Tine Orel
GEOLOŠKE KARTE za planince so l. 1960 imele svojo stoletnico. Prof B R Studer (1794—1887) je l. 1860 ustanovil »Geološko komisijo za Švico« in dal s tem pobudo za geološko kartiranje Švice v merilu 1 :100 000. Komisija je ves čas delovala kot državni geološki inštitut.
MAŠERBRUM (7821 m) je bil cilj ameriško-pakistanske ekspedicije 1960. Vodil jo je dr. George J. Bell, ostale smo sicer že navedli, vendar jih še enkrat, ker je sestav zanimiv: dr. George J. Bell, Nicholas B. Clinch, oba vidna zastopnika American Alpine Cluba, pakistanska kapetana R. Jawed Akhter in Imtiaz Azim, dr. Richard M. Emerson, Thomas F. Hornbein, Thomas Mc. Cormack, Richard E. Mc Gowan, dr. W. William E. Unsoeld in še pakistanski kapetan M. Akram Quershi. Torej kaj malo pakistanska ekspedicija. Afirmirala jo je tudi pakistanska armada, 10 dni so imeli lepo vreme, nato pa 24 dni snežne meteže, ko so postavljali IV., V. in VI. tabor. Iz tabora VII sta 6. julija 1960 prišla prva na vrh Unsoeld in Bell, dva dni kasneje še Akhter in Clinch. Vzpon je torej trajal pet tednov, smer ni imela kakšnih posebnih tehničnih težav. V zgornjem delu ozebnika so se izognili pečem, ki so jih premagali Angleži l. 1957. Nosači iz plemena Balti so bili preizkušeni in dobri. Šest od njih je bilo l. 1958 na Hidden-Peaku z Amerikanci in v Britsh Pak Forces – Ekspedition 1959. Trije od njih so tri dni nosili tovore na tabor VI (7310 m) brez daljšega odmora. 15 nosačev iz vasi Hushe, ki so nosili sprva samo na bazni tabor, se je izvrstno izkazalo tudi na višjih taboriščih. V petih dneh so znosili 3000 funtov bremen na višinska taborišča.
NESREČE so razmeroma pogoste tudi v Angliji. Leta 1959 je bilo, po poročilu v »Mountaineering, the Official Journal of the Britisch Mountaineering Council« (sept. 1960), v Angliji 91 nesreč, od tega 21 s smrtnim izidom. Vzroki: sneg, slaba obutev, izčrpanost, krušljivi oprimki. Pri plezanju se je ponesrečilo 49 planincev, ostali pri skromnejši hoji v hribe. BMC združuje 112 klubov in sekcij, predsednik je zdaj G. G. Macphee.
MINIMALNA TEMPERATURA je po raziskavah sovjetske postaje na Antarktiki —88,3° C, torej ne več Verhojansk (—71 do —75° C). »Sovjetskaja« je na Južnem tečaju izmerila ta mraz 3700 m nad morjem. Verhojanski bazen pa leži 150 do 200 m nad morjem. Zanimive so dalje ugotovitve, da na Južnem tečaju ledene mase naraščajo in to že več desetletij, torej čisto nasprotno od tega, kar ugotavljajo glaciologi za Alpe in za sever sploh.
GRENLANDSKI CELINSKI LED se grmadi v višini 4000 m in ga glaciologi cenijo na starost od 2000 do 20 000 let.
Čim starejši je ta led, tem manj je strahu, da bi se stajal, to pa je važno za odlaganje radioaktivnih odpadkov. Pri raziskavanju grenlandskega ledu so ugotovili horizonte radioaktivnega prahu iz l. 1945 (zaradi eksplozij na Japonskem). To dokazuje, da se je tisti prah raznesel po vsem svetu, podobno kakor ognjeniški pri izbruhu vulkana Krakatau l. 1883.
Francosko-švicarska ekspedicija na Grônlandiji je lani prezimila v igluju, osem metrov pod gladino ledu pri mrazu okoli -60 °C. Ekspedicija je proučevala predvsem premikanje in ravnotežje ledu, meteorologijo in nivologijo dežele. V Parizu eksistira za te stvari »Expédition Polaire Française«, vodi jo Paul Emile Victor, šef mednarodne glaciološke ekspedicije na Grenlandiji.
FRANÇOIS GOS je sin znamenitega alpskega slikarja Alberta Gosa. Sin François je prav tako slikar, zraven še kipar, ilustrator in dekorater in je star 80 let. Napisal je poleg tega še več knjig o gorah: Zermatt in njegova dolina, Alpe v Haute Savoie, Švica, in druge.
ZERMATT raste, preživlja pravo gradbeno mrzlico, vrše se velike kupčije z nepremičninami, nedovršene stavbe se prodajajo, kot da so že v obratu. In vse to — brez urbanističnega načrta, brez stilnih elementov, ki bi se ozirali na pokrajino in njene značilnosti, brez ozira na stavbni material, razpored, višino stavb. Intaktna je ostala, k sreči, glavna ulica. Tudi vzpenjače se množe. Govori se o teleferiki, ki bi povezala Zermatt z Breuilom, kot je povezan Chamonix s Courmayeurom. Vzpenjača na Stockhorn prevaža smučarje na višino 3404 m. Eno samo kočljivo mesto za smučarski spust s Stockhorn a so — splanirali.
