Zgodovina Alpinističnega kluba Skala

Dr. Vladimir Škerlak

I. UVOD
‘Skala’ je oficielno ime nekoga števila mladih planincev izven okrilja SPD. Smatrajo se in hočejo, da jih smatramo za planince ‘čisto posebne vrste’, zato so čutili potrebo, ustvariti nekak separatizem tudi že v našem planinstvu.« (»Slovenski narod« 10. julija 1921).
Tako so mislili in govorili uradni predstavniki slovenskega gorništva v času, ko je bila politična združitev Slovencev s Srbi in Hrvati v eno državo že izvršena in ko je Slovensko planinsko društvo že opravilo svoje narodno obrambno delo.
Zgodovinska naloga »sekte«, ki je ustvarila »separatizem v našem planinstvu« in »oddaljevala planince od glavnega, pravega smotra planinstva«, je bila, da nadomesti staro miselnost s svežimi idejami, da ustvari slovenski alpinizem in dvigne na svetovno raven.
To nalogo je Skala opravila. Opravila pa je razen tega še veliko gorniško-propagadno, telesnovzgojno in kulturno delo.
Prav te dejavnosti, ki jih je opravljala Skala vzporedno z alpinistiko, so dajale življenju v klubu tako različne oblike, da se dajo v razvoju Alpinističnega kluba Skala ločiti posamezne dobe:
1. markacijska doba (26. V. 1919—30. V. 1922);
2. smučarsko-plezalna doba (30. V. 1922—5. V. 1928);
3. filmsko-književniška doba (5. V. 1928—19. VII. 1932);
4. doba Doma na Voglu (19. VII. 1932—25. XI. 1935);
5. kriza (25. XI. 1935—19. X. 1939);
6. alpinistična doba (19. X. 1939—6. IV. 1941).
Zato je v tem spisu posvečena pozornost prav tako podatkom o opravljenem delu kakor tudi boju med pripadniki različnih miselnosti.

II. MARKACIJSKA DOBA (26. V. 1919 do 30. V. 1922)

A. USTANOVITEV IN ORGANIZACIJSKA USTALITEV
Po navadi se šteje, da obstoji klub Skala od leta 1921. To pa ni popolnoma točno, ker je klub obstajal kot organizirana enota žc prej. Pripravljam odbor je bil sestavljen 26. maja 1919. Tvorili so ga: Stane Predalič, trgovski pomočnik; Ivan Rozman, gradbeni tehnik; France Rus, učiteljiščnik, in Drago Zorko, dijak trgovske akademije.
Pristopilo je 16 članov.
Na predlog Frana Rusa so svoji organizaciji dali ime Skala; čeprav jim je bil izraz »alpinizem« že znan, pa so svoj klub imenovali »turistovski«, ker ta dva pojma takrat še nista bila razčiščena. Vzpon na goro so imenovali »turo« in kdor dela v tem smislu ture, je turist, organizacija, ki goji turist-iko, je turistovska. Ta izraz se je uporabljal v imenu kluba vse do leta 1940.
Temeljne nazore so ustanoviteljem dali inozemski alpinisti dr. Guido Eugen Lammer, Emil Zsigmondy (izg. Žigmondi), Ludwig Purtscheller. Njihove spise in revijo Alpenzeitung so prebirali mladi »skalarji« in se o njih pogovarjali na številnih sestankih. V letu 1919 je bilo več predavanj »turistične« vsebine, priredili so pa tudi šest organiziranih »tur«.
Alpinistični spisi pa niso vplivali na prve skalaše toliko, da bi pri njih popolnoma obveljalo temeljno načelo alpinistike, približati človeka nedotaknjeni naravi, temveč so člani kluba popustili vplivu takratne slovenske »planinske« miselnosti: olajšati ljudem dostop v gore. Zato so se z vso vnemo vrgli na označevanje gorskih poti. To markacijsko delo je značilno za prvo dobo Skale.
Vzpodbudo za to delo je gotovo dala tudi želja vsakega mladega fanta, da odkriva neznane pokrajine. Opravljali so ga skalaši še več let. Z njim so storili slovenskemu gomištvu veliko uslugo: po zaznamovanih poteh je tudi povprečen izletnik rad zahajal v gore.
V jeseni 1919 so se skalaši dogovarjali za nastop v javnosti. Toda kot med vsemi revolucionarji, tako so tudi med njimi nastala trenja. Odbor je več članov izključil.
Pozimi 1919/20 se je lotila Skala svoje naslednje velike naloge: Člani so začeli hoditi v naravo na smučeh.
V letu 1920 je bilo več sestankov in ideoloških pogovorov v Narodni kavarni. Skupnih »tur« je bilo 5. Člani so sestavili več »turistovskih« strokovnih del. Nameravali so jih objaviti v listu »Šport«.
Kako organizirano je že bilo delo v klubu in kako je ta dejansko že obstajal, kaže dejstvo, da je odbor že sprejemal nove člane, nekatere osebe pa črtal iz članstva. Za strogo miselnost mladih alpinistov je bilo značilno, da so n. pr. popivanje v gorskih kočah šteli kot razlog za izključitev.
Končno so se razmere toliko uredile, da sta 29. novembra 1920 Pavle Lavrenčič in Drago Zorko lahko podpisala dopis št. 5: prošnjo, naj policija potrdi pravila Turistovskega kluba Skala.
V času med vložitvijo prošnje in nje rešitvijo je pripravljalni odbor sprejel nekaj novih članov, med njimi Toneta Poljšaka in študenta Jožeta Tomca. Ta se je sicer z Ljubljančani v odboru večkrat sporekel že zato, ker je bil Šiškar, toda zaznamoval je tudi toliko poti kot malokdo drug.
Med ženskami, ki so bile članice Skale, je bila prva Anica Predalič.
4. januarja 1921 je policija dovolila ustanovitev kluba. V potrjenih pravilih je bil namen Skale označen tako: »gojiti turistiko in smuški sport, pospeševati in širiti oboje v strokovnem športnem smislu.«
18. januarja 1921 je pripravljalni odbor poslal vabilo vsem »članom«, naj se udeležijo sestanka 23. I., na katerem naj bi pripravili vse potrebno za občni zbor.
Razen tega je odbor objavil v časopisih, da bo gojil klub »dve najidealnejši športni panogi, turistiko in smučarstvo«. Turistika se bo gojila kot moderen sport, ki da in nudi največ. Mlade turiste bomo vežbali v dobro izurjene in turistično izobražene športnike. Ker ima klub za svoj začasno omejen delokrog zadostno število članov, se bodo letos sprejemali samo dobre izurjeni turisti kot člani.
Klub naj bi navezal stike tudi s srbskimi in hrvatskimi »turisti«.

Ustanovni občni zbor je bil sklican za svečnico 2. februarja 1921 ob pol deseti uri v »Prešernovi sobi« restavracije »Novi svet«. Zbor se je začel ob deseti uri.
Klub je imel tedaj 23 članov, od teh jih je bilo v pripravljalnem odboru 21.
Načelno je bilo sklenjeno: »Slovenskemu planinskemu društvu bomo stali vsekakor ob strani. Nismo konkurenca.«
Klub je že imel vrv, inventar je bil vreden 2800 kron. Obveznih prispevkov dotlej še ni bilo.
Za predsednika je bil predlagan Metod Badjura kot najbolj izkušeni alpinist. Med vojno je namreč služil v gorskem polku, poznal je temeljna pravila alpinistike in znal se je smučati.
Toda Badjura ni hotel sprejeti predsedniške funkcije, zato je bil prvi odbor Skale sestavljen takole:
Predsednik: Drago Zorko, uradnik, rojen 15. IV. 1902; podpredsednik: Metod Badjura, dijak tehnične srednje šole, rojen 22. II. 1896; tajnik Pavle Lavrenčič, študent tehnike, rojen 23. VIII. 1903; blagajnik Stane Predalič, trgovski pomočnik, rojen 9. VIII. 1902; gospodar France Rus, dijak učiteljišča, rojen 8. VIII. 1902; odbornik Ivan Iložman, dijak tehniške srednje šole, rojen 30. XII. 1901; revizorja Stane Deu, dijak srednje tehnične šole, rojen 7. V. 1897; Gojmir Pehani, dijak realke, rojen 5. I. 1903.
Kot se iz teh podatkov vidi, so jedro kluba tvorih fantje, stari okrog 19 let.
Ideološko delo se jc začelo s predavanjem Draga Zorka »O bistvu in pojmu alpinizma.« Iz tega naslova se vidi, da so skala« tedaj že poznali izraz »alpinizem«. Več predavanj ni bilo, ker niso mogli najti predavateljev. To pomanjkanje je poskušalo Zorko nadomestiti s tem, da je zakladal knjižnico z alpinistično literaturo.
Vse seveda ni šlo gladko. Različna hotenja in neustaljeni značaji mladih članov so povzročali nesoglasja in prerekanja, tako da jih je bilo treba opozarjati na »resnost in parlamentarnost.«
Notranjo organizacijo kluba je odbor poskušal okrepiti s »turistično — disdpliniarnimi« pravili, z določili o klubskem inventarju in s predelavami pravil. Ta ljubezen do paragrafarskega reševanja organizacijskih vprašanj se je vlekla vse do leta 1939.
Med podobne ukrepe spada tudi sklep, da sprejemajo člane šele po poizvedbah.
Deloma že po tem strožjem postopku so bih v tem času dokončno sprejeti za člane:
Vladimir Kajzelj (5. II. 1921), Stanko Tominec, Ante Gnidovec, Ante Beg, Danica Blatnik in Tone Škrajnar (19. III. 1921), Karlo Tauzher (14. IV. 1921), Herbert Brandt (28. IV. 1921), Franc Rus, Stanko Hudnik in Oskar Delkin (12. V. 1921), Savo Pire in Franjo Jeras (2. VI. 1921).
Dne 7. junija 1921 je imel klub že 46 članov.
Skali so se pridružili tudi člani neorganizirane izletniške skupine, imenovane »Gad«. To skupino so tvorili: Ante Gnidovec, Metod Badjura, Stane Deu, Saša Kovač, Krista Kovač, Danica Blatnik, Kristina Blatnik in brata Mušič.
Skala je svoje delo gotovo dobre začela, kljub temu je pa članstvo hotelo še več in še bolje, zato je nastala v klubu »opozicija«. Zaradi tega je odbor odstopil in sklical za 7. junij izredni občni zbor. Debata o smernicah za delo je bila zelo ostra. Kot ponavadi je postal žrtev napada dotedanji predsednik.
Zorko je odstopil.
Za predsednika je bil izvoljen študent prava Stanko Tominec. Ostali odbor so sestavljali: podpredsednik: Drago Zorko, uradnik, tajnik Pavle Lavrenčič, študent tehnike blagajnik Anton Porenta, poštni uradnik, in Maks Cimperman, trg. pomočnik, gospodar Evgen Sila, železniški uradnik, odbornik Drago Sturm, železniški uradnik, namestnik odbornika: Stane Predalič, trgovski pomočnik revizorja Oskar Delkin, dijak tehnične srednje šole, in Stane Strnad, študent medicine …
Ta odbor je obstal. Pod njim je kljub preživel svojo »otroško dobo«, svoj »ognjeni krst« in se organizacijsko ustalil.
Dobro leto dni po ustanovitvi, 9. marca 1922, je bil prvi letni občni zbor TKS Predsednik Tominec je v svojem poročilu označil razliko med SPD in Skalo takole: Slovensko planinsko društvo je gospodarska, Skala pa vzgojna organizacija. Klub nudi članom alpinistično izobrazbo, vzgojiti hoče dobre »turiste« in smučarje. Pri delu za napredek slovenskega planinstva bo Skala podpirala
matico — Slovensko planinsko društvo.
Te Tominčeve besede so bistvo obeh organizacij dobro prikazale. Kljub tej načelno nedvomno pravilni ugotovitvi predsednika Tominca pa Skala ni našla načina kako naj opravi svoje alpinistično vzgojno delo, temveč je se dolga leta nekako iskala sama sebe in iskala način, kako naj uredi razmerje med seboj in svojimi člani, zlasti tistimi, ki so bili vzgoje najbolj potrebni.
Sistematična vzgoja članov, zlasti novincev, je postala glavna dejavnost kluba šele v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno.
9. marca 1922 je imel klub 109 članov. Na tem občnem zboru, je bil sprejet za člana profesor Janko Ravnik. Prav pristop Janka Ravnika v klub je povzročil, da je bilo življenje novega odbora zelo kratko. Ta odbor so sestavljali: predsednik Stanko Tominec, podpredsednik Drago Zorko, tajnik Oskar Delkin, blagajnik Milan Verovšek, gospodar Maks Cimperman, odbornik Ante Gnidovec, namestnika Ladislav Magolič in Anton Porenta, revizorja Pavle Sbrizaj in Stanko Trnkoczy. V kratki dobi tega odbora je bilo napravljeno naslednje: Bilo je sklenjeno, da so skupni izleti obvezni; kdor izostane, bo izključen. 21 marca je bil sprejet osnutek Henrika Pardubskega za znak kluba. Ta znak je bil zelen monogram, ki so ga sestavljale črke »TKS« na belem polju.
Predvsem pa je odbor izdelal osnutek za nova pravila in disciplinski pravilnik. Zaradi sklepanja o teh dveh osnutkih je bil sklican za 30. maj 1922. izredni občni zbor.
Da je bila na tem občnem zboru izglasovana sprememba pravil in bil sprejet disciplinski pravilnik, to za nadaljnji razvoj ni bilo posebno pomembno. Pač pa se je zgodilo nekaj, kar je postalo za poznejše dogodke odločilno: za predsednika je bil izvoljen profesor Janko Ravnik.

B. OZNAČEVANJE POTI
Že pripravljalni odbor je dal Slovenskemu planinskemu društvu na razpolago svoje člane za označevanje poti. Ti so markirali vse važnejše poti v Savinjskih Alpah, na primer iz Bistrice na Brano in iz Bistrico čez Kalce na Dolgo njivo. …
Sredi leta 1921 so nastale težave. Člani so namreč zahtevali, naj jim SPD plača stroške za preživljanje v gorah, med tem ko markirajo. Predsednik SPD je v odgovoru na to zadevo trdil, da ima društvo z nekaterimi skalaši (navajal je Zorka in Rusa) slabše skušnje.
Končno je SPD pristalo na to, da plača skalašem, ki markirajo, vožnjo, prenočišče in hrano. Pri izvajanju tega sporazuma so pa zopet nastale težave, ker se je planinsko društvo v posameznih primerih vendarle hotelo izogniti prevzeti obveznosti. Vendar to skalašev ni toliko razočaralo, da bi prenehati z markacijski delom.
10. aprila 1921 so Kajzelj, Tauzher (čeprav ta še takrat ni bil član Skale) in Rožman markirali Turnc. Dobra dva tedna nato je bil ustanovljen tehnični odsek (28. IV. 1921) z nalogo, da organizira markacijsko delo.
Prvi načelnik tehničnega odseka je bil Ivan Rozman.
Za Rozmanom je prevzel vodstvo tehničnega odseka Angelo Battelino. Odsek je razen markiranja organiziral tečaj v čitanju zemljevidov. Odbor TKS si je pridržal pravico, da daje članom dovoljenje za markiranje. Šlo je, seveda, za čast kluba: odbor ni hotel, da bi so markiranja lotil nekdo, ki bi to delo slabo opravil.
Vnema za markiranje je šla tako daleč, da so člani kluba vzeli v svoj delovni program celo markiranje poti iz Maribora do Mariborske koče na Pohorju.
Sploh se skalaši niso omejevali na označevanje poti po visokem gorovju, temveč so markirali tudi po sredogorju in hribovju na primer Golico, Blegoš.
Klub je prevzel tudi to nalogo, da nadzira kakovost poti in o tem obvešča občinstvo. V zvezi s tem so bila uvedena obvezna poročila, imenovana turne kontrolne pole. O njih bo še dosti govora.
Govorilo se je, da je znani znak za označevanje gorskih pota rdeč kolobar z belim krogom v sredini — izum skalašev. To je bajka. Ta znak je bil znan v Avstriji že pred ustanovitvijo Skale in od tam so ga prevzeli skalaši ter ga udomačili v slovenskih gorah.

