Tine Orel
CAJ — Japonski alpinistični klub je v zadnjih dveh letih organiziral šest večjih ekspedicij v Nepalsko Himalajo. O njih smo poročali sproti, a navedimo jih še enkrat. Japonci kot alpinisti ne pomenijo veliko, svoje delovanje v Himalaji pa močno pospešujejo, gotovo ne samo iz čistih »himalaističnih« razlogov. Prva ekspcdicija je bila l. 1958 raziskovalnega značaja v Kanjirobi, zanimala jih je vzhodna stena. Vodil je Jiro Kavakita. L. 1959 so bili na Himalčuliju (7864 m), blizu Manasluja. na katerem so bili Japonci l. 1956. Zasedba je bila močna, vodja je bil Junjiro Muraki, šef prve in druge ekspedicije na Manaslu (1953, 1958), l. 1954 je bil na Ganeš Himalu.
Namestnik Murakija je bil Yuiči Matsuda, l. 1954 je bil prav tako na Ganeš Himalu in l. 1956 na Manaslu. Tudi tretji mož Šijiro Išizaka je bil preizkušen himalajec l. 1953 na Manaslu, l. 1958 na Himalčuliju. Raziskovalna ekspedicija na Dhaulagiri II (7750 m) je bila prirejena v čast 100 letnici univerze Keio. Ekspedicijo je vodil Kiičiro Kato. Podoben značaj je imela tudi ekspedicija na Gaurisankar (7145 m), samo da je šlo za univerzo Fukuoka, sestavljali so jo Ilideki Kato, Moriaki Abe in Mitsuharo Oiši, trije študentje, in štirje šerpe, ki so jih najeli preko Himalayan Society. Nadaljnja ekspedicija v Langtang Himal. Japonci so bili v bližini že l. 1958 pod vodstvom Fukade v Jugal Himalu, Langtang Himal pa sta raziskovala že Tilman in za njim Švicar dr. Hägen. Japonsko ekspedicijo je vodil Yamada. Vidimo, da Japoncem po Manasluju ne gre več za bleščeče uspehe, zadovolijo se s tem, da so na terenu in to publicirajo izčrpno tudi v evropskih revijah, dobro vedoč, da je to »lorum«, ki predstavlja himalaizem, vsaj doslej. Japonci so 17. avg. dosegli tu vrh Mosciao (7490 m). In še eno ekspedicijo v Afganistan l. 1960 imenujmo.
Japonci pa tudi ne zanemarjajo andinizma. Tako so l. 1959 poslali ekspedicijo v Peru, na Aussangate (6200 m) in Pico de Aroz (6250 m). Sestavljali so jo sami mladi ljudje, le vodja Yoäufumi Takeda je imel 36 let, vsi drugi od 23—-26 let. Močno se zahvaljujejo peruanski vladi, harvardskemu Mountaineering Clubu v ZDA in Ilauserju iz DAV za podatke o Aussangate.
TRIVOR (7720 m) je vrh nad dolino Hispar v Karakorumu. 17. avg. 1980 sta se nanj povzpela Wilfred Noyce in Sadler, dva člana angleško-ameriške ekspedicije.
MAKALU (3470 m) je eden izmed lažjih osemtisočakov. L. 1960 je Sir Edmund Hillary po francoski poti popeljal ekspedicijo, v kateri je bilo šest Angležev, pet Amerikancev in troje Novozelandcev. Ne gre jim toliko za vrh, pač pa bi radi v devetih mesecih proučili gibanje nad 7000 m brez kisikovih aparatov po temeljiti aklimatizaciji. Ekspedicijo finansira neka ameriška znanstvena družba.
GASPAROTTO se imenuje vrh v Kavkazu, po Leopoldu Gasparottu, ki je l. 1929 s Herronom prišel prvi na vrh Ghiulci, v zadnji vojni pa ga je ubil gestapo. Vrh so po njem imenovali ruski alpinisti Poljakov, Puzirev in Malčinov. Vzdiguje se nad dolino Sugan v Centralnem Kavkazu.
G. M. 1960 66° PARALLELO — GROENLANDIA OCCIDENTALS, tak je bil uradni naslov Monzinove ekspedicije na Grenlandijo. S seboj je ta ekspedicionist — entuziast vzel spet znane ljudi iz Valtournanche. Bili so Jean Bich, trije Carreli, Pession, dr. Cerretelli, Mario Fantin in Saideiji. Kakor je Ghiglione na svoji grenlandski ekspediciji 1960 krstil en vrh s Punta Italia, tako so Monzinovi Piemontezi pokazali več lokalnega patriotizma in krstili z »Valtoumanche« koto 1880 nad ledenikom Unignak.
