Kot povzemajo italijanski mediji in tudi Lo scarpone, se je po več kot letu dni preiskav je sodišče v Teramu uradno zaključilo primer smrti Luce Perazzinija (42) in Cristiana Gualdija (48), ki sta decembra 2024 umrla v snežnem viharju na Gran Sassu, v žlebu Vallone dell’Inferno.
Sodnik za predhodne preiskave Lorenzo Prudenzano je sprejel zahtevo tožilstva za arhiviranje postopka, s čimer je potrdil, da v delovanju reševalnih služb ni bilo ugotovljene kazenske odgovornosti.
Odločitev je sledila obsežni preiskavi, ki je zajela vse komunikacije med alpinistoma in centrom za reševanje, meteorološke podatke, protokole gorskega reševanja ter pričevanja reševalcev.
Ugotovljeno je bilo, da so bile vremenske razmere ekstremne – snežni metež, veter do 100 km/h, popolna megla – in da bi vsak poskus takojšnjega posredovanja pomenil neposredno ogrožanje življenja reševalcev.
Helikopter je moral večkrat prekiniti polet, ekipe na terenu so obtičale v Campo Imperatore, nekateri reševalci pa so bili sami ujeti v snežnem viharju.
Sodišče je zato presodilo, da ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze med odločitvami vodje reševanja in smrtjo obeh alpinistov.
Vodja gorskih reševalcev, ki se je znašel v središču preiskave, je po mnenju sodnika ravnal v skladu s protokoli in v danih razmerah ni mogel storiti več.
Odgovornost in bolečina
Družine obeh žrtev so se sprva uprle odločitvi o arhiviranju. Menile so, da bi se tragediji morda lahko izognili, če bi bil aktiviran vojski helikopter ali če bi bila geolokacija natančnejša. Toda sodnik je presodil, da je šlo za neizogibno tragedijo v kateri so delovale močne naravne sile, ne za človeško napako.
V izjavi za medije je Giancarlo Perazzini, oče Luca, izrazil razočaranje: »Sodba nas je prizadela. Želeli smo, da bi se primer obravnaval z več občutka in odgovornosti. Verjamemo, da bi se dalo storiti več.«
Na drugi strani je Soccorso Alpino Abruzzo v uradni izjavi poudaril, da odločitev sodišča »potrjuje pravilnost postopkov in odsotnost malomarnosti«, ter dodal: »V vsaki gorski nesreči ne obstaja človeški krivec. Iskanje odgovornosti za vsako tragedijo lahko postane breme za tiste, ki tvegajo življenje, da bi pomagali drugim.«
Tragedija, ki je odprla razpravo
Primer Gran Sasso je v Italiji (in glede na število ogledov povzetkov ter podoben primer, ki se je v istem času odvijal pri nas: https://gore-ljudje.net/novosti/po-obdobju-zatisja-stevilna-gorska-resevanja/, https://gore-ljudje.net/novosti/ob-slabi-napovedi-prepoved/, https://gore-ljudje.net/novosti/preiskava-smrti-na-gran-sassu/, https://gore-ljudje.net/novosti/gorska-nesreca-na-sodiscu/ tudi širše – a brez odziva) sprožil širšo razpravo o mejah gorskega reševanja, o odgovornosti v ekstremnih razmerah in o tem, ali bi morala biti vremenska opozorila v visokogorju bolj zavezujoča.
Brat Luca Perazzinija je po nesreči predlagal celo uvedbo prepovedi vzponov ob rdečih opozorilih, kar je odprlo občutljivo vprašanje svobode gibanja v gorah.
Tragedije iz decembra 2024 tako ostajajo opomin, da se v gorskem svetu meja med pogumom in tveganjem pogosto zabriše. Začeti sodni postopki so se končali, a razprava o odgovornosti, previdnosti in spoštovanju gora se bo v zainteresiranih krogih (verjetno) nadaljevala.
Priča pa smo tudi (»preventivnim«) dodatkom, ki so jih ob objavah začeli podajati pr. (strokovne) službe gorskih reševalcev. Gabrijela Štricelj iz »Strokovna služba GRZS« na to odgovarja: »Zaradi zaščite avtorskih pravic in nadzora nad uporabo fotografij ter posnetkov, s čimer želimo preprečiti nepooblaščeno uporabo v medijih ali drugih objavah brez dovoljenja in hkrati zagotoviti pravilno navajanje vira. Poleg avtorske zaščite gre predvsem za zaščito ponesrečenih in njihove zasebnosti ter nadzor nad tem, kako in kje se občutljive vsebine uporabljajo in delijo.«
Le zakaj takšno prikrivanje dejstev?