C. ALPINISTIKA
Alpinistična dejavnost skalašev je bila v začetku omejena na Savinjske Alpe.
Spomladi 1921 so se povzpeli na Zeleniške špice, Rinko in Skuto.
V letu 1921 so preplezali greben Rinka – Skuta, greben Grintovec-Kočna (nad Zdolško škrbino).
Prvi plezalci so bili Janez Kveder, Ivan Rozman, Vlado Kajzelj, Pavle Lavrenčič, Stane Ogrin, Saša Kovač, France Rus, Stane Hudnik, Lado Križman, Savo Pirc.
Plezali so brez klinov, pač pa so uporabljali za varovanje vrv. Varovali so preko ramena ali preko kake pečine.
Da so pa inozemski alpinisti že uporabljali tedaj kline tudi v slovenskih gorah, so vidi iz dejstva, da je Pavle Lavrenčič našel star klin z obročem v Jalovcu. Prve kline za alpinistiko je delal, kolikor vemo, kovač Hölzer. Pa to je bilo precej časa po ustanovitvi Skale. Vponke so pa začeli uporabljati v Sloveniji šele leta 1928.
Skala je na Zorkov predlog organizirala na Pečeh pod Šmarnogorsko Grmado okrog Turnca plezalno šolo. Na Turnc so skalaši namestili skrinjo s pečatom. V listu »Sport« so objavili o Turncu članek s fotografijo. Leta 1921 je imel Turnc 160 »obiskovalcev«.
Tedaj pa je padla prva žrtev med skalaši: Karlo Tauzher se je 28. junija 1921 smrtno ponesrečil v severni steni Turske gore.
Javnost je na to nesrečo reagirala s hudimi očitki zoper Skalo. V časopisju sta bila objavljena članka, iz katerih smo navedli odlomek v uvodu.
Zaradi prikaza takratne miselnosti navajamo še nekaj odlomkov.
»Slovenski narod« 1. julija 1921:
»Turski žleb nad Okrešljem v Kamniških planinah je ena najnevarnejših, skoro vratolomnih turistovskih partij v naših planinah, partija, katere se lotijo zelo spretni, drzni in izurjeni turisti, opremljeni z najboljšim orodjem. Mladi člani TKS kaj radi zahajajo v Kamniške planine, nekaterim so znani vsi divje — romantični kotički teh planin.«
»Slovenski narod« 10. julija 1921:
»… grobišču pod razvpito Severno triglavsko steno koncem Vrat … sledi turobno mesto… tam gori nad Okrešljem … Le-te stene Turske gore in Rinke so grde, navpično prepadne.
Ob tej priliki še mali dodatek. Skala je oficijelno ime nekega števila mladih planincev izven okrilja SPD. Smatrajo se in hočejo, da se jih smatra, za planince »čisto posebne vrste«, zato so čutili potrebno, ustvariti nekak separatizem tudi že v našem planinstvu.
No, končno nimamo nič proti temu, če so si stavili devizo »getrennt marschieren, vereint schlagen«. Če bodo pokazali v svojem delovanju kaj resnega smisla in smotra za skupno dobro, za zdravi razvoj našega jugoslovanskega planinstva, bo nas to le veselilo. Dosedanje njih delo in žalostne posledice nam pa, žal, vzbujajo zaenkrat le resne pomisleke.
Po delih in pisavi je razvidno, da vidi klub Skala svoj spas menda le v bravuroznem plezanju in da goji alpinistiko lc bolj iz športnega stališča. Nismo principijelno proti vežbanju plesanja. Četudi odvaja in oddaljuje ta sekta planince kolikor toliko od glavnega, pravega smotra planinstva, vendar ni stvar brez etičnih momentov…«
Itd.

V javnosti so začeli imenovati TKS »trapasti klub samomorilcev«. V Skali so pozneje imenovali to smrtno nesrečo in gonjo, ki ji je sledila, »ognjeni krst« kluba.
Skala je ta »ognjeni krst« nekako prestala, toda odbor se je le čutil prisiljen, da neizurjenim odsvetuje težje ture«, dalje, da izjavi 9. julija 1921 sledeče: »TKS ne goji plezanja po težkem in nevarnem terenu.«
Nadaljnja posledica je bil sklep, da se ne sme markirati Brinškov kamin v Planjavi. Gadovec in Šiškar Saša Kovač je bil sprejet v Skalo 22. septembra 1921. Ta in Lado Križman sta kljub prepovedi markirala Brinškov kamin. Odbor ju je takoj poklical na zagovor. Saša je moral s kladivom in bencinom uničiti markacije, ki jih je malo prej napleskal.
Kljub nesreči je imela Skala prijatelje. To se vidi med drugim iz tega, da je nekdo anonimno poslal klubu 1000 kron podpore.
Sprva se zdi čudno, da je tudi s področja zimske alpinistike znan en sam vzpon. Napravili so ga v marcu 1922 na Jalovec Vlado Kajzelj, Savo Pirc, Bano Trnkozy in Henrik Pardubsky (po drugih podatkih to ni bil Pardubsky, temveč Maks Cimperman).
Razloga za to nazadovanje je razvoj smučarstva. Smučarstvo je nastopilo v svoji takratni obliki kot sila, nasprotna zimski alpinistiki. Zaradi »cenejšega« užitka, ki ga nudi, je smučarstvo začasno tudi zmagalo.
V tej zvezi bi še omenil, da so skalaši sprva sodelovali z jamarji. Raziskovali so med drugimi jamo pri Babjem zobu. Pozneje je sodelovanje z jamarji prenehalo, čeprav so ti ponovno prosili skalaše, naj jim pomagajo.

Č. SMUČARSTVO
Prve smuči so dobili skalaši iz bivših avstrijskih vojaških skladišč, prvi pouk pa od bivših avstrijskih vojakov — alpincev (na primer Metod Badjura). Smučarska tehnika je bila norveška, katere najznačilnejši lik je bil telemark. Uporabljali pa so že dve palici, le tu in tam se jc še kak skalaš podal na smuški pohod z eno samo dolgo gorsko palico.
Že v prvem poslovnem letu so skalaši organizirali dva skupna smučarska izleta: na Kriško planino in na Veliko planino. Na Veliki planini so bile tudi vaje v skokih.
Člani Skale so se dobra dva tedna po ustanovitvi udeležili prve jugoslovanske smučarske tekme. Bila je v Bohinju 20. februarja 1921 za prvenstvo države in Slovenije. Udeležilo se je je 35 tekmovalcev, skalaš Stanko Trnkoczy je zasedel tretje mesto.
S tem je postala Skala druga smučarska organizacija v Sloveniji.
Jesen je klub izrabil za obsežne priprave. Poskušal je nabaviti smuči — to takrat še ni bilo lahko — z oglasi, od športnih trgovin in od Športne zveze. 10. januarja 1922 jih je dobil 15 parov. Preskrbela jih je Športna zveza.
Nato je bil organiziran smučarski odsek. Takoj v začetku je imel 42 članov, to je, 40% vseh skalašev. To je zelo veliko, če upoštevamo, da so to bili naj-agilnejši člani kluba, ker so s tem, seveda, bila oslabljena druga delovna področja.
Prvi načelnik smučarskega odseka je bil Bano Trnköczy.
12. februarja 1922 jc bila tekma za prvenstvo Slovenije v Bohinju. Te se je udeležilo petnajst skalašev, član kluba jc zasedel tretje mesto.
26. februarja 1922 je bila II. tekma v Planici za prvenstvo države. Med 60 tekmovalci je bilo 19 skalašev, v skupini tekmovalcev, mlajših od 25 let,
Pri teh tekmah je pokazal veliko naklonjenost Skali Rudolf Badjura. Toda ni ostalo samo pri tem. Badjura je postal član Skale, 9. marca 1922 celo načelnik smučarskega odseka in sestavil je delovni program za ta odsek.
Kljub razvoju smučarstva pa se je še dolgo obdržalo sankanje. Celo tekma je še bila v Bohinju 5. februarja 1922. Skalaš Kveder je bil tretji.

D. GORSKO ZAVETIŠČE
Skalaši so želeli imeti zavetišča v gorskih predelih, kjer ni gorskih koč. Nekoliko so mislili na Martuljek, toda v tej smeri niso nič konkretnega ukrenili. Pač pa so se precej resno lotili načrta, da zgradijo kočico na Kriških podih.
Izdelali so celo predračun. Zavetišče bi stalo 7500 kron.
Pozneje so mislili preurediti kaverno iz prve svetovne vojne. V avgustu 1921 so se podali Stanko Tominec, Stane Predalič in France Rus na Kriške pode, da si ogledajo možnosti za predelavo kaverne. Toda vrnili so se s poročilom, da je treba načrt opustiti, ker na Podih ni lesa ne vode.
Zimska (smučarska) postojanka naj bi bila na Veliki planini . Sprva so se pogajali z nekim kmetom, da bi dal klubu za zimo v najem pastirsko kočo. Ko se z njim niso mogli sporazumeti, so skalaši ponudili Slovenskemu planinskemu društvu naj prepusti kočo na Veliki planini za zimo klubu. Bila je to Šmidingerjeva koča severno od Poljanskega roba. SPD je ponudbo po krajšem oklevanju sprejelo in 4. novembra 1921 je bila pogodba sklenjena.

E. KULTURNO DELO
Kulturno delo v Skali se je začelo z zbiranjem kamenin in rastlin. Sodelavci pri merološki in pri botanični zbirki so se strnili v naravoslovni odsek. Člani odseka so bili: Angelo Battelino, Oskar Delkin in Ivan Rožman.
Skoraj hkrati s prvimi pripravami za ustanovitev kluba je nastala knjižnica. Leta 1921 so zanjo kupovali skalaši vse vrste alpinističnih knjig iz antikvariatov, naročali so jih pa tudi iz Münchna.
Tudi fotografsko delo ima svoje korenine v prvih dneh Skale. Klub je že v začetku leta 1921 prodajal slike svojih amaterjev.
3. februarja 1922 je bil na Zorkov predlog ustanovljen fotografski odsek.
9. marca 1922 je postal načelnik tega odseka prof. Janko Ravnik.
Organiziral je pravo delavnico. 21. marca so člani nabavil, sklede najeli so sobo. Začeli so prirejati fotografske izlete, poučevali so člane v umetniškem slikanju. Cilj odseka je bil lastna razstava gorskih slik.

F. RAZMERE MED SKALO IN DRUGIMI ORGANIZACIJAMI
Prva organizacija, ki je navezala s Skalo prijateljske stike, je bila Sportna zveza. Ta je sprejela Skalo med svoje člane takoj v začetku leta 1921 in ji je prav zvesto pomagala. Za sodelovanje v listu »Sport« je bil v klubu ustanovljen poseben odsek.
Tudi jugoslovanski zimsk sportni savez (JZSS) je Skalo upošteval in jo podpiral. Brez JZSS bi Skalaši težko dobili smuči, res pa je da je tudi Skala predstavljala važen del JZSS. Klub je pristopil v JZSS leta 1922.
S Ferijalnim savezom je bil klub v prijateljskem razmerju. Člane FS so skalaši večkrat vodili na gorskih izletih.
Prvi stik s Slovenskim planinskim društvom ni bil prijeten. Na pismo TKS o sodelovanju je SPD odgovorilo odklonilno. Odbor Skale je tedaj sklenil: »Delovati hočemo mimo in tiho, sami zase, in z našimi dejanji bodemo prišli med svet na dober in znan glas.«
SPD pa ne samo, da je v načelu nasprotovalo Skali, temveč ji je včasih krepko podstavilo nogo. Značilen primer predstavlja akcija za pridobitev kake koče za smučarsko postojanko. Da bi se to omogočilo je klub hotel organizirati nabiralno akcijo. Policija je to prepovedala — po nasvetu SPD.
Pač pa je Hrvatsko planinsko društvo sprejelo predlog za sodelovanje. Za turistično razstavo v januarju 1922 je HPD prosilo prispevek Skale že v jeseni 1921. To Je bilo za Skalo koristno, ker dejstvo, da upošteva Skalo HPD, torej najstarejše jugoslovansko gorniško društvo, tudi SPD ni moglo prezreti.
To je bilo v začetku vse.
Ugled Skale je zrastel do, skoraj bi rekli, svetovne višine šele v naslednji dobi, ko so prišle v svet skalaške fotografije.

G. ZAKLJUČEK
Nasprotje med staro »planinsko« miselnostjo kot tezo in prvotnim skalaškim programom kot antitezo se je zlilo v markacijsko dejavnost kot sintezo. V sami notranjosti tega markacijskega kluba pa se razvija negacija, nasprotje dotedanje Skale. Smučarjev je vedno več, količinsko spreminjanje poteka vse do 30. maja 1922, ko se izvrši tisti skok, s katerim preide količinska sprememba v vsebinsko: Skala se spremeni iz kluba, v katerem je dosti smučarjev, v smučarski klub. V tem klubu je nekaj fotografov, tu pa tam celo kak skromen alpinist, toda tudi ta je pod nadzorom.

III. SMUČARSKO PLEZALNA DOBA (30. V. 1922—5. V. 1928)

A. UVOD
Bogdan Jordan, prvi kritični zgodovinar AK Skala, je to razdobje imenoval smučarsko dobo. Njegov kriterij je bil jasen: s čim se je ukvarjala večina članov. Ne da bi spodbijali dejstvo, da se je 90 % skalašev v tem času posvetila smučarstvu, se nam zdi vendarle dejavnost 10 % alpinistov tako značilna in tako pomembna za zgodovino slovenske alpinistike, da jo upoštevamo kot vsaj enakovreden kriterij za označbo tega razdobja. Pri tem moramo takoj pripomniti, da je izraz »plezanje« za alpinistiko brez dvoma preozek. Takrat smo ga pa izjemoma obdržali, kar so v tistih letih skalaši svojo dejavnost v gorah tako označevali, pa čeprav je šlo n. pr. za zimske vzpone, za katere ni bilo plezanje najbolj značilen gorniškega delovanja.
Z označbo »smučarsko-plezalna« delamo nekoliko krivice alpinističnim fotografom te dobe. Njihove zasluge za sloves Skale so nesporne. Kljub temu je delo skalašev — estetov tako bistveno označevalo naslednje razdobje, da se nam zdi pravilno, če pri označevanju te dobe opustimo njih omembo. To toliko bolj, ker so bili skalaši — esteti hkrati tudi smučarji in so se udeleževali tekem vsaj kot organizatorji.
Glavna moralna značilnost te dobe je izrazit športni duh, napadalnost, osvajalnost, požrtvovalnost in želja po osebnem uveljavljanju. Razmerje do gore in do smučarskega terena je izrazito subjektivno, pa tudi prežeto z narodnostnim pojmovanjem. »Naše stene hočemo osvojiti, lepoto naše, slovenske pokrajine hočemo pokazati.« Vse to daje tej dobi heroičen značaj in bi jo lahko imenovali heroično dobo. Vendar ostajamo z željo, da se ognemo patetičnim označbam, pri ugotovitvi, da je to doba smučarskih tekem in prvenstvenih vzponov, kratko rečeno: smučarsko-plezalna doba.
Skala je v teh letih bistveno pripomogla k temu, da je smučarstvo postalo takorekoč narodni šport med Slovenci, ustvarila je slovensko alpinisti ko v pravem pomenu besede, slovensko alpinistično-estetsko fotografijo pa dvignila na svetovno raven.
Kljub tem ugotovitvam, ki jih med Slovenci vsakdo priznava kot pravilne, ne moremo dela v Skali v tej dobi oceniti kot vseskozi pozitivno. Ta zelo razgibana doba je namreč bila polna notranjih nasprotij in protislovij. Razplet vsega tega pa je bil deloma izrazito negativen.
Predvsem je značilno nasprotje med smučarsko-tekmovalno, alpinistično in cstetsko-kulturno miselnostjo. V okviru smučanja sta si nasprotovala bloško — sredogorska smer in bohinjsko-gorska.
Glede alpinistike je bilo ostro protislovje med hotenjem članov in delovnimi metodami odbora, to nasprotje pa se je še zaostrilo zaradi boja za oblikovanje alpinistične ideologije. Pojem športa in alpinistične etike se je razčiščeval v spopadih, vplivanih tudi od osebnih nagibov. Vse te teze in tudi antiteze pa se niso rešile sintetično, temveč je zaradi njih nastala niti ne preveč skrita kriza, ki je z leti pod vplivom novih okoliščin postala tako huda, da se je resno pojavilo vprašanje, ali ima Skala še pravico do obstoja.
Kljub vsemu temu pa so največji zunanji uspehi Skale sledili v naslednji dobi. Toda bili so le zunanji. Notranjih protislovij niso rešili.
Če pogledamo končno na vlogo Skale s stališča slovenske alpinistike kot celote, vidimo, da odklanjanje dobrih alpinistov iz kluba — to je namreč eden izmed bistvenih znakov krize, na katero mislimo — nikakor ni bila izguba. Za alpinistiko ti ljudje niso bili izgubljeni. Skalaški, to je alpinistični duh je v njih živel še dalje.