PRVENSTVENI VZPON po zahodni steni Pyramide du Tacul je že toliko pomembna stvar, da se v alpinistični kroniki beleži na prvem mestu. Skoraj bi pritegnili jadikovanju, da je alpinizem na klasičnem terenu v Alpah v krizi, ker zmanjkuje problemov. Pyramide de Tacul je visoka 100 m, vodnika iz Aoste, Garda in Gionetto sta porabila 15 klinov, 6 lesenih zagozd, 4 ure plezanja. Eno mesto A2, eno mesto VI. Ali ni boljši izhod, če rečemo, da je višek užitka v doživetju vzpona, da je v nekem smislu vsak vzpon prvenstven, da to zavisi od doživetja.
MONT JANNU Francozi ne kanijo opustiti. L. 1962 bo vodil novo ekspedicijo na Jannu Lionel Terray, mož št. 1 v francoski alpinistični ekipi. Nepalska vlada je že dovolila ekspedicijo za leto 1961. FFM pa si je podaljšala dovoljenje za l. 1962. Vrh je torej rezerviran. Francozi so l. 1959 prišli na 300 m pod vrh. Osemtisočaki so odkriti, začenja se »pravi« alpinizem v Himalaji, himalaizem »postklasične« dobe.
FFM je obvestila različne CA, naj štejejo Jannu kot oddan Francozom. Francozi pričakujejo, da bodo drugi narodi fair, ker so se oni sami že večkrat kot taki izkazali.
PIRENEJI so v nekakem outsideu v alpinističnem svetu. Novice od tam se nam zde manj pomembne. Za Francoze in za nekatere Špance pa pomenijo še kar »neizropan« rudnik prvenstvenih vzponov. Poročajo o prvenstvenem vzponu v severozahodni steni Grand Pic d’Ossau. ocena ED, dalje o severozahodnem grebenu iste gore. Prvo smer imata Bellefon in Sarthou, drugo Ollivier in njegov sin. Težavnost IV, IV+ , V. Nepomemben prvenstven vzpon je izvršil Grenier v zahodni steni Petit Gabizo, malo več pa notira smer v južni steni Tozal del Mallo nad dolino Arrazas. Tu sta plezala Spanca Jose Anglada in Francises Guillamon, francoske naveze pa so takoj ponavljale. Stena je visoka 400m, rabila sta 100 klinov. Doslej najtežja smer v Pirenejih.
JEAN COUZY, ki se je smrtno ponesrečil v zahodnem grebenu des Borgers 2. nov. 1958, je dobil spominsko ploščo v gozdarski koči Sauvas, v kateri je prenočil pred nesrečnim vzponom. Plošča ima jedrnato besedilo: »Jean Couzy 1923—1958, izreden alpinist, ki je utrl ali ponovil od Olana do Makaluja najlepše poti na svetu.« Ploščo je odkril sam predsednik CAF Devies.
SPOMENIK FRANCOSKIM ALPINOM so obnovili šele lani in sicer na Grand Ballonu v Vogezih. Spomenik je porušil »napadalec«, pravijo, l. 1940. Spomenik je bil postavljen l. 1927 na pobudo CAF v spomin alpinom in pešakom, ki jih je ubil »sovražnik« (ta »sovražnik« ima danes v Franciji svoje garnizone in manevrski prostor). Pri rekonstrukciji mogočnega spomenika, je bil navzoč francoski vojni minister guverner Strassbourga in Metza, številni veterani obeh vojn, Lucien Devies in seveda množica zastopnikov najrazličnejših ustanov, organizacij in oblasti, prava manifestacija tipičnega francoskega patriotizma, ki prav malo soglaša s psihološkim eksercirom bodoče enotne atlantske vojske.
MICHEL VAUCHER je eden tistih, ki imajo za seboj Dhaulagiri, najtežji osemtisočak. V francoski reviji lahko beremo njegov popis vzpona, h kateremu ga je nagovoril Hugo Weber. Moštvo Maxa Eiselina se med seboj ni dobro poznalo, pred odhodom je bilo kaj malo kontakta. Eiselin je pri prvem poročal o šestih poskusih na Dhaulagiri, o smrti Heinricha Roissa, ki je rušila moralo Avstrijcem prav toliko kot vihar, poročal o organizaciji in finansiranju ekspedicije, ki je bilo zelo izvirno In nekaterim prav malo všeč, ker je preveč slonelo na reklami. S firmami so sklenili pogodbe, firme pa so dale predujme. Vaucher imenuje Eiselina — čarovnika. Vsi so dvomili v uspeh, on pa je veroval vanj, čeprav ni imel uradne podpore, moštvo pa raztepeno na vse kraje, vsak je imel svojo nalogo pri zbiranju sredstev, posebno z »dopisnicami«. Zaradi letala družbe Pilatus so se morali braniti mnogih kritik, češ, niste več alpinisti, saj ne boste znali hoditi, če vas bo letalo odložilo na 5000—6000 m. Pilot Saxer je že 40D krat pristal na ledenikih, mehanik Wick prvovrstna moč. Moštvo je štelo 13 mož, potem ko so sprejeli šc Poljaka Skoczylasa, ki je »spravil skupaj« vse šotore, in Jean — Jacquesa Roussija.