DISKUSIJA O SVEDROVCIH se nadaljuje. V njej vodijo štirje Nemci z Velike Cine, poprijemajo pa tudi starejši. Dr. Wolpertu iz Nürnberga se zdi, da je moralo priti do modernih »korekturnih« smeri zaradi napredka, zaradi alpinizma samega. Ne strinja pa se z nekaterimi idejnimi pogledi na moderni ekstremizem. Ni mu všeč »samouresničenje« človeka, ki pleza ekstremno smer, češ, ali se človek res doživi šele tedaj, ko se giblje na meji med bivanjem in nebivanjem? Če človek hoče doživeti svoje bivanje in svojo bit, potem je gotovo samo »dobro« v njem, ki ga hoče doživeti, ne pa »slabo«. Mejno situacijo niso iznašli šele eksistencialisti, le določili so ta pojem: Katero življenje naj se »uresniči«,
naj se »pridobi« s tveganjem? Žrtvovanje za dobro, to je tisto, v čemer zorimo in s čimer se približujemo k cilju, da bi bili zares »ljudje«. Včasih je teže spoprijeti se z duševnimi mukami, z notranjo razdvojenostjo kakor pa z nevarnostjo, ki nas fizično ogroža. Človek stoji v nekem smislu vselej med svetlobo in senco, pred preizkušnjo, da se uveljavi kot človek. Alpinist ne more imeti monopola na doživetje mejne situacije v športu. Ekstremist Hassejevega kova si misli, da je odprl poslednjo dobo v alpinizmu. Ali ni s to mislijo že tudi on nekoliko konservativen? S svedrovcem še ni napočil večer alpinizma, upajmo vsaj. Konec koncev je ta tehnični artikel prav tako pomagač k vzponu, kakor so bili drugi v zgodovini alpinizma. Bistvenega razločka ni! Alpinistika ni sama sebi namen. Tudi ni njen namen, da bi nekaterim ljudem izpolnila dopust s tem, da bi sem in tja »uresničevali sebe v mejni situaciji«. Alpinistika razvija človeško osebnost v doživetju gorskega sveta, razvija, preizkuša, uri in utrjuje našo dobro stran, nam odpira srce za lepoto narave, nas sili, da priznamo njeno premoč, nam nudi priložnost, da preizkusimo svoj pogum, svojo energijo in energičnost, previdnost, zanesljivost in tovarištvo, smisel in občutek za sočloveka brez ozira na to, kaj v družbi pomeni. Gore nam vse to nudijo in če to preizkušnjo dobro prebijemo tudi pri vsakdanjem delu, potem lahko rečemo, da nam gore krepe sposobnost in moč, potrebno za življenje in delo. Gore nas torej varujejo pred poenostavitvijo življenja, pred lenobo, pred brezdušno situacijo, v katero človeka peha modema civilizacija.
CILJE PLANINSKIH ORGANIZACIJ je eden od ekstremistov, Jörg Lehne, zajel v eno samo nalogo, gojiti »alpinizem kot tak«. Vsaka druga naloga je zapravljanje časa in denarja: domoznanstvo, etnografija, ljudska pesem, razne znanosti, ki so v zvezi s planinstvom. Edini cilj je alpinistični cilj doma in — logično — alpinistični cilji drugod po svetu. Ta alpinistični larpurlartizem seveda in upravičen in so ga v Nemčiji s trdimi besedami zavrnili, češ na svetu ni nobena Ideja sama na sebi, človek pa se mora vključiti v družbo in v njej delati. Ni idealnega alpinizma »kot takega«, alpinizem se mora vključiti v življenje države in naroda, mora človeka spodbujati k znanju in spoznanju.
PLEZALSKA SEZONA 1960 je bila, kar se tiče vremena, ena najslabših, slabša od one leta 1948, spominja na tisto žalostno leta 1931, tako pravi Lucien Devies, ki je za pokojnim Jeanom Couzyjem prevzel alpinistično kroniko. Kljub temu je bilo v letu 1960 marsikaj doseženega. Na primer, vodniški aspirant Sangnier je v Aiguille Dibona v les Ecrins sam preplezal južno steno. Čeha R. Kuchar in Z. Zibrin sta preplezala smer la Poire v Montblancu. Bonatti in Gallieni sta preplezala vzhodno steno Chandelle du Mont Blanc du Tacul (250, V, VI, 180 klinov). P. Courtet in M. Lenoir sta kot prva zmogla »Le roi de Siam« v Petit Capucin. V južni steni Aiguille du Midi sta potegnila novo smer Pascal Meyer in Bernard Perrier 40 m levo od Rebuffatove. Prvenstven vzpon je tudi zapisan v vzhodni steni Pointe Albert, izvedla sta ga Martinetti in Cal, prvi iz Chamonixa, drugi iz Lyona. Smer so pripravili že leta 1959 Labrunie—Portanery in Wohlschlag, pa so se morali umakniti, ker niso imeli opreme za zgornji del stene, ki je tehnično zelo težak.
