Tine Orel
TRETJI POL je naslov znamenite knjige prof. G. O. Dyhrenfurtha (Zum Dritten Pol), ki je izšla l. 1952 v Münchnu in pomeni standardno delo o Himalaji in Karakorumu. Danes je seveda že zastarelo. Prav tako »Chronique Himalayenne«, ki jo je za razdobje 1940 do 1955 napisal Marcel Kurz. Dyhrenfurthova knjiga je zdaj doživela ponatis in dopolnitev za razdobje 1950—1960 in se završuje z vzponom na Dhaulagiri 1960.
DRUGA NAJVIŠJA STENA VZHODNIH ALP je triglavska. Erich Neubauer iz Gmundena pravi, da je zelo strma in da spada med objektivno najnevarnejše stene v Alpah. Neubauer ju posebno imponira tura okoli Triglava in ne more prehvaliti Kugyjeve police, ki jo tehnično popiše. Skrbi ga kamenje, ki se proži s Kugyjeve police v steno.
DEFINICIJO ALPINISTA je sestavil dr. Max Gramich in se glasi v svobodnem prevodu takole: Alpinist je član planinskega društva, vselej pozdravlja s planinskim pozdravom, vsako nedeljo je zdoma, planinske pisarije žal ne bere, pridiga o zaščiti prirode, zraven pa hodi po rožah, obžaluje, da je preveč koč, zraven pa jih rad obiskuje in še nove zida, se jezi nad »bikini« v gorah, pa se zelo rad zabava z dekleti, preklinja žičnice in se jih poslužuje. Vrtoglavice nima, divja ves preznojen, pozna samo steno in vrh, vihti cepin, se muči z vrvjo, zmrzuje v bivaku, ne meni se za vreme, stremi za VI. stopnjo, prezira slavo in vendar mu je za rekord, skratka tak je kakor drugi ljudje.
FILM O EIGERJU se je obetal l. 1960, ko se je govorilo o prvem zimskem vzponu. Tudi televizija se je zanimala za ta vzpon in obetala svojim naročnikom ta »teater« iz proslule stene. To so nove stvari, ki utegnejo v resnici močno spremeniti naravo in značaj plezalstva.
TIMMELJOCH (2478 m) je prelaz, ki povezuje Italijo in Avstrijo. Avstrija je že l. 1958 začela graditi cesto iz Angerna v Otztalu, na italijanski strani pa se ni nič zganilo. Konec l. 1960 pa je tudi Italija dala 750 milijonov lir za to novo alpsko prometno žilo, ki bo povezala gornji Inn skozi Otztal z Meranom. Brenner in Reschen bosta s tem razbremenjena.
OČE HIMALAJSKIH NOSAČEV se je imenoval angleški general C. G. Bruce, pionir himalaizma. Lani je umrl Heinrich Fuhrer, ki je generala spremljal v Himalajo l. 1914 in sta dosegla višino 7000 m. Ta Fuhrer je bil na vseh štiritisočakih v Alpah, l. 1925 pa tudi na 3828 m visokem Mount Alberta v Rocky Mountains, kamor je vodil znanega Japonca Yuko Maki. Ta Maki se je afirmiral tudi z vzponom po grebenu Mittellegi v Eigerju.
SPET NOVA ŽIČNICA, to pot v starem »škofovskem« mestu, ki je povezano s fevdalno cerkveno zgodovino naše dežele, v Brixenu ob Eisacki. Brixen, pravijo, hoče imeti nekaj od turizma in se je zato odločil, da postavi vzpenjačo na 2504 m visoki Plose v Peitlerju, ki ga obiskujejo posebno spomladi in jeseni. Sekcija Brixen ima blizu tam svojo postojanko. Žičnica bo premagala 2000 m višine in bo vozila turiste v sončni jug Južne Tirolske.
SEDEM ANGLEŠKIH VOJAKOV pod vodstvom generalmajorja Delacombe, garnizonskega poveljnika v Berlinu, je avgusta l. 1960 prispelo v Zermatt, da se povzpno na Matterhorn. Prišli so v popolnoma novi opremi s tirolskimi klobuki na glavah, generalmajor pa jim je oskrbel tudi polne nahrbtnike. V Zermattu se je zataknilo. Sredi avgusta l. 1960 so zabeležili komaj 10 vzponov na Matterhorn, tako sovražno vreme je bilo.
STRELA je v gorah že marsikoga ubila ali poškodovala. O streli je dobro vedeti naslednje: Če med gromom in bliskom poteče manj kot deset sekund, potem je nevarnost že zelo blizu, kake 3 km. V tem primeru se izogibaj vrha, grebena, raza, samotnih dreves, znamenj, senikov, vode in njene bližine, pa tudi rob gozda je ogrožen. V nevihti nikar ne prijemaj za varovalno žico. Cepin položi nekaj metrov od sebe. Ne išči zaščite v gneči, vsak zase naj si najde zavetje!
