Ko se ledeniki tanjšajo, se izpod snega in ledu ne pojavljajo le razpoke in izpostavljene skale. Pojavljajo se tudi sledi človeka, ki so bile desetletja, včasih celo stoletja, ujete v led(e)ni tišini. Na Stilfser Jochu so se ob čistilni akciji pokazali predmeti, ki so jih gorniki, vojaki, smučarji ali naključni obiskovalci nekoč izgubili, odvrgli ali pozabili. Kovanci, deli opreme, ostanki embalaže, predmeti iz vojaških časov, drobni kosi vsakdanjosti, ki so se ohranili samo zato, ker jih je led zaklenil v svoj hladni arhiv.
Ko so se prostovoljci, gozdarji, gorski reševalci in lokalne skupnosti lotili čiščenja, so se zavedli, da ne odstranjujejo le smeti. Odstranjujejo zgodovino človeške prisotnosti v visokogorju — zgodovino, ki je pogosto manj romantična, kot si jo predstavljamo. Ledeniki so razkrili, kako dolgo ostanejo sledi človeka v pokrajini, če jih nihče ne odnese. In kako hitro se pokažejo, ko se narava začne umikati.
Akcija na Stilfser Jochu kaže, da se visokogorski svet spreminja, da se ledeniki krčijo in da se z njimi razkrivajo posledice preteklih desetletij. Hkrati pa je tudi dokaz, da lahko skupnost, ko stopi skupaj, povrne del čistosti in dostojanstva pokrajini, ki ji dolgujemo spoštovanje.
Ko ledeniki izginejo, se pokaže, kaj smo pustili za sabo. Vprašanje je, kaj bomo pustili prihodnjim generacijam, ko se bodo gore spet odele v ledni oklep.
