Planinski vestnik 2014/01
Sva gore, ki jih še nisva preplezala
Simpatična. Sproščena. Vedno pripravljena na smeh. Skromna kljub enajstim doseženim osemtisočakom brez pomoči dodatnega kisika, višinskih nosačev in fiksnih vrvi. Romantika. Njuni, navidezno krhki telesi izžarevata trdnost in notranjo moč. Zamejski Slovenec Roman Benet iz Trbiža in Italijanka Nives Meroi iz Bergama sta se najprej zaljubila v gore, nato še drug v drugega in se leta 1989 poročila.
Februarja 2008 si je Nives na Makaluju zlomila nogo, ker jo je prevrnil sunek vetra. Kako je potekalo reševanje z gore?
Roman: Ko po teh letih pogledam nazaj, se mi zdi kar malo smešno. Bilo je tik pred zgornjim taborom, kjer smo se dobili z obema kuharjema. Ker sta bila v bazi že 40 dni, sta bila tako utrujena, da sta imela sama s seboj dovolj dela in nista bila sposobna pomagati. Z Lucom (Luca Vuerich – roj. 1975 v Trbižu, umrl 2010 v videmski bolnišnici zaradi poškodb, zadanih v plazu v Prisojniku.) sva se spogledala in rekla: “Treba jo bo nesti.” Nikoli si nisem mislil, da bom moral brez pripomočkov nositi človeka okoli 15 kilometrov gor in dol po ledeniku. To je bil večji uspeh, kot če bi dosegel vrh gore.
Na kateri višini se je to zgodilo?
Roman: Na okoli 5400 metrov. Nesla sva jo vse do baznega tabora, kjer sva upala, da jo bo pobral helikopter. Vendar zaradi močnega vetra ni mogel prileteti. Ker je nižje doli zapadlo precej snega in je močno snežilo, bi nosači potrebovali šest dni, da bi prišli do nas. Na srečo je drzna posadka v ruskem helikopterju prostovoljno priletela in nas prepeljala v Katmandu. Polet v slabi vidljivosti in močnem vetru je bil grozljiv.
Med vzponom na Kangčendzengo leta 2009 se je Romanu zdravje nenadoma poslabšalo. Vi ste predlagali takojšen sestop. Je Roman ugovarjal?
Nives: Ni. Odločitev o umiku sem sprejela v trenutku. Za oba je najpomembnejše, da se vrneva domov in da ne tvegava več, kot je potrebno. Imela sem prav, zdravje se mu je resno poslabšalo.
Zboleli ste za aplazijo kostnega mozga?
Roman: Da, za hudo aplazijo.
Svoje zdravljenje in okrevanje ste poimenovali vzpon na petnajsti osemtisočak. Ste že na vrhu ali vzpon še traja?
Roman: Tega sva se domislila oba z Nives. Ker sva skupaj priplezala na 11 osemtisočakov, bova skupaj premagala tudi tega, tako imenovanega petnajstega, sva se odločila. Da, dosegla sva vrh. Prva presaditev kostnega mozga ni uspela. Običajno je s tem konec zdravljenja. Vendar sem imel srečo, da je bil darovalec pripravljen na ponoven poskus in da se zdravniki niso kot klop držali vseh pravil. Druga transplantacija mozga je bila popoln uspeh. Zdaj sem vzorčni primer. Zdravljenje in okrevanje je trajalo dve leti. Januarja 2011 so ga drugič presadili, oktobra sva šla v Himalajo na poskusno turo na Mera Peak. Spomladi naslednjega leta pa na Kangčendzengo.
Sta prišla na vrh?
Roman: (smeh) Z nama sta bila še dva prijatelja. Prišli smo do zadnjega tabora. Vreme je bilo odlično. Ponoči smo odšli proti vrhu. Ko se je zdanilo, se nam okolica ni zdela prava. Vendar smo bili previsoko, da bi se preusmerili. Znašli smo se na Srednjem vrhu (8482 m) namesto na glavnem. Zvečer ni nihče preveril, kje poteka smer. Jaz sem bil kot pes, ki ga spustiš z verige in ki brez pameti dirja naokrog.
