Primorski dnevnik 19. oktober 1952

Pred kratkim je Mladinska knjiga v Ljubljani izdala knjigo Trije zadnji problemi Alp, ki jo je napisal znani nemški alpinist Anderl Heckmair. Za slovenski prevod je napisal uvod predsednik izvršilnega odbora Mednarodne zvene planinskih društev Egmond d’Arcus.
Heckmair opisuje v knjigi v glavnem dobo velikih alpinističnih vzponov na severne stene Matterhorna, Grandes Jorassesa in Eigerja, to je razdobje od leta 1931 do 1938. Alpinist je izšel iz monakovske šole vrhunskih plezalcev in se je že leta 1930 začel ukvarjati z zadnjimi problemi Alp ter se zlasti ukvarjal z mislijo o preplezanju severne stene Matterhorna. Začel se je zato vneto pripravljati in trenirati v stenah Bavarskih Alp. Leta 1930 se je odpeljal s svojim prijateljem alpinistom Brehmom v Dolomite, kjer sta preplezala med drugimi tudi severozahodno steno Civette visoko 1200 m. in vzhodno steno Sass Maora.
Leta 1931 pa se je skupaj z alpinistom Kroenerjem odločil napraviti prvenstveni vzpon po severni steni Grandes Jorassesa. Ker pa je bilo vreme neugodno in so drveli čez steno plazovi, sta večkrat zaman poskušala preplezati steno. Tu sta tudi zvedela, da sta njuna prijatelja Toni in Franz Schmidt prva preplezala severno steno Matterhorna. V severni steni Grandes Jorassesa pa sta se tiste dni smrtno ponesrečila njuna prijatelja Brehm in Rittler. Dve leti kasneje pa se je v severni steni Matterhorna smrtno ponesrečil tudi Kroener.
Heckmair je še več let poskušal preplezati Grandes Jorasses, toda imel je smolo in leta 1935 sta ga prehitela alpinista Peters in Maier. Med nerešenimi problemi je ostala še težka severna stena Eigerja. Ta stena, visoka 1800 m je zahtevala veliko žrtev in cela tri leta so jo zaman naskakovali, tako da je švicarska vlada celo za nekaj časa prepovedala plezanje po njej. Leta 1935 sta se v steni ponesrečila Monakovčana Max Sedlmayer in Karl Mehringer, Leto kasneje so se na njej ponesrečile tri nemške naveze in je bilo 5 žrtev, še prej pa so se tri dni borili s steno. Tudi leta 1937 so zaman naskakovali steno.
Šele leta 1938 so Anderl Heckmair, Voerg, Kasparek in Harrer preplezali steno. Opis tega tridnevnega spona, bivakiranja, borbe s plazovi, slabim vremenom in ledom je preprost, toda sila dramatičen. Čez plezalce so hrumeli plazovi, boriti so se morali z ledenimi previsi, poledico na stenah, snežnim viharjem in hudim mrazom. Heckmair, ki je vodil, se je večkrat prevrnil in le dobremu varovanju s klinom so se morali zahvaliti da ni povlekel vseh plezalcev s seboj v globino. Le vztrajni volji in veliki odpornosti so se morali zahvaliti da so dosegli vrh. Prav zato vseh 50 strani vsega tega popisa drži čitatelja v stalni napetosti, tako da sodoživlja ogromne napore. plezalcev. Kako je težek vzpon po tej steni, nam dokazuje že dejstvo, da je šele po 9 letih uspelo francoskim in švicarskimi alpinistom, da so ga ponovili.
Vsa knjiga je prava šola vztrajnosti in neupogljive volje ter spodbuden zgled tovarištva v stenah. Branje knjige bo gotovo za vse planince pravi užitek. Posebno pa jo priporočamo naši mladini na Tržaškem ozemlju, pri kateri, žal opažamo pojemanje zanimanja za gorništvo. Prav iz te knjige naj črpa pobude in resnično ljubezen do gora, saj ni knjiga namenjena le alpinistom, marveč vsem, ki ljubijo planine. Knjiga je opremljena tudi s številnimi lepimi slikami navpičnih in previsnih sten, v katerih so se alpinisti borili in umirali.