V Milanu so se dobili z Nemci, za Vauchcra težava, za oba Poljaka dr. Hajdukiewicza in Skoczylasa ne, ker oba dobro govorita nemški. Na ladji »Asia« je natakar vsakogar vprašal: »Alpinistično porcijo ali normalno?« Naročali so seveda prvo ln treba je bilo mnogo telovadbe, da te porcije v 15 dneh niso izrinile kondicije iz odlične ekipe.
Dyhrenfurth je priletel iz New Yorka, Roussi jih je čakal v Kathmanduju, kjer je v službi že tri leta.
Orient, berači, revščina in indijska carina. Nek švicarski misionar je godrnjal ob gori papirja: »Če bo treba za nebesa toliko formalnosti, že ne grem gor!«
Ekspediciji so bili cariniki naklonjeni — trajalo je le pet ur pa je lahko stopila na indijska tla.
Po nekaj dneh rendezvous moštva v Bhairavi na nepalski meji in še letalo Porter »Yeti«, ki je iz Züricha rabilo 6 dni natančno po voznem redu.
28. marca so se začeli poleti na 5200 m. Najprej sta šla Forrer in Diemberger, nato Diener, Schelbert in Hajdukiewiez. 30. marca veter poškoduje letalo. Popravilo in premaknitev baze iz Bhairave v Pokharo, 120 km dalje. V 45 minutah so naredili pot, za katero so Francozi l. 1950 rabili 9 dni (Annapurna). 3. aprila je bilo vse moštvo zbrano na Col Dapa. Tudi 7 šerp je prepeljal »Yeti«. Mikavno je vedeti, da so se na višinsko spremembo najlažje adaptirali mlajši, medtem ko sta 32 letna Diener in Skoczylas imela težave.
Začeli so takoj trenirati in »zavzeli« vse špike okoli Col Dapa. Nato je Porter prepeljal Forrerja in Diembergerja na višino 5700 m, na severovzhodno sedlo. To je bilo določeno za start na vrh. 12. aprila se Porter ni več javil. 20. aprila je Eiselin izdal naslednje povelje: »Položaj je težak. Brez aviona smo v popolni dezorganizaciji, trije so na severovzhodnem sedlu, štirje v Pokhari, mi tu, vsi daleč vsaksebi. Za vsako ceno moramo priti do onih na severovzhodnem sedlu. Diener, Roussi, Vaucher in Weber začno jutri z nošnjami, ker so v najboljši formi. To ni bila šala.
26. aprila je bil stik urejen kljub skrajnim preizkušnjam. Nošnje po 25 kg od 4700 na 5100 in nato do 5703 so se v redu izvršile, »sahibi« so se izčrpani prav zaradi nošenj zbližali.
Medtem je zgornja grupa Diemberger, Forrer in Schelbert dobro delala. S 4 šerpami so postavili dva tabora v višini 6500 in 7050 m. Vsak dan je snežilo, vsako popoldne meter novega snega, pihal je vztrajni vzhodnik. Ko je spodnja grupa prišla do 5700 m, je zgornja že postavila tabor v višini 7300 m.
4. maja je firma Pilatus poslala nov Porter, nov Yeti. Ta pa je zaradi prehitre spremembe temperature imel kar prvi dan defekt, nekje je popustilo lepilo in letalo je strmoglavilo, Saxer in Wick pa sta spet odnesla zdravo kožo.
7. maja pri zagonu proti vrhu. prva grupa napreduje od 7300 m do 7700 m, druga z Vaucherjem od 7050 m na 7300 m. Tu je v šotoru —30° C, Vaucher zboli, Weber in Roussi ga spravita na višino 5700 m. Diener ostane na 7300 m.
13. maja Vaucher iz daljave gleda kako so se na vrhu zbrali Diemberger, Diener, Forrer, Schelbert, Nama Dorje in Navang Dorjee. Weber in Roussi spravljata Vaucherja na noge, a ta se ne čuti vzponu kos. Naslednji dan pa se odloči kljub ozeblinam na nogah. Eiselin mu odsvetuje, toda Vaucher je, kaže mož izredne volje. V višini 7300 m prebije tri dni, da pričaka boljše vreme. Z višine 7800 mora bežati nazaj na 7300 m. Končno 23. maja, 10 dni po vzponu prve skupine, premaga z Webrom 900 m višinske razlike do vrha. Za vsak korak trikrat vdihne. Ob pol sedmih zvečer sta na vrhu. Weber fotografira. Nato z zmrzujočimi nogami premaga Vaucher kalvarijo sestopa. Tabor na 7050 m je odnesel plaz, tabor na 6500 je spet zagrebel plaz, in tako je še isto noč sestopil na 5700 m. Nadaljnjih 8 dni je bilo treba, da so prišli kolikor toliko v normalne razmere.