B. TEHNIČNO DELO
Pod pojmom »tehnično delo« so v tem času razumeli v Skali markiranje poti in reševanje ponesrečencev v gorah.
Določbe za reševanje ponesrečencev je klub izdal v septembru 1922. Niso bile odveč. Reševalna ekspedicija Skale je morala v gore večkrat, kot so si od začetka mislili. V večini primerov samo po mrliča.
Ostalo delo odseka je bilo v glavnem posvečeno potom.
Leta 1922 je nastala »Ravnikova« pot skozi Voje, najkrajši pristop iz Bohinja pod Triglav. Izdelala sta jo Janko Ravnik in slikar Valentin Hodnik.
V tem času so bile markirane še poti: Mojstrana—Kot—Staničeva koča; Stol —Zelenica; Stol—Golica; Stol—Vrtača (Nemški vrh); Bohinjska Bistrica—Ratito-vec; Cerklje—Krvavec; Stara Fužina—Krstenica—Laz—Planina pri jezeru; Jesenice—Golica; Bela—Kupljenik—Babji zob in jama pod Babjim zobom; Mojstrana —Vrata—Prag—Kredarica—Dolič—Hribarice—Komarča—Ukane—Kranjska gora— Krnica—Kriška stena—Škrlatica in čez Rušje v Vrata; Rateče—Planica—Grlo— Vršič—Velika Pišnica—Kredarica—Vodnikova koča—Konjščica—Rudno polje- -Mrzli studenec—Bled; Srednja vas-Uskovnica—Vodnikova koča; Stara Fužina-Planina pri jezeru—Dedno polje; Za jezeri—Štapce—Ovčarija; Za jezeri—Planina Na kraju.
Delovno področje so postale v glavnem Julijske Alpe, ne Savinjske kot prejšnje leto.
Da bi se ustvaril v markacijski dejavnosti enoten sistem, je klub organiziral tečaj za markiranje. Vodil ga je Alojz Knafelc.
1. marca 1923 je Knafelc na seji tehničnega odseka predložil nov seznam poti, ki naj se označijo.
Odbor je sklenil, da mora vsak član »in članica« markirati vsaj po eno pot. Sredstva bi dalo SPD. Poti so bile zamišljene po Komni, pa tudi po Kriških podih.
Delo skalašev pri označevanju poti je bilo leta 1923 že zelo upoštevano. Slovensko planinsko društvo se je zahvaljevalo za to Skali in se priporočalo za nadaljnje sodelovanje, pa tudi ministrstvo za trgovino in industrijo si je dopisovalo s klubom zaradi kontrole poti.
Čeprav je klub posvetil veliko pozornost organizaciji markiranja, je vendar veselje do tega ginevalo. Markiranje se je pretvarjalo iz športa v delo. — Značilno je, da se je leta 1923 za markiranje prijavilo samo 19 oseb, to se pravi, niti 10 % vseh članov. Predsednik Ravnik je sicer zahteval, naj člani nadaljujejo z markiranjem in grozil, da se bo sicer ravnalo »ultimativno«; vendar s tem ni mogel spremeniti procesa, v katerem se je označevanje poti pretvarjalo v nekaj, kar se ne dela iz samega veselja. Zato je klub zahteval, naj SPD prepusti Skali del denarja, ki ga jc namenil za graditev in označevanje poti. SPD je sicer rado sprejelo usluge skalašev, toda o prepustitvi sredstev se ni hotelo dosti meniti. Nato so skalaši odgovorili, da bodo markirali, če in kolikor se jim bo ljubilo. Ravnik je sicer poudarjal, da spada markiranje še »slejkoprej v naš program«, vendar je ta dejavnost že odmirala.
10. junija 1927 je klub sprejel sporočilo, da je na zadnji seji SPD večina odbornikov nastopila zoper ravnanje skalašev ob zadnjih nesrečah, češ da so ti nastopili le kot skalaši in ne tudi kot člani SPD. Razen tega je nekdo v listu »Slovenec« napadel SPD in so domnevali, da je ta članek delo skalašev. Zato je Slovensko planinsko društvo sklenilo, da osnuje lastno »rešilno ekspedicijo«, to je, gorsko reševalno moštvo, in da bo samo markiralo poti po gorah.
17. junija 1927 je SPD že imelo organizirano gorsko reševalno moštvo. Pravila zanj je sestavil Janko Mlakar. SPD je prosilo za sodelovanje skalašev — odbornikov SPD. Skalaši so odgovorili, da so pripravljeni pomagati pri organiziranju reševalne službe, ne pa pri rešilnih ekspedicijah. To stališče je bilo razumljivo, saj je imela Skala lastno reševalno moštvo z 11 člani pod vodstvom Janeza Kvedra.
Sklep SPD da se glede označevanja poti in reševanja osamosvoji, pomeni konec markacijske dejavnosti v Skali. Posamezni člani so sicer se tu pa tam zaznamovali kako pot, toda organizirano in v večjih razmerjih se to ni več delalo.

C. SMUČARSTVO
Zimski šport je bil med Slovenci znan do konca prve svetovne vojne le kot drsanje po ledu in sankanje.
Z drsanjem po ledu se Skala ni pečala. Pač pa se je sankanje med skalaši vzdržalo še precej časa, zlasti med Jeseničani.
Na proslavi olimpijskega dne 13. IV. 1925 so nastopili še jeseniški sankači. Še leto dni pozneje (v marcu 1926) so imeli Jesenicam sankaško tekmo. Ne more se reči, da bi bili ravno skalaši zanesli športno smučarstvo med Slovence. Pač pa je res, da so bili skalaši med prvimi slovenskimi športnimi smučarji in da se je Skala v dveh – treh letih razvila v najmočnejši smučarski klub v Jugoslaviji. Jeseniški skalaši pa so, zlasti proti koncu tridesetih let, bili sploh najboljši smučarji v državi.
Skalaši so gojili smučanje najprej na tovariških skupnih izletih. Toda že na teh izletih in že v markacijski dobi so se pojavljale prve oblike tekem. Tekmovalna strast se je tako razbohotila, da je prirejanje tekem postalo sčasoma najbolj značilno delo v klubu.
Najpomembnejša smučarska izleta v tej dobi sta bila: Na Kredarico za božič 1922 (25. do 27. decembra): Janez Kveder s tovariši prvo noč so prenočili v snegu v Kotu, naslednji dan vzpon skozi Pekel, mimo Staničeve koče, čez Ledenik na Kredarico, tretji dan spust v Krmo; v Žalno.
21. januarja 1923, skupen izlet številnih članov.
Tekem je bilo veliko. Najbolj znane so: 18. februarja 1923 v Planici za prvenstvo kluba; 9. januarja 1924 na Golovcu za prvenstvo kluba; organizatorji Ante Gnidovec, Drago Sturm, Vlado Kajzelj; v januarju 1925 v Marijanskih na Češkoslovaškem za slovensko prvenstvo; v marcu 1925 za prvenstvo kluba. Udeležili so se ga tudi Jeseničani; 30. januarja 1926 na Bledu (50 km), spomladi 1926 v Planici; spomladi 1927 izpod Rži v Krmo. Isto pomlad na 20 km na progi Planica—Kranjska gora in nazaj. Razen teh so bile se manjše, na Rožniku, v Planici, na Rakeku, na Plešivici, na Jelovici.
V zvezi s tekmami morda ni odveč, če povemo, da milo in bogoljubno ljudstvo sprva ni pokazalo velikega navdušenja za babe v hlačah in za škrice, ki so na nerodnih deskah »afne guncali« po kmečkih travnikih. Kakor so z užitkom uničevali turistične markacije, tako so tudi smučarske markacije uničevali, prestavljali in kradli.
Povedali smo že, da se je na tekmi v Planici leta 1922 sprijaznil z mislijo da Skala obstoji, tudi Rudolf Badjura, vpisal se med člane in postal načelnik smučarskega odseka. Smučar pa je bil tudi profesor Janko Ravnik. Ta je skalaše opozoril na smučišča v Bohinju ter jih navduševal za pohode na Vogel in Komno. Rudolf Badjura se ni strinjal z usmerijo v Bohinj. Nasprotval je profesorju Ravniku, ko pa ta ni popustil, je 16. novembra 1922 izstopil
Načelstvo smučarskega odseka je prevzel France Pintar, pomagal pa mu je Janez Kveder. Pozneje je vodstvo odseka dobil Ante Gnidovec, glavni predstavnik tekmovalne miselnosti v klubu.
Mimogrede bodi povedano, da sta bila najboljša tekmovalca Vlado Kajzelj in Stane Predalič.
Za razvoj smučarstva v Skali so značilni naslednji številni podatki:
Januarja 1923 je bilo v klubu 48 verificiranih tekmovalcev iz Ljubljane 18 iz podružnic.
Manjših tekem leta 1923 in 1924 se je udeležilo 56 članov, 20 članic in 6 naraščajnikov.
Spomladi 1924 je bilo v klubu 110 smučarjev. Ljubljanski smučarski odsek je imel 62 članov in 6 naraščajnikov, Jesenice pa so imele 25 smučarjev članov in 17 novincev.
28. januarja 1925 je bila Skala že najmočnejši smučarski klub v državi – Ljubljana je imela 136 smučarjev. Jesenice 40.
Na občnem zboru 23. februarja 1925 je bilo s ponosom ugotovljeno da tvorijo skalaši jedro smuškega gibanja. Smučarski odsek je štel 111 članov 27 članic, 18 naraščajnikov, skupno 158 oseb.
V začetku leta 1926 je tekmovalno smučarstvo v Skali doseglo vrhunec Smučarski odsek je imel tedaj 182 članov: 123 moških, »36 dam«, 23 naraščajnikov.
Smučarski odsek je organiziral tudi vzgojo novincev ter propagando za smučarstvo. Bilo je več tečajev od leta 1924 do 1926, zlasti tudi za Jeseničane razen tega propagandna predavanja v Ljubljani in v Kranjski gori.
Kakšne so bile težave pri nabavi smuči v markacijski dobi, smo že videli. V letu 1922 je poskušal klub zadovoljiti potrebe članov z naročili pri »tvornici Rožman in drug«. V oktobru 1924 so naročili 30 parov smuči hkrati. V novembru 1924 je nabavil večjo količino smuči kolar Peterca. Sledilo je naročilo nadaljnjih 44 parov, leta 1925 72 parov.
Slovenski obrtniki, zlasti bohinjski, so se torej že naučili izdelovati smuči Vezave pa so bile še inozemske. Uporabljali so sprva stremena Bilgeri, pozneje Lilienfeld, končno Huitfeld.
Spomladi 1926 je klub nabavil tudi smuči za skoke.
Smuška tehnika se je v tem času že spremenila: od leta 1923 se je vedno bolj uveljavljala vožnja v počepu in plužni zavoji.
Vzporedno z razvojem smučarstva je rastla tudi potreba po smučarskih zavetiščih.
Bohinjska usmeritev se je, seveda, poznala tudi tu. Na pobudo prof. Ravnika je klub 16. junija 1922 vložil prošnjo za koncesijo za planinsko kočo na Spodnjem Voglu. Bila je to Hainriharjeva koča.
Vanjo naj bi zahajali samo člani kluba. SPD je bilo pripravljeno da to prošnjo podpre. Razen tega je Skala dosegla, da smejo člani kluba obiskovati koče gozdne uprave v Julijskih Alpah (na Voglu, na Komni itd.).
V eni sami sezoni je prenočilo v Hainriharjevi koči na Spodnjem Voglu 76 skalašev. Za prenočevanje niso plačali nič. Pogodba za to kočo je bila sklenjena za pet let.
Sledila je akcija za dom na Krvavcu. Skalaši so dali pobudo za zgraditev tega doma Slovenskemu planinskemu društvu, prispevali pa so h gradnji zlasti s tem, da so v juliju 1924 opravljali »tlako«, to je, nosili gradivo od Ambroža na Krvavec.
Skalaši so skušali še ustvariti zimskošportno postojanko na Ratitovcu (leta 1925), na Planini Na kraju (leta 1926), hoteli so predelati bivši oficirski dom in bolnico, toda načrti so bili po nasvetu prof. Ravnika opuščeni čeprav je za ta načrt že bilo dano posojilo. Tudi zgraditev koče v Slatini (Planica) je moral klub prepustiti drugim.
S Slovenskim planinskim društvom je bil pa že 8. oktobra 1925 sklenjen sporazum o zimskem obisku gorskih koč.
Leta 1927 je bilo tekmovalno smučarstvo izločeno iz skalaškega programa. Zakaj, bomo videli pozneje.