Varno je v kaki votlini, vrtači, pod steno, zajedi, varno je sredi gozda. Če te nevihta zateče sredi melišča ali na neporaslem pobočju, lezi na tla. Varno je v koči, če ima strelovod, vajen si v avtomobilu in v kabini žičnice. Če strela samo oplazi in zadeti samo omedli, se je treba lotiti dolgotrajnega umetnega dihanja in seveda poskrbeti čimprej za zdravniško pomoč.
ŠE ENA CESTA V ALPAH: Lani so zgradili tretji cestni prehod preko Tur na prelazu Solker (1790 m). Solker leži v Nizkih Turah in bo skrajšal za 100 km zvezo med Salzkammergutom in Koroško. Cesta se začne v Steinu v Ennstal in se konča v Murau na Koroškem.
UNIVERZA V INNSBRUCKU prireja redne tečaje iz geologije, biologije in tehnike za alpiniste. Prof. Hoppichler v teh tečajih predava o planinstvu in alpinizmu. Istočasno se avstrijska vojska posveča vzgoji pilotov za helikopterje. Namen je baje samo samaritanski, češ, da je helikopter neobhodno potreben za posege pri gorskih nesrečah. To je gotovo res, poleg tega pa piloti obvladajo alpski teren.
FILMSKI FESTIVAL v Trentu ima za seboj že devet prireditev. Komite vodi zdaj dr. Marco Franceschini. Lani so natančneje opredelili pojem raziskovalnega filma in določili natančnejše kriterije za 35 mm in 16 mm film. Jeseni l. 1960 je bilo v okviru festivala mnogo novih prireditev (pregled italijanskih filmov, razstava planinske literature, shod prominentnih alpinistov i. dr.). Nagrade so bile v glavnem stare: Gran Premio citta di Trento za najboljši film, Rododendro d’Oro za najboljši gorski film, Genziana d’Oro za najboljši kratki gorski film, Nettuno d’Oro za najboljši raziskovalni film (vse to za normalni format). Za ozke filme pa so bile razpisane: Gran Premio del Clup Alpino (1 milijon lir), Targa d’Argento (500 000 lir) za najboljši gorski film i. dr. Podelili so spet Trofeo delle Nazioni in posebno nagrado »Giulio Ga-brielli«. Žirija je bila naslednja: Hans Ackermann (Nemčija), Fracis N. Bolen (Belgija), Giulio Cesare Castello (Italija), Gianni de Tomasi (Italija), Guido Tonella (Švica) in še Francoz. Prav bi bilo, da bi bila filmska žetev v Trentu dostopna vsem. Gotovo bi se našel način, kako to bogastvo — vsaj najboljših filmov — posredovati množicam.
ŠPANSKA EKSPEDICIJA v Ande se pripravlja v l. 1961. Vse stroške je prevzela Francova vlada. Ti novi conquistadorji se bodo za Ande na stroške notranjega ministrstva pripravljali en mesec v Chamonixu. Vodja ekspedicije je Felix Mendez iz Madrida, alpinistično vodstvo je prevzel mladi José Anglada. V Chamonix so poslali 14 alpinistov, izmed njih pa so jih izbrali osem. Ture za trening so bile naslednje: Gervasuttijev ozebnik v Mont Blancu de Tacul, vzhodna stena Grand Capucina in Sentinelle Rouge v Brenvi. Glavni cilj v Andih je Cordillera Vilcabamba.
ŠVICARSKI LEDENIŠKI PILOT Geiger je prvič pristal na strehi klinike v Zermattu. Kaj to za efektnost GRS pomeni!
Ob 18 je reševalni pilot startal iz letališča v Innsbrucku, 40 minut nato je že pristal na ledeniku nekje v Zillertalskih Alpah s svojim Piperjem. Ko so ponesrečenko naložili v letalo, je bil že mrak. Pilot Bodem je štartal z ledenika, ker ni kazalo, da bo ponesrečenka preživela noč brez zdravniške pomoči. Orientiral se je po lučeh v vaseh, ko pa je priletel nad Innsbruck, je ugotovil, da so luči na startnih in pristajalnih progah že ugasnile. Piper ni bil opremljen za nočne polete, innsbruško letališče pa normalno ponoči ne dela. Letalo so nekateri uslužbenci vendarle opazili, ni pa bilo šefa razsvetljave. Pomagali so si s tem, da so ob progo postavili avtomobile s prižganimi lučmi in Bodem je srečno pristal, življenje je bilo rešeno.