ČEHI V GRANDES JORASSES — to pomeni, da so nas tu prehiteli. R. Kuhar in Z. Zibrin sta bila 23. naveza v tem orjaškem stebru, ki še vedno pomeni najtršo preizkušnjo, nedevalvirano v novejšem času. Njun vzpon je bil zabeležen toliko bolj, ker sta v zgornjem delu kot tretjega in četrtega v navezi sprejela še dva Avstrijca. Bila sta to H. Knapp in H. Unterweger iz Salzburga, ki ju je prejšnji večer zatela nezgoda — eden od njiju je padel — in sta na oba Čeha čakala kot na rešenika. Pač pa sta se slovenski navezi sešli s Čehi v Aiguille du Dru: Drašler in Kunaver konec julija, ing. Fajdiga in Mahkota 5. do 7. avgusta 1959. Devies je zabeležil, da se je prva naveza spustila z vrha po severni steni, ko jo je pri iztopu presenetil vihar. Leta 1959 so bili v Aiguille du Dru Poljaki Biel, Dlugosz in Momatiuk ter Čeha Koupal in Kuhar. Prva sta prišla čez Čeha.
AIGUILLE DU DRU je v svoji steni v letu 1960 imel v gosteh štiri naveze: Avstrijca F. Purtschellerja in Spitzenstatterja, Nemce Kinthoferja, Manharda, Kettnerja, Ohngemacha in Desekeja, ter Švicarja in Stricklerja.
LIONEL TERRAY, slavni chamoniški vodnik, je lani julija vodil holandsko navezo in z njo preplezal severovzhodno steno Obergabelhorna, doslej kakih šestkrat ponovljen.
SEVERNO STENO MATTERHORNA zadnja leta obiskujejo Avstrijci. 17. ponovitev v skrajno težkih vremenskih razmerah sta 20. in 21. julija 1961 preplezala G. Jungwirth in G. Urschler.
SCIORA DI FUORI v Val Bregaglia je lani dobila prvo smer v južnem grebenu in zahodni steni. Plezali so jo Italijani in Francozi skupaj in sicer znani R. Lepage, G. Livanos in Marc Vaucher. Italijani pa so bili J. Canali, L. Alippi, P. Merendi in L. Tenderini. Višina 500 m, 2 bivaka, drugi bivak zaradi toče in snega, zato je bil izstop skrajno tvegan. 110 klinov in zagozd, 2 svedrovca.
SAMOHODCEV je vedno več, skrb za renome med vidnimi vodniki in vodniškimi aspiranti jih poleg d nagega žene v samotno preizkušnjo s steno. Italijan Armando Aste je sredi julija 1960 sam preplezal jugozahodno steno Roda di Vael v smeri Brandler-Hasse iz leta 1958. Aste je dvakrat bivakiral, ker ga je slabo vreme blokiralo v steni ves dan. Jacques Sangnier des Etages je sam preplezal vzhodno steno Monte Rose. Vodnik Armand Charlet je septembra 1960 stotič prišel na Aiguille Verte po Whymperjevem ozebniku. Aiguille Verte je Charletov najljubši vrh. Aste je ponovil sam francosko direttissimo v Zahodni Cini s tremi bivaki.
AIGUILLE DU POUCE v Aiguilles Rouges de Chamonix je zelo popularen chamoniški špik. 25., 26. in 27. junija so Saind Amand, P. Kohlmann in P. Mazeaud v njeni južni steni urezali novo smer, desno od ženevske. Porabili so 120 klinov in 20 lesenih zagozd. Francoska ocena ED (skrajno težko). Uspeli so šele pri drugem poskusu. Pravijo, da je smer take narave, da bo postala klasična.
CIVETTA je imela poleti 1960 razmeroma številne goste. Tako so petkrat ponovili severozahodno steno Torre di Valgrande, Livanosovo smer v Cima Su Alto petkrat (doslej ima ta smer 25 ponovitev, med temi je tudi slovenska naveza), Pattijevo smer v Cima Su Alto dvakrat (doslej desetkrat ponovljena). Brandler, Scheffler in G. Soldà, 50 let stan slavni vodnik, so ponovili švicarsko direttissimo v Cini.
TOTENKIRCHL ima že vrsto let močno popularno a malo plezano smer Eidenschink—Peters. Lani pa so L. Brandler. F. in W. Scheffler v zahodni steni Totenkirchla urezali konkurenčno smer. Nekaj
raztežajev poteka smer po Dulferjevi, nato po Piazovi, v sredi stene pa seka smer Eidenschink-Peters. 120 klinov, od tega 24 svedrovcev. Težavnost je večja kot v direktni smeri Fleischbanka, podobna onim v direktni smeri zahodne stene Predigtstuhla.
K-2 se je leta 1960 Nemcem in Amerikancem uprl. Prišli so dvakrat čez pleče (višina 7260 m), snežni viharji pa so jih dvakrat zavrnili pri vzponu na vrh. Sli so po običajni poti.