Bosta poskusila še tretjič?
Roman: Ja, seveda … upam, da.
Nesreče, tudi smrtne, so sestavni del alpinizma. Kako smrt prijatelja vpliva na vaju? Dvomim, da tudi za hip pomislita, da bi opustila plezanje. Ali je morda nesreča spodbuda za več treninga oziroma razmislek o tem, kako čim bolj zmanjšati subjektivne nevarnosti, če se že objektivnih ne da povsem?
Nives: Če se kaj zgodi, smo vedno sami krivi, gora nima nič pri tem. Vedno sami odgovarjamo za svoje odločitve. Včasih narava ni naklonjena našim odločitvam, to je kot usoda. Gora te uči in ti nudi možnost izbire, sam se svobodno odločiš.
Roman: Bolje je prej odnehati, kot da bi bilo prepozno. Če veliko hodiš v hribe, razviješ občutek za nevarnost in veš, kdaj ne smeš iti čez rob. Morda se motim, toda mislim, da mi je ta občutek že nekajkrat rešil življenje.
Nives, predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano vas je ob mednarodnem dnevu žena kot izredno športnico in alpinistko odlikoval z redom za zasluge (Commendatore della Repubblica). Kako gledate na to priznanje?
Nives: Priznanje me je zelo presenetilo. Zame je bilo zelo pomembno, ker sem bila v družbi žensk, ki so uspešne na raznih področjih.
Sta vidva lastnika te trgovine? (Intervju je potekal v trgovini Alpstation v Trbižu.)
Roman: Večinski lastnik je Montura, najin glavni sponzor, midva sva solastnika. Namesto denarja sva dobila solastništvo. Tako sem bolj svoboden, imam več časa za svojo dejavnost.
Večkrat sta izjavila, da plezata predvsem zase, za svoj užitek. To potrjuje tudi vajin stil, ko brez pompa odhajata na odprave. Se vama ne zdi, da si tako zmanjšata možnosti za pridobitev sponzorjev?
Roman:Gotovo si tako zmanjšujeva možnosti za pridobivanje sredstev. Malo sponzorjev verjame v tak način plezanja. Če nisi hiter in ne reklamiraš svojih dosežkov, nisi uspešen. Takšno je današnje stanje. Midva sva izbrala svoj način – posnemava plezanje v Alpah, ni pa to pravi alpski način. S tem najmanj obremeniva goro. Ni treba imeti veliko pravil, vendar se jih moraš držati. Na primer, če naletiš na fiksno vrv, se je ne dotakneš. Važno je, da vsak pošteno pove, kako je splezal na goro.
Nives: Za medijsko dobo najin način plezanja gotovo ni pravi. Alpinizem, zlasti himalajizem, postaja vedno bolj tudi področje informiranja. Imeti moraš projekt in ga vnaprej prodati. V današnjih časih nikogar ne zanima, kako prideš na vrh. Pomembno je doseči vrh, nepomembno postaja, kako prideš nanj.
Zaradi vajinega načina sta bolj neodvisna, nista pod medijskim pritiskom.
Roman: Gotovo.
Sta bili nesreči Marca Boivina in Tomaža Humarja vsaj posredno povezani z medijskim pritiskom oziroma pričakovanji sponzorjev?
Roman: Če si obremenjen, je več možnosti, da greš čez tisti rob, ki sem ga prej omenil.
Sta morda med svojimi vzponi v Himalaji kdaj doživela prisotnost tretjega človeka, imela halucinacije ali nadzemsko doživetje, kot na primer Vojteh Kurtyka med prečenjem vseh treh vrhov Broad Peaka, ko opisuje, da je bilo občutje fantastično, absolutno duhovno, pravi delirij?
