Led(enik) pod Skuto leta 2026: pod gruščem vztraja (eden) zadnji(h) slovenskih led(e)nik(ov)

Ko bo v teh dneh severna pobočja Grintovcev pobelil prvi jesenski sneg, bo pod njim za nekaj mesecev izginil tudi pogled na ostanek ledenika pod Skuto, ki smo mu pred meseci že napisali In memoriam. A letošnji ogled raziskovalcev kaže, da se zadnji slovenski led(e)nik še naprej hitro spreminja. Ostanka ledeniškega telesa je vse manj, njegov videz pa postaja vse bolj podoben gruščnati ledeniški krpi kot nekoč sklenjenemu ledeniku.

Kot nam je povedal Miha Pavšek, so raziskovalci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU ledenik 8. septembra posneli z dronom, 2. oktobra 2026 pa opravili še terenski ogled (glej 24h/Fokus, 25. 10.). Po prvih ocenah meri (še) približno pol hektarja, med 80 in 90 odstotki (te) njegove površine pa že prekriva grušč in kamninsko gradivo, ki se z okoliških sten nenehno kruši na ledno podlago.
V spodnjem delu je še vedno mogoče vstopiti pod ledenik, kar kaže na obstoj lednih votlin in kanalov, v zgornjem delu pa je nastala izrazita kotanja oziroma led(e)niški lonec. Ta se je razvil približno na mestu, kjer je bil nekoč najdebelejši del ledenika, in nazorno kaže, kako hitro se spreminja njegova notranja zgradba.

Zadnji ostanek nekdanjega ledeniškega sveta
V novejši dobi je ledenik pod Skuto poleg Triglavskega ledenika edini pravi ledenik v Sloveniji. Leži v senčni krnici med Skuto, Konjem in Kranjsko Rinko na nadmorski višini med približno 2020 in 2120 metri ter velja za najbolj jugovzhodni ledenik Alp.
Današnji ledenik je le skromen ostanek precej večjega ledeniškega sistema. V ledenih dobah je izpod Skute (in osrednjega dela Grintovcev) proti današnjemu Jezerskemu segal obsežen Jezerski ledenik, ki je izoblikoval Ravensko Kočno in druge značilne ledeniške oblike v severnem delu Grintovcev.
Čeprav je sedanji ledenik nastal precej kasneje, verjetno med malo ledeno dobo med 14. in 19. stoletjem, je dolgo veljal za enega najbolj trdoživih ledenikov v jugovzhodnem delu Alp. K njegovemu preživetju odločilno prispevajo senčna lega, vetrovni zameti in snežni plazovi, ki s sten Kranjske Rinke, Konja (veznega grebena) in Skute vsako leto na ledenik nanašajo dodaten sneg.

Od treh hektarov do ostanka pod gruščem
Prve sistematične meritve so opravili leta 1948. Takrat je ledenik obsegal približno tri hektarje površine( pod njim pa so snežišča omogočala smučarjem dejavnost skozi vse leto). Danes je površina manjša za več kot pet šestin.
Še bolj skrb zbujajoče od krčenja površine je tanjšanje ledenika. Meritve iz zadnjih let kažejo, da njegova povprečna debelina ne dosega več petih metrov. Na posameznih nepokritih mestih se lahko led v enem samem letu stanjša tudi za več kot meter.
Po svoje je prav grušč postal njegov največji zaveznik. Debelejša plast kamenja deluje kot izolacija in zmanjšuje taljenje, zato je ledenik pod Skuto v zadnjih desetletjih ponekod celo bolje kljuboval segrevanju kot Triglavski ledenik. Kamninski pokrov pa je hkrati tudi opomin, da stene nad ledenikom postajajo vse bolj nestabilne.

Zakaj so ledeniki pomembni?
Ledeniki niso le simbol gorske divjine in privlačen motiv za fotografe. Predstavljajo pomembne hranilnike vode, saj pozimi kopičijo padavine v obliki snega, poleti pa jih postopno in vztrajno oddajajo v dolinske vodotoke.
V visokogorskem svetu imajo tudi pomembno geomorfološko vlogo. Led in trajno zamrznjena tla delujejo kot naravna opora nestabilnim pobočjem. Ko led izginja, se povečuje pogostost krušenja in odnašanja grušča, podorov ter drugih procesov preoblikovanja gorskega reliefa, ki so v zadnjih letih vse bolj intenzivna in hitra. To je danes opazno v številnih alpskih gorstvih in vse bolj tudi v slovenskih Alpah.
Čeprav ledenik pod Skuto zaradi majhnosti ne more več bistveno vplivati na vodne razmere v širši pokrajini, ostaja neprecenljiv pokazatelj podnebnih sprememb. Njegovo izginjanje je eden najbolj vidnih dokazov spreminjanja visokogorskega okolja pri nas.