DHAULAGIRI je 23. maja 1960 dosegel Michel Vaucher s H. Webrom in dvema šerpama. Na Dhaulagiri sta pristopila tudi Nima in Navang Dorjee s štirimi Evropejci. Na Annapurni II (7937 m) je britanska naveza C. J. Bonington in R. H. Grant našla robec. Šef ekspedicije je zadevo raziskoval in dognal, da sta se dve šerpi nekaj dni pred angleško navezo povzpeli na vrh. To ni slaba novica.
INDIJSKA EKSPEDICIJA NA EVEREST je bila zelo skrbno pripravljena, pravijo Francozi. Indijcem je zaprl pot silen veter ne daleč od vrha. V »jurišni« navezi so bili Navang Gombu, Sonam Gyatso in Narendra Kumar. Vodil je ekspedicijo, kakor smo že poročali, Gyan Singh.
NAŠ TRISUL je Devies v Les Alpes zabeležil takole: Prvi jugoslovanski ekspediciji v Himalajo, ki sta jo sestavljala A. Kunaver in A. Mahkota, je uspelo napraviti tri prvenstvene vzpone: Berthar-tholi (5270 m), Trisul II (6690 m), Trisul III (6170 m).
MONT MC KINLEY na Aljaski je najvišja gora ZDA. 28. junija 1960 sta se na njenem vrhu srečali dve navezi, v eni od njih so bili brata Whittaker in Pete Schoening (slednji je bil na Hidden Peaku), znana ameriška plezalca. Ekspedicijo je vodil John Day z namenom, da potolče vse rekorde pri vzponu na Mt. Mc Kinley. Zato so z letalom prileteli na višino 3100 m. Pri sestopu je Day in Schoeningu spodrsnilo, potegnil je za seboj še Daya. Day si je zlomil nogo, Schoening je dobil pretres možganov. K sreči je bila blizu druga ekspedicija z radijskim oddajnikom, ki je v kratkem priklical vojno letalsko službo. Priletela sta dva aviona in odvrgla 50 reševalcev, hrano in reševalno opremo. Nato se je eden od avionov zrušil, pilot in mehanik sta se ubila. Drugi avion pa je srečno pristal in evakuiral Helgo Bading, članico druge ekspedicije, ki ji je že predla trda zaradi gorske bolezni. Helikopter pa je rešil Daya, vendar je s težavo pristal v višini 4800 m. Obe ekspediciji sta bili evakuirani, doživeli pa sta upravičeno hudo grajo.
ZAVETIŠČE GRAND MULETS se je leta 1960 prerodilo, saj gre že v 108. leto. Pri slovesni otvoritvi prenovljenega zavetišča so bili navzoči Maurice Herzog, visoki komisar za mladino in šport, lyon-ski župan, savojski prefekt, zastopnik armade, Jean Franco, direktor ENSA, znani pisatelj Rogger Frison-Roche, vodnik Armand Charlet, profesor – mojster ENSA, za CAF Lucien Devies, predsednik chamoniške sekcije znani Jean Paul Gardinier ter vsi graditelji in delavci, ki so kljub slabemu vremenu uspeli dovršiti adaptacijo zavetišča. Navzoče je bilo tudi podjetje Helicop-Air, ki je z Alouette II prineslo v višave ves gradbeni material. Arhitekt Lederlin je zavetišče Grands Mulets postavil skoro brez zidave, držal se je »suhe« montaže, ki je ne ogroža vreme in gre hitro od rok. Da bi se stvar pocenila, je izbral lahke materiale, a zato nič manj odporne proti vetru, snegu in viharju. Arhitekt je gledal nato, da bi zavetišče ne nudilo vetru prevelik upor, misliti pa je moral pri strehi na zbiranje dežnice in kapnice. Ogrodje, deske, zunanjo oblogo in streho so postavili od 15. septembra do 20. oktobra 1959, torej v enem mesecu, zaključna dela in notranjo opremo pa v juliju 1960. Zavetišče je preračunano za veter z brzino 150 km na uro in za tono snega na 1 m«. V notranjščini ni nikjer videti metala, vse je obloženo z dvema lesenima oblogama. Za termično izolacijo sta med obema platema vložena »Roclaine« in mah. Vodni rezervoar ima prostornino 12 000 litrov. Če zapade le 15 cm snega, je dovolj, da se rezervoar napolni. Kurjavo omogačata dva kalorifer-grelca znamke Potez, zrak cirkulira »par thermosiphon«. Razsvetljava uporablja propan.
LYON V HIMALAJI, bi lahko rekli, saj je bilo 18. avgusta 41 članov CAF, večji del iz Lyona, zbranih v Beijnathu, mestecu v Garhvalski Himalaji. Njihova pot pa bi kmalu padla v vodo zaradi bližine tibetanske meje. Dobiti so morali posebno dovoljenje za gibanje, zato so se razdelili v dve skupini. Prva je spoznala Nandakini do Humkum Kala, od koder so se hoteli povzpeti na Nanda Kna (6030 m), pa jim je to preprečilo slabo vreme. V skupini je bilo 6 moških in 4 ženske. Dosegli so višino 5600 m. Druga skupina se je zbrala v Jošimatu, šla po Gornji dolini in se povzpela na Kuari Kah (3700 m) Cečni Binaik in Kukin Kal.