NEMŠKI INŠTITUT ZA RAZISKOVANJE INOZEMSTVA je v zadnjih treh letih samo v Karakorum poslal tri ekspedicije, zdaj pa se je ustanovilo še posebno raziskovalno podjetje za raziskovanje nepalske Himalaje. Finansira ga nemška raziskovalna skupnost, vodi jo mladi docent dr. W. Hellmich, v Nepalu se bo mudilo dve leti in pol.
NENAVADNA NESREČA V KÖNIGSPITZE. 28. avgusta 1960 sta vstopila v severno steno Künigspitze člana DAV, sekcija München, Dennhöfer in Schultheiss. Opoldne sta bila že pri izstopu, ko ju je presenetil plaz. Njegova sila je izdrla varovalni klin in potegnila navezo v globino 600 m. Oba sta ostala živa. Helikopter iz Trenta ni mogel blizu (Augusta Bell 46 J), zato je nastopilo reševalno moštvo. Pri prenosu je Dennhöfer umrl, Schultheiss pa je shodil v nekaj dneh. Schultheiss je pred dvema letoma bil v severni steni Ortlerja priča težke nesreče, ko sta našla smrt Bast in Petschko.
AMERIKANSKO-NEMŠKA EKSPEDICIJA NA K2 l. 1960 ni bila uspešna. Dvakrat so se zagnali proti vrhu s plečeta (kota 7260 m), pa jih je zavrnil metež. Sicer pa si je ekspedicija zapisala tudi velike pluse. Predvsem organizacijo in brzino. Na grebenu Abruzzi (5000 do 7300 m) so postavili tabore in varovanja v rekordnem času, ki ga niso dosegle prejšnje tri amerikanske in dve italijanski ekspediciji. Ekspedicija je brez škode prebila 20 dni težkega viharja v višini 6680 in 6970 m v taboru V in VI. Tudi umik je bil v viharju izveden v popolnem redu. Od Nemcev so bili v ekspediciji manj znani možje: Deubzer, Greissl in Wünsche.
ŠE ENKRAT CAMPIOTTI: 52 let stari Campiotti je stavil za zaboj šampanjca, da za njim še danes ta dan leta stotina lepih deklet. Da bi stavo dobil, je organiziral ženski pohod na Monte Roso in spravil na vrh 118 žena in deklet, med njimi tudi dve Dunajčanki, kar je s posebnim obžalovanjem zabeležil ÖAC, klub dr. Prusika in drugih. Helikopter je s ture odnesel 28 letno hčerko neke napolitanske kneginje, ženo nekega nemškega industrialca, ker je imela nove čevlje in zato seveda preozke.
NEKAJ NOVIH PLEZALNIH VZPONOV iz poletja 1960: Severno steno Mittlerer Drusenturma v Rätikonu je 26. avgusta kot prvi premagal Deseke sam. Ocena VI, doslej devet ponovitev. V Dachstein sta v južni steni Niederturlspitze potegnila v 15 urah še eno šestico. Stücklschweiger in Scherubl Bruno Wintersteller, invalid z eno nogo je preplezal vzhodno steno Monte Rosa sam. V Wettersteinu sta vzhodno steno Dreitorspitze kot druga ponovila Antz in Ockler.
VIA DELLA CONCORDIA se imenuje smer Oggioni—Ajazzi v Cima d’Am-biez. Naredila sta jo l. 1955 in jo ocenila s VI+. Doslej so jo ponovili devetkrat, trikrat lani in to: Solina—Becalossi, Barbier—Pokorski in Pedrotti—Settimo. Sam jo je l. 1956 ponovil Armando Aste. Leta 1957 jo je ponovila nemška naveza Schröttle—Wels. Claudio Barbier—Pokorski in Solina—Becalossi so ponovili tudi 400 m visoko vzhodno steno Cima di Prafiorita, ki sta jo l. 1953 naredila umrli Susatti in Aste. Spada med najtežje v Brenti in v Dolomitih sploh.
LIVANOSOVA SMER (VI+) v Cima Su Alto postaja modna smer in je poleti 1960 zabeležila 25 ponovitev. Rattijeva smer istotam je doživela deseto (VI+). Smer Carlesso—Menti (VI+), 400 m visoka v Torre di Valgrande, sev. zahodna stena, je v treh dneh sprejela pet zmagovitih navez.
