O širši odgovornosti v času, ko se ledeniki umikajo, človek pa koplje globlje
V Alpah se dogaja nekaj, kar je hkrati očitno in težko sprejemljivo: narava se spreminja hitreje, kot se spreminjajo naše predstave o tem, kako naj bi z njo ravnali. Ledeniki izginjajo, skala se razkriva, relief se preoblikuje. A človek se na te spremembe pogosto odziva tako, kot da bi bile le začasna nevšečnost, ki jo je mogoče odpraviti z več strojev, več betona, več posegi v prostor.
Ledenik Stubaier je v teh tednih postal simbol tega odziva.
Na fotografijah, posnetih med majem in julijem, je ledenik gradbišče: široke brazde, izkopi, stroji, ki kopljejo v led, in delovišča, ki segajo globoko v občutljivo visokogorsko okolje. Vse to zaradi prestavitve sedežnice Eisjoch, ki je doslej stala na premičnih pilonih (stebrih), postavljenih neposredno na led. Ker se ledenik spreminja prehitro, stabilnosti ni več. Rešitev? Odstraniti preostanek ledu in postaviti temelje v skalo.
To ni več prilagajanje naravi. To je prilagajanje narave infrastrukturi.
Hkrati je bila odstranjena stara vlečnica, prihodnje leto bo sledila Murmele, upravljavci pa se vse bolj zanašajo na »snowfarming« – tehniko, ki omogoča shranjevanje snega iz ene sezone v drugo. Tudi to je odziv na podnebne spremembe, a tak, ki poskuša ohraniti videz normalnosti tam, kjer normalnosti ni več.
V resnici se transformacija Stubaja ni začela letos. Že leta 2004 so se odpovedali poletnemu smučanju, ker ledenik ni več dopuščal varnih razmer. Jesenska sezona in zgodnji treningi so postali glavni steber delovanja. Današnji posegi so le nadaljevanje poti, ki jo narekuje umik ledu.
Toda vprašanje, ki ga odpira Stubai, je seveda precej širše: kako se človek odziva na okoljske spremembe?
Namesto da bi se vprašal, ali je smiselno vztrajati pri infrastrukturi, ki je odvisna od stabilnega ledenika, se pogosto odloči za še več posegov. Ko se ledenik umakne, se ne umakne tudi infrastruktura – temveč se preseli, poglobi, utrdi, razširi. Ko narava izgubi nosilnost, človek išče nove načine, da jo obremenjuje naprej.
To ni le tehnično vprašanje. Je vprašanje odgovornosti.
V okolju, ki se dviga nad dolinami odgovornost ni nikoli ozka. Ni omejena na upravljavca smučišča, na občino, na park, na državo. Je razpršena, prepletena, skupna. A prav zato je nevarno, ko se odziv na spremembe zoži na en sam refleks: ohraniti infrastrukturo za izbrance in to za vsako ceno.
Dogajanje na alpskih smučiščih – od Stubaja do Zermatta, od Pitztala do Rettenbacha, od Kanina do Krvavca – kaže, da se sneg in led umikata, človek pa se odziva z gradbišči. Namesto da bi se vprašali, kaj nam narava sporoča, se sprašujemo, kako ji preprečiti, da bi se spremenila.
A narava se bo spremenila. Vprašanje je, ali se bomo spremenili tudi mi.
Široka odgovornost pomeni, da se ne odzivamo le na posledice, temveč tudi na vzroke. Da ne gradimo tam, kjer se svet pod nogami spreminja. Da ne iščemo stabilnosti v okolju, ki je postalo nestabilno. Da se ne slepimo, da je mogoče ohraniti preteklost z več betona.
Ledeniki izginjajo. Človek pa mora izbrati, ali bo izginil z njimi – ali pa se bo končno naučil ravnati drugače.
PN