Ledenik, povezan z eno najodmevnejših planinskih tragedij pred prvo svetovno vojno
Ledenik pod Skuto ima posebno mesto tudi v zgodovini slovenskega planinstva. Julija 1913 je postal prizorišče odmevne nesreče 15-letnega dijaka Janka Petriča, ki se je sam odpravil plezat zahtevni greben med Kranjsko Rinko, preko usodnega Konja in na Skuto.
Po poročilu, objavljenem v avgustovski številki Planinskega vestnika leta 1913, je mladi planinec kljub opozorilom nadaljeval turo po zelo izpostavljenem grebenu. Njegova spremljevalca sta ga še nekaj časa opazovala med plezanjem, nato pa zaslišala grmenje padajočega kamenja. Od tistega trenutka ga nista več videla.
Po večdnevnem iskanju so reševalci pod severno steno Skute pregledali ledenik. Truplo so našli v eni izmed globokih ledeniških razpok, približno šest metrov pod površjem ledu. V razpoki je bilo navpično zagozdeno in primrznjeno v led. Iskalna odprava ga je po zahtevnem reševanju prenesla čez Savinjsko sedlo in Jezersko v dolino.

Tedanja pripoved Josipa Kunaverja sodi (tudi zaradi mladosti umrlega) med najbolj pretresljive opise zgodnjih gorskih reševanj na Slovenskem. Hkrati je pomenila pomembno opozorilo generacijam mladih planincev o nevarnostih samostojnega gibanja v zahtevnem visokogorskem svetu brez zadostnih izkušenj in opreme.
Podoben dogodek se je odvil tudi lansko leto, ko sta 12. julija 2025 umrla mlada gornika Aljoša in Jure. Žal pa sedanji gorski reševalci ne pišejo več tako popolnih in javnih poročil kot nekoč.
Prav zaradi teh nesreč je ledenik (ali pač njegov ostanek) pod Skuto v planinskem spominu ne le kot naravna zanimivost, temveč tudi kot kraj, kjer se tesno prepletata lepota gora in njihova neizprosna resničnost.

Morda zadnja desetletnica
Če bo prvi oktobrski sneg prekril ledenik, bo njegov skalni videz znova za nekaj mesecev zakrit. Toda številke so neizprosne. Če se bodo sedanje podnebne razmere nadaljevale, bi lahko ledenik pod Skuto že v naslednjem desetletju izgubil ves led in se spremenil v zgolj še sezonsko obstojen ostanek snega.
Za generacije slovenskih planincev, raziskovalcev in ljubiteljev obiskovanja gora tako o(b)staja vprašanje, koliko časa bo še mogoče govoriti o ostankih ledenika pod Skuto v sedanjiku. Za prebivalce v dolinah in planinska društva/koče, ki so se precej predali turizmu, o(b)stajajo vprašanja, kaj bo z njihovo (do sedaj samoumevno celoletno oskrbo z) vodo, kam bodo z vsem tem gruščem, ki ga bodo sicer redki, a zato vse močnejši hipni dežni nalivi nagr(o)madili v doline. Pod melišči je bil dolgo časa tudi nevidni led, ki je vse skupaj držal v objemu gora. Otoplitve, ki smo jim priča, so stalile tudi tisto, kar ne vidimo na površju in se pri nas niti ne raziskuje dovolj.
Za tiste, ki s(m)o videli »pokrit« ledenik in za tiste, ki bodo videli povsem golo skalo in mel, pa bi bilo prav zanimivo tudi najti, kako so kraj v kotlu pod temi grintavimi stenami nekoč (pravi?) domačini poimenovali … Za vse skupaj pa je prav dobro, da Slovenci ne premoremo geotekstil za zaščito ostankov ledenika.