ki so sposobni tako hitrega plezanja, so prav gotovo odlični plezalci. Vendar sam v tem ne vidim pravega smisla. To ni pravo gorništvo, v hitrosti ni nobenega raziskovanja. Hitrost je tudi nevarna, še posebej v težkih smereh. O svojem odnosu do hitrosti govorim tudi v enem od svojih filmov. Obstaja pa še tretja pot – da se odpravite na neznano stran gore in tam poskusite splezati novo smer. To je zame pravo gorništvo. Obstajajo mladi plezalci, ki menijo enako. Vedo, da je veliko fantastičnih nižjih hribov, šest- in tudi pettisočakov, in da je na voljo neskončno možnosti za nove smeri. Kitajska je še skoraj popolnoma neraziskana, pa Indija, Pakistan … Te stvari je imel Buhl v mislih že leta 1957 na Čogolisi. Ko sva gledala proti jugu, kjer sva lahko videla fantastične stolpe, je rekel: “Naslednjič moramo iti tja.” No, rečem lahko, da ima danes plezanje – poleg masovnega turizma ter športne in raziskovalne smeri – še svojo spektakelsko različico. Od televizije je vse odvisno, kar je žalostno, ampak tako je. Še celo športno, hitrostno plezanje tu nima prave možnosti. “Pa kaj zato, če nekdo teče tja gor? Tega se še posneti ne da.” Televizijo zanima samo spektakel, tragedije. Žal to dobro vem. Leta 1984 sem napravil najboljši film o K2, ki je imel svojo filozofijo, razvidno tudi iz naslova K2: The Elusive Summit (izmikajoči se, izmuzljivi vrh). Nikjer ni dobil nobene nagrade. Dobival pa jih je drugi film o tej gori, skupno kar sedem, in predvajali so ga na televiziji. Ta film sem napravil dve leti pozneje, ko je na K2 umrlo veliko ljudi (poleg petih članov Diembergerjeve odprave še osem drugih plezalcev, op. p.). Tudi ta ni slab, ampak ni tako dober kot prvi. A ker se je zgodila tragedija, je bilo zanimanje zanj zelo veliko. Žal je tako, da tudi mnogi poklicni plezalci ne bi mogli preživeti, če se ne bi odločili za spektakel, kakršen zanima televizijo.
Kaj menite o trditvah, da danes v gorah ni več nekdanje etike?
S tem se ne strinjam. Treba je presojati od primera do primera. Etika je odvisna od posameznika; nekateri jo imajo, drugi ne. O splošnem razvoju etike po mojem ni mogoče govoriti.
Doma ste iz Sloveniji bližnjega Beljaka. Ste kdaj plezali v Sloveniji?
Spomnim se, da mi je oče še kot otroku, ko sva šla na Osojščico (Gerlitzen), pokazal Julijske Alpe, Triglav in Špik. Plezal pa v Sloveniji nisem nikoli. V 90. letih sem bil na Triglavu, ampak tisto ni bilo plezanje. Bil sem v Škocjanskih jamah, v Postojnski jami, nekajkrat sem se čez prelaz Predel spustil do Soče. To so zelo lepi kraji. V spominu imam dobre ribe, kajakaš pa nisem bil kaj prida.
Ste imeli kdaj stik s slovenskimi alpinisti?
Seveda, s slovenskimi alpinisti imam veliko stikov. Ravno pred kratkim sva se slišala s Petrom Podgornikom, ki sem ga spoznal pred leti skupaj z Alešem Kunaverjem. Bil sem tudi skupaj z dr. Jožetom Andlovicem, v stiku sem z Vikijem Grošljem. Bil sem v stiku tudi z Ines Božič in Janezom Skokom. Dogovorili smo se za prevod moje knjige o K2, ki je bila prevedena v več jezikov. Zakaj je še nista izdala, ne vem. Ines sem včasih večkrat poklical, ampak od takrat je minilo že več let. Vedno se je nekje zataknilo, menda najprej pri prevajanju, potem s popravki, ki bi jih menda bilo še treba napraviti. Ne vem … Vesel bi bil, če bi ta knjiga izšla tudi v slovenščini.
Kaj menite o zlatem cepinu, ki so ga letos dobili Marko Prezelj, Luka Lindič in Aleš Česen za zadnji vzpon v Indiji?
Težko rečem, ker ne poznam podrobnosti. Je pa to morda eden tistih vzponov, o katerih govorim – raziskovanje novih gora, iskanje novih smeri. Sicer pa mislim, da je treba vzpone presojati od primera do primera. Zaradi fiksnih vrvi celo K2 ni več gora, kakršno smo poznali nekoč. Sploh pa ne Everest. Ampak če se odločite za Everest po steni Kangshung, je to odlična stvar. Še celo na osemtisočakih so možnosti za nove smeri.
S čim se trenutno ukvarjate?
Pišem stvari za prihodnje knjige. Ne gre za pisanje za točno določeno knjigo. Pišem spomine in različne stvari. Kar težko je, moral bi se bolje organizirati. Ni enostavno spravljati v red različnih stvari. Pomaga mi žena, ki je zdaj upokojena, žal pa ne govori nemško, kar bi stvari olajšalo.
Marjan Žiberna, Jurij Gorjanc