ŠVICARSKA SMER (Schelbert—Weber VI+, 1959) v Zahodni Cini je v l. 1960 v dneh mesecih imela v gosteh pet navez in s tem doživela 9. ponovitev. Bile so naslednje: Brandler—Soldä—Schettler; Inwyler s plezalcem iz Rosenheima. Schöntheler in Jean Alzetta; naveza iz Rosenheima in še Vaucher s soplezalcem. Gino Soldä je star 50 let! Eden od po-navljalcev je zapisal: To je prava železna lestvica. Sam sebi se zdiš kot dobro plačan kamnosek gradbenega podjetja, vendar ni tako težko kot v direttissimi severne stene Velike Cine. Hasse pravi o tej smeri, da je ena najdrznejših in zgled za užitka polno moderno tehnično plezanje.
V severni steni Velike Cine je bilo 27. avg. 1960 osem plezalcev v direttissimi, devet v Comicijevi smeri. 26. avg. 1960 pa je bilo v treh smereh Zahodne Cine kar 15 plezalcev. To je nenavadno bujno plezalsko življenje.
ALPINISTIČNI ŽARGON po mnenju Švicarjev uvajajo predvsem Nemci. Temu so baje kriva vojna leta in leta pred njo. ko je »zli samosilnik silil može v napad k osvajanju in zmagam in dajal tudi za vrhunska dejanja v gorah medalje raznih vrst.« Gora se ne osvaja in ne zmaguje, ta izraz poteka iz športnega pogleda na alpinizem in morda še iz drugih in drugačnih apetitov. Švicarji so organizirali široko fronto zoper take fraze sporazumno s časnikarskimi agenturami. Nemški »Illustrierte« zamerijo posebno senzacionalni naslovi: »Švicarji so spravili Dhaulagiri na kolena«. V hribe, pravijo, ne spada vojaško rjovenje niti besednjak ringa ali štadiona. Na goro torej človek pride, vrh doseže, se nanj povzpne in podobno! — Beseda ni konj, to je res! Pes, ki ugrizne, je pa lahko!
ZEMLJEVID MT. MAC KINLEY so skupno izdelali in izdali Amerikanci in Švicarji. Petnajst let je poteklo, kar je Bradford Weshburn, direktor Museum of Science v Bostonu, dal iniciativo za kartografsko snemanje najvišjega gorskega masiva v ZDA. Kartografi in topografi so delali večji del z avioni, preleteli so 1100 km2 in snemali večji del z višine 10 500—12 000 m. Sodeloval je Bradford Washburn sam. Ureditev materiala ni bila lahko delo. Kartografsko ponazoritev in tisk je oskrbela švicarska državna kartografija v merilu 1 : 50 000. Pravijo, da je to najlepše kartografsko delo doslej: pot od avio-foto do kartografske skice in ponazoritev reliefa je v marsičem usekala novo smer.
ZARADI NARAŠČAJOČE MOTORIZACIJE postajajo dragocenost svoje vrste pota, ki so za grmenje motorjev zaprta, čeprav so tudi za motorna vozila prevozna. Moderni planinski in turistični zemljevidi bodo morali taka pota posebej označevati, turistična društva pa za taka pota, za njih vzdrževanje in obeleževanje skrbeti.
GORSKE IN SMUŠKE TURE Z LETALOM! Tako že govori reklama v Švici. Aeroklub Wallis je pred kratkim kupil osemsedežni transportni avion »Pilatus Porter«, najnovejšo konstrukcijo letalske tovarne Pilatus v Stansu. Iz letališča Sitten je s tem letalom omogočenih 30 standardnih letalskih »tur«: Theodule, Monte Rosa, Mont Blanc, Grand Combin, Cabane Bertal, Roseblanche, Allalin, Weismiess, Simplon, Rhonski ledenik, Blümlisalp, Wildhorn, Diablerets, Dent du Midi, Jungfraujoch. Reklama potniškega urada pravi, da se s teh točk zva-jen in opremljen alpinist more lotili najtežjih tur ali pa najlepših spustov v dolino. Seveda je to drago in prihranjeno za »posebni razred« petičnikov.
AKCIJA ZA TIBET v Švici hitro napreduje. Vodstvo otroškega zavetišča za tibetske stroke je prevzel zakonski par Ragra. Mož je baje jzredno izobražen in impozanten, zna tudi nekaj angleščine in se hitro vživlja v naloge begunskega centra. Zakonca Ragra imata v zavetišču tudi svojega lastnega otroka. Zbiralna denarna akcija SAC je baje učinkovita, tako poročajo.
