Planinski vestnik 2014/01
Gorska vodnica s prestižno značko
Stephanie Maureau je šele druga ženska, ki si je pridobila v svetu vodnikov eno najprestižnejših vodniških značk. Konec leta 2012 so jo sprejeli v Compagnie des Guides de Chamonix, ki je najstarejše in največje društvo vodnikov (Združenje Compagnie des Guides de Chamonix je bilo ustanovljeno leta 1821 in združuje čez 200 gorskih vodnikov.) na svetu. 15. avgusta lani ji je na trgu pred chamoniško cerkvijo medaljo podelila Sylviane Tavernier, ki se je kot prva ženska društvu pridružila leta 1988.
Stephanie poznam že mnogo let, saj je bila pogosto v Sloveniji, kjer se je udeležila tudi nekaj balvanskih tekem. (Nekaj časa je bila dekle Aljaža Anderleta.) Kasneje je v Triglavski steni dopolnila seznam smeri, potrebnih za vstop v šolanje za gorske vodnike. Poleti sva pogosto plezali v bližini doma njenih staršev v Aix les Bains, skupaj tudi tekmovali na lednem festivalu v Gorzderette in zmagali. To je bila moja prva in zadnja mednarodna tekma v lednem plezanju, medtem ko je Stephanie že dvanajst let med najboljšimi lednimi plezalkami na svetu. Zadnje čase bolj malo plezava skupaj, čeprav živiva le nekaj kilometrov narazen; Stephanie več časa preživi v gorah s svojimi gosti ali “obešena” na cepinih, saj se bo pozimi udeležila olimpijskih iger v Sočiju, kjer se bo ledno plezanje predstavilo v upanju, da postane olimpijski šport.
Stephanie Maureau v številkah
Datum rojstva: 10. 8. 1977.
Višina: 160 cm, teža: 48 kg.
Naj dosežki: skala: 7c na pogled, 8a+ z rdečo piko; mešano plezanje: Jedi master M11 v Val di Cogne; drytoo ling: D12 flash v Grotta Caterini (CRO), D13 Next Level v Usine (F); alpinistične smeri: severna stena Les Droites (sama pravi, da je pravi alpinizem ne privlači najbolj).
Foto: Lukasz Warzech
Kako si zašla med gore?
V gore sem začela hoditi s svojima staršema, ki sta navdušena gornika. Predvsem oče. Naredila sva veliko lažjih tur, nekaj po ledenikih, preplezala lažje smeri, ne večje težavnosti kot AD (precej težko). Pri 19 letih sem bila z njim tudi prvič na Mont Blancu. S plezanjem sem začela mnogo kasneje, na univerzi v Grenoblu, kjer sem študirala turizem in šport. Mnogo prijateljev je plezalo in me potegnilo v svoj krog in kmalu sem postala članica univerzitetne plezalne ekipe. Šele pri dvajsetih sem začela plezati v težjih smereh. Prej sem se več ukvarjala s potapljanjem, bila sem na Rdečem morju, Filipinih, Maldivih. Še vedno je moja velika strast, a zadnji dve leti nisem imela časa zanjo.
Torej imaš rada višine in globine!
Po naravi sem hiperaktivna, vedno se mora nekaj dogajati! A ko sem v gorah, še posebej z gosti, se umirim, prav tako pod vodo ob pogledu na pisane ribe in korale. Postanem druga Stephanie kot “na zemlji”.
Kako se je v tebi rodila želja po tem, da postaneš gorska vodnica, in kako dolga je bila ta pot?
Moje prve izkušnje s poučevanjem so bile v potapljanju, kjer sem si pridobila diplomo Dive master IV. Takrat sem spoznala, da imam rada delo z ljudmi. Leta 2002 sem se vpisala na tečaj za inštruktorja športnega plezanja (BE Escalade) in imela v rokah diplomo leta 2004. Ob tekmovanjih sem potrebovala neko delo, ki mi je dopuščalo tudi čas za trening. Delala sem v več klubih, predvsem z otroki. Tudi sedaj kot vodnica rada delam v športnem plezanju in svoje kliente odpeljem v plezališča. Med vsem tem sem hodila v hribe in kmalu sem imela dovolj velik seznam smeri in tur, da sem se prijavila na sprejemne izpite za gorske vodnike. To pomeni 55 smeri in tur: mešano, ledno plezanje, sneg, skala, turni smuki.