Roman: Ko sem bil majhen, sem bral Messnerjeve knjige, v katerih omenja soplezalca, ki ga ni bilo. Mislim, da je to morda že lažji možganski edem. Če si izčrpan, možgani delujejo zelo počasi, si v napetem psihičnem stanju. Zame je to fizični problem, posledica utrujenosti.
Nives: Mislim, da so halucinacije posledica izčrpanosti, spremenjene percepcije.
Roman: Nivesina sestra je kognitivna nevroznanstvenica, sodelovala sva v njenih višinskih raziskavah. Testirala je naše odnose na velikih višinah, reakcije, spremembe mišljenja, menjave percepcije. Na višinah postane človek bolj religiozen, čeprav sicer v dolini ni …
Nives: Ker so gore božanstva.
Roman: Manj ko je kisika, bolj so nekateri dovzetni.
Halucinacij še nista imela?
Roman: Nisva jih imela.
Ker sta dovolj dobra?
Roman: Ha, ha. Nives je imela na Lotseju med sestopom težavo, morda začetek možganskega edema. Bila je zaspana; mislila je, da smo v dolini, ker je videla luči v baznem taboru, bili pa smo še na 8300 metrih. Ponoči si je pomagala s kortizonsko injekcijo, zjutraj je bila že dobra. Sestopila sva brez problemov.
Nives, nekako v času kot vi, sta imeli tudi Edurne Pasaban in Gerlinde Kaltenbrunner približno enako število doseženih osemtisočakov (11). V zvezi s tem ste izjavili, da alpinizem ni tekma, da ne tekmujete v osvajanju vseh 14 osemtisočakov. Kaj lahko rečete o poskusu prevare južnokorejske alpinistke Oh Eun Sun pri vzponu na Kangčendzengo?
Nives: Ni važno, ali je Korejka prišla na vrh ali tik podenj. Že prej se je izgubila pomembnost ženskega alpinizma v Himalaji. Ženske so zapravile možnost, da bi naredile nekaj svojega v alpinizmu. Prilagodile so se slabšemu delu moškega alpinizma. Lahko bi vpeljale svoj način, pa ga niso.
Kaj mislita o vzponu Irene Mrak in Mojce Švajger v Diamirski steni Nanga Parbata, ko sta dosegli rob stene in ga je Viki Grošelj označil za enega največjih uspehov ženskega alpinizma v Himalaji?
Roman: Zame je to res velik uspeh, ker nista šli na tisto stran, kjer je bila večina drugih. Morda ni bil tehnično zahteven, je pa bil nekaj novega.
Nives: Pogumno, to je zelo nevarna smer. Njun pristop je pozitiven. Upam, da nista tega naredili zaradi sponzorjev. (smeh)
Uspel vama je niz hitrih vzponov na tri osemtisočake v 20 dneh – Gašerbrum I in II ter Broad Peak. Ali menita, da ima vajin organizem izjemne dispozicije za višino, ali sta tako dobro natrenirana?
Roman: Nekaj dispozicije mora biti. Plezala sva že s prijatelji, ki so bili telesno bolje pripravljeni od naju, vendar so na veliki višini odpovedali. Na višini je fizična pripravljenost sicer pomembna, vendar je psihična skoraj še bolj.
Nives: Pomembna je telesna pripravljenost, da se hitro pomikaš, hitro reagiraš in si zato manj časa na višini. Tudi psiha je važna, ker je vzpon lahko dolgotrajen, včasih moraš čakati, zmanjkuje ti volje. Najpomembnejše je, da telo in psiha delujeta v harmoniji. Ko se ujameta, lahko na višini odlično deluješ.
(Medtem ko je bil Roman zaposlen s stranko, sem Nives zastavil naslednje vprašanje.) Imate kakšne posebne psihične priprave?