C. ALPINISTIKA
1. Izoblikovanje slovenske alpinistike
Jedro Skale so tvorili od začetka alpinisti. Bilo jih je leta 1922 do dvajset. Najbolj vneti so bili Janez Kveder, Vlado Kajzelj, Lojze Volkar, Stane Predalič, Saša Kovač, Herbert Brandt, Alojz de Reggi, Ivan Rožman, Sergij Černivec, Živko Šumer, Pavle Lavrenčič, Bano Trnkoczy, Savo Pirc, Ferdo Ludvik in Maks Cimperman.
To naštevanje ni izčrpno, pa tudi vrstni red noče pomeniti kake opredelitve oseb po vrednosti. Ti so izvršili v začetku smučarsko-plezalne dobe več »plezarij«, med katerimi so najbolj znani vzponi: na Grintovec 6. I. 1922 (Klement Jug, Drago Zorko in France Rus); na Jalovec (v juniju 1922 Klement Jug sam); po slovenski smeri severne stene Triglava (Janez Kveder, Joža Čop, Lojze Volkar in Klement Jug) 22.-23. julija 1922.
Člani TKS so se leta 1923 povzpeli za veliko noč na Triglav, za binkošti na Krn, v juniju pa še enkrat na Triglav.
»Uradno« stališče odbora do alpinistike je bilo negativno. Zapisana je izjava iz tega časa (5. oktobra 1922): »V Skali se goji tudi plezalstvo in to utegne škodovati ugledu kluba.«
Zaradi tega je nastalo med alpinisti veliko razburjenje. Izrazili so ga na seji 12. oktobra.
Teden dni nato — 19. X. 1922 — pa je bila »afera« s Sergejem Černivcem. Ta je v klubu zastopal izrazito alpinistično smer. Černivec je očital, da je Skala postala športno društvo, trdil je, da smučarska tekmovanja ne spadajo v program kluba. Odbor je zahteval od članov, da mu prijavijo težje vzpone, ki jih nameravajo izvršiti. Černivec je izjavil, da se ne bo pokoril in ne bo prijavljal teh vzponov.
Teden dni po tem je bil Černivec izključen.
Sklicevanje na to, da je bil Černivec predstavnik ljubljanske »frakarije«, se nam ne zdi prepričljivo v primeri z dejstvom, da je alpinistični klub izključil alpinista, ker je v klubu zastopal alpinistično stališče.
Herbert Brandt in Tone Škrajnar sta izstopila iz Skale.
Za to, da napravi konec zastareli miselnosti, ki se je vgnezdila v Skali, je bila potrebna močna osebnost. Taka, lahko rečemo kar heroična osebnost, je bil dr. Klement Jug. Ta je ustvaril ne samo prvo jasno ideologijo alpinistične Skale, temveč je s svojimi vzponi tudi začel osvajalno dobo slovenske alpinistike.
Leta 1923 je preplezal deloma sam, deloma v družbi drugih skalašev smeri:
11. avgusta nemško smer v severni steni Triglava, 13. avgusta greben Dovški križ — Oltar, 17. avgusta severno steno Škrlaice, 18. avgusta severno steno Razora, 20. avgusta severozahodno steno Prisojnika, 23. avgusta severozahodni greben Kočne, 24. avgusta greben Rinka — Skuta — Dolgi hrbet, 26. avgusta Hudi prask — Mrzla gora, 27. avgusta Brinškov kamin v Planjavi, 6. septembra severovzhodno steno Krna.
Kako daleč nad tedanjim skalaškim povprečjem je bil Klemeni Jug s svojimi vzponi, se vidi tudi po tem, da je klub imel ob koncu leta 1923 skoraj samo sredogorsko opremo: razen 8 vrvi po 40 m in cepinov še kompase, telefonske aparate in merilce za višino.
Po podatkih v »Našem alpinizmu« navajamo še vzpone dr. Klementa Juga iz leta 1924:
17. julija Zimmer — Jahnova smer v severni steni Triglava; 20. julija nemška smer v severni steni Triglava; 20. do 24. julija si je ogledoval zahodni del te stene, pri tem se je odločil za vzpon »desno od ledenega žleba«, tu se je pozneje tudi ponesrečil; 25. julija Cmir s Tominškove poti; 26. julija vzhodna stena Stenarja (prvenstveni vzpon); 28. julija zahodni steber Cmira (prvenstveni vzpon); 31. julija Macesnovec in greben na Rjavino; 1. avgusta Spodnji Rokav in v Kotel; 2. avgusta Visoki Rokav (prvenstveni vzpon) in greben Rokav — Škrlatica; 4. avgusta severozahodna stena Razora (prvenstveni vzpon); 5. avgusta severozahodna stena Prisojnika; 6. avgusta severozahodna stena Dovškega Gamsovca; 7. avgusta greben obeh martuljških Ponc (prvenstveni vzpon); 8. avgusta severna stena Škrbine v Zadnjem Prisojniku (prvenstveni vzpon); 11. avgusta zahodni del severne stene Triglava »desno od ledenega žleba« (prvenstveni vzpon) prekinjen s smrtjo zaradi padca.
Kmalu za smrtno nesrečo dr. Juga se je ponesrečil še Vladimir Topolovec. To leto sta izgubila življenje v gorah še študent Anton Lenarčič in vodnik Anton Hlebanja.
Vse to je hudo delovalo na plezalce in po mnenju alpinistov so te smrtne nesreče vzrok za to, da so se nekaj časa skalaši omejili na pohlevnejše izlete.
10. septembra 1924 je Vlado Kajzelj bil prisiljen, da na seji ugovarja zoper omalovaževanje plezalcev med člani.
Na občnem zboru 12. maja 1926 — na tem so poročali predvsem o dogodkih v letu 1925 — je bilo nazadovanje izrecno ugotovljeno.
Toda to je bilo le začasno. Leta 1926 je sledil prodor mlade slovenske alpinistike.
Materialna podlaga je bila ustvarjena pravzaprav že v jeseni 1925 z nabavo boljše opreme, tako da je vrednost inventarja ob koncu poslovne dobe znašala že 26 619 dinarjev.
Leta 1926 so bile prvikrat preplezane: severna stena Špika, severna stena Velike Ponce, severozahodni steber Cmira, južna stena Mrzle vode — Gamsove matere, severozahodni greben Mojstrovke, zahodna stena Ojstrice;
Leta 1927: severna stena Jalovca, severna stena Mojstrovke, severozahodna stena Skrlatice, severna stena Travnika, zahodna stena Visokega Rokava, Rušica iz Martuljka in greben na Frdamane police, severovzhodna stena Frdamanih polic, severna stena Škrnatarice, severni steber Kukove špice, Jugova grapa v severni steni Triglava (dr. Jug jo je še imenoval »ledeni žleb«), severovzhodni greben Urbanove špice, severna stena Iljavine, zahodna in južna stena Triglava, severna stena Velikega Draškega vrha, severozahodna stena Kalškega grebena.
Te podatke jemljemo iz »Našega alpinizma« in tam so navedene tudi druge podrobnosti. Za nas je tu važno to, da so vzpone izvršili dr. Klemcnt Jug, Janez Kveder, Mira Debelak-Pibernikova, dr. Stanko Tominšek, Kdo Deržaj, Slavko Preveč, Alojz dr. Reggi, Gerbert Brandt, Herbert Drofenik, Tone Guerra, Sergij Černivec, Dalibor Trnkoczy, Joža Čop, Pavla Jesih, Stanko Hudnik, Danilo Martelanc, Ivo Zor, Miha Potočnik, Nilka Potočnik, Jože Hafner, Vinko Križaj, Mirko Kajzelj, Tone Banovec, Albin Torelli, Vinko Modec, Boris Režek, Bojan Stupica. To je 27 oseb, med njimi le dve nista bili v Skali: Režek in Križaj. To se pravi 25 : 2! Sodobna slovenska alpinistika je torej ne le po svojem poreklu, temveč tudi po najvišjih predstavnikih svoje prve, »herojske« dobe izrazito skalaška.
Ideologija te alpinistične generacije je bila izrazito osvajalna. Dr. Klement Jug je pisal: Plezalstvo je lov za rekordi. Drugi, zlasti inozemski, alpinisti označujejo svoj uspeh po prvenstvenem vzponu tako, da pravijo: stena je moja!
Pojem »divje romantike« Savinjskih in drugih Alp je bil pregnan. »Grdo strmih« sten in »vratolomnih strmin« za plezalca prvenstvenih smeri več ni bilo. Zanj so obstajali le alpinistični »problemi«. Kdor je prvi preplezal določeno smer, izvršil prvenstveni vzpon, je ta »problem rešil«.
Osrednja točka v miselnosti takega alpinista je alpinistično dejanje. Alpinističen problem se da rešiti samo s prvenstvenim vzponom, to je, z dejanjem. Plačilo za to težko in nevarno dejanje je predvsem v zadovoljstvu nad uspehom.
Psihološki temelj za alpinistično dejanje te dobe je torej zavedno hotenje da se doseže uspeh. Svoj lastni uspeh, uspeh svoje naveze, mogoče še uspeh svojega kluba in svojega naroda, toda to dvoje vsekakor le podrejeno. Vsekakor pa je odnos tega alpinista do gore subjektiven, kajti njemu ni do tega. da kdorkoli reši problem zaradi kakršnekoli splošne koristi, temveč hoče, da je to njegov uspeh, ali kvečjemu uspeh ožje skupnosti, h kateri pripada.
Osebne lastnosti, ki so potrebne za izvršitev alpinističnega dejanja, so iste, ki jih pripisujejo ljudske pesmi nekdanjim herojem: hrabrost, odločnost, požrtvovalnost., vztrajnost, bistrost in ljubezen do tovariša.
Miselnost in moralni nazori te dobe se odražajo v značilni redkobesednosti in preziru do bahavosti. Alpinist, ki hoče drugega spoznati, ga vpraša le, kaj je že »preplezal«. Dejstvo, da je določena oseba izvršila te in te vzpone, so njegova osebna izkaznica. Po kakovosti njegovih prvenstvenih vzponov se določa vrednost alpinista, po ničemer drugem.
Vrednost gore se pa določa po številu nerešenih problemov na njej. »Kaj boš rinil na Triglav, ko je že preplezan od vseh strani?«
To se sliši malo čudno, vendar je tako. Tudi gora ima svojo »vrednost«. »Plezalci« so sicer zavrgli staro romantiko o gorah, toda ustvarili so novo. Zanje ima tudi gora svojo »osebnost«. Zanje je gora takorekoč bitje s svojimi posebnostmi in svojim življenjem.
Skalaši te dobe niso bili enotni glede vprašanja, ali je alpinistika šport. Večina je trdila, da ni. Za šport naj bi bila značilna tekma med posamezniki in možnost, da se učinek posameznika ugotovi po splošnoveljavnih merilih. Alpinist se pa ne bori s tekmecem — človekom in njegov učinek je odvisen od številnih okoliščin, ki se spreminjajo od primera do primera in od časa do časa. Na primer: ni dveh smeri, ki bi bili popolnoma enaki, vreme in letni čas se tako spreminjala, da dveh vzponov po isti smeri ni mogoče presojati z istim merilom.
Naslednje dobe so razčistile marsikatero vprašanje iz ideologije prvenstvenih vzponov.
Predvsem je bilo ugotovljeno, da mora alpinist sicer res premagati veliko težav, ki niso v vseh primerih enake, dalje, da časa plezanja ni mogoče pri alpski obliki alpinistike tako ugotavljati kot na primer pri tekačih. Kljub vsemu temu pa ima alpinistika bistvene značilnosti športa in prav v obliki prvenstvenih vzponov tudi znake tekmovanja človeka s človekom. Za tekmo samo po sebi namreč šc nikakor ni značilno, da ni plemenita, kakor tudi ni značilno za šport izključno telesno delo; nasprotno, pri vsakem športu sta pogoj za uspeh močna volja in vsaj nekaj poštenja. Da se pa tc lastnosti zahtevajo prav v alpinistiki v največji meri, to nikakor ni razlog za to, da bi alpinistiki odrekali njen izraziti športni značaj.
Dalje je za miselnost te dobe značilna njena časovna omejenost. Ko so vse stene preplezane, kaj potem? Na to vprašanje poskuša ideologija herojske dobe odgovoriti s tem, da sledi potem degeneracija alpinistike. Jasno pa je, da ta odgovor alpinistiko in njeno življenjsko moč zelo podcenjuje.
Končno ne moremo prezreti nekaterih pojavov v zvezi z alpinistiko, o katerih pa nikakor ne moremo trditi, da so znak visoke morale.
Predvsem so se že v tej dobi kazali znaki ljubosumnosti med nekaterimi vrhunskimi alpinisti.
Nekateri alpinisti so pokazali celo nenavadno iznajdljivost v načinih, kako naj druge plezalce omalovažujejo. O vzponih drugih alpinistov so govorili, da so izvršeni po večini po meliščih. Grušču ali gruhu se nemško pravi Schotter, odtod spačenka šoder, človek, ki ne pleza po steni, temveč po melišču, gruhu, je šodrovec.
Vodstvo Skale je ponovno nastopilo zoper take pojave, toda ni uspelo. Prav tako je bilo brez moči zoper nekatere pojave netovariškega vedenja. Ti so bili sicer zelo redki, toda bili so izraziti. Dejstvo je pač, da se da v alpinistiki veliko doseči s telesno močjo, spretnostjo in vajo. Kako se je kdo pri vzponu vedel do tovariša, to nič ne spremeni na dejstvu, da je on ta vzpon izvršil, da je on »problem« rešil in da mu zato pripada priznanje.
Bahaštva je hilo med skalaši zelo malo. Pa še v tistih osamljenih primerih je vodstvo nastopilo tako odločno, da se ta slabost ni mogla zakoreniniti.
Ob koncu tega poglavja naj se povrnemo še enkrat k dr. Klementu Jugu. Jug je brez dvoma najbolj zanimiva osebnost slovenske alpinistike. O njem se je že veliko pisalo, se še piše in se bo nedvomno dalo še veliko napisati, ne da bi bil pomen njegove osebnosti in njegovega dela dovolj prikazan. V zvezi s prejšnjimi odstavki o ideologiji herojske dobe moramo o njem pripomniti to, da se od lika tedanjega alpinista razlikuje predvsem v dveh pogledih: bil je res nadpovprečno korekten in skromen, toda v svojih spisih ni zelo redkobeseden. Vprašuje se, ali ima vse početje v gorah kakšen smisel itd. To si moremo razlagati samo s tem, da je njegovo delo bilo takrat za slovenske razmere res nekaj nenavadnega, da je bil mislec — filozof po poklicu ter je zato pač čutil potrebo, da svoje nazore posreduje ostalim slovenskim gornikom.
Pobudo za njegovo alpinistično vnemo moramo iskati v njegovi bogati, toda ne uravnovešeni duševnosti. Neposredni vzrok za njegovo smrt pa po soglasnem mnenju slovenskih alpinistov ni bila kaka notranja težava, temveč sama etena in nesrečno naključje.

2. Zapiski o vzponih
10. septembra 1925 je sprejela Skala vabilo Frana Kocbeka, naj sestavi za njegovo knjigo »Savinjske Alpe« seznam vzponov, napravljenih v tem pogorju.
Skala je želji ustregla. Delo je opravil Slavko Prevec in ga do 29. oktobra 1925 tudi končal.
Naslednjega leta, točneje, 25. avgusta 1926, je dunajski odvetnik, znan alpinist dr. Paul Kaltenegger zaprosil Skalo, naj mu pošlje seznam prvenstvenih vzponov, opravljenih po letu 1911 v Vzhodnih Julijskih Alpah. To snov naj bi dr. Kaltenegger porabil pri novi izdaji zbirke vzponov »Hochtourist« za letnik 1928.
Skala je ustregla tudi dr. Kalteneggerju. Opise sta zbrala Janez Kveder in Mira Debelakova. Zbrano snov naj bi pa pregledal in uredil odvetnik in gornik dr. Henrik Turna. Ta je 18. oktobra 1926 napisal Skali pismo in v njem predlagal, naj klub objavi opise prvenstvenih vzponov v Planinskem Vestniku.
Skalaši so pristali tudi tokrat, vendar je odbor šele 7. junija 1927 sklenil, da bo klub sestavil seznam opisov. Po poletju 1927, polnem »plezalnih« uspehov, je odbor 13. oktobra 1927 sklenil, naj se v seznamu opišejo še letošnji vzponi, 10. novembra 1927 je še dobil Ivan Rožman nalog, naj zbirko dopolni. Tudi to je bilo opravljeno. Seznam je bil razmnožen in razdeljen članom. Ta zbirka je prvo slovensko delo te vrste.
Uredništvo Planinskega Vestnika je že leta 1923 na 32. strani številke 1, 2 PV objavilo, da želi zbrati »splošno statistiko planinskih tur in gorskih izletov«. Zato naj »planinci in izletniki« pošljejo opise svojih vzponov uredniku.
Po tem pozivu so pošiljali opise Planinskemu Vestniku tudi alpinisti, na primer dr. Jug.
Po že navedenih vzpodbudah Frana Kocbeka, dr. Paula Kalteneggerja, dr. Henrika Tume in še posebej vabila dr. Josipa Tominška je Skala 24. septembra 1928 predlagala jeseniškemu skalašu, študentu prava Mihi Potočniku, naj bi za »Plezalni kotiček« v Planinskem Vestniku zbiral in prirejal gradivo o vzponih, zlasti prvenstvenih. Miha Potočnik je takoj odgovoril, da je pripravljen prevzeti to delo.
Zbiranje in prirejanje se je pričelo. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar kaže zelo značilno sliko takratnih razmer, in značaj nekaterih ljudi: urednik Planinskega Vestnika dr. Josip Tominšek je 4. januarja 1929 pisal Skali, da poročil o prvenstvenih vzponih ne more priobčevati — čeprav ima to priobčevanje za kulturno potrebo – osrednji odbor SPD namreč ne pristaja na objavljanje; razlog za odklonilno stališče osrednjega odbora SPD do objavljanja je ta, da se se je Skala dogovarjala neposredno z urednikom, ne da bi prej prosila za dovoljenje osrednji odbor SPD. Z drugimi besedami povedano: Skala naj bi najprej prosila osrednji odbor SPD, da se sme dogovarjati z urednikom za objavljanje poročil.
Da se izognemo kakršnim koli dvomom o pomenu tega sporočila, naj še enkrat poudarimo, da je uredništvo PV že leta 1923 začelo zbirati gradivo o vzponih. Če je torej Skala bila pripravljena sodelovati pri tej akciji, je s tem pokazala dobro voljo in prijateljsko razmerje do Planinskega Vestnika, glasila SPD. Ce je torej po vsem tem še hotel osrednji odbor SPD, naj Skala posebej prosi za dovoljenje za objavljanje, je to mogoče označiti samo kot zaviranje iskreno mišljenega sodelovanja.
Sledila je ena izmed najbolj pametnih in častnih odločitev v zgodovini Skale: sklep, da klub ne bo prosil za privolitev osrednjega odbora SPD, temveč bo opise objavil sam.
Ta sklep je temelj za izdajo knjige »Naš alpinizem«; z navajanjem teh podatkov smo posegli že preko datuma, ki pomeni konec smučarsko-plezalne dobe. Morali pa smo to storiti zaradi tega, da prikažemo medsebojno povezanost dogodkov.

3. Alpinistično vzgojno delo
Po prenehanju plezalne šole na Turncu je alpinistično vzgojno delo počivalo. Izrinilo ga je smučarstvo.
Šele v poletju 1926 je bil organiziran podoben tečaj. 9. julija je pred 25 člani predaval Albin Torelli o plezalni tehniki. Na tem tečaju sta se vpisala v Skalo tudi Vinko Modec in Jože Resnik.
V avgustu je odbor sklenil, da bodo šli razni plezalci v nedeljo, 22. avgusta 1926, v steno Prisojnika slikat plezalno tehniko. Sklep je bil izvršen. Slikal je dr. Stanko Tominšek. Fotoamaterji so pa še napravili dosti posnetkov s tega področja.
To je pa bilo tudi vse.
Alpinistična šola ni nastala.