HOLANDSKI ALPINIZEM je v svojih vrhovih močno povezan s francoskim Leta 1952 in 1953 sta Holandca Keso Egeler in Tom de Booy v Peruju s francoskim vodnikom Terrayem (lani ga je država odlikovala z zlato medaljo za hrabrost in požrtvovalnost!) dosegla štiri prvenstvene vzpone (Huantsan 6400 m Soray 5900 m) in prvo ponovitev vzpona na Salcantay (6150 m). Ta uspeh je vzpodbudil mlade Holandčane in začeli so pridno trenirati v belgijskih Ardenih ter postali dobri plezalci. Ena naveza je kot tretja ponovila težko ledno turo na Nesthorn in Lauperjevo smer v Eigerju. Za leto 1962 ima Club Alpin Royal Neerlandais (CARN) v načrtu himalajsko ekspedicijo, za katero stojita Egeler in Booy Leta 1959 in 1960 so se holandski alpinisti udeležili tečaja, ki sta ga vodila Terray in Desmaison. Holandci so pri tem prišli na Aiguille Verte po grebenu Sans Nom in to v svežem snegu. V drugem tečaju je Terrayu pomagal vodnik Puissant. Bilo je 8 Holandčanov. Preplezali so severno steno Aiguille de Tricot in zgornjo partijo severne stene Aig. de Bionnassay, dalje severno steno Aletschhorna v Berner Oberlandu in severno steno Obergabelhorna, smer Kiener—Schwarzgruber. Vse to v svežem snegu, ki je pokril ledenike in strme ledene ozebnike. Z Obergabelhorna so se zaradi svežega snega vračali po severozahodnem grebenu y skupini 9 ljudi, kar je bilo za 8 ljudi, rojenih pod morskim nivojem pač zahtevna stvar.
HIMALAJSKO RAZSTAVO so l. 1960 priredili v Tokiu v galeriji Seibu. Obiskalo jo je 10 000 ljudi, med njima celo princesa Cičibu in princ Yoši. Razstavo je organiziral alpinski klub univerza v Keio, material zanjo pa so dobili od ekspedicije na Himalčuli in je bil v celoti francoski. Japonci so s Himalčulija prinesli kamen in ga v znamenju hvaležnosti poslali CAF, ki je podprl japonske alpiniste.
BREITHORN (4165 m) v Valiških Alpah je zahtevna ledeniška tura. Nek 33-letni nemški invalid brez noge je leta 1960 z vodnikom A. Furrerjem prišel na ta vrh, ki je tudi za zdravega človeka lep dosežek. Invalid nima desne noge, levo so mu odrezali nad gležnjem nekje pri Ilmenskem jezeru.
FRANCOSKI GEIGER Serge Cessou, eden najboljših helikopterskih pilotov in najboljši francoski gorski letalec, se je ponesrečil pri enem od zadnjih poletov na Grands Mulets. S svojim letalom je pretovoril ves material za zavetišče in bil s tem delom tako zavzet, da se ni udeležil slovesne otvoritve zavetišča, čeprav je tedaj pripeljal na otvoritev več oseb s svojim helikopterjem Alouette II. Star je bil 29 let in se je za pilota — lovca izučil v Kanadi. Kot pilot — lovec je nastopil v Indokini in Alžiru ter prevzel v ZDA za francosko aviacijo težke helikopterje, bil nato inštruktor v helikopterski šoli v Chambery in za letenje v gorskem svetu. Leta 1959 je stopil iz vojske v družbo Helicop-Air in letal nad francoskimi Alpami pri gradnji in obnovi zavetišč in koč in pri njihovem preskrbovanju. Mlad človek, pa se je udeležil od blizu dveh usodnih povojnih vojnih podjetij v Indokini in Alžiru! Z njim se je ponesrečil tudi mehanik Provost, 24-letni smučar in alpinist.
BERNER OBERLAND še nima dovolj žičnic, tako kaže. Graditi hočejo še dve veliki: Stechelberg — Mürren — Schimborn in še Blatten — Höhenweg — Petersgrat (3207 m). Pretakajo krokodilove
solze nad uničenjem narave in jo drago prodajajo že 100 let.
SKI je naslov znane švicarske revije za zimski šport, nekak švicarski »Der Winter«. Novo uredništvo je dalo reviji opremo in kaže, tudi novo vsebino. Gre za renesanso smučanja, ki je zadnja leta postal zgolj dirkalni šport. Razume se, da je v ozadju tudi gospodarski interes neštetih pensionov in zimovišč, od katerih Švica v precejšnji meri živi. Če bo smučarstvo izgubilo svoj množični značaj, bo to pomenilo za zimski turizem veliko izgubo.
PLEZALSKE VRVI iz umetnih vlaken so, kot kaže, v zadnjih treh letih že spodrinile klasične konopljene vrvi. Nekaj časa so navajali negativne strani umetnega vlakna, češ da je občutljiv na ultra-violetne žarke in vremenske spremembe. Kmalu pa so s poskusi dokazali, da so med 1200 vrstami umetnih vlaken tudi taka, ki te šibke strani nimajo, tako poliakrilna in polivinilkloridna vlakna. Ta so v pogledu dinamike slabša, toda kemija, veda 20. stoletja, vsak dan napreduje.
