Maurice Herzog pripoveduje kako so zavzeli goro Anapurno (8075 m)

Primorski dnevnik, 18. oktober 1952

Zaenkrat je bila zaskrbljenost nepotrebna. Še sva lahko dospela do petega taborišča, kjer sta nas v skrbeh pričakala Terray in Rebufat. Celo noč sta se trudila z masiranjem, da bi nama ne zmrznili udi. Že v noči se je začel vihar, močnejši kot smo bili navajeni. Zjutraj je zapadlo mnogo snega in se nismo več znašli. Naših markacij ni bilo. Tavali smo ves dan — lahko si mislite, kako je to bilo z našimi zmrznjenimi udi — najbolj pa nas je plašila misel, da bomo morali prenočiti na prostem, brez šotorov.
Bližal se je mrak, hodili smo brez cilja, ko smo v daljavi zaslišali slabotne krike. Šele tedaj smo opazili, da nam manjka Lachenal. Padel je v nekaj metrov globoko kotanjo in med odkopavanjem nam je šinilo v glavo, da bi se dalo v tej luknji tudi prenočiti. Legli smo drug čez drugega, da bi nas manj zeblo, a vseeno nismo do jutra zaspali. Dokončno nas je zbudil plaz snega, ki nas je zasul in napolnil kotanjo. Zlezli smo izpod bele odeje, nato pa smo več kot eno uro iskali našo pokopano opremo. Izkopali smo izpod snega čevlje, toda dolgo stanje v samih nogavicah pri približno 50 stopinjah pod ničlo je dokončno odvzelo vsako upanje, da bi še lahko rešili Lachenallove in moje noge. Stanje je bilo vedno slabše. Rok nisem več čutil ozebline so začele nadlegovati tudi ostalo dvojico, poleg tega pa smo skoraj oslepeli od ultravioletnih žarkov, zaradi pogostega snemanja očal.
Klicali smo na pomoč, toda nihče nas ni slišal, čeprav je skladišče moralo biti oddaljeno komaj kakih sto metrov višinske razlike. Lezli smo po vseh štirih navzdol in tedaj nas je zagledal Shatz, ki je ravnokar začel hoditi proti četrtemu skladišču. Povedel nas je v tabor in smo takoj nato začeli sestop. Morali smo pohiteti, da bi dospeli v dolino še pred začetkom monsunskega deževja, ki bi raztopilo sneg. Plazovi bi lahko bili smrtno nevarni.
Iz smuči so naši prijatelji naredili neke vrste sani. Na njih so naju spuščali v dolino. Desetega junija smo bili na izhodiščni točki.

Dr. Oudot nudi prvo pomoč Herzogu

Z glasnim pokom se je odprla edina steklenica šampanjca, ki smo jo prinesli iz Francije, da bi proslavili zmago. Nazdravili smo in tedaj sem prvič začutil, kaj pomeni ne imeti več prstov. Tovariši so me morali hraniti kot dojenčka. Ponoči je začelo deževati, zato smo razdrli šotore za pot proti domu. Lachenala in mene so morali nositi, počutila sva se zelo slabo.

Tropska vročina in vlaga sta znatno pripomogli k gnitju mesa na rokah in nogah, tropi muh so se selili za nami in prenašali infekcijo. Doktor Oudot se je odločil; brez potrebnih zavarovanj nama je amputiral prste na nogah, meni pa še na rolkah. Mesec in pol smo tavali skozi neprehodno džunglo med neprestanim dežjem, preden smo prišli do prvih civiliziranih naselij. Tako se je končala naša ekspedicija.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja