Nesreča na Skuti

Planinski vestnik, avgust 1913

Josip Kunaver

Komaj je poteklo leto dni po nesreči na Stolu, že so zopet zahtevale naše planine novo žrtev. Dijak Janko Petrič je padel čez severno steno grebena med Rinko in Skuto in je obležal na mestu mrtev. V mladostnem navdušenju za naše lepe planine in za veleturistični šport je, precenivši svoje moči in svojo izskušenost, plačal pogum s svojim mladim, nadepolnim življenjem.
V petek, dne 25. julija t. l., se je napotil na Kamniške Planine. V Bistriški koči, kjer je bil vsled mnogih obiskov teh planin kakor doma, je pravil, da namerava preplezati greben, ki veže Rinko s Skuto. V soboto zjutraj se je napotil mimo Žagane Peči čez Gamzov Skret na Rinko. Zaradi goste megle je svoj namen opustil in je šel čez Kotliče na Kamniško Sedlo. Tam je prenočil.
Tudi tu je pravil o svoji nameravani turi; oskrbnica mu jo je resno odsvetovala; vedela je iz pripovedovanja turistov, ki so bili lani ta greben preplezali, da je skrajno nevaren in da je treba zanj izkušenosti in dobre opreme.
Nesrečni mladenič pa je zaupal svoji sreči in se je podal drugi dan z dijakoma Tominškom in Hilbertom proti Skuti. Šli so skupaj čez Kotliče in Tursko Goro do Rinke; tu so se ločili. Petričeva spremljevalca sta šla po poti, ki je izpeljana pod Rinko čez Male Pode na Skuto, Petrič sam pa se je napotil proti grebenu med Rinko in Skuto. Domenili so se, da se dobe zopet na vrhu. Tominšek in Hilbert sta več časa opazovala Petriča pri plezanju; tudi govorili in klicali so si večkrat med seboj. Kar zaslišita od mesta, kjer je bil preje Petrič, grmenje padajočih skal in od tedaj ni bilo od Petriča nobenega glasu več. Klicala sta nato dolgo, toda ostalo je vse tiho. Nista vedela, da je Petrič že ležal v svojem ledenem grobu …
V zli slutnji, da se je zgodila nesreča, sta hitela na vrh Skute, kjer sta ga čakala in klicala nad eno uro. Ker ga ni bilo, sta šla na Grintavec in potem na Kokrsko Sedlo v nadi, da ga tam dobita, meneč, da je ubral pot čez Pode naravnost tja doli. Poizvedovala sta v Cojzovi koči, toda izvedela nista ničesar.
Hitela sta zdaj v Bistrico, kjer sta povedala svoje slutnje oskrbnici. Ta je Petriča tudi že pričakovala, ker ji je pri odhodu obljubil, da ji pride v nedeljo zjutraj pomagat streči. Čakali so ga do večera: a ker ga ni bilo, sta šla dijaka Svetličič in Tominšek nazaj proti Žagani Peči, od todi pa po lovski poti na Kamniško Sedlo. Od tu sta se podala takoj proti Rinki, a sta se morala radi noči kmalu vrniti.
Ker sta bila prepričana, da se je zgodila nesreča, sta poslala po Windischgratzove lovce. Ti so prišli drugo jutro. V družbi lovcev sta preiskala Svetličič in Tominšek teren na južni strani Rinke in Skute/ toda našli niso nobenega sledu. Le lovec Bos, ki je šel nekol’ko po grebenu, je videl na severni steni Skute neko črno stvar, ki jo je imel za ponesrečenca. Petrič seveda to ni mogel biti, pač pa mogoče del njegove obleke. Ker ni imelo iskanje nobenega uspeha in je bilo poleg tega skrajno slabo vreme, so se vrnili na Kamniško Sedlo. Drugi dan, v torek, sta šla dijak Svetličič in lovec Žolgar čez Okrešelj na Savinjsko Sedlo in nekoliko na ledenik pod Skuto, a sta se vsled slabe opreme in utrujenosti tudi kmalu vrnila.
V torek je o nesreči izvedel moj tovariš Brinšek, ki je obvestil mene; v dogovoru z predsednikom dr. Tominšekom sva se takoj odločila, da zbereva rešilno ekspedicijo. Žal, da je bila večina najinih ožjih prijateljev na Dolenjskem pri raziskavanju jam, tako da sta so nama pridružila le A. Hrvatin in pa Petričev ožji prijatelj, dijak Bizjak. Odpeljali smo se z večernim Kamniškim vlakom.
Med potjo iz Kamnika v Bistrico smo poizvedovali o nesreči. Pravili so nam ljudje, da »so ga že dobili,« in nekateri so celo vedeli povedati različne podrobnosti. Toda vse to, žal, ni bilo res.
Bilo je tiho in mirno vreme; skozi listje dreves so se prikazovale zvezde, ki so nam obetale lep dan. Sem pa tja so se pokazali v poltemi oni strmi velikani, v katerih naročju je ležalo truplo nesrečnega tovariša, njih oboževatelja, a zdaj njih žrtve.