NAJHLADNEJŠA CONA na zemlji poteka v Sibiriji. Že pred leti so ugotovili jugovzhodno od Verhojanska kraj z —70 °C, Verhojansk sam pa beleži —69 °C. Cona po meritvah v zadnjih letih poteka od Jeniseja na zahodu do pogorja Anadyr na vzhodu, je 3000 km dolga in široka 1800 km. Najširša je med polotokom Taimyr in Bajkalskim jezerom. V zunanji coni se giblje temperatura od —60 do —64 °C, v srednji do —66 °C, na vzhodu in zahodu pa obstoji še pas s temperaturo —67 ° do —71 °C. Vzhodno cono ožita Severno ledeno morje in Ohotsko morje na jugu. Tako poročata »Sovjetska geografija« in »Kosmos« (1960/1—1960/a).
NOVA VELIKA ALPSKA CESTA — Gerlosstrasse bo zgrajena do l. 1962. Prvo lopato so zasadili 20. julija 1960 v Krimmlu blizu Krimmlskih slapov, načrte je naredil projektant glocknerske ceste ing. Franc Wallack. Manjša cesta tu že obstoji z omejenim prometom. Nova cesta bo povezala Salzburg—Glockner in Innsbruck. Pri Krimmlu bo tekla v višini 1070 m, na Gerlosplatte bo dosegla 1629 m, v Zeli (Zillertal) pa bo zdrknila na 570 m. Največji strmec 9%, širina 7,5 m! A na drugi strani: V salzburški deželi so zaščitili obalo vseh jezer v globino 500 m, da preprečijo divje gradnje. To se pravi, gradili bodo, vendar pod nadzorstvom zavoda za zaščito prirode, da ohranijo prirodo za človeka pred človekom.
FRANCOSKA-ŠVICARSKA EKSPEDICIJA v Cordillera Vilcabamba in Apalobamba je v osmih dneh prispela iz Ženeve v bazno taborišče v višini 4260 m. Pri tem se je izredno izkazal dr. Berger, švicarski ambasador v Limi. Nekaj dni nato so že stali na 5111 m visokem Cerro Sunčubamba v masivu Saguasiray. 18. julija so prišli kot drugi na Nevado Yucay (5650 m), najlepši vrh v skupini Yucay. Iz vasi Puno, na obali jezera Titicaca so prodirali v Apalobambo. Kamion jih je prepeljal v Rinconado, kjer žive iskalci zlata v višini 5000 m, pleme Aymaras. Tu so prišli na Nevado Ananea (5852 m) kot drugi. Ekspedicija, o kateri poroča Rene Dittert, je bila sestavljena iz starejših mož. Bili so štirje, skupno število let 210 let, zdravje izvrstno, uspehi za taka leta zadovoljivi.
ING. PIERO GHIGLIONE bo ostal v zgodovini alpinizma zapisan kot pravi globetrotter. Konec avgusta 1960 je bil na Grenlandiji med 71 in 73° severne širine. Spremljala sta ga alpinista C. Mauri in dr. G. Gualeo. Odšli so 15. julija, prišli na štiri vrhove, med drugim na najvišjega 2310 m. Zanj so potrebovali 18 ur naporov. To je deviška pokrajina. Francozi in Švicarji so bili tu l. 1958 in sicer v Sukketoppenu (65° C) Za Ghiglioneja je bila Groenlandija zadnja tura.
HEINRICH FUHRER spada med najvidnejše gorske vodnike. Umrl je lani 85 let star. Bil je med tistimi vodniki, ki so se zavzemali za složnost med SAC in vodništvom. 21 let star je dobil vodniško legitimacijo, sin znane vodniške družine. Leta 1926 je vodil princa Cičibuja na Matterhorn, Monte Roso, Dufourspitze, v začetku vodniške kariere pa znano angleško alpinistinjo Gertrudo Bell po vseh štirih tisočakih in dobil sijajno spričevalo. Leta 1910 je vodil po Berner Oberland angleškega majorja C. G. Brucea in kapetana Todda. Leta 1912 je vodil ta dva v Lahoul-Himalaji. Todd je v njegovo knjižico zapisal 8 himalajskih prvenstvenih vzponov. Fuhrer je govoril nemško, francosko in perfektno angleško. Generala Brucea je vodil še l. 1923. Postal je svetovno znan vodnik, nazivali so ga gentlemen-guide v najboljšem pomenu besede.
ŽELEZNICA NA JUNGFRAU je leta 1959 prepeljala 328 367 oseb, 17 % več kot v letu 1958. 31 % ponovitev odpade na zimo, 69 % na poletje. 33,4% oseb se pelje do postaje Eigergletscher, 0,2% do Eismeer, 66,4% pa na postajo Jung-fraujoch. Železnica na Wengernalp je l. 1959 prepeljala 1 039 624 oseb, 56 % pozimi, 44% poleti. Leta 1960 so v Švici praznovali 50 letnico niesenske železnice (Niesenbahn), ki je dolga 3527 m, ima dva predora 151 m dolžine in v zgornjem delu 68 % naklona. V pol ure premaga višino 1646 m. Spodnja postaja je v Mulenenu (690 m), srednja postaja na Schwandegg (1669 m), zgornja pa na Kulmu (2336 m). Leta 1959 je prepeljala 97 500 oseb. Razgled z vrha Niesengifel spada med najlepše.