NFI (Mednarodna organizacija prijateljev prirode) ima v 12 državah 260 000 članov. V Nemčiji 90 000, v Avstriji 82 000, v Belgiji 23 000, Holandiji 32 000, v Švici 19 000. Način delovanja v NFI je vreden pozornosti.
TELEVIZIJA V STENAH, in nič drugače! Ekstremistom Brandlerjevega in Hassejevega kova je to najbližja pot do publike. Tako je Brandler nastopal v Totenkirchlu kot »mož kamere« za bavarsko televizijo in snemal očeta in sina Schefflerja pri VI +. Začelo pa se je s televizijo pri ponesrečenem poskusu v zimskem Eigerju. Publicity!
CESARE MAESTRI noče s pozorišča, z vrha svetovnega alpinizma. Z Baldessarijem je preplezal direktno smer v jugozahodni steni Rotwanda v Rosengartnu. Porabila sta 450 klinov, doslej pač rekord, na vsakem metru stene klin. Torej čista akrobatika — a vendarle nekaj, kar prodira in se uveljavlja.
ARTILERIJSKI OGENJ na plazove usmerjajo v Ameriki (Forest Service), da obvarujejo ceste, železnice in druge naprave. Pri tem uporabljajo topove in reaktivna letala. Pravijo, da je to cenejše kot razne obrambne naprave (razen galerije pri cestah in železnicah).
KITAJSKI VZPON NA EVEREST. Zahodna Evropa že skoraj beleži med zgodbe Lažnivega Kljukca ali Munchhausna, vsekakor pa riše poleg njega velik vprašaj. Nove poglede na to je prinesel indijski tednik »Thought« z dne 24. sept. 1960, pisec je Quentin Pope. Povzetek njegovih trditev je takle: Kitajska ekspedicija je štela 219 mož, med njimi tudi osvobojeni tibetski sužnji. Za aklimatizacijo si niso vzeli časa. Bazno taborišče so postavili višje kot Evropejci (nad 6100 m). Njihove etape so bile štiri: do 6750 m, nato do 7850 višinski tabor v višini 8260, nato se odskočna baza na 8410 m. Uporabljali so zahodno opremo: kisikove aparate, aluminijaste lestve, nylonske vrvi, vetrne jopiče. V poročilu ni nič novic o Tibetancih, govori se le o Tibetancu Gompa v jurišni navezi. 24. maja zjutraj je bila vremenska napoved dobra, toda štirje jurišni možje so zelo počasi napredovali. Od 8470 m so rabili 19 ur na vrh m so ga dosegli ob 1.50 uri 25. maja zjutraj. Gompa je nosil s seboj doprsni kip Maotsetunga, na vrhu Everesta ga je obložil s kamenjem in zraven v volneni rokavici priložil »poročilo o zmagovitem vzponu na najvišjo goro Kitajske«. Na vrhu so ostali 25 minut. Nobene besede o utrujenosti. Zbrali so nekaj kamnov za Mao-tsetunga. Po 16 urah so prispeli na višino 8470 m in ker niso našli tabora, so prespali na prostem. Brez hrane, brez pijače, z enim mrtvecem, ki ga je strašni napor vzel. Sestop v dolino je trajal pet dni.
Quentin Pope navaja po tem povzetku naslednje dokaze, da Kitajci niso bili na Everestu:
1. Isti dan kot Kitajci, 23. maja i960, so bili na Col Sud tudi Indijci, vendar jih je vihar, sneg in mraz prikoval na mesto. Vreme je bilo slabo — Kitajci pa pravijo, da so imeli ta dan vreme »special«.
2. Kitajska naveza naj bi vzpon zmogla v temle tempu: V sedmih dneh z višine 5100 m na 8470 m, osmi dan na vrh 8890 m, deveti dan nazaj na 8470 m, v deveti noči pa hajd naprej! To je za sedanje himalajske izkušnje le malce prehudo.
3 Kitajci nimajo nobenega dokaza, da so bili na vrhu ali v bližini vrha. Njihov opis vrha je splošen, nimajo slik, češ da ni bilo dovolj svetlobe.
Zanimivo je tudi. da se podatki, ki so izšli v »Izvestjih«, v »China Reconstructs« in v »Thought« ne ujemajo niti v imenih niti v časih. Le Tibetanec Gompa nastopa v vseh poročilih.
GRENLANDIJA je bila leta 1960 obljubljena dežela za ekspedicije. Angleži so raziskovali Stauningove Alpe pod vodstvom Sir Johna Hunta, Italijani so bili tu pod vodstvom ing. Piero Ghigliona, nato druga skupina pod vodstvom Guida Monzina. Končno so bili tu še Danci.
