Ing. Ivu Reyi v spomin

Sonce pa tone, neusmiljeno tone in zaide — Jože Melanšek

(Fajgelj V. PV 1955)
Planinski vestnik, julij 1961

Novo leto 1961…
… Smrekovec. Počasi sneži in zasiplje nanovo urezane gazi prek vrha in zastira pogled proti Savinjskim Alpam. Se pred nekaj urami smo zrli proti goram onstran Savinje: tam nekje je bila Ojstrica, Raduha in ostali vrhovi — bleščeči in vabljivi — kot pred letom dni. Tedaj sva jih zrla skupaj: poleg mene je bil prijatelj Ivo, ki je nameraval popoldne, takoj po prihodu z Mozirske, nadaljevati pot proti Komnu, Travniku in nato dalje proti Raduhi. Megle so se zbirale, pripravljalo se je na sneg, odsvetoval sem mu …
Drugo jutro sem zvedel, da je zgodaj zjutraj odšel s smučmi in s tovarišem na pot eno izmed onih, ki nam jih je usojeno preživeti v objemu naših gora. Potem sva se kmalu srečala, rekel je — lepo je bilo. In takšnih dni je bilo v njegovem življenju še mnogo. Morda tudi tisti usodni torek po Dnevu republike, ki je bil zanj zadnji.
In tako so stali v začetku decembra ob preranem grobu celjskega javnega delavca, alpinista in gorskega reševalca, še več, ustanovitelja judo-kluba in prvega nosilca črnega pasu v FLRJ. Nisem zadržal v sebi teže izgube — orosilo se mi je oko. Spremljal sem njegovo gorniško življenje od prvih začetkov do preranega konca… in »vejica na gomilo ing. Ivota Reya«, ki jo je izrekel v imenu vseh nas mlajših, je bila naša beseda, čeprav jo je izrekel planinec, alpinist in predsednik PD Celje tov. Tine Orel. Moral bi spregovoriti nekdo od nas, pa kaj ko nismo zmogli. Saj smo izgubili z Ivom človeka, od katerega smo se lahko poslovili samo z njegovimi besedami, ki so najbolj jasno očrtale, kakšen topel odnos je imel do gora, kako samonikel in samosvoj je bil v marsičem, a vendar nas je družila ljubezen do gora. Besede iz njegovega članka Iz mojih sten so dovolj jasno pokazale, kaj so mu pomenile gore. Mislim, da bi lahko brez retušev izdali njegovo zapuščino in s tem poživili diskusijo o alpinizmu in se mu vsaj delno oddolžili za vse, o čemer je razmišljal in prispeval, četudi po svoje, k razvoju in napredku našega alpinizma.
Z Ivom sem se spoznal leta 1948, ko sem se vpisal na celjsko gimnazijo. Kmalu nato se nam je pridružil in začel z nami zahajati v gore. Od tiste prve druščine vnetih, mladih gornikov je ostalo le nekaj aktivnih. Eden teh je bil tudi Ivo, ki je šel dlje kot vsi ostali. Njega je mikalo v svet šeste stopnje, spoprijeti se je hotel z goro in izvleči iz tega boja z njo tisto, kar je najbolj potreboval v vsakdanjem življenju — krepko voljo. Tak je bil vseskozi, v šoli in pozneje v poklicu, dosleden in delaven, vsem ostalim za vzor. Pokazal je, da je mogoče biti v eni osebi delavec in alpinist, da se lahko povezuje drugo z drugim, ne da bi oboje trpelo. Seveda je potrebno nekaj osebne odpovedi — brez te pa ni šlo, tudi pri njem ne. Zase skoraj ni imel časa: ali gore ali judo ali delo. V tem je bilo tisto povezovanje med judom in gorami: hotel je doseči najvišje, najtežje in le zato najlepše. Ko je obvladal telo in se mu popolnoma zaupal, je to imenoval silno pesem.
Prvi njegov pohod z nami v gore je bil ob priliki majniškega izleta v šesti gimnaziji na Mozirsko planino. Nam ni bilo to dovolj, šli smo naprej, proti Smrekovcu; drugi dan pa na Raduho in še isti dan v Solčavo in iz Solčave peš v Luče: Naslednjega dne pa smo že bili zopet v šoli — utrujeni, a vendar polni novih načrtov, ki so se že uresničili ob zaključku šolskega leta, ko smo smučali julija pod Ojstrico na Klemen-škovi planini. Takrat smo tudi prvič »ušli« na Okrešelj, ki je bil tedaj še nedostopen. Tudi pozneje se mu Ivo ni odrekel in morda se je že tedaj porodila iskrica tega, kar je zapisal o Okrešlju: »Sreča moja, da je ta svet moj, srečen sem, da sem mu posvetil ves svoj prosti čas!«
Tako so minili za nas prvi dnevi radosti in veselja v gorah. Priča vseh teh dejavnosti je bil tudi Ivo. Zopet smo bili na Raduhi, to pot ob izletu osmega razreda. Takrat smo sklenili, da nas samotna koča na severni strani — na Grohatu — mora sprejeti pod svoje okrilje ob semestralnih počitnicah … In res: sredi januarja 1951 smo že smučali pod severnimi ostenji Raduhe, pred tem smo pa bili namenjeni 29. novembra 1950 na Korošico — na Pasjih tratah smo se odločili za umik — nov sneg, mraz in snežni zameti so nas zavrnili. Spoznali smo pozneje, da je večja zmaga trezen umik kot pa drzno tvegan napad.