SEDEČI TURIZEM narašča, tako poročajo statistike švicarskih gorskih železnic in vzpenjac. Tudi pozimi, saj smučarji cenijo nenaporni vzpon na smučišča.
MONTSERRAT, španski plezalski vrtec, ima 300 m visoki Pared del Aero (Zračno steno). José Anglada in Juan Cerdâ sta jo preplezala v 90 urah (v osmih dneh, uporabila 300 klinov, med temi 87 vrtalnih (svedrovcev). Poročilo iz Barcelone pravi, da se nova pota pri plezanju iščejo ne glede na deljena mnenja o modernih pripomočkih.
ZLATO MEDALJO so dobili sovjetski alpinisti, ki so l. 1959 prišli na Pik Vorošilov (6666 m). Bilo jih je 11, vsi člani športnega kluba Špartak. Povzpeli so se po jugovzhodnem grebenu in so pri vzponu uporabljali tudi kline in druge pripomočke. Medalje za alpiniste niso uvedli šele Rusi. Pred vojno je Italija odlikovala Comicija in Cassina, odlikovani so bili prvi eigerjevci, l. 1958 je filmski festival v Trentu odlikoval najvidnejše alpiniste iz Eigerja in Walkerja. Tudi Francija ima navado deliti odlikovanja alpinistom. To je treba povedati zato, ker se rado očita Vzhodu, da alpinizmu z medaljami vdihuje drugo dušo.
CATYN-TAU (4363 m) je vrh v skupini UŠBE. Severno steno te gore so 1. 1959 preplezali sovjetski plezalci in porabili za 1000 m 300 klinov. V steni so bili enajst dni, več noči so pretolkli v stremenih. Natančnejšega opisa tega čudnega vzpona še nismo dobili.
FLEISCHBANK je v severovzhodni steni 24. sept. 1960 zabeležil svojo direktno smer, ki sta jo izpeljala Scheffler in Siegert v 30 urah. Glavne težave te 400 m visoke stene so v prvih 120 m (VI, A 3). Bivakirala sta 100 m nad vstopom v ležalnih mrežah, nista pa imela »vznožnega moštva« (Bodenmannschaft), kakor delajo to druge take naveze. Porabila sta 70 klinov, od tega 14 svedrovcev. Izpulila sta jih le 10, vsi ostali so v steni. Ista naveza je avgusta 1960 ponovila francosko smer v Zahodni Cini (VI+ A3). Scheffler je bil v tej smeri navezan z 51 let starim svojim očetom, Siegert pa z Jagrom. V vznožju stene je delovala Schefflerjeva žena. Fritz Scheffler je bil po l. 1931 med najboljšimi nemškimi plezalci. S svojim sinom Wulfom je zadnja leta ponovil in naredil nekaj smeri VI in VI+ (sev. zah. stena Oberrer-Taldom; jugovzhodni raz stebra v Fleischbanku, direktno v zahodni steni Bauernpredigt-stuhl; zahodni steber Totenkirchla).
V JUŽNI STENI TORRE VENEZIA (2337 m) v skupini Civetta sta Italijana Biasin iz Verone in Melucci iz Firenze 27. in 28. julija 1960 naredila pomembno smer v 27 urah. Smer poteka po previsni zajedi, ki se konča z ogromno streho. Porabila sta 95 klinov za 250 m višine in dve leseni zagozdi, ocena VI+. Ima pa lepotno napako, ker sta plezalca iz direktne smeri ušla v Tissijevo smer. S VI + sta svojo smer v Zahnkoflu v skupini Langkofel ocenila tudi Tirolca Moroder in Malsiner. Ta severovzhodna stena je visoka 300 m, plezalca sta bila v njej štiri dni, za zadnjih 100 m sta rabila ves dan. Imela sta vznožno ekipo, na vrhu pa so ju sprejeli z viharnim aplavzom. Prvo smer sta l. 1934 v 23 urah potegnila Gino Solda in Bertoldi.