D. KULTURNO DELO

1. Književnost
a) List »Skalaš«.
V juniju 1923 je bil ustanovljen publicistični odsek Skale. Člani odseka so bili: Ante Gnidovec, Drago Sturm, Janez Kveder, Vlado Kajzelj in Dolhar. Odsek naj bi med drugim izdajal hektografiran list »Skalaš«.
Ta list pa nikoli ni izšel.
Omenjamo ta poskus v glavnem zaradi tega, ker se iz imena vidi, da je leta 1923 bila za člane Skale že v splošni rabi beseda »skalaš«.
O tem imenu moramo takoj povedati, da to ni niti najstarejša označba za člane, niti ni prav slovenska. Prvotno so člani Skale imenovali sami sebe »skalarje«. Ta izraz bi bil pravilen, če bi se s tem mislilo na ljudi, ki se pečajo s skalami. Podobno kot »jamar«, to je oseba, ki se peča z jamami. Toda ni šlo za to, temveč je šlo za označevanje ljudi, ki so člani kluba Skale, ne glede na to, ali se uveljavljajo v skalah ali ne. Za te ljudi bi pa pravilna slovenska označba bila »skalan« podobno kot zarjan (član Zarje).
Končnica — aš je madžarska. Na primer: puškaš, čardaš (pravilno pisano puskäs, csärdäs, ampak, ker Slovencem, čeprav mislijo o sebi, da imajo dober smisel za tuje jezike, ne gre v glavo, da se po madžarskem pravopisu črka s bere kot slovenski š, sz kot s, zs kot ž, cs kot č, torej se Zsolti čita Zolti, Zsigmondy čita Žigmondi, Szalay bere Salaj, smo napisali te besede fonetično). Iz madžarskega jezika je končnica — aš prešla v srbsko-hrvatski jezik (n. pr. borba š, orjunaš) in odtod v slovenskega. Kar zadeva besedo »skalaš«, je skoraj gotovo, da so jo k nam zanesli člani hrvatskih gorniških društev, s katerimi je Skala imela stalne stike.
Toda čeprav beseda »skalaš« prvotno ni bila slovenska, je prešla tudi pri nas v splošno rabo in jo je zato prevzel tudi Slovenski pravopis. Poudarjeno pa naj bo še enkrat, da bi bila pravilna označba »skalan«.
V tej zvezi naj omenimo še to, da tudi z besedo »skala« ni vse v redu. Res je sicer, da pomeni tudi v nekaterih slovenskih narečjih ta beseda z goro trdno povezano kamnito gmoto; res je, da uporabljajo besedo v tem smislu tudi jamarji; res je. da ima ta pomen tudi v češkem jeziku beseda »skala«; res je, da obstoji na sredi Panonske kotline še danes hrib, imenovan Velika skala, čeprav prebivalci v okolici že več sto let niso Slovani. Kljub vsemu temu je prav po skalaškem »uradnem« izrazoslovju skala odkrhnjen kos, to, kar je že ločeno in odpadlo od žive stene. 2iva stena se pa imenuje peč, pečina (primerjaj krajevno ime Gadova peč). To skalaško izrazoslovje pa je zasnovano na živi ljudski govorici prav v tistih krajih, kjer je največ pečin in skal.
To, na kar so mislili ustanovitelji, bi torej pravilno označili z besedo »pečina« ali mogoče z besedo »stena«. Turistovski klub Skala torej niti ni bil turistovski, niti skala.
To vsekakor nenavadno vprašanje so obravnavali in tudi rešili leta 1940. Leta 1923, pred nastopom dr. Tume, člani kluba še niso bili sposobni za to, da bi presojali pravilnost svojih izrazov.
Pač pa so se skalaši že od vsega začetka med seboj označevali z besedo »tovariš«. S tem so precej prehiteli socialiste. Ti so namreč rabili češko izposojenko »sodrug«.
b) Članki o dr. Jugu.
Zorko Jelinčič, prijatelj dr. Juga, je hotel sestaviti zbirko člankov o njem. Skalaše je povabil k sodelovanju 12. novembra 1925. Člani kluba naj bi napisali poglavje »Dr. Jug kot turist«.
Postopek s tem sodelovanjem je bil malo čuden. Najprej je odbor odgovoril, da za tako delo Skala nima primernih ljudi. Da to ni res, so dokazali Vlado Kajzelj, Gustav Ogrin, Slavko Prevec in Alojz de Reggi s tem, da so napisali članke.
29. junija 1926 je bila knjiga gotova, 12. avgusta pa je Jelinčič prispevke skalašev vrnil »zaradi pomanjkanja prostora«.

c) Alpinistična brošura.
Leta 1926 so skalaši začeli govoriti o izdaji brošure z alpinistično vsebino. V njej naj bi bile obdelane vse panoge »turistike« in smučanja, fizološke razprave, objavljeni naj bi bili pripovedni spisi in razprave o gorski fotografiji.
Odsek, ki naj bi bil sestavljal to brošuro, so sestavljali Ante Gnidovec, Mira Debelak in Danilo Martelanc. Tudi dr. Tuma je bil pripravljen sodelovati.
Nekaj snovi so nabrali, toda brošura ni bila izdana. Pač pa je to bil začetek književniškega sodelovanja z dr. Tumo v nekem pogledu predhodnik knjige »Naš alpinizem«.

2. Zemljevid
Tudi zemljevida še v tem času Skala ni izdala. Zaradi dogodkov v letu 1940 pa je zanimivo, da so na občnem zboru 5. maja 1928 govorili o potrebi smučarskega zemljevida, izdelanega v razmerju 1 : 25 000. V tem zemljevidu naj bi bile vrisane zlasti smučarske poti.
3. Fotografsko delo
Ob koncu markacijske dobe smo navedli, da je na Zorkov predlog bil ustanovljen 3. februarja 1922 fotografski odsek. Imel je povprečno 15 članov. 9. IV. 1922 je postal načelnik tega odseka Janko Ravnik.
Ta je dvignil delo v fotografskem odseku na svetovno raven. Slike skalašev — fotografov te dobe so enakovredne fotografijam najboljših tujih gorskih shkarjev. Od tedaj do danes pomenijo zlasti dela Dane Kuraltove, Egona Planiniška, Janka Ravnika in Janka Škerlepa (navajamo po abecednem vrstnem redu) visoko kvaliteto in bistven del slovenske alpinistične kulture.
Skalaši-fotografi so v tej dobi slikali zlasti sredogorsko pokrajino in poglede na gore iz doline. Vendar je med njihovimi deli tudi veliko posnetkov o vrhovih, stenah in grebenih, napravljenih na samih gorah.
V fotografskem odseku je bil organiziran fotografski tečaj. Vodil ga je Egon Planinšek. Iz tega tečaja je izšel rod mlajših gorskih fotografov. Ti in njihovi nasledniki so si že izbrali motive v skladu s plezalsko ideologijo. Zato je na njihovih slikah manj cvetja, kozolcev in koč, in drevja, toliko pa več sten, turncev, nezobčenih grebenov in prizorov iz alpinistike. Najbolj znan fotograf te vrste je bil dr. Stanko Tominšek, član Jeseniške podružnice Skale.
Fotografski odsek Skale – edina organizacija te vrste v Sloveniji — je opravil obširno propagandno delo za Skalo in za slovenske gore. Skalaške slike so prodrle ne le izven slovenskih mej, temveč so seznanile tudi tujino s slovensko gorsko pokrajino.
Prvo obliko, v kateri so prodrle skalaške slike v svet, so tvorile razglednice. Izdelali so jih več tisoč. Nato so bile slike skalašev — fotografov objavljene še v časnikih. Fotografije je objavljal Planinski Vestnik, Jutro, Slovenec — priloga tega lista Ilustrirani Slovenec z dne 23. maja 1926 je bil skoraj ves posvečen Skali. Objavil jih je beograjski Ilustrovani vestnik, pa tudi naša brošura ministrstva za trgovino in industrijo. Od tujih listov so objavili skalaške fotografije češki Zimni sport, londonski Graphic ter razni avstrijski, švicarski nemški in nizozemski listi.
Skalaši so razstavili fotografije na športni razstavi v Ljubljani, na alpinistični razstavi v Beogradu, na razstavi Alpine Cluba v Londonu itd.
Naslednja oblika skalaških fotografij so bili diapozitivi. Skalaši so jih začeli izdelovati leta 1925. Do konca leta so jih izdelali 50, v začetku leta 1926 150. S temi diapozitivi so pod okriljem kluba imeli skioptična predavanja: 21. januarja 1926 Vinko Zor, okrog 9. IX. 1926 Janko Mlakar, nato še Janko Ravnik in dr. Henrik Tuna v Zagrebu. Največ propagande je s temi diapozitivi napravil dr. Julius Kugy, zlasti po Nemčiji. Bila pa so predavanja z njimi tudi po Poljskem. Glas o njih je prodrl tudi v manjše kraje Slovenije. Prosili so zanje iz Celja, Kranja, Tržiča, Murske Sobote.
Fotografski odsek je zaslužil toliko, da je lahko posojal denar klubu. Takoj prvo leto je imel 1316 din prometa, leta 1925 je imel odsek 4805 din prometa, pri tem 3142 din dobička. Ministrstvo za trgovino in industrijo je prosilo za fotografije gorskih koč, dodelilo pa klubu 20 000 din podpore. Za tisti čas ogromna vsota!
Fotografski odsek je bil edina organizatorična enota v klubu, katere uspeh je bil v tem času nesporen. Sicer je pa imel tudi vse pogoje za to: delavnost članov, njih sposobnost, in – veliko povpraševanje po takih izdelkih.

E. ORGANIZACIJSKI RAZVOJ

1. Razmerje do drugih organizacij
a) Zveza »planinskih« društev.
Novembra 1924 je Srbsko »planinsko« društvo predlagalo, naj se ustanovi zveza jugoslovanskih »planinskih« društev. Predlog je bil sprejet in v prvi polovici leta 1925 so jugoslovanska planinska društva že navezala med seboj stike ter se dogovarjala za ustanovitev zveze. Tako je tudi Skala poslala v začetku junija 1925 delegate na občni zbor Hrvatskega »planinskega« društva in se tam zavzela za ustanovitev zveze.
Skala je, seveda, želela, da bo tudi ona član le zveze, ker bi to zanjo pomenilo priznanje, hkrati bi pa njeni člani bili deležni ugodnosti, ki si jih med seboj dajejo včlanjena društva — po kočah in ki jih država priznava članom posameznih društev (popust na železnicah; to ugodnost so skalaši sicer leta 1924 že imeli, pozneje pa je bila ukinjena).
Kljub temu je odbor Skale storil veliko napako. Sklenil je, da se klub ne udeleži »planinskega dne«, ki je bil sklican za 5. september 1925 na Plitvicah in sicer glavni namen jc bil ustanovitev jugoslovanske »planinske« zveze.
Posledica je bila, da so velika gorniška društva: SPD, zlasti pa HP1), izigrala manjša, tako Skalo in bosanska društva. Člani zveze so mogla postati društva, ki so imela vsaj 500 članov, in ustanovitelji, to je tista društva, ki so poslala svoje delegate na Plitvice. To so bila Slovensko planinsko društvo, Hrvatsko planinarsko društvo, Srpsko planinarsko društvo in Društvo »Fruška gora«.
Skala je s svojo odsotnostjo podprla stališče svojih nasprotnikov.
Ustanovni občni zbor Saveza planinarskih društva je bil 17. januarja 1926. Skala ni bila sprejeta vanjo. Za sprejem se je morala bojevali več let. Enako kot Skala so bila izigrana še druga društva, zlasti »Sljeme« in »Romanija«.
V jeseni 1925 so snovali zvezo (asociacijo) slovanskih gorniških društev. Zbori so bih 12. do 14. septembra 1925 v Tatrah (Zakopane in Stari Smokovec). Skala pri tem ni bila udeležena.

b) Slovensko planinsko društvo.
Za smučarsko dobo je značilno tudi to, da se je razmerje med SPD in T KS spremenilo: v markacijski dobi se je Skala morala omejevati na obrambo, v smučarski dobi pa je že napadala. Toda dokončno zmagati ni mogla niti ni znala izrabiti trenutnih zmag. Kot vidimo iz odstavkov o ustanovitvi Zveze planinskih društev, je tam doživela poraz: ta neuspeh pa tudi ni bil edini. Zmago je doživel klub šele v naslednji, v filmski dobi.
Tajnik SPD je bil do pomladi skalaš Evgen Sila. Nasproti predsedniku osrednjega društva dr. Franu Tominšku pa ni mogel predreti s skalaškimi zamislimi. Dne 2. aprila 1924 je odstopil.
Skalaši so se tedaj dobro pripravili in organizirano nastopili v SPD — člani kluba so bili povečini tudi člani SPD.Šlo je za vprašanje, za kaj naj gre denar v osrednjem odboru SPD: za adaptacijo hotela Zlatorog, kar so hoteli starejši člani, ali za zgraditev Doma na Krvavcu to so zahtevali skalaši. Na občnem zboru osrednjega društva v restavraciji Narodnega doma dne 26. aprila 1924 je prišlo do hudega spopada. Dr. Vladimir Knaflič je kot predstavnik stališča, ki so se mu pridružili skalaši, napadel osnutek proračuna in zahteval, naj se dajo sredstva za dom na Krvavcu. Podprla ga je ogromna večina navzočih članov. Odbor osrednjega društva SPD je ostal v manjšini. Tedaj je rešil položaj predsednik dr. Tominšek s prijemom, ki je bil sicer bolj spreten kot simpatičen: zaključil je zbor. Novi občni zbor je bil 8. maja 1924 v Mestnem domu. Skalaško ozirom opozicijsko stališče je bilo tako močno, da ni bilo mogoče doseči sporazuma, ki bi ustrezal dr. Tominšku. Zato se je zopet zatekel k svoji znani pravici ter zaključil zborovanje.
Vodstvo SPD je obdolžilo Skalo, da je ona tista, ki rovari. Skala bi mogla tedaj odločno nastopiti in prevzeti nase vlogo naprednega predlagatelja in borca za pomembno postojanko na Krvavcu. Kolikor je zamisel tega doma bila pravilna, to so naslednja desetletja odločilno dokazala. Toda odbor TKS je na- mesto tega izjavil, da klub ni istoveten z opozicijo v SPD. To je bilo dobesedno vzeto, seveda res, toda stališče Skale je bilo tako zelo pravilno, da bi klub lahko nastopil odločneje in tudi bolj odkrito.
Spor med »resolucionaši« in ostalimi člani je bil rešen na zboru 20. maja 1924. Bil je izvoljen odbor po sporazumu med obema skupinama. V odbor so prišli: predstavniki opozicije »resolucionašev« (imenovanih po resoluciji, ki jo je 26. aprila predložila ta skupina glede Krvavca), dr. Knaflič ter skalaši Stane Tominec, prof. Janko Ravnik in Janez Kveder.
Zbor se je končal z moralno zmago Skale. Bila je soglasno sprejeta resolucija po predlogu dr. Knafliča, s katero občni zbor nalaga v 1. točki odboru prvenstveno graditev koče na Krvavcu, v 2. točki uvodne »korake« glede nove koče na Veliki planini, v 4. točki gojenje zimske »turistike« enako kakor poletne.
Smučarji skalaši so svoje dosegli.
Leto in pol pozneje (6. IX. 1925) je bil dom na Krvavcu gotov.
Skalaši v odboru SPD pa niso znali izrabiti svojega položaja. Organizatorične sposobnosti dr. Tominška so bile prevelike, da bi Ravnik, Tominec in Kveder mogli omejiti njegove moči. Dr. Knaflič pa se tudi ni pretegnil, zato so skalaši nekaj časa govorili, da ni na mestu in zavlačuje delo, končno pa so 12. novembra 1924 sklenili, da ga ne bodo več volili.
Prvi cilj, gradnja zimskih postojank, je bil dosežen; drugi cilj, dobiti vpliv v SPD, ni bil dosežen. Deloma po krivdi dr. Knafliča, deloma zaradi premajhne izurjenosti skalašev v ogranizatoričnih vprašanjih, ponajveč pa zaradi tega, ker je bil dr. Tominšek toliko bolj vešč.
Da bo prišlo do novih obračunavanj, je bilo jasno. Razumevanje torej ni bilo iskreno.
Kljub temu pa je prišlo do sporazumov.
Tako je SPD ugodno rešilo prošnjo Skale, da dobi ključe za uporabo nekaterih koč pozimi ali vsaj majhnega oddelka, »zimske sobe«.
SPD je v marcu 1925 povabilo Skalo, naj objavi članek o klubu v Planinskem Vestniku.
V septembru 1925 je dr. Tominšek ponudil Skali sobo poleg pisarne SPD. Brezplačno.
TKS je sodeloval s SPD pri organizaciji planinskega plesa.
Pa takih primerov je bilo več. V glavnem je bilo jasno, da se glede temeljnih smernic obe organizaciji bistveno razlikujeta (SPD – gospodarsko, TKS – športno pojmovanje), da je pa glede v podrobnostih sodelovanje mogoče.

c) Razmerje drugih gorniških organizacij do Skale.
Sprva je Skala prijateljsko sodelovala z vsemi planinskimi organizacijami izven Ljubljane, tako zlasti s Hrvatskim planinarskim društvom. Pa tudi Srpsko planinarsko društvo je navezalo s Skalo prijateljske stike: javilo ji je, da začne z delom v januarju 1923 in je prosilo klub za pravila.
Na prvem »planinskem dnevu na Triglavu dne 9. septembra 1924 je bila sloga še polna. Prav tako na drugem planinskem dnevu 19. julija 1925. Po »planinskem dnevu na Plitvicah v septembru 1925 se je razmerje spremenilo. HPD je bilo glavni predstavnik komolčarskega stališča do »Sljemena«, »Romanije« in Skale. To mu je klub silno zameril. Zato je Skala med drugimi odklonila ponudbo HPD, naj bi klub priredil pod okriljem HPD skioptično predavanje v Zagrebu.
Toliko bolj iskreno pa je bilo razmerje med Skalo in »Sljemenom«. To je bilo sprva podružnica HPD, 8. oktobra 1925 pa se je »Sljeme« osamosvojilo in si nadelo ime Hrvatski turistički klub – Sljeme«. Sljemenaši so pa že zdavnaj pred tem sodelovali s Skalo. Priredili so več skupnih izletov, tako 8. novembra 1925 na Kum, v aprilu 1926 k Celjski koči.
Največ stikov s skalaši je imel tajnik HTK »Sljeme Dušan Jakšič. Slje- menaši so nazivali skalaše »odlične člane vedno uglednega kluba«.
Podobno je bilo z društvom »Runolist« (planika) iz Zagreba. Ta je bil ustanovljen leta 1926 in je že ob ustanovitvi sporočil Skali željo po dobrih odnosih.
Črnogorsko planinsko društvo s sedežem v Podgorici je prosilo Skalo za navodila o delu.
Od inozemskih gorniških organizacij je ta čas imel s TKS največ zvez britanski Alpine Club. Poslal je Skali sliko Mount Everesta, 16. novembra pa svoj znak.