Nives: Ne. Jaz imam rada trekinge. In pristopni marš do baznega tabora, ko hodiš več dni, je kot treking. Med hojo odmislim vse drugo in se počasi prilagajam okolju. Premišljujem o posameznih delih vzpona, jih premlevam v mislih in se stapljam z goro. To je kot neke vrste terapija. In hkrati psihična priprava.
Kaj menita o številnih komercialnih odpravah na Everestu in napadu skupine šerp na Uelija Stecka, Simoneja Mora in Jonathana Griffitha aprila letos?(Intervju je nastal avgusta 2013.) Steck je dejal, da po njegovem ni šlo za osebni napad nanje, ampak je izbruhnila na dan prikrita slaba volja zaradi podcenjujočega odnosa zahodnjakov do šerp, ki se je zadnja leta nakopičila v Nepalcih.
Roman: Mislim, da je Everest velik cirkus, na gori je preveč ljudi. Že leta 2007, ko sva bila gori, jih je bilo preveč. To ni več gora za alpiniste, celo do prostora za šotor težko prideš. Že dva meseca pred začetkom sezone šerpe z vrvjo ogradijo prostore za komercialne odprave. Zanje je to dobro, ker imajo delo in zavarovanje, vendar so odnosi med alpinisti in šerpami postali slabi, ker šerpa ne razlikuje med alpinistom in turistom. Slednji hočejo imeti čim več udobja, ki jim ga morajo priskrbeti šerpe. Šerpe bi morali postati samostojni, ne delati v službi tujcev. Z najinim načinom imava še srečo – prideva zvečer in greva zjutraj naprej.
Kaj menita o tem, da vsi oblegajo Everest, na drugih osemtisočakih pa ni nobene gneče?
Nives: Morda bi bilo najbolje določiti smeri za komercialne odprave, ostalo bi pripadlo alpinistom. Potem ne bi prišlo do takega kaosa.
Kje v Alpah, kjer imata tudi prvenstvene smeri, najraje plezata?
Roman: Jaz v Julijskih Alpah, kjer sem se alpinistično rodil. Sprva sem mislil, da je pomembno plezati v Dolomitih ali Zahodnih Alpah. Če si rekel, da si plezal v Mangartu ali Triglavu, skoraj nihče ni vedel, kje je to. Danes sem – sploh ker so tudi veliki alpinisti plezali pri nas v Julijcih in videli, da imamo velike stene, zahtevne smeri – vedno bolj zaljubljen v Julijske Alpe, zlasti v zimsko plezanje.
Nives: Julijske Alpe nosim v srcu, ker so me naučile plezati tako, kot se v Himalaji: dolgi pristopi, neopremljene smeri. To so manj znane gore, ni tako pomembno ime smeri, ki si jo preplezal, temveč kako je bilo v resnici.
V kakšnem terenu najraje plezata, v skali, ledu, miksu? (Kombinirano plezanje v skali, ledu, snegu.)
Roman: V miksu.
Nives: Rada imam zimo, vse, kar je povezano s snegom, razen čistega ledu.
Lahko kaj povesta o vajinih predavanjih z naslovom Sem gore, ki jih nisem preplezal/a (Io sono le montagne che non ho scalato) v raznih krajih po Italiji, tudi v gorskih kočah?
Roman: To je bilo eno predavanje …
A ne serija?
Roman: Ne, samo eno. Zgodbe zadnjih dveh let pred mojo boleznijo, ko sva imela največ neuspešnih vzponov v najini karieri.
Nives: Pomembno je povedati tudi o neuspehih, ne samo uspehih. K2 in Everest sta uspela, Kangčendzenga in Makalu pa žal ne.
Sta oba profesionalna alpinista?
Roman: Ne, jaz sem vedno delal. Kljub trgovini bi moral imeti več časa, pa ga nimam.
