Delo, 18. avgust 1961
Pod petkovo črto
Milan Šega: Knjigo z zgornjim naslovom je napisal francoski alpinist in pisatelj Saint-Loup. Pred kratkim smo jo dobili v slovenskem prevodu Lilijane Avčin, izdala pa jo je Cankarjeva založba.
Devet alpinističnih zgodbic: vsekakor zelo zanimivih in svojevrstnih. To pot je namreč namesto običajnih nesreč, ki smo jih vajeni iz alpinistične literature, glavni junak knjige sreča, srečno naključje, zakaj gora v vseh teh devetih primerih ni hotela… navzlic povsem brezupnemu položaju gora ni in ni hotela. Osemkrat se je takšen čudež res pravi pravcati čudež zgodil v francoskih Alpah, v zadnji zgodbi (pisatelj jo je napisal nalašč za slovenskega bralca) pa pri nas, Triglavu. Kar se prvih osem tiče, kot smo že rekli: so zanimive in napete. Bereš jih domala kot detektivke; in si navsezadnje prav vesel, da se vse tako lepo konča in da že pri prvih stavkih knjige veš, kako bo z vsemi junaki vseh zgodb.
Malo drugače pa je z deveto, z našo štorijo. Seveda je vse čisto prav in človeku je pri srcu kar prijetno, ker lahko poleg osmih tujih alpinističnih dogodivščin bere tudi eno domačo. Srečno naključje, ki je rešilo življenje znanemu slovenskemu smučarju in planincu, je resnično brez primere. Skok s smučmi čez rob severne Triglavske stene devetdeset metrov globoko je ostal za skakalca tako rekoč brez posledic. Pisateljev popis te velike avanture je imeniten… Vendar pa je prav v tem imenitnem popisu še nekaj, kar po nepotrebnem v vsa ta omenjena srečna naključja vrinja še eno prav hudo nesrečno. Za avtorja, ki ga je napisal, za prevajalca, ki ga je prevedel, in končno tudi za založbo, V deveti, domači zgodbi namreč beremo v uvodu: V Sloveniji so čudovito združene planote, na katerih vršijo oceani črnih smrek blizu Ljubljane, školjke, v katere so ujeta zelena in modra jezera, divji masivi, ki se na lepem ustavijo v svojem zagonu in spuste z neba navpične, več kot tisoč metrov visoke stene, kakršna je triglavska. Slovenija je revna dežela. Kakršenkoli že bodi njihov državni sistem. Južni Slovani lahko vzdrže le, če se hočeš nočeš zadovoljé s slabim mestom, katerega jim je odkazala na gostiji življenja osnovna neenakost, ki predseduje naravnem redu. Da obstanejo, se morajo Slovenci boriti s krutostjo eksistence, ki je mi že dolgo več ne poznamo. Smučarji te dežele in to docela pojasni zgodbo, ki jo hočem pripovedovati do leta 1957 niso imeli na voljo možnosti za mehansko ponovno vzpenjanje in zato so se oprijeli smuškega teka in skokov, teh športov revnih planincev.
In še teh nekaj besed: »Ko se mi je to jutro zavrtelo v glavi ob pogledu na zaletišče (v Planici, op. pisca), ki z breznom zelenkastih globin ne nudi nobene neprekinjene zveze, se mi je pod jeklenomodrim nebom zazdelo, da sem prodri v dušo slovenskih planincev, ki so mi jo doslej skrivali njihovi zaprti obrazi in nepremostljivi molk.«
Človek prav zares obstrmi, ko prebere tolikanj »imenitno« karakteristiko Slovenije v nič več in nič manj kot petnajstih vrsticah. In obstrmi tudi, ko mu avtor slovenske štorije o čudežu na triglavski steni pri priči in brez premišljevanja pojasni značaj ter dušo slovenskega planinca… Kajpak ni ne jezen in ne hud. Zanima ga le od kod vsa ta nenavadna učenost: jo je sam pogruntal ali pa mu jo je vcepil kakšen boljši poznavalec naše domačije in našega planinca? Sicer pa še vedno drži, da gora tudi to pot ni hotela in da se osmim francoskim štorijam in eni slovenski pridružuje tako še ena francoska štorija, katere glavni junak pa ni več srečno naključje, ampak nesrečni Saint-Loup sam (in še kdo nemara!)… Nam pa je samo zares žal, da mu je tako hudo spodrsnilo na naši stari, dobri triglavski steni.