č) Stiki z ostalimi organizacijami.
Na prvem mestu moramo omeniti veliko napako Skale, da na prošnjo Zveze slovenskih tabornikov (gozdovnikov) iz novembra 1925, naj pri njih nekdo iz TKS predava o alpinizmu, sploh odgovorila ni. Ta organizacija pa je po svojem bistvu bila Skali zelo blizu in bi iz nje mogel dobiti veliko boljši naraščaj kakor iz občinstva, ki je želelo gojiti smučarstvo kot šport ter s skalaškim znakom na jopiču in s cepinom pod pazduho hoditi po promenadi. Največ zvez je imela Skala z naslednjimi neplaninskimi organizacijami: Jugoslovanska zimskošportna zveza, Touriste Office (Putnik), Tujsko- prometna zveza (vanjo se je kljub včlanil), jamarji; od državnih organov se je za Skalo največ zanimal odsek za promet potnikov in turistov v ministrstvu za trgovino in industrijo, klub pa je imel opravka tudi z narodno enciklopedijo, z vojaškimi oblastmi (zaradi rezervnih častnikov – gornikov) itd. Skalo so prosili tudi za prispevek k razstavi o slovenski ženi. Klub naj bi dal razne podatke o ženi kot gornici.

d) Skala in inozemski alpinisti
S Skalo so sodelovali trije pomembni inozemski gorniki: dr. Julius Kugy, dr. Paul Kaltenegger in Paul Koranek — Lumenstein. Ta je v oktobru 1927 ponudil Skali predavanje o Hernskem višavju. Klub je sodelovanje sprejel; Koranek je predaval takrat, pa še dostikrat potem. Postal je tudi član Skale.
Dr. Julius Kugy je pa predaval že v aprilu 1927, prav tako pod okriljem Skale.

2. PODRUŽNICE
a) Bohinj.
Prva podružnica je nastala v Bohinju. Pobudo zanjo je dal prof. Janko Ravnik. Navodila za ustanovitev je dal klub Hinku Fabianiju. Ustanovljena je bila 17. septembra 1922. Njeno delo je bilo usmerjeno predvsem na zimski šport. Člani so uredili sankališče in skakališče. Zaradi nekih kupčij pa so se začeli spori v podružnici. Podružnica je dokončno razpadla leta 1923. 27. II. 1924 je bila likvidirana, poročilo o izvršeni likvidaciji je bilo predloženo 30. januarja 1924. Preostali denar, 1011 din, je prevzel osrednji klub, inventar pa je bil namenjen za podružnico na Jesenicah.

b) Jesenice.
Hkrati s pobudo za ustanovitev bohinjske podružnice je klub dal Albinu Čopu navodila za snovanje podružnice na Jesenicah. Zaradi dogovora o ustanovitvi so šli skalaši 7. maja 1922 na Jesenice. Vendar se je stvar zavlekla še več kot leto dni.
12. novembra 1922 je bil nov sestanek na Jesenicah, toda vidnega uspeha zopet ni bilo. Sele v jeseni 1923 so se na pobudo Janka Žirovnika začele resne priprave za ustanovitev.
Jeseniška podružnica je bila ustanovljena 16. decembra 1923. Pristopilo je 63 članov, prvi načelnik podružnice je postal Janko Žirovnik.
Podružnica na Jesenicah se je v smučarski dobi Skale razvila iz gruče neizkušenih začetnikov v eno od najboljših enot kluba. Pri tem razvoju ji je osrednji klub pomagal, bližina najboljših terenov za alpinistično sodelovanje pa ji je omogočila, da so se iz njenih vrst rekrutirali odlični športniki.
Tudi socialni sestav — člani so bili po večini delavci — je podružnici koristil: razmerje med člani je bilo bolj tovariško kot med raznimi ljubljanskimi malomeščani. Zato so pa bili Jeseničani v administraciji stalno šibki. Njihovo dopisovanje z osrednjim klubom je bilo nerodno, na dopise so odgovarjali z velikimi zamudami ali sploh ne.
Podružnica je imela 1924. leta že 118 članov, ti so napravili v enem samem poslovnem letu 265 »tur« in Štiri skupne izlete.
V poletju 1924 je odbornik osrednjega kluba Žane Košca vodil Jeseničane po Savinjskih Alpah. 19. julija 1925 so jeseniški skalaši na planinskem dnevu razvili svojo zastavo.
V jeseni 1925 je jeseniška podružnica Skale dobila »zaupniški« ključ za zimski obisk gorskih koč. Leta 1926 so organizirali reševalno moštvo; material jim je dal osrednji klub.
V jeseni 1926 je osrednji klub organiziral smučarski tečaj na Jesenicah.
Denarno vprašanje so reševali jeseniški skalaši s tem, da so priredili vsako
leto planinski ples na Jesenicah. N. pr. leta 1926 je bil drugi tak ples in je bilo od njega 2000 din čistega dohodka.
Leta 1927 je delo podružnice precej zastalo, tako da jo je moral osrednji klub hrabriti in obljubljati pomoč. Jeseničani so te težave prebredli, v poznejših letih pa celo v marsičem prekosili ljubljanske skalaše.
Iz jeseniške podružnice so izšli nekateri najpomembnejši skalaši. Najprej se je pojavil kovinarski delavec Joža Čop, odličen plezalec in tovariš. Postal je eden izmed najznačilnejših predstavnikov slovenske alpinistike. Pivi njegov stalni spremljevalec je bil dr. Stanko Tominšek, sin dr. Frana Tominška. Ta je bil po mišljenju in delu alpinist, toda iz obzirnosti do svojega očeta ni postal član Skale v Ljubljani, temveč na Jesenicah. Od leta 1927 je bil Čopov stalni tovariš na vrvi študent prava Miha Potočnik iz Belce pri Dovjem. Potočnik je že kot dijak pisal manjše članke v Planinski Vestnik, od leta 1927 dalje ga pa lahko štejemo kar za najboljšega pisatelja med skalaši. Pozneje ga je javnost spoznala še kot predavatelja.
Za člane jeseniške podružnice velja na splošno, da so bili, mogoče z eno samo izjemo, zelo korektni gorniki. To velja zlasti za Čopa in Potočnika. Vso dolgo dobo njunega alpinističnega dela ni padla nanju nobena senca ne glede vedenja ne glede tehnične sposobnosti.

c) Podružnice v drugih krajih
Tudi drugod se je redilo nekaj skalaških enot, ki so pa zaradi objektivnih težav kmalu prenehale obstajati.
Predlog, ki ga je dal nadučitelj Pečar 22. februarja 1923, naj klub ustanovi podružnico v Kranjski gori, spiva ni bil sprejet.
Pozneje, leta 1926, so sicer bili na občnem zboru Skale zastopniki kranjskogorske podružnice, toda v poznejšem času ni poročil o njej.
Prav tako se ni obdržal smučarski odsek na Blokah. Tega so konec leta 1923 organizirali učitelji, toda kmalu po začetnih uspehih je delo odseka zamrlo.
V marcu 1925 so snovali podružnico v Kranju, toda tudi ta se ni razvila v bitje, ki bi bilo sposobno za obstoj.
Turistična organizacija na Bledu je želela, da bi ustanovili enoto Skale tudi tam, toda osrednji odbor je menil, da na Bledu ni zadosti resnih »turistov« za podružnico.
O celjski podružnici vemo samo to, da so se njeni člani udeležili skupnega izleta z Ljubljančani, Mariborčani in sljemenaši k Celjski koči 13. aprila 1926.
Nekoliko resneje je bilo s podružnico v Mariboru. O njej se poroča že 10. septembra 1925. 1. oktobra 1925 je osrednji klub postavil pogoj za ustanovitev podružnice uspehe v smučarstvu. 4. februarja 1926 je že obstajal »Turistični krožek Skala« v Mariboru. Osrednji klub je poslal pobudnikom za mariborsko podružnico pravila; odgovora ni bilo.
Obstala je torej le jeseniška podružnica.
V tem času so si zamislili organizacijo kluba po načelu federativnosti. Tako je bilo Sklenjeno 27. aprila 1926, da bo dan pred občnim zborom zbor delegatov. Potreba po takem zveznem organu pa je odpadla, ker so podružnice, razen jeseniške, razpadle.

3. Notranja organizacija in ideološki razvoj
a) Podatki o članstvu.
23. januarja 1923 je bil v restavraciji »Pri levu« drugi redni občni zbor. Ugotovljen je bil skoraj 100 % prirastek članstva: v enem letu od 109 na 208 članov.
Osrednji kljub je imel 17. septembra 1924 200 članov; 23. februarja 1925 222, med temi 8 ustanovnih; 12. maja 1926 136 rednih, 31 podpornih, 7 ustanovnih, skupaj 174 članov; 2. maja 1927 132 rednih, 31 podpornih, 7 ustanovnih in 1 časten član, skupno 171 članov. 5. marca 1928 85 rednih članov (veliko zmanjšanje zaradi »čistke« jeseni 1927!), 7 ustanovnih in 57 podpornih, skupaj 150.
Zanimanje za smučarstvo je privabljalo člane v Skalo, smučarska dejavnost pa mineva hkrati s padanjem števila članov.
V zadnjem letu se je članstvo delilo v naslednje kategorije: plezalcev 24, ti so izvršili 180 vzponov (to število ni zanesljivo), aktivnih članov 35, ti so izvršili 700 »kvalificiranih tur«, manj aktivnih 17, ti so izvršili 80 »kvalificiranih tur«, članov z nezadostno kvalifikacijo 9 — (z nobeno »kvalificirano turo«).
Ne da bi se spuščali v ocenjevanje take kategorizacije članov in verodostojnosti teh podatkov, ugotavljamo, da bi po teh odpadlo na enega: plezalca 7,7 vzpona, aktivnega člana 20 »tur«, manj aktivnega člana 4,7 »tur«.
Pri administraciji je sodelovalo 30 članov, članke je pisalo 7 članov. Med člani jc dobil posebno mesto Janko Ravnik. Bil je 6. marca 1924 izvoljen za častnega člana.
Kot posebnost omenjamo še, da je bil 9. junija 1922 ustanovljen »damski odsek«. Načelnica je bila alpinistka Nilka Potočnik.
»Damski« odsek je imel spočetka 29 članic, ob občnem zboru 23. I. 1923 pa 41. Ker pa odsek ni imel samostojnega delovnega področja, je načelnica sama predlagala, naj se odsek razpusti.
Važnejše izgube in pridobitve v člansLvu so bile naslednje: 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil dr. Klement Jug. Na občnem zboru leta 1925 so mu bila izrečena najvišja priznanja. Na predlog dr. Stanka Tominca so mu prinesli skalaši na grob po en kamen z vi-hov, ki jih je preplezal. V kamne so vklesali imena vrhov ter z njimi leta 1926 obdali grob. Ob obletnici smrti 9. avgusta 1925 mu je klub odkril spominsko ploščo na vznožju severne stene Triglava. Na športni razstavi je bil poseben »Jugov kot«.
Klub je izgubil dr. Stanka Tominca, ker je bil premeščen v Beograd. Pač pa je 12. marca 1925 predložil turno kontrolno polo Albin Torelli. Ta je v maju 1926 že bil tajnik kluba.
26. oktobra 1926 je navezal stike s klubom dr. Henrik Tuma. 16. novembra 1926 je bil sprejet »brez preizkusne dobe«. Postal je najbolj vsestranski kulturni delavec v klubu.
Izmed plezalcev je v tem času prenehalo članstvo naslednjim: Sergij Černivec, Herbert Brandt, Tone Škrajner, Slavko Prevec, Stanko Hudnik, Alojz de Reggi (13. aprila 1926); Edo Deržaj in Mira Debelak (1. septembra 1927); Danilo Martelanc (10. novembra 1927).

b) Vodstvo kluba.
Na občnem zboru 30. maja 1922 je bil izvoljen za predsednika profesor ljubljanskega konservatorija (glasbene visoke šole) Janko Ravnik.
Novi predsednik je imel v odboru naslednje sodelavce: podpredsednik Drago Zorko, tajnik Zane Košca, namestnik tajnika Franc Rus, blagajnik Milan Verovšek, gospodar Janez Kveder, odbornika Stanko Tominec in Rudolf Badjura-Revizorja: Stanko Trnkoczy in Stane Glavič, namestnika Pavle Sbrizaj in Oskar Delkin.
Na občnem zboru 23. januarja 1923 je bil izvoljen naslednji odbor: predsednik Janko Ravnik, podpredsednik Janez Kveder, tajnik Stanko Tominec, tajnik II. Stanko Glavič, blagajnik Zane Košca, gospodar Ivan Mohar, odborniki: Stane Predalič, Bano Trnköczy, France Rus, Evgen Sila, Erna Fettich — Frankheim, Nilka Potočnik, Rozi Zanoškar. Delegata v JZSS Sila in Tominec.
Na občnem zboru 19. marca 1924: predsednik Janko Ilawik, podpredsednik dr. Stanko Tominec, tajnik I. Anton Poljšak, tajnik II. Henrik Pardubsky, blagajnik Zane Košca, gospodar Ivan Mlakar, odborniki: Janez Kveder, Stane Predalič, Evgen Sila, namestniki: Ivan Bitenc, Jože Kobilca, Albin Umnik, revizorja France Pintar in Janko Skrlep. Načelnik smučarskega oddelka Ante Gnidovec, načelnik fotografskega odseka Janko Skerlep, načelnik tehničnega odseka Oskar Delkin.
Na občnem zboru leta 1925: predsednik Janko Ravnik, podpredsednik dr. Stanko Tominec, tajnik I. Henrik Pardubsky, tajnik II. Gustav Ogrin, blagajnik Zane Košca, gospodar Franc Semlič, odborniki: Janez Kveder, Stane Predalič, namestniki: Danilo Martelanc, Jože Kobilca.
Na občnem zboru 12. maja 1926: (podatki so izgubljeni).
Na občnem zboru 2. maja 1927: predsednik Janko Ravnik, podpredsednik Danilo Martelanc, tajnik I. Albin Torelli, tajnik II. Gustav Ogrin, blagajnik Zane Košca, gospodar Franc Semlič, matrikar Janez Kveder, odborniki: Henrik Pardubsky in Božo Pibernik; namestniki: Tone Guerra, Milan Sporn, Stane Rozman (mogoče še Stane Sporn in Ivan Rožman); načelnik tehničnega odseka Oskar Delkin, načelnik reševalnega moštva Edo Deržaj; revizorja: Franc Kopriva in Pirnat; razsodišče: Joso Goreč, dr. Lojze Bi’cnčič, Francc Pintar, Savo Pire, Jože Kobilca.
Ta odbor ni bil posebno srečen. Do konca poslovne dobe je osem odbornikov zlepa ali zgrda zapustilo Skalo.

c) Drugi skalaški znak
Prvotni klubski znak, monogram TKS po načrtu Henrika Pardubskega, je ostal Se v rabi kot smučarski znak na srajci ali jopiču. Leta 1922 pa je bil uveden še kovinski znak po osnutku slikarja Valentina Hodnika iz Bohinja: bela slilizirana planika na svetlomodrem polju. Odbor je dodal še rdeč rob, tako da so bile na znaku slovenske narodne barve. Na tem robu je bil napis: Turist, klub Skala.