Tiho, vsak v svoje misli zatopljen, smo korakali v Bistrico. Tu nas je že čakala oskrbnica Zofka s solzami v očeh. Pripovedovala nam je o zadnjem bivanju Petričevem v Bistrici in vedela se je spominjati skoro vsake besede, ki jo je zadnji večer govoril. Po kratkem počitku smo se odpravili na pot. Hodili smo hitro, tako da smo bili ob svitanju že na Kamn. Sedlu. Tudi tu se nismo dolgo mudili. Pokrepčavši se nekoliko, smo odrinili takoj proti Okrešlju. Med tem je vzšlo solnce in bilo je eno onih juter, ki jih človek v življenju nikdar ne pozabi. Temno modro nebo je bilo brez vsakega oblačka in vrhovi gora so se kopali v zlatih solnčnih žarkih.
Na Okrešlju smo izvedeli, da še ni nikdo našel ponesrečenca, in da torej šele nas čaka ta žalostna naloga. Vzeli smo iz koče dve rjuhi, nekaj vrvi, nosilnico in karbol za slučaj, da bi bil mrtvec že pričel trohneti. Oskrbnik Frischaufovega Doma nam je dal tudi svojega hlapca na razpolago. Bil je to 73 let star mož (Blaž Plaznik) — in na prvi pogled se mi je zdelo, da nam bo bolj za napoto ko v pomoč. Toda varal sem se! Že na poti na Savinjsko Sedlo nam je dokazal, da je še pri popolni moči in da nam bo v prav izdatno oporo.
V poldrugi uri smo bili na vrhu Savinjskega Sedla. Tam smo dobili ekspedicijo z Jezerskega pod vodstvom g. dr. Čermaka, ki je zgolj na negotovo vest, da se je nekdo na Skuti ponesrečil, prihitel s svojimi vodniki na pomoč. Ti so bili čvrsti in spretni ljudje, pravi gorski sinovi. Od Savinjskega Sedla je krasen pogled na severno steno Skute. Pod njo na levi se nahaja ledenik, ki je bil v svojem srednjem delu precej razpokan (slika 1).
Najprej smo preiskali z daljnogledi steno, če bi zagledali kake sledove ponesrečenca. Toda iskanje ni imelo uspeha. Odločili smo se tedaj, da preiščemo najprej ledenik, to je razpoke sredi ledenika in pa one med ledom in steno; če tu ne najdemo ničesar, pa preiščemo steno.
Po kratki poti pod Rinko smo prišli na snežišče pod ledenikom, odkoder smo se podali takoj k ledeniškim razpokam. Hoja po ledeniku je bila mestoma zelo nerodna, ker je ta precej strm in čevlji na golem ledu niso prijemali. Treba je bilo tedaj stopinje sekati, deloma pa ostre grebene razpok jahati; zato smo prav počasi napredovali proti vrhu.
Imel sem ravno opraviti z nekim precej kočljivim mestom, ko se oglasi vodnik — ki je hodeč sredi ledenika dospel do zadnje razpoke — da je našel ponesrečenca. Hiteli smo — kolikor se je pač dalo hiteti med 10 do 15 metrov globokimi razpokami in po gladkem ledu — na ono mesto. Nudil se nam je pretresljiv pogled. Kakih šest metrov pod nami, v razpoki, je tičalo truplo, od katerega so se videle le gole noge, vse polomljene, z razklanimi stopali in od vode, ki je tekla po njem, zgubančeno kožo. Truplo je ležalo navpično z glavo navzdol in je bilo primrznjeno k ledeniku (slika 2.)
Ker smo vzeli k iskanju le najpotrebnejše s seboj in pustili vse drugo na sedlu, smo poslali vodnika po nosilnico in rjuhe; med tem pa smo si pripravljali pot po ledeniku navzdol, izsekali smo si stopinje in pritrdili potrebne vrvi za oprijemanje. Ko se je vrnil vodnik z nosilnico, smo spustili onega starega moža po vrvi v razpoko, kjer je privezal drugo vrv za noge ponesrečenca. Štirje smo potem vlekli pri tej vrvi, toda truplo se ni ganilo. Moral ga je šele oni v razpoki odkopati. Pogled na truplo je bil strašen in bilo je treba močnih živcev. Bilo je skoraj golo, vse obranjeno. Zadnji del glave je bil popolnoma odtrgan, le na vratu je bilo še nekoliko las.
Truplo smo zavili v rjuhe in ga privezali na nosilnice, na te pa smo pritrdili vrvi za spuščanje po ledeniku navzdol. Preden smo pričeli s tem delom, so pobožni vodniki še molili molitve za mrtveca. Potem se je začelo spuščanje, ki je bilo preko razpok precej težavno. Na snegu pa je šlo gladko in brez nevarnosti Pod snežiščem smo se nekoliko odpočili.
Nato so dvignili vodniki nosilnico in žalostni sprevod se je pomikal po strmi poti do Žrela, kjer je bil zopet kratek odmor. Tu nas je čakal najtežji del pota. Navezati smo hoteli vodnika, ki sta nosila, in nosilnico; toda izjavila sta, da ne potrebujeta vrvi in da sta sigurnejša brez nje. Žrelo je kakih 60 metrov globok, izredno strm jarek, kjer se hodi le po železnih klinih, deloma pa po v skalo vsekanih stopinjah. Vsak napačen korak stane tu lahko življenje. Toda tudi tu so vrli vodniki dobro rešili svojo nalogo. Koliko spretnosti in poguma je treba za tako nalogo, bo vedel oni ceniti, ki je todi že hodil.
Pod Žrelom je snežišče, pod katerim se loči pot k Češki Koči. Čez to snežišče smo zopet spustili truplo po vrveh, nakar smo dospeli na malo zelenico, kjer smo ovenčali nosilnico s slečem. Od tu nas je dovedla pot kmalu v dolino, kjer je peljala skozi gosto zarasle gozde in krasne pašnike. Na Jezerskem smo prenesli truplo v mrtvašnico.
Tu smo se poslovili od prijatelja, ki je tako ljubil gore, a je moral v njih pustiti svoje življenje! — —
Ta tragičen slučaj naj našega naraščaja ne oplaši; a služi mu naj v pouk, da naj si, preden si upa na slične ture, pridobi primerne izkušenosti in plezalno tehniko, in da naj hodi le dobro opremljen v gore!