TARTARIN V ALPAH je nekak francoski Trebušnik, slavno delo pisatelja Alphonsea Daudeta (Aventures véritables de Tartarin de Tarascon). Daudetov Tartarin je imel silen uspeh, v nekaj mesecih so prodali 250 000 izvodov. Daudetov tajnik André Ebener je l. 1930 objavil nekaj podrobnosti o Daudetovih potili po Švici okoli l. 1880, ki so podobna Tartarinovim. Daudetovi doživljaji se krijejo s Tartarinovimi, ki so tako polni neminljivega čara in humorja, značilni po zgodbah pa tudi po opisih gorskega sveta, v katerih se Daudet tolikokrat spogleduje z obmorsko provensalsko pokrajino. Škoda da gore ne privlačijo več velikih pisateljev ali pa — da alpinisti nimajo takega peresa, kot ga je imel Alphonse Daudet Ali da bi še kak pesnik, kakor Lenau, v sodobnem verzu zapisal:
Frischen Mut zu jedem Kamf und Leid hab’ich talwärts vem der Höh getragen. Alpen, Alpen! unvergesslich seid meinem Herzen ihr in allen Tagen.
UMETNO DIHANJE je nekaj, kar bi moral obvladati vsak reševalec, tudi vsak gorski reševalec. Marsikak ponesrečenec ki ga ekipa najde v plazu, bi bil vrnjen goram in svetu, če bi v tem pogledu vse poskusili in to ne nekaj minut, marveč po več ur skupaj. V Švici so na seji GRS v SAC 15. X. 1960 reševalci poslušali referat H. Jenala o umetnem dihanju s pomočjo reševalčevih ust. Jenal trdi, da je ta način povrnitve dihanja zelo učinkovit ker je v vsakem položaju mogoč. Navaja več primerov, ko se je uspeh pokazal že v 10 minutah. V Švici uporabljajo ta način tudi v vojski. Za GRS je praktičen, ker se lahko uporabi takoj, čim se iz plazu pokaže glava ponesrečenca, ne da bi bilo treba čakati na prenos in iskanje primerne lege in mesta.
SMUČARSKA PROMETNA MILICA je javna služba na smuških dirkališčih okoli Parsenna. Štela je v sezoni 1959/60 12 moz v patruljah in 18 mož — čuvajev na pistah. Patruljni mož Joos je v 16 letih s piste odpeljal 700 ponesrečencev — smučarjev. Zadnja leta je tega vedno več, saj 80 % smučarjev hoče biti »čistih dirkačev«. Naglica in tempo, to je geslo današnje dobe, turno smučanje pa terja cas in smisel za lepoto zimskega gorskega sveta. »Čisti dirkači« pa zahtevajo hiter prevoz na štartno mesto. Zato na Theodulski prelaz nad Zermattom grade priključek na vzpenjačo Zermatt — Furi — Schwarzsee, ki bo v eni uri prepeljal 600 oseb v 75 kabinah. A to je samo ena taka gradnja. Turistična industrija ima oči in ušesa in streže enodušni zahtevi: Smučarjem vzpenjače! Brez vzpenjač ni več rekordov!
EKSPEDICIJE ZA L. 1960 je nepalska vlada takole razdelila: Angležem v Kandziroba v zahodnem Nepalu (vrh 6800 m vodja John Byrd Tyson); in še eno Angležem iz British-Museum, ki bodo pod vodstvom dr. G. O. Vansa raziskovali nepalsko floro in favno in po en eksemplar jemali za British museum. Francozom so ze izdano dovoljenje umaknili.
SEPP ABDERHALDEN se je ponesrečil v plazu na Schwagalpen na severni strani Santisa. Bil je nedvomno eden najboljših švicarskih alpinistov, njegovo ime se je večkrat imenovalo tudi pri nas. Preplezal je vse najtežje smeri v Dolomitih prva preplezal Zahodno Cino, potem ko so »veverice« izbile vse kline, najtežje smeri v Marmolati in Civetti, v Monte Rosi in je imel v Apneniških Alpah 20 težkih prvenstvenih vzponov. L. 1959 se je z SAC udeležil ekspedicije v Ande in tem izpričal svoje izredne zmogljivosti. Bil je nagel in obenem previden tudi na lažjih turah. S svojimi 34 leti je stal na višku svojih moči.