Nives: Šele zadnja leta. Predavam, pišem članke, sodelujem na raznih konferencah ipd. Skupaj z nekim teologom sem napisala knjigo o svetih gorah po svetu. Pravzaprav šele o Sinaju, to je prva knjiga o tej temi. Vsak je opisal svoj pogled, svoje stališče.
Bosta obiskala vse svete gore po svetu in pisala o njih?
Roman: To bi bilo prelepo. (smeh) Bomo videli.
Kdaj bosta napisala knjigo o svojem plezanju?
Roman:Jaz nikoli, ker sem prelen. Nives pa ima že precej napisanega.
Nives: Nočem pisati samo o uspehih, rada bi povedala še kaj drugega, ne samo o alpinizmu. Nimam še naslova.
To pa ne drži. Imate krasen naslov: Sem gore, ki jih še nisem preplezala.
Nives: Zares? (smeh)
Seveda. Zdaj nimate več izgovora.
Nives: Meni se zdi neumen.
Sploh ne. Še nobena knjiga nima takega naslova.
Nives: Hvala.
Roman:Je korajžen.
Kdo so tisti, ki so po vajinem mnenju premikali meje alpinizma navzgor oziroma koga posebej cenita ali občudujeta?
Roman: Sprva je bil Messner tisti, ki je vse prerezal in dvignil nivo v skali, ledu in Himalaji, četudi je za nekatere čudna osebnost. (smeh) Moram reči, da je naredil velik korak naprej. Tudi slovenski alpinizem je zelo napredoval, veliko je pokazal v Himalaji. Občudujem Nejca Zaplotnika. (Zmotil nas je občudovalec, ki je prinesel s seboj neko knjigo, v katero je Nives napisala posvetilo, nato sta se z Romanom podpisala.) V zadnjih letih je v Himalaji blestel zlasti Erhard Loretan (28. april 1959–28. april 2011 med vzponom na Gross Grünhorn v švicarskih Alpah.), ki je pokazal, da se da vzpenjati tudi hitro in láhko. In Steve House.
Nives: Gotovo Messner. Vendar jaz najbolj občudujem stare pionirje alpinizma, raziskovalce, na primer Mummeryja.
Hillary?
Nives: Tudi, saj takrat niso vedeli skoraj nič. Niso vedeli, kaj jih čaka, kako bo reagiral organizem, niso poznali krajev.
Kdo je šef pri vaju, na gori in doma? Se sporazumevata brez besed ali se tudi spričkata?
Roman:O, se spričkava, ja. Imava osebni rekord na 7300 metrih. Dinamike so iste kot doma.
Nives: Roman je fizično in tehnično močnejši. Zato on odloča o smeri na gori. Jaz skrbim za organizacijo.
Roman: V tem pogledu sva perfektna naveza. Vsak ima svojo vlogo in nalogo.
Na internetu sem prebral, da sta sodelovala na Glasovih Dolomitov (I suoni delle Dolomiti). Kaj je to?
Nives: V trentinskih Dolomitih imajo poleti dva meseca razne prireditve. Lani sem skupaj s profesorjem glasbe vodila skupino 40 oseb na tridnevnem trekingu. Jaz sem pripovedovala zgodbe s Himalaje, on me je spremljal na violončelu. Bilo je lepo.
Roman: Pred dvema tednoma sva bila v koči na sedlu San Pellegrino. Tam je bil neki novinar, ki je vodil razgovor z nama, zunaj na prostem. Sodelovali so tudi poslušalci. Povabijo različne ljudi, pesnike, umetnike ipd. S tem približujejo ljudi goram. Danes več kot dvesto metrov od avta ne gre prav dosti ljudi.
Bosta dokončala manjkajoče tri osemtisočake?
Roman: Ne vem, meni je zadnje čase šlo bolj slabo. (smeh) Lepo bi bilo končati ciklus, tudi na drugačen način, nova smer ali zimski vzpon. Vse je odvisno od denarja.
Nives:Ja, a pomembno je, da sva stalno v pogonu.
Mire Steinbuch
