Primorski dnevnik, 17. oktober 1952

Sinoči je Maurice Herzog v Beogradu govoril v napolnjeni dvorani Kolarčeve univerze o poti francoske ekspedicije na Anapurno. Zaradi izrednega zanimanja bo predavanje ponovil še dvakrat. Enako navdušenje je bilo tudi v Ljubljani, kjer so ljudje vdrli v dvorano kina Union, ker so prostori bili razprodani.
V razgovoru z našim dopisnikom je včeraj Herzog dejal, da še ni nikjer doživel tako toplega sprejema kot v Jugoslaviji in da bo po vrnitvi prenesel svoje vtise na francoske alpiniste, ki bodo v kratkem obiskali Jugoslavijo. Herzog je v spremstvu beograjskih planincev položil na Avali venec na grob neznanega junaka, v svojem hotelu pa je sprejel zastopstvo pionirjev in jim razlagal o potovanju. Herzogova predavanja so imela po celem svetu ogromen uspeh. Prav je, da si natančneje ogledamo Herzogov podvig in njegovih tovarišev, ki so v borbi z višinami za las ušli smrti.
Maurice Herzog pripoveduje: Bilo nas je devet… Bilo nas je devet: Terray, Couzy, Shatz, Rebufat, Lachenal zdravnik dr. Oudot, filmski operater Ichac de Noyelle, ki je skrbel za prevoz, in jaz. Pripravili smo ekspedicijo v Himalajsko pogorje. Začelo se je dobro. Naša vlada nam je obljubila finančno pomoč, vojska nas je opremila pod pogojem, da preizkušamo vzdržljivost in kvaliteto materiala.
Pred dvema letoma, zadnje dni marca, smo odleteli iz Pariza. Zbrali smo se v Nepalu, ker je edino nepalski vladar izjavil da nas sprejme z veseljem.
Sredi aprila — lep dan je bil — smo začeli pot, ki nam je prinesla toliko doživetij. V daljavi smo od časa do časa zagledali veličasten masiv ledu in kamenja — Himalajo. Pot do vznožja ni bila lahka. Prebijali smo se skozi džunglo, domačini so nam deloma na živalih prenašali nad 4 tone opreme. Nihče ni poznal poti, zemljevidov ni bilo, nam pa se je mudilo.
V prvih dneh junija smo pričakovali monsunske vetrove in do tedaj bi morali že zaključiti našo avanturo. Vsak dan je bil dragocen in lahko si predstavljate naše veselje, ko smo se znašli na visoki planoti iz oči v oči z velikanom Anapurno. Štirinajst vrhov v tem pogorju ima višino nad 8000 m, na nobenega še ni stopila človeška noga. Ta čast je bila namenjena nam.
8075 metrov! Gledali smo in vedno večje spoštovanje nas je navdajalo. Meter za metrom med grmenjem plazov. Odkrili smo, da je vrh pristopen samo s severozahodne smeri. Začeli smo plezati po ledenikih in stenah meter za metrom, za seboj pa smo pustili na primernih mestih zaloge hrane, šotore, spalne vreče po starih izkušnjah raziskovalcev. Naša prva zaloga je bila nekako na višini 4800 m, pod velikim ledenikom. 800 metrov više smo imeli naše taborišče številka 2, jaz pa sem uredil zalogo št. 3 na višini 6500 m. Pri tem nisem imel nobenih težkoč. Vreme je bilo lepo, vrh Anapurne se je bleščal v vsej lepoti, ovit včasih v meglo.
Že v naslednjih dneh se je vreme poslabšalo. Plazovi so še bolj pogosto drveli levo in desno okoli nas vsak dan je tudi po malem snežilo. Začeli smo obupovati, napredovali smo počasi, v Indiji pa so verjetno že monsuni. K sreči se je zjasnilo in sonce nas je zopet navdalo s pogumom. Vzpostavili smo četrto taborišče, moj stari prijatelj Lachenal in jaz pa sva bila določena, da nadaljujeva proti vrhu. Morala sva kvišku čez nešteto nadležnih sten in napredovala sva zelo, zelo počasi. Na višini 7400 m sva postavila med strahotnim zavijanjem v etra in snežnimi zameti naše peto in zadnje taborišče. Vedno mi bo ostalo pred očmi; Zunaj je bila temperatura okoli 40 stopinj pod ničlo, midva sta v najinih spalnih vrečah zamišljeno prisluškovala divjanju narave. Jutri bosta najina tovariša Terray in Rebufat prišla do našega šotora midva bova v tistem trenutku — če bo šlo vse po sreči — na vrhu.
Strašna cena fotografije
Jutro je bilo krasno. Bleščeče bela strmina je vabila. Vsakih petdeset metrov sva se z Lachenalom menjala v vodstvu. Najina teža je predrla tenko ledeno plast. Vdiranje je otežkočilo najino napredovanje, še slabše pa je bilo z zrakom. Pomanjkanje kisika nama je žgalo pljuča, sonce peklo kožo, obenem sva čutila prav do kože hud mraz. Mehanično sva se v omotičnem stan ju pomikala meter za metrom in se nenadoma znašla pred steno. Zadnja pred vrhom; opazila sva v njej razpoko in to je bila rešitev. Z negotovimi koraki sva plezala do vrha. Snel sem rokavice, dal prijatelju fotoaparat in nataknil francosko zastavo na cepin. Po slikanju sva začela pot navzdol. Meglice so postale goste, sonca nisva več videla, veter je postajal močnejši. Bila sva izčrpana. Nenadoma zavpije Lachenal: Maurice, Maurice in kaže s prstom name. Pogledam izgubil sem rokavice imel sem nezavarovane roke. Tudi noge so nam a začele zmrzovati. Kako bova prišla do nižjega taborišča?
(Konec jutri)