TURIZEM je danes množična stvar. Za njegovo usmerjanje in razvoj deluje cela vrsta potovalnih uradov. Njihove naloge so danes drugačne kot nekoč, ker se je močno spremenil promet in z njim značaj turizma. Samo en nemški potovalni urad je za l. 1959 uredil letovanje v gorah in na morju 838 000 strankam, ki so dala 12 000 000 nočitev. Nemške statistike govore o ogromnem procentu turistov, ki iščejo oddih v zimoviščih in letoviščih Avstrije, Švice, Francije in Italije. Nekaj številk iz Avstrije in Švice: V Švici so se nočitve od 1. 1938 do l. 1959 podvojile v Graubiindenu, Berner Oberlandu in Wallisu. Leta 1938 je bilo tu 2 650 000 nočitev od junija do septembra, l. 1959 pa 4 960 000. Ze dve leti po zadnji vojni so bile številke za 20% večje od l. 1938. V Vorarlbergu so v tem času poskočile od 600 000 na 2 600 000. Število nočitev na Tirolskem neprestano raste. Leta 1958 jih je bilo 9 107 000, leto nato že 10 503 000, torej za 11 %. Na Koroškem pa v istem času za 13,6% (4 959 000 na 5 635 000). Kaj pomeni za Avstrijo turizem, kaže število nočitev v letu 1958/59. Znaša 38 000 000. Na vsakega Avstrijca pride, na primer 16,6 nočitev v Salzburgu, 9,5 na Koroškem, 20,8 na Tirolskem, 12,1 v Vorarlbergu. Gre za nočitve tujcev, torej devizni pritok. Na Tirolskem je na inozemce v l. 1958/59 odpadlo 89 % nočitev, največ je bilo Nemcev s 4 153 000 nočitvami. To se pravi, da je turistična atraktivnost gora izredna. In še en sklep: vsega tega ne bi bilo brez tehničnih in gostinskih objektov velikih gorskih turističnih središč. S pomembnim številom nočitev pa se ponašajo tudi najmanjša avstrijska hribovska naselja.
GORE IN TURIZEM, to sta dva pojma, ki sta v Alpah neločljiva, saj spadajo gore v osnovni prirodni turistični kapital. Pred 80, pred 60 leti so v deželah, ki spadajo danes v visoko razvite turistične dežele, še odklanjali dovoljenja za ceste, češ da iz turizma ne bo dobička. (Na take protidokaze smo naleteli pri nas še zadnja leta, n. pr. pri obravnavanju Gornje Savinjske doline.) Tako se je cestni zvezi upirala občina Krimml. Danes je Krimml eno od turističnih središč v Avstriji. DuOAV se je moral povsod boriti za uveljavljanje gora v turističnem gospodarstvu. Danes je v razvitih državah drug problem: turistov je že preveč, ogrožajo mir in tišino, ogrožajo favno, floro, skratka vse tisto, kar je množice v hribe privabilo.
KORISTI TURIZMA za hribovsko pokrajino so nedvomne. Nemške in avstrijske planinske revije so pred 60 leti stalno prinašale članke o depopulaciji hribovskega prebivalstva in se bale, da bodo omrtvele hribovske kmetije, bistven element pokrajinske gorske lepote. Po l. 1930 pa iste revije pišejo o naraščanju števila hribovskega prebivalstva. Turistično gospodarstvo bodo v Švici in Avstriji uvedli zdaj v tiste hribovske kraje, kjer ga doslej še ni bilo in to s pomočjo mednarodne gospodarske organizacije. V avstrijski izvozni bilanci zavzema turizem 25,4 % vsega dohodka, samo Tirolska je l. 1958 iz turizma dobila 4 milijarde 336 milijonov šilingov. Avstrija z devizami, ki pritekajo iz turizma, krije redno ves primanjkljaj deviz iz drugih področij in ustvarja iz turizma celo prebitek deviz. Ni čudno, če je znan alpinist dr. Gramich napisal takole: Bilo bi zelo nerealistično, da, celo zelo nesocialno, če bi zaradi zaščite prirode skušali reducirati turizem v avstrijskih gorah. Ostane nam samo to, da turizem v gorah uravnavamo na pravi tir. Prav tako bi lahko zapisal kak Italijan, Švicar, pa tudi Francozom Chamonix marsikaj prinese.
