
Lojze Zupanc: Tamkaj, kjer je današnje Bohinjsko jezero, je bila v davnih dneh dolina. Dolinci, ki so živeli tod, so bili bogatel, da daleč naokrog ni bilo takih. Polja so jim obilno rodila, hleve so imeli polni govedi, ovac pa tudi toliko, da so se vsi planinski pašniki okrog doline belili od njihovih run.
Bogastvo pa je Dolincem okamenelo srca. Usmiljenja do revežev niso poznali. In kadar je v dolino zašel berač, so ga podili od praga do praga.
“Izgini, nesnaga!” so vpili nad njim.
Niti to jih ni izmodrilo, če so videli, da je berač brez noge ali roke. Slepi za tuje gorje, so celo slepce odganjali izpred praga.
A četudi so trdosrčni Dolinci imeli vsega v izobilju, vode le niso imeli. Dolina je bila brez studenca, zato so vodo v sodih vozili domov od daljnega izvira, kamor je vsako jutro in vsak večer odganjali napajat tudi živino.
Nekoč pa je najbogatejši kmet v dolini omožil hčer. Na gostijo je povabil vse Dolince in pripravil takšne gosti, da so svatje tri dni in tri noči jedli, piti in plesali.
Ko je gostija že skoraj minila, je pa v hišo prišel slepec in prosil vbogajme.
“Lačen in žejen sem,” je potožil.
“Lakota ni izbirčna!” se je zakrohotal trdosrčni gospodar in potisnil slepemu beraču v toke trdo skorjo kruha, ki je ne bi ovohal niti pes. Beračeva tožba mu ni omehčala trdega srca, četudi so se mize pred svati šibile pod pogačami in pečenimi jagenjčki.
Slepec bi rad jedel, a kruh je bil pretrd in niti skorjice ni mogel pojesti. Zato je spet zaprosil: “Dajte mi čašo vina, gospodar, da bom v njem namočil trdo skorjo in si tako odteščal glad!”
“Glej, glej, vina bi rad?” se je ponorčeval neusmiljeni kmet in še tisti trenutek pograbil prazno čašo ter pohitel z njo v vežo, kjer je v kotu stal sod, napolnjen z vodo. V čašo je natočil vode, jo med surovim krohotanjem svatov prinesel slepcu ter dejal: “Za berače ni vino, pač pa voda! Le namoči si v njej trdo skorjo kruha, pa pij in je’j! Če ti bo premalo, pa povej! V sodu je še dovolj vode, haha!”
Tolikšna brez srčnost pa je slepega berača užalostila — da je vzkliknil: “O, da bi iz vašega soda zmeraj tekla voda!”
Berač je odšel, iz soda pa je še tisto noč pričela bruhati voda. Čim bolj so se svatje trudili, da bi veho zabili in pipo v sodu zamašili, tem bolj je voda tekla. Tekla je in tekla dolge dneve in noči, dokler ni iz doline pregnala ljudi, dolino pa zalila in z vodo napolnila. Tako je nastalo Bohinjsko jezero.
Glas, 5. junij 1961