Planinski vestnik 2015/09
Miha Smolej (1948–2015)
Dragi Miha, ne morem doumeti, da si odšel na drugo stran grebena in te ne bo več nazaj, pa če še tako vlečem vrv. Po vseh mnogih napetih trenutkih, preživetih v težkih stenah, viharnih bivakih, po vzpenjanjih ali spuščanjih na klinih, ki so komaj kaj držali, po padcih, ki so pač del težavnosti stene, ob grozečih plazovih sem bil prepričan, da bova na koncu vendarle zelo stara. Pa ne bo tako! Angeli varuhi so očitno utrujeni.
Hudo, hudo boli, ko izgubiš dolgoletnega prijatelja, soplezalca, s katerim si na isti vrvi delil usodo, veselje, žalost, strah, mraz, žejo. Še posebno, ker je bil Miha izreden človek, miren, preudaren, nikoli paničen, neizmerno močan v stenah in vedno nasmejan, nagajiv in iskriv v družbi. Tak veseljak, uživač pa se je v navezi spremenil v resnega prijatelja, ki sem mu v popolnosti zaupal, včasih še bolj kot sebi. Zaupal sem mu svoje življenje in on je svojega položil na moj konec vrvi. To je nepopisno lep, topel občutek in daleč presega bit običajnega prijateljstva. V mnogih skupaj preživetih dnevih na potovanjih, v stenah, v šotorih, v kočah sva se odlično ujela in oba sva v najinem početju neizmerno uživala. Plezala sva za potešitev svojih strasti in nemira in ne za slavo! Zato sva ostala prijatelja skozi vse življenje, polna spoštovanja drug do drugega, česar pa si nikoli nisva rekla. To se je čutilo, besede niso bile potrebne.
Miha je preplezal veliko sten in stal na mnogih vrhovih, a najbolj je bil ponosen na Hudičev steber v Prisojniku, ker je skozi to težko smer vodil svojo drago Julči, pa na prvenstveno smer z Zvonetom Koflerjem leta 1970 v Rjavini in ponovljene mojstranške smeri v Sfingi in Stenarju, na Cassinovo smer v Pizzo Badile ter seveda na najin vzpon preko legendarne granitne stene El Capitan v Kaliforniji. Bila sva prva slovenska naveza in med prvimi evropskimi, ki nama je uspelo preplezati Veliko steno. Malo pa je znano, da je bil Miha edini dovško-mojstranški plezalec prvopristopnik na deviški himalajski vrh. Ob odpravi na Kangbačen se je z Janezom Gradišarjem in Bojanom Pollakom povzpel na 6850 metrov visoko Dimigila to ali Wedge Peak, pravljično lepo goro nad mogočnim ledenikom. Oba pa sva bila izredno ponosna, da so naju sprejele medse elitne mojstranške veverice – Janko Ažman, Janez Brojan, Zvone Kofler in Klavdij Mlekuž, ki so sodili v takratni kvalitetni vrh našega alpinizma. Seveda pa je bilo ob tem logično, da je postal tudi član domače gorske reševalne službe in to ostal do zadnjega.
Izjemen poudarek pritiče prijateljstvu s tržiškimi alpinisti, ki se je stkalo pred desetletji v Vratih, se pletlo v Paklenici, pa v Campu 4 pod El Capitanom in traja še vedno, saj so Zobačeve račke na Dovjem v Vogriji. S prijatelji ga bomo zelo pogrešali in prepričan sem, da bo trajen spomin nanj ohranjal tudi spomin na mnoge naše zgodbe – vesele, žalostne, smešne, nagajive, ki smo jih in jih bomo ob vsakem srečanju ponovno obujali, začenši: “Se spomnite fantje, takrat v Vratih, ko …” In takrat bo Miha z nami! Hvala, Miha, da sem bil lahko s tabo v navezi, in po Čopovo – Hvala, ker smo bili prijatelji. Počivaj v miru v svojem raju!
Janez Dovžan