V Sloveniji si preplezala tudi Severno triglavsko steno.
Saj res! In na poti navzdol sva se s soplezalcem v megli izgubila, namesto v Vrata sva šla v Zadnjico in si naju dolgo čakala z večerjo! Severna stena Triglava je super, no, res je precej krušljiva. Chartereuse, ki velja v Franciji za krušljivo steno, je Ceüze (Ceüze je plezališče v Franciji, kjer je skala zelo kompaktna.) v primerjavi s severno steno Triglava. A je res lepa stena, in ko sem prišla ob vznožje, sem si jo želela preplezati in tudi vrnila bi se še rada kdaj. Preplezala sem Helbo s Čopovim stebrom.
Sedaj, ko sem že nekaj let v Chamonixu in ko bolj v živo spremljam svet gorskih vodnikov, imam občutek, da je tukaj postati gorski vodnik najtežje na svetu! Sprejemni izpiti so na zelo visoki ravni. Koliko časa si se ti pripravljala in kaj vse si trenirala?
Treba je biti dober plezalec (vsaj 7a na pogled), tako s plezalnimi čevlji kot v gojzarjih, dober smučar, ledni plezalec, obvladati hojo in plezanje z derezami, biti hiter v brezpotju. Jaz sem veliko trenirala smučanje, za plezanje mi ni bilo treba veliko trenirati, saj sem imela že zadosten nivo. Sprejemne izpite sem naredila leta 2007 brez problemov (kar ni samo po sebi umevno, saj je letos prvo sito uspešno prestalo le 40 od 150 prijavljenih). Temu je sledil tečaj za gorskega vodnika pripravnika (tri tedne pozimi in pet tednov poleti). Prvo leto mi ni uspelo, morala sem ponavljati letni del, tako da sem šele leta 2009 postala pripravnica. Kot gorska vodnica pripravnica sem veliko vodila; niso sicer dovoljene vse ture, prav tako ni dovoljeno delati v tujini. Izpit za gorskega vodnika sem naredila leta 2012. Obsegal je en teden turnega smučanja pozimi in štiri tedne poleti. Od tega je bil en teden s “poskusnimi” gosti in en tematski teden, za katerega sem izbrala tehnično plezanje. Junija 2012 sem postala vodnica in leto kasneje sem bila sprejeta v Compagnie des Guides de Chamonix.
Kaj ti pomeni nositi značko tega največjega in najstarejšega društva vodnikov na svetu?
Res mi je v veliko čast, da so me vodniki Compagnie des Guides de Chamonix sprejeli medse. Sprva sem tja hodila po delo kot vsi zunanji vodniki, t. i. renforts (okrepitve); dobiš delo, ki ga vodniki društva niso vzeli. Nikoli si nisem mislila, da bom lahko vstopila v to elitno druščino. A vodniki so me hitro sprejeli medse in začutila sem, da bom mogoče nekoč le odprla društvena vrata. Po enem letu so me v komiteju društva izvolili za pripravnico društva in januarja 2011 sem prvič vstopila v sobo tour de role (Tour de role: vodniki si delo razporedijo po določenem zaporedju; najprej vodniki z značko, potem pripravniki in “okrepitve” (renforts).), kjer si vodniki razdelijo delo. Novembra so me na občnem zboru vseh vodnikov sprejeli medse, uradno medaljo pa sem prejela 15. avgusta 2013, na praznik gorskih vodnikov Chamonixa. V društvo grem vsak dan, tudi ko ne iščem dela. Rada sem v tisti sobi in se pogovarjam z drugimi vodniki. Zame so moja druga družina, chamoniška družina!
Verjetno se pogosto srečaš z začudenimi pogledi gostov, ki jih srečaš pred turo; ko pričakujejo moškega, pred njimi pa stoji drobno dekle, ki pravi, da jih bo odpeljalo na Mont Blanc.