č) Društveni prostori in administracija
28. septembra 1922 je najel klub sobo v hotelu Tivoli. Odtod se je preselil v stransko sobo tistih prostorov, ki jih je najela kot glavni najemnik SPD; to je bilo v hiši Jadransko — podunavskc banke v Selenburgovi ulici, in siccr konec septembra 1925.
V julija 1927 so bile uvedene članske izkaznice v dokončni obliki in jc bil kupljen pisalni stroj. Administracija pa še kljub temu ni bila posebno dobra. Pač pa je blagajna bila vedno v redu. 2ane Košca je bil sposoben in zelo pošten blagajnik. To funkcijo je opravljal dolga leta.

d) Delovne metode, organizacijska oblika in ideološki razvoj
Govoriti o nekih enotnih delovnih metodah je za to dobo nemogoče. Delo v klubu ni bilo urejeno po enotnem sistemu, temveč je vse početje imelo vse značilnosti negotovosti in iskanja.
Kljub temu se opaža zlasti po izvolitvi Janka Ravnika za predsednika stremljenje po medsebojnem povezovanju članov v urejeno celoto. Od načinov, kako se je skušalo to doseči, je treba omeniti kot najznačilnejše: skupne izlete in družabne prireditve.
Skupnih izletov je bilo v tem času dosti. Navajamo nekaj primerov, ki so zanesljivo po datumih dokazani:
23. julija 1922 Begunjščica, 19. novembra 1922 Janče, 26. novembra Kepa, 4. februarja 1923 Sveti Jošt, 6. maja 1923 Begunjščica, 13. maja 1923 Golica, 20. in 21. maja 1923 Gorjanci, 17. junija 1923 Kamniška Bistrica, 27. marca 1924 Crria pest, 18. maja 1924 Golica, 21. septembra 1924 Kofee, 19. oktobra 1924 Kum, 2. novembra 1924 Zelenica, 9. novembra 1924 Storžič, 1. febr. 1925 Tamar.
Potem je stvar zastala.
V tej dobi se je veliko razpravljalo o vprašanju skupnih izletov. V marka-cijski dobi, zlasti v prvem letu, ko so bili najznačilnejši predstavniki Skale dijaki in trgovski pomočniki, so skupni izleti imeli značaj tovariške prireditve enako mislečih mladih fantov. V smučarski dobi, ko je povprečen skalaš bil ljubljanski malomeščan, so skupni izleti postali družabna prireditev po formuli: navkreber — navzdol — gostilna — ples — vlak — domov.
Nasprotje med izletom in kolektivno manifestacijo pripadnosti h klubu in izletom kot izrazom malomeščanske miselnosti je povzročalo omahovanje pri odboru. Ta se ni mogel odločiti. Nekateri so izlete predlagali, drugi so jim nasprotovali; ko so bili napovedani, se jih je udeležilo malo članov.
Končno se je izoblikoval članski izlet kot smučarski pohod na položnejša zemljišča, v hribovje in srcdogoi’je. V tej obliki se je obdržal do konca, zlasti kot igra »lov na lisico« in tekma za bukov pokal.
Družabne prireditve so bile: silvestrovanja, tako leta 1924 in 1925 v Preddvoru, leta 1926 v Bohinjski Bistrici, leta 1927 v Ratečah. Razen tega so organizirali miklavževanja (9. decembra v Ratečah), smučarske maškerade itd.
Ob vsem tem se nehote vsiljuje vprašanje, zakaj Skala oziroma njen odbor ni našel tudi resnejših sredstev za medsebojno povezovanje članov. Tako sredstvo bi bila na primer interna predavanja. Na to vprašanje ni odgovora. Predavanj je bilo zelo malo. Znana so le naslednja:
dr. Ivan Tavčar o prvi pomoči (1925/26), Janko Ravnik o smučarskih turah (1926/27), Janez Kveder o nastanku in razvoju smučarstva (1926/27), Gustav Ogrin o smuški tehniki in smuškem treningu (1926/27).
Prav tako ni prepričljivega odgovora na vprašanje, zakaj Skala v tem času ni imela več alpinističnih tečajev.
Jože Kobilca je predlagal 12. maja 1926, naj se ustanovi plezalni odsek. Občni zbor jc zavrnil njegov predlog z utemeljitvijo, da jc prva naloga kluba gojitev »turistike«, katere najvišja stopnja je prav plezanje. Pač pa jc občni zbor sklenil, da osnuje klub plezalno šolo.
O tej kratkotrajni »šoli«, pravzaprav o tem tečaju, smo že govorili v poglavju o alpinistiki. Čeprav je bila vsebina skromna, je bil uspeh dober. Kljub temu pa se klub celih devet let ni znova lotil alpinističnega vzgojnega dela.
Skupni izleti, družabne prireditve in smučarske tekme so tvorile mikavno vabo za najrazličnejše ljudi. Zato je nastala potreba po izločevanju članov, ki motijo skladnost v klubu, in po večji previdnosti pri sprejemanju novih članov.
Sredstvo za izločanje naj bi bile turne kontrolne pole, ukrep previdnosti pri sprejemanju pa razne obličnosti, ki jih mora novinec opraviti.
Turne kontrolne pole so bile uvedene žc v markacijski dobi. To so bili listi konccptnega papirja v velikosti pol pole. V rubrike na njih je član vpisal izlete, ki jih je napravil, v posebno kolono pritisnil pečat z vrha, med opombe pa zapisal, kako je pot markirana, ali je dobro zavarovana, vzdrževana itd. (značilen preostanek markacijske miselnosti).
S temi občasnimi poročili je torej odbor dobival podatke in pregled o delu članov ter o gorskih poteh. V dobi prvenstvenih vzponov so bila ta poročila še posebno koristna za sestavo seznamov o njih.
Ob uvedbi kontrolnih pol je pa klub prezrl to, da poslavlja s tem namesto živega in osebnega stika med člana in klub papirnat zid.
Člani so oddajali ta poročila matrikarju, večinoma poslali po pošti; matrikar je nato poročal odboru. Ves postopek se je torej skrčil na pristno pisarniško poslovanje. Bila je to prava birokratizacija alpinistike. Bilo je to nekaj, kar je v nasprotju s psihološkim temeljem alpinistike. Naj je bistvo alpinistike šport ali povratek k naravi, v obeh primerih prav gotovo ne gre za veselje do pisarjenja.
Skalaši so se kontrolnim polam in vsem drugim poskusom, da jih odbor pretvori v material za personalne mape, žilavo upirali. Toda pol odpraviti ni bilo mogoče vse do leta 1940, kajti ta papir je imel tudi vnete zagovornike Tako je trdil, na primer, 20. februarja dr. Roman Mauri: »Brez kontrolnih pol smo samo paralelna veja SPD, kot taki pa ne bi imeli pravice do obstoja.«
Lahko se reče brez pretiravanja, da jc na sejah šlo 25 °/’o časa za razpravljanje o kontrolnih polah. In to ne le leta 1922 in 1923, temveč še dolgo potem.
Navajamo nekaj drobcev o izoblikovanju tega sistema in razpravah o njeni.
6. marca 1924 je bil ustanovljen odsek za kategorizacijo članov; delo odseka je bilo zasnovano na podatkih iz kontrolnih pol.
V maju 1925: če član kontrolne pole sploh ne odda, ga odbor prevede v podporno članstvo; če jo pa odda, toda prepozno, plača globo 5 din!
19. novembra 1925: rok je potekel, toda kontrolne pole je oddalo le 30 članov (to je 15 % vseh članov).
12. maja 1926: oddanih jc 44 kontrolnih pol (to je, niti 25 »/o vseh članov).
2. maja 1927: celo agilni člani ne pošiljajo redno kontrolnih pol.
22. septembra 1927: Janez Kveder in Franc Semlič predlagata, naj se obnovi kategorizacija članov; člani naj bodo vpisani v posebno knjigo, ločeni po kvalifikacijah, ta naj se pa določa po tem, koliko izletov oziroma vzponov opravi član v določeni dobi.
Ustanovi turnih kontrolnih pol so bili podobni varnostni ukrepi pri sprejemanju novih članov.
Že v prvih dneh Skale je bil sprejem novinca podvržen posebnemu postopku, toda sčasoma se je to izoblikovalo v pravo uradno poslovanje. Dne 22. marca 1925 je bila uvedena obveznost pismene izjave, da bo novi član izvršil vsa prevzeta dela; 10. decembra 1925 je bilo sklenjeno, da ne more biti sprejet nihče, če ne jamči zanj vsaj en delaven član. Pozneje (10. II. 1927) se je to postrožilo: jamčiti sta morala dva člana. Toda tudi oseba, za katero sta jamčila dva člana, ni bila takoj sprejeta v redno članstvo, temveč samo za preizkusno dobo.
Če se je torej kdo hotel vpisati, je moral najprej predložiti prijavnico s podpisom dveh članov, ki sta zanj jamčila; moral je podpisati izjavo, da bo v klubu delal, moral je prevzeti pravila. Dobil je turno kontrolno polo, nato je moral prebiti šest mesecev na preizkusni dobi. V teh 6 mesecih je moral napraviti vsaj tri »»kvalificirane ture«. Ko je to opravil in je doba potekla, je predložil kontrolno polo odboru, nato je bil preveden v redno članstvo.
Nikjer pa ni bilo rečeno, da bi moral biti oseben stik med članom, ki je na preizkušnji, in klubom. Lahko se je torej zgodilo — in to se je celo pogostokrat dogajalo —, tla novinec sploh ni imel stika s klubom, poslal je kontrolno polo po pošti, nato pa bil prav tako pismeno obveščen o tem, da je sedaj reden član kluba.
Podobno je bilo s članom, ki po podatkih iz kontrolne pole ni več imel pogojev za to, da je reden član: dobil je pismeno obvestilo, da je preveden v podporno članstvo.
Skratka, birokracija v pravem pomenu besede.
Kaj je pokazala praksa? Prvič: jamstvo dveh članov si je nekako pridobil vsakdo. Nasprotno pa oseba, ki nikakor ne bi mogla najti dveh znancev v klubu, ne bi mogla postati član, pa čeprav bi imela najvišje moralne kvalifikacije.
Vse to formalistično pojmovanje je bilo uzakonjeno v pravilih in poslovniku. Oba sta bila veliko preobširna in sta z raznimi določbami skušala reševati vprašanja, ki bi jih bil moral rešiti odbor z organizatoričnimi in vzgojnimi ukrepi.
Za osebni stik članov s klubom je pa značilno, koliko se je govorilo o tem, ali smejo na sejah biti navzoči člani, ki niso odborniki. Ponovno se je reklo, da osebe, ki niso bile izvoljene v odbor, niso dobrodošle na sejah. Drugič spet je bilo rečeno, da smejo sicer priti na sejo, le motiti ne smejo.
Končno se je nekdo 19. novembra 1925 spametoval (bil je to France Borštnar) in opozoril odbor na to, da bi nekateri člani radi delali, pa za delo ne vedo, sestankov ni, na seje pa ne smejo.
Nič ni zaleglo.
Poseben problem v kadrovskih težavah Skale je tvorilo vpi-ašanje članic. Čeprav je to zlasti danes prav smešno slišati, je razlika med spoloma povzročala težave v klubu. Te so se kazale v treh oblikah.
Prvič: 6. marca 1924 jc nekdo opozarjal na okoliščino, da je občevanje članov s članicami preveč zaupno. Predlagal je, naj nadzirajo to razmerje »gardedame«.
Iz te pripombe se vidi — čeprav je navidez, seveda, nepopisno smešna že sama po sebi, še bolj pa predlagana rešitev, — da je v tem času prišlo v klub veliko oseb, ki jim je šlo le za družbo, ne pa za alpinizem. To trditev podpirajo tudi razne navedbe takratnih članov. Naval »dam« je uničil prvotni spartanski značaj kluba.
Drugič: V zvezi z ženskami je prišlo do hudih sovraštev. Nekatere alpinistke se med seboj niso razumele, točneje povedano, sovražile so se.
Tretjič: kljub vsemu temu je bilo v klubu nekaj odličnih delavk, dobrih tovarišic in tudi plezalk, ki jim ni bilo mogoče očitati nezdrave častihlepnosti. Vprašanje je bilo, kako naj se ugotovi, v katero izmed treh kategorij spada posamezna članica in kakšno stališče naj zavzame klub do nje.
Vprašanje je bilo delno rešeno. Odbor je dosti dam črtal iz članstva, eno izključil.
Po jeseni 1927 to vprašanje ni bilo več pereče. Tega leta 1935 je bil še en škandal, potem pa je to vprašanje dokončno prenehalo obstajati.
Pač pa ni bilo dosti težav z vprašanjem manjše starosti članov. Sprva je imel klub »naraščaj«, 9. septembra 1927 pa je ta bil ukinjen. Član je lahko postala oseba, ki je dopolnila 17 let.
Ideologija Skale in nazori o organizacijski disciplini v klubu so se izoblikovali v boju med pripadniki različnih pojmovanj o bistvu in namenu kluba.
Temeljno značilnost temu ideološkemu boju daje nasprotje med smučarsko, estetsko in alpinistično skupino. Pri tem je treba takoj pripomniti, da pristaši posameznih miselnosti niso bili ves čas tako jasno opredeljeni, da bi bile razlike med njimi take, kakor so, recimo, med političnimi strankami. Vpliv posameznih zamisli jc namreč s časom rastel in padal, posamezni člani pa so sprva pripadali tej skupini, pozneje so se pa drugače opredelili.
Sprva se je najmočneje uveljavila smučarska miselnost. Najmočnejši izraz te smeri so bile smučarske tekme. Teh so se od začetka udeleževali tudi alpinisti in skalaši — esteti. Sčasoma, zlasti po letu 1925. pa so pripadniki ostalih dveh skupin vedno močneje nasprotovali taki izrazito tekmovalni-športni miselnosti in poudarjali, da ta ni v skladu s cilji alpinističnega kluba.
Skalaši — esteti so bili tudi smučarji in gorniki. Celo plezali so včasih. Toda njim smučanje in alpinistika nista bila cilj, temveč le sredstvo za dosego njihovega smotra, ta pa je bil: uživanje lepot gorske narave in ustvarjanje fotografij o njej. Temu glavnemu cilju se je pridružilo šc stremljenje, da pred slovensko in svetovno javnostjo prikažejo lepote slovenskih gora.
Alpinistom sta bila smučka in fotografski aparat samo sredstvo. Sprva niso delali z določenim namenom, temveč so sledili le klicu svoje podjetne duševnosti. Vodila jih je njihova velika življenjska sila, volja po dejanjih. Hoteli so se podajati v naravo tam, kjer je ta najteže pristopna. Ta sprva še ne točno opredeljeni nagon po povratku k boju z naravo pa se je zlasti izoblikoval v izrazito voljo po prvenstvenih vzponih. S tem je tudi dejavnost alpinistov dobila narodni značaj: hoteli so slovenske stene osvojiti za slovensko narodno skupnost, obvarovati jih pred tem, da bi si pridobivali slavo v njih tujci.
Skalaši, zlasti alpinisti, so hoteli živeti in delati po svoji glavi in po svojem srcu, zato jim ni prijalo to, da bi se podrejali kaki skupnosti. Bili so izraziti individualisti in včasih celo anarhisti. S tem pojmovanjem pa so se nujno zapletli v boj s predstavniki organizacijske disciplino. Ti so pa šli tudi v skrajnost: zahtevali so, naj se posameznik popolnoma podredi klubu kol organizirani skupnosti.
Spopadi med smučarji, esteti in alpinisti ter individualisti in koleklivisti so značilni za vso smučarsko-plezalno dobo.
Najbolj izrazit predstavnik smučarsko-tekmovalne miselnosti je bil načelnik smučarskega odseka Ante Gnidovec. Njegov pomen za Skalo jc bil tako velik, da so na primer v Ilustriranem Slovencu leta 1926 priobčili poleg karikature o predsedniku Ravniku še njegovo. Toda skalaši so svoje tekmovalno navdušenje izživeli, izrazito smučarska miselnost se je preživela in s tem se je položaj A. Gnidovca oslabil. K temu se je pridružila še okoliščina, da so alpinisti v letu ko je bila zima 1926/27 za smuko neugodna. Stališče njegovih nasprotnikov se je torej bistveno okrepilo.Prve znake ideološkega razčiščevanja, pa tudi odpora zoper smučarstvo in z njim zvezano malomeščansko miselnost zasledimo že na občnem zboru 6. marca 1924.
Predsednik Janko Ravnik je na njem govoril o razliki med SPD in Skalo. Zastavil je vprašanje, ali ima Skala pravico do obstoja. Seveda je odgovoril pritrdilno in nadaljeval:
SPD skrbi za materialni blagor planinca, gradi pota in zavetišča. Ne more pa opravljati dela, ki je bistveno za Skalo: to je: a) vzgoja dobrih »turistov«; b) propaganda za ljubezen do narave, zlasti pa alpinizem; c) organiziranje smučarstva; č) gojitev družabnosti. Pri tem je še posebej razčlenil vzgojno delo. Glavno vzgojno sredstvo naj bi bila skupna hoja novincev z izkušenimi alpinisti, cilj vzgoje pa fizična, moralna in tehnična izpopolnitev članov. Predsednik je ugotovil delavnost Jeseničanov ter se veselil uspeha, doseženega s tem, da je skalaška ideja prišla med ljudstvo in da jo uresničujejo ljudje, ki se preživljajo z rokami.
Dr. Stanko Tominec je bil že bolj kritičen in je dejal, da razmere v klubu niso prav v redu. Skala da je slab dedič nekdanjega Turistenkluba.
Te Tominčeve besede so prvi znak za napad zoper malomeščansko miselnost smučarske dobe.
V letu 1925 je nasprotovanje do takrat vodilnega smučarskega odseka, sploh do smučarske smeri in z njo zvezanih pojavov družabnosti in plehkosti še rastlo, tako da je na občnem zboru 1925 bilo rečeno: »Napraviti moramo Skalo tako, kot je bila.«
V tem času je prišlo tudi do značilnega incidenta: 9. avgusta 1925 je bila v Vratih proslava ob odkritju spominske plošče dr. Juga. Predsednik Ravnik je začel govor z besedami: »V divjem planinskem svetu smo se zbrali…«
Med to slovesnostjo pa so Alojz de Reggi, Pavla Jesih, Edo Deržaj, Božo Adlešič, Pina Majcen, Diva Medic, Lojze Volkar pridružil pa se jim je na koncu še Danilo Martelanc – preplezali slovensko smer v severni steni Triglava. Profesor Ravnik je imel to za bojkotiranje spominske proslave in je to dejanje proglasil za »nečasten delikt«. 20. avgusta je odbor sklenil, da pokliče storilce na zagovor.
Stvar se je končala brez hujših posledic. Bil pa je to zelo značilen pojav dveh skrajnosti: plezalske anarhičnosti in pretirane strogosti odbora.
Odbor sprva ni videl izhoda iz zagate. Na seji 17. septembra 1925 se je govorilo o splošnem mnenju, da delo kluba »nazaduje in peša«. Ugibali so, ali naj odpravijo podporno članstvo, češ, podporni člani ovirajo delo.
Končno so se na tej seji zedinili za to, da sta možni samo dve rešitvi: propaganda za nove člane ali »čistka«.
Takrat je odbor sicer še omahoval ter želel, »naj člani sestavijo smernice, kako naj se reši ta kriza«.
Toda odbor se je kmalu odločil. Janko Ravnik je 22. oktobra 1925 že grozil: »Napravili bomo remeduro; ta bo prizadela tudi dobre turiste, ki v klubu nič ne delajo«.
Da bi se omogočilo korenito čiščenje, je bilo treba predvsem spremeniti pravila in poslovnik. To se je zgodilo. »Uzakonjeno« je bilo načelo absolutne pokornosti in izvršen je bil »preobrat« v načinu sprejemanja članov, to je, bil je uveden že opisani strožji postopek. Predsednik Ravnik je videl v teh spremembah rešitev za vse težave. Enako so mislili tudi drugi odborniki.
nje leto. Čiščenje se je začelo in se je potem nadaljevalo v kampanjah še naslednje leto.
Vsi so se strinjali v tem, da je bila reforma v pravilih in poslovniku potrebna kakor tudi v tem, da je treba »čistiti«. Toda koga je treba iz kluba pometati, o tem so si bila mnenja zelo nasprotna. V tajniškem poročilu na občnem zboru 12. maja 1926 je rečeno: »Nekaj ni v redu – to ve vsakdo. Na razvoj kluba enostransko vplivajo odseki, ki imajo ravno dobre načelnike in delavce. Med člani pa vladajo sebičnost, zavist in častihlepnost.«
Janko Ravnik je zahteval od članov delovno disciplino in se jezil na »vzor – turiste«, ki so zabavljali čez odbor, da se je oddaljil od prvotnih smernic, niso pa bili pripravljeni sodelovati pri ureditvi razmer. Alpinisti so pa nastopili zoper smučarske tekme, zoper ženske v klubu, očitali so, da se posveča preveč pozornosti fotoamaterstvu.
V tem medsebojnem napadanju so bili najuspešnejši tisti, ki so zastopali alpinistično miselnost: Danilo Martelanc, Janez Kveder, Henrik Pardubsky in Albin Torelli.
Toda bilo je prepozno. Nekaj najboljših alpinistov je, razočaranih nad razmerami v klubu, izstopilo 13. aprila 1926. To so bili: Slavko Prevec, Stanko Hudnik, Alojz de Reggi – ta sicer ne za dolgo, ker se je naslednjo jesen smrtno ponesrečil.
Spomladi 1927 je načelnik smučarskega odseka Ante Gnidovec zahteval, naj zavzame odbor jasno stališče do tekem. Po hudi debati je bil sprejet precej nejasen sklep: klub naj ne »forsira« tekem, lahko pa jih prireja in posamezne tekmovalce celo podpira.
Gnidovec je v nasprotju z alpinisti in esteti, ki so bili napadalni in žilavi, bil precej pasiven in, lahko rečemo, tudi nespreten. Ko je bil izglasovan ta sklep, je odšel s seje. Zato je na občnem zboru 2. maja 1927 namesto njega začel poročilo Torelli. Nato se je oglasil Gnidovec in se čudil, češ, saj še nisem odstopil.
Nič mu ni pomagalo. Bil je odrinjen. V jeseni 1927 je izstopil iz Skale, nato pa je ustanovil smučarski klub Ljubljana.
Gnidovcu, »Fotru«, tako so ga klicali skalaši, so primitivno očitali, češ, kaj boš ti, ki niti nisi dober smučar. Delali so mu krivico. Gnidovec se ni boril za svojo slavo, kljub temu pa je bil navdušen za smučarske tekme. Dober strelec še ni dober vojskovodja in narobe, dober general je lahko slab strelec.
16. februarja 1928 je odbor sklenil, da klub ne bo več prodajal smučk. Ravnik je še enkrat jasno zastavil vprašanje, ali je smuško tekmovanje sploh združljivo z značajem Skale, ali ni bolj pravilno gojiti pozimi namesto »športnega smučanja« alpinistiko?
Odgovor je bil dan na občnem zboru 5. maja 1928. Smučarski odsek je bil ukinjen.
Smučarska doba Skale je bila končana.
Tudi z alpinistiko ni šlo gladko.
Po izstopih 1926, po velikih plezalnih uspehih v tem poletju in po podpori, ki so jo nudili disciplinirani alpinisti odboru, so se začeli kazati znaki večje idejne jasnosti, zlasti pa je uspelo do pomladi 1927 očistiti klub številnih oseb, ki so bile vpisane samo zaradi mode.