Ob zaključku šolskega leta 1950/51 smo bili ponovno na Klemenškovi in pod Ojstrico. Poznejši vneti graditelj bivaka je bil prav Ivo s svojim gorniškim tovarišem Vladkom Fajgljem.
Med počitnicami sva prebredla domala vso rajdo Julijcev od Planice do Bohinja in tako dobila pregled nad našim gorskim svetom. S tem sva opravila sprejemni izpit za plezanje. Tega se je zavedal Ivo bolj kot kateri koli drugi alpinist. Hotel je dovršiti najprej osnovno šolo gora in nato šele iti naprej proti vrhunskim storitvam. S temi se je pričel ukvarjati, ko je prišel v Ljubljano, kjer se je odločil za študij elektrotehnike. Nič čudnega, če je med drugim zapisal tudi tole: »Ni je urice mojega gorništva, za katero bi mi bilo žal.« Res je lahko bil ponosen nase, na svoje uspehe, s katerimi ni silil na dan. Izgubili smo človeka, ki je imel v sebi vse moči in sile. da se razvije v plemenitega gornika, pošteno, koristno osebnost, ki je žal na začetku poti klonila, ko je v svoje zadovoljstvo hotela v boj z neugonobljivimi silami gorske narave.
Večkrat sva še bila skupaj, vendar mi je ostal v spominu najbolj tisti dan, ko sva za novo leto 1955 hodila proti Korošici čez Presedljaj… Sneg do pasu, vihar, megla; vse to je terjalo od naju več kot preveč. In plačilo: drugi dan jasno in toplo vreme — ozebla ušesa in prsti so šli v pozabo, plačilo za ves napor in trud so bile lepe gore. Lepota, da, lepota, to zanj ni bilo dovolj. Hotel je še več. In že sva zavila proti Vršičem. Klini so pozvanjali ob pasu, dereze so škrtale v zmrzli srenec. Šele danes razumem tisti hočem, ki ga je pozneje nekje zapisal. Ali je res hotenje osnova vsega alpinizma? Tudi tedaj sva šla nazaj, bila sva še prešibka za tiste vzpone. Pokazal je isto, kar ga je spremljalo vseskozi v njegovem gorniškem udejstvovanju, posebno pa v tisti težki deževni noči nad Okrešljem, ko sta z Dušanom Kukovcem čakala na rešitev — tovarištvo, ki ga je imenoval največjo svetinjo našega gorništva, češ da smo takrat najbližji naši popolnosti. Ali ni v tem kruto protislovje v iskanju sreče v gorah: na eni strani suha alpinistika, moč, težnja po drznih vzponih, vedno več srečnih in nepozabnih dni, na drugi strani pa misli o pomenu alpinizma, o njegovem smislu za človeka in družbo. Sam se je spraševal in tudi sam odgovarjal. Prav ta želja po spoznavanju ga je gnala v šesto stopnjo. Tedaj sva se ločila: hotel je višje. Ob meni tega ne bi bil dosegel, poiskal si je druge, sposobnejše tovariše in in našel jih je v Golobovem Lojzu, Kukovčevem Dušanu i. dr. »Silna pesem…, ki jo doživiš lahko samo ob najtežjih trenutkih in to brez strahu in oklevanja,« ga je gnala v Dedca, Ojstrico, Štajersko Rinko, Turško goro i. dr., v smeri, ki jih štejemo med najtežje pri nas. S svojo voljo, podvigi in uspehi se je uvrstil za resnega kandidata, ki se lahko poteguje za mesto v I. himalajski odpravi, iz katere je odpadel po nič kaj lepih okoliščinah. To ga ni strlo, hotel je pokazati, da je neuničljiv in morda tudi v tem tiči tisti njegov usodni konec, ko je pela njegova mlada duša z Nietschejevemi besedami: »Was mich nicht umbringt, macht mich starker!« In tako se je poslovil od nas. Spokojno in mirno, povsem nasprotno od tega, kar smo bili vajeni pri njem: vedno nasmejan, dovtipen in veder, poln dobrih besed za vsakogar, ki ga je srečal. Morda ga kdo ni razumel, bil je pač preprosta hribovska duša!
In ko tako prebiram besede v njegovem članku Iz mojih sten, kot nekako njegovo oporoko, se mi nehote vsiljuje pismo, ki mi ga je pisal v tistem obdobju, ko so nastali ti spomini. Pisal jih je povsem v svojstvenih okoliščinah — vojaščina, zanj velika sprememba v življenju, pomanjkanje gora, potreba po nečem, kar je silno pogrešal, je lahko rodila take misli.
Alpinisti se od njega poslavljamo kot človeka, ki ga visoko cenimo, z eno samo željo, kot pravi govor na grobu, da njegova energija in moč ter sposobnost, njegova bistrost in delovna vnema ne smeta nazaj k skrivnostnim močem narave, ker morata ostati med nami in naj gre vse to v naša srca in naše ume. In zato naj spomin nanj med nami ne premine!