(1883-1960)
GHIGLIONE je zaslužil, da so se ga proti koncu 1960 in v začetku 1961 spomnile svetovne alpinistične revije z daljšimi in krajšimi nekrologi. Francesco Uavazzani pravi o njem, da je bil izjemen, izreden človek: po telesu pritlikavec je skrival v sebi neizčrpno energijo za vzpone med 6000 in 8000 m. Ohranil je mladostne moči do zadnjega, saj je 77 rojstni dan praznoval na višini iznad 6000 m. Denar je trošil samo v gorah in za gore, družbe ni iskal, ni si privoščil ničesar, vse je žrtvoval za poezijo trdega življenja v boju z goro. Samo ta mu je krt vreden cilj. Svojo alpinistično pot je začel l. 1913 na Kazbeku. Takrat je bival v Berlinu in je turo opravil v 20 dneh za stavo. Takrat je vožnja iz Berlina v Baku trajala 4 dni in 5 noči, 3—4 dnevi pa so bili potrebni, da si prišel do koče v visim 4400 m. Njegova zadnja ekspedicija na Grenlandijo ga je prisilila na morje, ki ga m imel rad. Zdržal je prevažanje iz fjorda v fjord na majhni barki. Doslej zgodovina alpinizma ne pozna človeka s takim gorniškim diapazonom, s kakršnim se je lahko ponašal Ghiglione. Od Kavkaza do Španije, od Spitzbergov do Češke, od Norveške do Korzike, od Nove Zelandije do Afrike, od Albanije do Azorov, od Japonske do Bolivije, od Laponske do Kolumbije, od Borneja do Chileja od Havajskih otokov do Equadorja, od Mexica do Bolgarije, od Škotske do Avstralije, od Himalaje do Peruja, v vseh teh krajih je Ghiglione videl samo gore. Seznam vzponov bi obsegal več strani Pet vrhov nad 7000 m, 21 od 6500 do 7000 metrov, 32 med 6000 do 6500 m, 38 vrhov med 5500 in do 5000 m, to je sumarično posneto njegovo življenje v gorah. Imel je višinski rekord s smučmi (7000 m). Vodil je 70 ekspedicij zunaj Evrope in za nobeno ni dobil nikake podpore od nikoder, niti je ni prosil. Vse so potekle brez nesreče, razen tista na Api, kjer je izgubil dva tovariša, vendar ne zadene njega nobena krivda. Binom pogum + previdnost je dovršeno obvladal. Dobro so ga poznali in cenili Dyhrenfurth, Roch, Kurz, Wyss Dunant, Gregory, Ertl, Rebitsch. S temi se je srečal sem in tja na ekspedicijah. Tehniko je dovršil v Zürichu, obvladal pet jezikov in nekaj afriških in azijskih dialektov, da se je sporazumeval z nosači. Poznal je ves svet, bolje kot turistične agencije, vedel na pamet vozne rede, izhodiščne točke za gorstva po vsem svetu in bil perfekten organizator. Napisal je več knjig: Od And do Himalaje, Vzponi na petih kontinentih, V perujskih Andih, Junaštvo in tragedija na Apiju, Od Arktike do Antarktike.
DEVETI FESTIVAL V TRENTU je bil izredno skrbno prirejen. Žetev kvalitetnih filmov pa ni bila temu primerna. 29 filmov od 75 je bilo sploh zavrnjenih. Avstrija Belgija, Japonska, Poljska, Romunija, Švica, SZ, ZDA in FLRJ so konkurirale z enim filmom, Nemčija s štirimi, Francija s petimi Italija s petimi. Švica je predvajala »Švicarsko ekspedicijo na Dhaulagiri 1958«. Predvajani filmi niso pokazali nič novega, posebnega, lepega, izvirnega, kakor smo bili navajeni na prejšnjih festivalih. Mednarodna žirija, v kateri je UIAA zastopal Guido Tonella, je odločila, da velike nagrade mesta Trenta to pot nihče ne prejme.
V kategoriji »gora« (35 mm) je bil nagrajen z zlatim rododendronom »Kanjut Sar« ki ga je posnel Guido Guerrasi, zlati encijan je dobila Helene Asomille za film »Samotni steber« (Le pilier de la solitude), s temo samohodstva.
V kategoriji »raziskovanje« je dobil zlatega »Neptuna« Soiči Simrada za film »Skrivnost Himalaje« in ex aequo Schumacher za film »Geisterland der Südsee«.
Veliko nagrado C Al v kategoriji »gora« je dobil Lothar Brandler za film »Direttissima«, posnet v Cimi. Odlikovani so bili tudi filmi »Hindukuš«, ki sta ga posnela Alletto in Pinelli, dalje »Jannu 1959«, ki so ga posneli Franco, Leroux, Magnone in Terray, in še »The Great Country«, film posnet na ameriškem severu (Edgar M. Queeny).
Nagrajen je bil tudi film »Raziskovanje vulkana Niragongo«, ki ga je posnel Belgijec Haroun Tazieff. Ta je dobil se posebno nagrado »Africanella«. Nagrado UIAA je dobila Micheline Rambaud s filmom »Pot brez vrnitve« z ženske ek-spedicije na Cooju. Osebno nagrado Egmonda d’Arcisa, predsednika UIAAO, je dobil Mario Fantin za film iz GRS »Sa-maritani delle Alpi«. »Trofejo narodov« je to pot prejela Nemčija.
SYNTOSIL je doslej višek tehnike v papirni industriji, kakor pravijo Švicarji. 500 let njihove papirne industrije gleda na ta neuničljivi papir s ponosom in zadoščenjem. To je umetni papir na bazi umetnih vlaken. Karakteristike tega papirja v primeri z navadnim so fenomenalne. Kaj je to za planinske zemljevide!
DHARMSALA DHOLA DHAR je himalajsko predgorje, katerega so raziskovali italijanski ujetniki l. 1944 in 1945. Bili so v angleškem ujetniškem taboru Yol v dolini Kangori v Punjab Himalaji. Njihovi rezultati z alpinističnega vidika niso pomembni, ponašajo pa se z znanstvenimi dognanji.