Tako je lahko poročal predsednik Ravnik na občnem zbora 2. maja 1927, da je to poslovno leto bila »doba prerojenja našega kluba«. Govoreč o svojem strahu, da je navdušenje le trenutno, je že kar slutil, da klub v bodočem letu ne bo mogel usmerjati dogodkov tako, kot bi jih želel.
Nato je razložil svoje ideološke nazore:
Potrebno je hoditi v gore. Kdor hoče od narave liaj dobiti, mora biti v neprestanih stikih z njo. Toda alpinizem ne sme biti usmerjen na dosego športnih učinkov. Posameznik doseže največji uspeh ravno tedaj, ko da svoje moči na razpolago skupnosti. Skalaši pa naj ne hodijo v naravo samo zaradi fizičnega stika z njo, temveč naj uveljavijo svoje alpinistične zmožnosti v kakem trajnem vrednem delu, bodisi v botaniki, geologiji in podobno.
To se pravi: tipičen alpinistično — kulturen program.
Ne da se zanikati, da je bil program profesorja Ravnika zares idealen. Toda njegove zamisli so bile v nekaterih ozirih neizvedljive, v drugih za takratno miselnost neživljenjske. S propagando za geološko in botanično delo je predsednik to delo podcenjeval. Oboje namreč zahteva človeka in temeljit študij. Kdor se z njima peča le površno, ta nujno zaide v polovičarstvo, v diletantizem.
Dalje: če bi bil prof. Ravnik malo bolj prisluhnil mislim in željam skalašev, bi opazil, da je duh časa izrazito usmerjen v športne učinke, v rekorderstvo. Naj so to alpinisti še tako zanikali, njihovo takratno pojmovanje — tekma z drugimi plezalci — se v bistvu ni dosti razlikovala od raznih drugih športnih tekem. Ravnikov poskus, preusmeriti to borbenost mladine v kulturno delo, ga je nujno moral ločiti od prav tistih skalašev, ki so tvorili idejno in orga-nizatorično jedro kluba.
V zadnje leto te dobe spada stvar, ki je ne moremo zamolčati, ker je odraz takratnih nazorov o alpinistični morali.
5. julija 1927 se je v severni steni Triglava ponesrečil Edo Deržaj, toda ne smrtno, ker ga je Mira »Marko« Debelakova obdržala na vrvi. Iz stene ju je spravila skalaška rešilna ekspedicija. Po poročilu Debelakove naj bi bil Deržaj padel 50 m, toda ne prosto, temveč je med padcem drsel in zadel ob polico.
O nesreči je v zanimivem in lepem slogu napisala članek za Planinski Vestnik, toda ta ga ni priobčil.
7. julija je na seji Skale poročal o zadevi član rešilne ek.spedicije in podpredsednik kluba Danilo Martelanc. Njegova izvajanja so bila podprta z mnenjem jeseniških skalašev Čopa in Potočnika.
Mnenje skalašev je bilo, da Debelakova pretirava glede okoliščin tega padca. Če bi namreč bilo tako, kot ona trdi, bi se bil moral Deržaj teže poškodovati ali ubiti, njo pa bi sunek vrgel s stojišča. Pa čeprav bi to vse, kar ona trdi, bilo res, tak primer ne sme biti podlaga za bahanje. Alpinist naj govori samo z dejanji. Njegova govorica naj bodo vzponi, sicer pa naj molči.
Razpravljanje se je nadaljevalo 19. julija. Na tajni seji 25. avgusta sta se zagovarjala Deržaj in Debelakova s tem, da sta poskušala dokazovati resničnost svojih navedb, zanikala sta hkrati, da bi jima šlo za športne učinke (ta del zagovora kaže, da so bili tokrat pojmi o športu še precej nerazčiščeni).
1. avgusta je bila izrečena odločitev. Torelli, Pardubsky in Martelanc so izjavili: Ali gresta iz Skale Deržaj in Debelakova ali oni!
Edo Deržaj in Mira Debelakova sta bila izključena.
Toda ni ostalo samo pri tem. Zadeva je prišla v javnost. Deržaj in Debelakova sta zadevo, sicer ne v zvezi s Skalo, predala sodišču. Zastopal ju je odvetnik dr. Henrik Tuma. Isti dr. Tuma je pa pozneje napisal knjigo »Pomen in razvoj alpinizma«. To knjigo je izdala Skala. V tej knjigi je na straneh 179 do 188 objavljeno poročilo M. M. Debelakove o nezgodi.
Ob tem dejstvu se postavljata dve vprašanji:
a) ali je bil dr. Tuma kot član Skale tako malo zaveden ali tako malo discipliniran, da je priobčil to poročilo, čeprav je dobro poznal uradno stališče kluba v tej stvari;
b) kako je mogel odbor Skale dopustiti, da izide v založbi kluba knjiga, v kateri je pisatelj omalovaževal stališče odbora v tej stvari?
Na ti dve vprašanji ni odgovora. In to ni v čast ne dr. Tumi ne odboru Skale.
Pa tudi pri tem ni ostalo. Edo Deržaj je 1937 izdal knjigo »Gruh«. Beseda »gruh« pomeni nekako isto kot grušč, oziroma »šoder«. Ta naslov je predstavljal parodijo na ime Skale. Knjiga se deli v dva dela: prvi naj bi bil satira o Skali in njenih vodilnih funkcionarjih, n. pr. o profesorju Ravniku: drugi del naj bi bil resen in bi prikazoval piščevo razmerje do gora, do tovariša in do živih bitij v naravi, zlasti v gorah.
Satira je v načelu gotovo zdrava stvar. Toda v Deržajevi knjigi je prvi del bolj žaljiv kot duhovit, drugi del pa nepričakovano sentimentalen. Knjiga torej ni dosegla namena, razen tega pa je naslovna beseda malokomu znana, prav tako je tudi problematika, ki jo knjiga obravnava, bila tako ozka, tako malo znana, da knjiga v javnosti ni zbudila pozornosti. Niti ni škodovala Skali, niti koristila Deržaju, še manj pa slovenskemu alpinizmu.
Mira Debclakova jc pozneje dokazala, da ni ozkosrčna. Leta 1945, po vojni, je prišla k skalašem in predlagala, naj bo pozabljeno vse. kar je bilo, pa bodimo zopet skalaši.
Toda vrnimo se v leto 1927.
Po objavi sklepa o izključitvi Deržaja in Debelakove so se odborniki zavedali, da je prišel čas. ko je treba rešiti tudi druga vprašanja s področja ideologije in delovnih metod v klubu. Predvsem je rekel Martelanc, da je treba ubrati nove poti. On, Kveder in Torelli so menili, da je treba zvišati aktivnost članov.
Podporno članstvo naj se črta, število članov naj se zmanjša; Pardubsky je pomenil, naj bi pritegnili k delu stare člane.
Nezadovoljstvo z odborom je bilo očitno.
Slabo razpoloženje zaradi teh problemov se še ni poleglo, ko je nastal spor zaradi vprašanja, ali naj bi na novo sprejel v redno članstvo Ervina Zupana. Sledila je ostra debata, »med katero tovariš Martelanc odloži funkcijo in izstopi iz kluba«.
Kmalu nato je odstopil še Pardubsky.
Z delom sta prenehala že prej Vlado Kajzelj in Ivan Rozman.
Črnivec, Brandt, Preveč, Hudnik, de Reggi, Debelakova, Martelanc, Pardubsky, Rozman. Enajst imen, s katerimi je pojem Skale in njene alpinistike bil tako rekoč nezdružljivo zvezan. V smučarsko — plezalni dobi jih je Skala zgubila. To je skoraj polovica ljubljanskih alpinistov.
Skala je s tem prenehala biti edini predstavnik slovenskega alpinizma. S stališča slovenskega gorništva kot celote to ni izguba. Kolikor se ti bivši skalaši niso ubili (de Reggi, Brandt), niso bili zgubljeni za slovensko alpinistiko. Toda za klub Skalo je to pomenilo začetek krize in ta je sčasoma, zlasti v letu 1935, postala tudi očitna.
Razumljivo je, da so neprijetni dogodki iz leta 1927 zapustili precejšen vtis in zato tudi na naslednjem občnem zboru – ta je bil, kot smo že povedali, 5. maja 1928 predsednik ni mogel mimo njih. Poročilo je začel z navedbo, da članstvo baje ni zadovoljno z odborom.
V odgovoru na to je bila takoj soglasno izglasovana zaupnica dotedanjemu odboru.
Janko Ravnik je nadaljeval: »Alpinistično udejstvovanje ni popolnoma zadovoljivo, ni bistvenega napredka.« Tedaj je Ravnik zapustil svojo dotedanjo protišportno »linijo«. Rekel je, da bi moral biti skalaš nekaj drugega, kot so navadni izletniki. »Za skalaša mora biti alpinistika obvezna (!!) in člani morajo delati prvenstvene vzpone (!!), čeprav neznatne in lahke. Po polemiki s pojmovanjem lahko gojim alpinistiko tudi izven Skale«, se je pa profesor vrnil k svoji pravi miselnosti: »Alpinizmu je treba dati znanstveno podlago, ekonomsko porazdeliti razpoložljive moči, sistematizirati vse delo. Skalaši naj se posvetijo geologiji, botaniki, folklori, zbirajo naj slovenske alpinistične izraze, naj ne dopuščajo, da ostane pri tem delu dr. Tuma osamljen. Alpinistična doživetja naj poskušajo psihološko secirati, kot je to delal dr. Jug. Naši turistiki manjka poglobljenosti, preveč je družbeno-zabavnega zna- čaja. Vsiljen ji je pečat osebnih naslad. Skoraj ne moremo ločiti take turistike po njeni moralni vrednosti od kakršne koli zabave v gostilni, kavarni, na plesu, pouličnem sprehodu itd.
Druga skrajnost, ki jo opažam, je častihlepje. Borba človeka s človekom pa ni plemenita. Vse to je povzročilo med skalaši neko apatijo. To je pribita stvar, te resnice si ne prikrivam.«
Predsednik Ravnik je obsodil člane, ki so izstopili, češ da so »nemoško vrgli puško v koruzo«. Po imenu je navedel Prevca, Hudnika, Rožmana, Martelanca, Jernejčiča, Vladimirja Kajzelja, Ogrina, Pardubskega, Skerlepa in Gnidovca.
Koliko je bil profesor Ravnik pri tem pravičen, to je vprašanje. Dejstvo pa je, da se je s svojimi nazori močno dvigal nad povprečje v klubu. To, kar se mu pa sme z organizatoričnega stališča zameriti, je okoliščina, da ni zadosti upošteval mnenja tistih članov, ki so po svojem hotenju bili najbližji bistvu skalaškega programa. Ravnik je Skalo vodil, ni pa bil popolnoma predstavnik njene miselnosti.
Če profesor Janko Ravnik že ni bil pravi ideolog alpinističnega kluba Skale, je pa gotovo bil predstavnik njenega bodočega velikega uspeha: V mračnost medsebojnih borb je poleti 1927 zasvetil sijaj nove akcije. Porajal se je prvi slovenski film!
21. julija 1927 je odbor prejel sporočilo, da je v zastavljalnici na prodaj filmski aparat.
13. oktobra 1927 je klub začel nabiralno akcijo za film.
1. marca 1928 je bila organizirana nova nabiralna akcija za film.
Na občnem zboru 5. maja 1928 so bile priprave za filmanje v polnem teku. Filmska doba Skale se je začela.

(Se nadaljuje.)