NEVARNOSTI TURIZMA ZA GORSKI SVET so nedvomne. Turizem je ofenzivno razpoložen, vedno dalje prodira v gore, zaščita prirode je v defenzivi. Treba je narediti nek kompromis, saj bi turizem ogrožal svoje osnove, če bi zavzel ves gorski svet. V Avstriji zato že skušajo ustvarjati »cone miru«, natančno določiti in zavarovati »kraje oddiha, miru« in so pri tem naleteli na celo vrsto problemov, posebno zaradi konkurence. Najboljša rešitev bi bila, proglasiti ves gorski svet za prirodni park, to je za nekak muzej: V tem parku bi bile različne cone, ta zavarovana pred avtomobilskim truščem, ona rezervirana za intenzivno turistično eksploatacijo, tretja spet zaprta za vsako koncentracijo objektov itd. Vse, kar se v gorskem svetu zida, mora biti v duhu in občutju pokrajine. To je teoretično lahko, v praksi pa bo treba pri vsaki stvari izbojevati pravo smer. Pri nas bo to lažje storiti kot v razvitih deželah, kjer odloča večkrat samo denar oziroma privatni interes. Kaj pomaga oklicati v Avstriji kako področje za tiho področje, če pa se tudi gozdne ceste inozemskim avtomobilistom odpro, ko odpro denarnico in plačajo tri marke pristojbine! Kaj pomagajo vsi plakati in grožnje s paragrafi, če pa ni organov, ki bi množico ljudi v hribih nadzorovali in prestopnike obravnavali!
TRIGLAVSKO SEVERNO STENO opisuje Felix Largieder iz St. Gallena. Članek je uvrščen na prvo mesto v 3. zvezku »Die Alpen« 1960. Imenuje jo mogočno, kompaktno in ogromno, da je ne more primerjati domačim goram. Ne more prehvaliti plezalskih užitkov v nemški smeri s Zimmer-Jahnovim izstopom in ne razgleda z vrha Triglava. Od vstopa do vrha Triglava je švicarska naveza rabila 14 ur. Iz opisa je razvidno, da se jim ni mudilo, celo čaj so si med potjo večkrat skuhali.
ZADNJE PROBLEME V ALPAH rešujejo že dvajset let. To je dobro zato, ker izpričuje, da se razvoj alpinizma ne bo zaključil, ampak da bo vedno iskal nova pota. V bistvu ni nobene razlike med Whymperjem, ki je pred 100 leti hotel priti na Matterhorn, in današnjim ekstremistom, ki je vklesal svoje ime v direktno v severni steni Zahodne Cine.
Znani planinski publicist Karl Lukan očita današnjim ekstremistom le to, da so k tehničnim »zadnjim« problemom dodali še duhovne probleme. Tekmovanje je stara stvar, tudi pri vzponu na Matterhornu je bilo. Toda tekmovanje med italijanskimi vevericami in Švicarji je bilo preveč resno, v tistih vzponih ni bilo prav nič sproščenosti in vedrosti, ki so jo plezalci v Lukanovi mladosti kazali tudi v težkih smereh. Morda ta resnoba poteka iz dejstva, da gre v Alpah v resnici h koncu tisti nedotaknjeni svet, ki ga impulz mladih išče in potrebuje. Ko je sploh ne bo več, se bo moral alpinizem obrniti k svoji substanci, k uživanju narave in vseh njenih čarov in vrednot: lepote, dogodivščin, prostosti v svetu, v katerem premagani še nekaj veljajo, v katerem še nekaj velja moč, napor, znoj. Potrebo po teh stvareh pa bo človek čutil tudi l. 2000. Nima smisla zdvajati nad človekom, če ti niso všeč »teenagers and bluejeans — boys pa še die Halbstarken.«
MONT BLANC DE CHEILON ima severno steno, v kateri je znani Kurt Diemberger — pred kratkim se je oženil z Italijanko — zarisal izredno ledno turo, direktno po strmem ozebniku naravnost na vrh. V gornjem delu so bile težave podobne tistim v severni steni Matterhorna. Stena pada v dolino Val de Dix, v katero se pride iz Val d’Herens. Vstala sta ob dveh zjutraj in vstopila še v temi — z Diembergerjem je bil Švicar Max Eiselin. Strmina je ves čas taka, da sta za vsako stojišče morala uporabiti kline. Snežne vesine z naklonino 70° so bile pretrgane s previsi, sneg od plazov tako pometen, da je oklo cepina takoj zadelo na skalo. Naporna tura je trajala 24 ur.
CAUKKAMBA (7138 m) je vrh, na katerega sta 13. junija 1952 prišla L. George in V. Russenberger. Leta 1959 so na vrh prišli Indijci pod vodstvom Pasang Dave Lame.
CITRAL je pakistanska pokrajina. 31. julija 1960 je tja odpotoval prof. Paolo Graziosi iz instituta za antropologijo v Firencah. Proučeval bo ljudstvo Kafiri v zgornjem Citralu. Tu je bil že l. 1954 in 1955 ob italijanski ekspediciji na K2.
GUIDA MONTI D’ITALIA je svetovno priznano delo, rezultat sodelovanja med CAI in TCJ (Touring Club Italiano). Izhaja že 25 let. Zadnji zvezek ima naslov »Bernina« in obsega 562 strani, 149 skic, 32 fotografij, 22 barvnih slik in karto 1 : 250 000.
