V visokogorju se odgovornost redko konča pri enem človeku. Gora je prostor, kjer se srečujejo različni sistemi: naravni, družbeni, organizacijski, pravni. Ko pride do nesreče, se pogosto pokaže, da je veriga daljša, kot se zdi na prvi pogled. Italijanski primer iz Maielle to znova potrjuje.
Tragedija v soteski Avello – in začetek sodnega procesa
30. aprila 2025 sta v soteski Avello v Apeninih umrla dva izkušena pripadnika italijanske gasilske enote, Emanuele Capone in Nico Civitella. Skupina štirih gasilcev je bila na zasebni izhodni turi soteskanja, ko je močan pretok vode v ozkem koritu povzročil verižno nesrečo. Dva sta se uspela rešiti, dva sta umrla. Reševanje je trajalo skoraj tri dni.
Preiskava je pokazala, da je bila soteska pogosto obiskovana, da je bila na spletu predstavljena kot zanimiva lokacija za kanjoning, in da je bil dostop do nje – kljub nevarnosti – mogoč brez jasnih opozoril.
Zato je sodišče v Chietiju odločilo, da bo direktor Narodnega parka Maiella, Luciano Di Martino, stopil pred sodnika. Obtožen je malomarnega uboja, ker naj ne bi zagotovil dovolj jasne in nedvoumne signalizacije, ki bi prepovedala vstop v nevarno območje ali opozorila na tveganje.
Kaj je v središču postopka?
Ne gre za to, ali je direktor osebno povzročil nesrečo. Gre za vprašanje, ki je v gorah vedno bolj aktualno: Kdo je odgovoren za varnost tam, kjer se narava spreminja, kjer se ljudje gibljejo po lastni volji, in kjer so meje med dovoljenim, prepovedanim in pričakovanim pogosto nejasne?
Tožilstvo trdi: da so manjkali jasni uradni znaki, da so bili prisotni improvizirani, zavajajoči napisi, da je bila znana pogosta uporaba soteske za aktivno doživetje, da bi moral park zato ukrepati bolj odločno.
Obramba odgovarja: da so znaki in prepovedi obstajali, da je dostop izven poti že reguliran z zakonodajo, da kanjoning zahteva posebna dovoljenja, da je treba razjasniti, zakaj so gasilci nosili službene uniforme, čeprav niso bili na službeni nalogi.
Sodišče bo moralo presoditi, ali je bila odgovornost parka dovolj izpolnjena – ali pa je bila veriga ukrepov prešibka.
Širša slika: odgovornost v gorah ni nikoli enostavna
Primer iz Maielle odpira vprašanje, ki ga poznamo tudi (drugje) v Alpah:
Kdo je odgovoren za varnost na območjih, ki so naravna, a hkrati obiskana?
Kje se konča osebna odgovornost obiskovalca?
Kje se začne odgovornost upravljavca, občine, parka, države?
Kako se odgovornost spreminja, ko se narava spreminja – ko se ledeniki umikajo, ko se korita poglabljajo, ko se skala kruši?
Kako ravnati tam, kjer je nevarnost del same pokrajine?
V gorah ni mogoče zagotoviti popolne varnosti. A prav zato se v Evropi krepi koncept široke odgovornosti: odgovornosti, ki ni omejena na enega akterja, temveč se razporedi med upravljavce, lokalne skupnosti, strokovne službe in obiskovalce.
Primeri iz Italije, Francije, Švice in Avstrije kažejo, da se pravni sistemi vedno bolj ukvarjajo z vprašanjem:
Ali je bilo storjeno dovolj, da bi bila nevarnost razumljivo označena?
Ne gre za to, da bi gore postale sterilne. Gre za to, da so informacije jasne, da so opozorila vidna, da so prepovedi nedvoumne, in da se obiskovalci lahko odločajo na podlagi dejstev, ne na podlagi naključij.
Ko se narava spreminja, se spreminja tudi odgovornost
V Maielli se je tragedija zgodila v soteski, ki jo je voda spremenila hitreje, kot so jo lahko upravljavci nadzorovali. V Alpah se dogaja podobno: ledeniki razkrivajo nove prehode, nove prepade, nove tokove, nove nevarnosti. Tudi pri nas se pojavljajo vprašanja o zapiranju poti, o odgovornosti občin, o označevanju krušljivih sten, o upravljanju ferat, o nadzoru nad območji, ki so postala bolj nevarna zaradi podnebnih sprememb.
Maiella nas uči, da se odgovornost ne začne šele po nesreči. Začne se prej – v signalizaciji, v upravljanju, v komunikaciji, v razumevanju, da se narava spreminja in da se mora spreminjati tudi način, kako jo upravljamo.
Zaključek
Primer iz Italije še zdaleč ni zaključen. Sodišče bo odločilo, ali je bil direktor parka odgovoren ali ne. A ne glede na izid je jasno nekaj: V gorah odgovornost ni ozka. Je široka. In je skupna. Zato pa gorski reševalci dodatno rešujejo odgovorne (direktorje parkov, župane, ponudnike storitev, itd.) in hitro ter vse bolj pomagajo tudi nepoškodovanim, ki so (tako ali drugače) zašli, da nebi ti koga (ob)tožili (nekje zgoraj omenjenega), …
