BiH je danes balkanski laboratorij, v katerem se preizkuša model »ferata kot razvojni produkt« – Če ne znaš ponuditi celote, pa narediš ferato
Bosna in Hercegovina je iz takšnih in drugačnih razlogov v zadnjih letih postala ena najhitreje rastočih »feratarskih« destinacij na Balkanu in širše. Kléni alpinisti, ki so se nekaj časa upirali temu »pohodu«, so ali pomrli ali pa obupali pod raznoraznim pritiskom kapitala. V stene pa zaradi »adrenalina« prihajajo ljudje, »novodobni val«, ki prej ni niti hodili po planinah in gorah, da se znebi strahu pred višino.
Če je bila še pred desetletjem ferata eksotika, rezervirana za Romanijo in nekaj lokalnih pobud, je danes v državi več deset, nove pa rastejo kot gobe po dežju: v Mostarju, Blagaju, Posušju, Grudah, na Veležu, v Sarajevu, na Romaniji, v kanjonih in nad mesti, kjer še pred kratkim ni bilo niti urejene planinske poti.
Na prvi pogled gre za zgodbo o turističnem razcvetu.
Na drugi pogled pa za učbenik sodobnega razvoja gorskega prostora, kjer se prepletajo lokalne ambicije, mednarodni denar in njegovo »obračanje« ter globalni trendi adrenalinskega turizma.
Kdo gradi ferate?
Če bi sledili uradnim objavam, bi rekli: lokalne skupnosti, planinska društva, prostovoljci. Toda realnost je bolj kompleksna.
1. Mednarodne razvojne agencije
Največji investitorji v ferate v BiH so: USAID Turizam (od američkog naroda) – financira razvoj, označevanje, digitalizacijo in promocijo ferat. UNDP (Via Dinarica III) – financira nove ferate kot del »zelene rasti«. Italijansko ministrstvo za zunanje zadeve (MAECI) in AICS – sofinancirata projekte v Posušju, Blagaju, Romaniji.
Ti akterji ne gradijo ferat zaradi ljubezni do planinstva, temveč kot del turističnih in razvojnih programov, ki naj bi »okrepili lokalne ekonomije«.
2. Občine in kantoni
Mostar, Istočno Sarajevo, Posušje, Grude, Blagaj …
Lokalne oblasti so hitro prepoznale ferate kot poceni infrastrukturo z visokim PR‑učinkom.
3. Planinska društva in športna združenja
Nekatera društva so dejansko pobudniki (npr. Romanija, Stolac), a pogosto delujejo kot izvajalci v projektih, ki jih financirajo drugi.
4. Zasebni turistični ponudniki
Predvsem v Mostarju in Blagaju, kjer ferate dopolnjujejo zipline, adrenalinske parke in »outdoor pakete«.
Kdo plača?
Če sledimo »vidnemu «denarnemu toku, je slika jasna: ZDA (USAID), Združeni narodi (UNDP), Italija (MAECI, AICS), Federacija BiH (ministrstvo za okolje in turizem), lokalne občine.
Ferate so torej produkt razvojne politike, ne lokalne potrebe. Včasih so zgrajene tudi tam, kjer ni bilo niti povpraševanja niti tradicije.
Kdo profitira?
1. Turistični ponudniki (večinoma priseljenci iz drugih okolij?)
Graditelji, strokovni sodelavci, vodniki, apartmaji, adrenalinski parki, restavracije. Ferate so idealne za »vikend turizem« iz Hrvaške, Srbije in Slovenije.
2. Občine
Z minimalnim vložkom dobijo maksimalno medijsko pozornost.
3. Mednarodni financerji
Lahko pokažejo »rezultate« svojih razvojnih programov: več turistov, več aktivnosti, več »trajnostnih produktov«.
4. Outdoor industrija
Ferate so odličen generator prodaje opreme: samovarovalni kompleti, čelade, rokavice, vodniki.
Kaj pa gorski prostor?
Ferate v BiH so (tudi) pogosto predstavljene kot »trajnostna infrastruktura«. Toda trajnost je včasih bolj marketinška kot dejanska.
1. Antropizacija divjih območij
Mnoge ferate so zgrajene v: kanjonih, naravnih rezervatih, območjih, kjer prej ni bilo nobene poti.
S tem se spreminja značaj prostora, ki je bil prej divji, tih, neobljuden.
2. Umetna atrakcija namesto pristne izkušnje
Ferata je po definiciji umetni poseg. Ko jih je preveč, se gora spremeni v adrenalinski park, ne v prostor doživetja.
3. Vprašanje vzdrževanja
Mnoge ferate so zgrajene z mednarodnim denarjem, a vzdrževanje pade na lokalne skupnosti, ki pogosto nimajo sredstev.
Rezultat: rjaveče jeklo, poškodovane stopnice, slaba signalizacija.
4. Izrinjanje tradicionalnih poti
Ko občina investira v ferato, pogosto zanemari: stare planinske poti, pastirske steze, značilno kulturno krajino. Ferata postane »glavna atrakcija«, vse ostalo pa zbledi.
5. Turistična logika »več je bolje«
V BiH se dogaja isto kot v Sloveniji pred (dobrimi) desetimi leti: vsaka občina, vsak gorski in turistični vodnik, želi svojo ferato, ne glede na smiselnost.
Med razvojem in izgubo tišine
Ferate v Bosni in Hercegovini so nedvomno prinesle: več turizma, več aktivnosti, več prepoznavnosti.
Toda prinesle so tudi vprašanja: Koliko ferat je dovolj? Kje je meja med razvojem in uničevanjem prostora? Ali lahko gora ostane gora, če jo obesiš v jeklo? In kdo bo čez deset let skrbel za vse te poti?