Ja, res je! Po telefonu kdaj dvakrat ali trikrat preverijo, če res govorijo s svojim vodnikom. Ko se srečamo v živo, je zanimivo spremljati začudenje in dvom v njihovih očeh. A ko jih med turo zadržim, ko se spotaknejo z derezami, hitro dobijo zaupanje vame in so celo presenečeni, da jih neka punca lahko zadrži. Pomembno je biti pozoren in spremljati vsak njihov korak, ker če odreagiraš prepozno, ti ne pomaga niti, če tehtaš sto kilogramov.
Imaš rada svoje delo?
Ja, svoje delo imam zelo rada. A izberem ture, ki so mi všeč, in take, za katere vem, da bom goste popolnoma varno pripeljala nazaj; ne bom izbrala kakih grebenskih smeri s težkimi gosti na primer. Zaenkrat z gosti še nisem delala tehnično težjih tur. Mogoče sta bili najzahtevnejši, kar se varnosti tiče, prečenji grebena Midi–Plan in grebena Rochefort. Svoje goste raje peljem plezat v granit, ki je varnejši kot sneg.
Kaj pa Mont Blanc? Vem, da se ga lokalni vodniki večinoma izogibajo. Si ti tudi med njimi?
Ni Mont Blanc tisti, ki je za vodnike “tečen”, temveč ljudje, ki si ga želijo osvojiti in zanj niso pripravljeni in si ga ne zaslužijo. Kot pripravnica sem na Mont Blanc vodila osemkrat, v naslednjih letih pa po trikrat na leto. Rada vodim na Mont Blanc, a goste, ki jih sama izberem. Problem Mont Blanca je, da jih mnogo pride le zato, da ga odkljukajo in se potem nikoli več ne vrnejo v gore. Jaz imam rada tiste, ki odkrivajo gore, jih imajo radi in si po nekajletnih izkušnjah rečejo, da bi pa radi šli tudi na Mont Blanc, ker je lepa gora, ki so jo vedno opazovali z drugih vrhov, in ne le zato, ker ga “vsi” osvojijo in ker je “lahka” gora. Mont Blanc ni lahek, je visok in nevaren zaradi padajočih serakov ali kamnov. Predvsem pa mnogo gostov ni dobro pripravljenih zanj, kar vodnikom oteži delo.
Pojdiva zdaj na ledno plezanje, kjer si že mnogo let med svetovno elito. Kateri so tvoji največji dosežki?
Lahko bi rekla, da se me je držal vzdevek Poulidorja, znanega francoskega kolesarja, ki so ga klicali “večno drugi”. Začela sem leta 2001 in sem bila res pogosto na zmagovalnih stopničkah, na drugem ali tretjem mestu. V letih 2006 in 2007 sem bila tretja v skupnem seštevku svetovnega pokala, leta 2008 sem se posvetila izpitom za vodnike, leta 2009 in 2010 sem bila spet tretja v skupnem seštevku svetovnega pokala, leta 2011 sem začela delati kot vodnica in so bili moji rezultati slabši (v 2011 5. mesto, v 2012 pa 7. mesto). Nivo je res mnogo višji in punce sedaj trenirajo na posebnih umetnih stenah, ki jih v Franciji nimamo. Lahko rečem, da sem v “naravnem” drytoolingu (Drytooling je plezanje s cepini in derezami po suhi skali.) še vedno med najboljšimi, za tekme pa mi manjka specifičnega treninga na umetnih strukturah. Ledu skoraj ni več oz. je le za okras. Lani sem izvedela, da sem izbrana v ekipo, ki bo na olimpijskih igrah v Sočiju predstavila ledno plezanje. To mi je velika motivacija za trening. Ne bo sicer prava tekma, ne vemo točno, kakšen bo sistem, verjetno kot duel, a že to, da bom del olimpijskega dogajanja, je super.
Ob delu kot vodnica imaš manj časa za trening. Kje najdeš čas in energijo?
Poleti, ko sem delala, sem trenirala le zvečer na umetni steni in na campus boardu (Campus board je pripomoček za trening plezalcev, kjer se samo s pomočjo rok vzpenjaš po bolj ali manj velikih lesenih prečkah.). Zdaj sem začela tudi z nekaj fitnesa, saj mi vzame manj časa kot plezanje. Delam tudi na tem, da bom naredila zgib na eni roki. S petimi kilogrami protiuteži mi že uspe.
Martina Čufar Potard