Eiselinova ekspcdicija na Dhuulagiri je himalajska pesem posebne vrste.
HENRI DUHAMEL, ustanovitelj CAF. je l. 1878 kot prvi v Franciji nataknil smuči. L. 1811 je sekcija Isere zgradila prvo smučarsko zavetišče na Croix de Chamrousse.. Danes je tu mladinsko smučarsko zavetišče za 130 mladih ljudi, l. 1911 jih je koča sprejela komaj 30. Duhamelu so na postaji žičnice, ki vozi na Chamrousse, lani odkrili ploščo. Bil je pri ustanovitvi CAF pa tudi pri ustanovitvi prvega smučarskega kluba l. 1896 (Ski Club des Alpes).
NOVI VZPONI v sezoni l. 1960: V Livanosovi smeri v Cima Su Alto sta bila tudi Belgijca Alzetta in Bourgeois. V Torre Venezia sta Biasin in Mclucci v 27 urah odprla novo smer v južni steni, izstopila v Tissijevi smeri. Skrajno težko, 95 klinov. Prvenstveno smer so zabeležili v jugovzhodnem grebenu Torre Venezia Acquistapace, Redaelli in Zucchi. 200 klinov, 20 svedrovcev. Njihovi vrstniki iz Cortine d’Ampezzo Lacedelli. Zardini in Michielli so v masivu Tofane v jugovzhodni steni Punta Giovannina naredili novo «najtežjo« smer. 44 ur čistega plezanja, prvih 300 m VI+ brez prenehanja. 385 klinov, rumena krušljiva skala, klini slabo drže.
REKORD sporočata Belgijca Alzetta in Bourgeois. V Zahodni Cini sta preplezala Cassinovo smer v 4 urah 20 minut, v Veliki Cini pa smer Comici-Dimai v istem času. To je druga naveza, ki se ji je posrečilo preplezati ti dve smeri v enem dnevu, obe na en sani dan. Bilo je 27. avgusta 1960. Pripomba? Ni potrebna. Občudujemo lahko le kondicijo, formo in izurjenost.
V Zahodni Cini je bilo v švicarski direttissimi doslej 10 navez. II. in 13. avg. sta jo ponovila Jean Alzetta in Avstrijec K. Schönthaler, tudi znano mlajše ime. 23. in 24. avgusta sta bili v tej smeri dve odlični navezi: Jean Bourgeois in Jacques le Menestrel (Francoz), Michel Vaucher in še nek neimenovani Francoz. Francoska direttissima je bolj popularna. Imela je konec sezone l. 1960 zabeleženih 17 navez. Štirinajsto navezo imenujejo — banalno: 23 letni Fritz Scheffler, eden najsijajnejših münchenskih plezalcev, je imel s seboj svojega očeta, 51 let starega Wulfa. Pod steno je asi-stirala 48 letna gospa Scheffler. — Da je to banalno, pravijo seveda Francozi, češ da se ne spodobi za tako težko smer taka naveza. Le zakaj ne! Naj poskusijo očetje, kam drve sinovi, če jim moči le dopuste, da gredo za njimi!
DIRETTISSIMA V VELIKI CINI postaja modna smer. Konec sezone l. 1960 je zabeležila 36 navez. Samo v l. 1960 je bila 15 krat ponovljena. Mazeaud, eden od francoskih asov, pravi, da je po mnenju ponavljalcev vseh narodnosti diretissima v Veliki Cini najstrašnejša smer v Dolomitih, težja od one v Zahodni Cini. Marsikak plezalec je v njej že »odletel«, lomijo se klini, posebno svedrovci. Traverza pred prvim bivakom ima namesto 7 klinov samo še dva in je ocenjena s VT. Barbier, Schönthaler, Raditschnig, Vaucher so izjavili, da tako težke smeri še niso preplezali. V l. I960 so direttissimo Velike Cine med drugimi preplezali Bellodis, Michielli in R. Carlesso (!), Mazeaud in Le Menestrel (33. ponovitev, druga francoska).
SAMOHODEC ARMANDO ASTE je opravil več težkih vzponov z naslednjo opremo: S seboj ima tri stremena, na dveh stoji, tretjega pa vpenja više, naprej. Od časa do časa uporabi samovarovanje, tako da vtakne kos vrvi skozi uho klina, ne dela pa si nobenih utvar, koliko je tako samovarovanje vredno.
API, italijanski, Ghiglionejev vrh v Himalaji, so zmogli 10. maja 1960 tudi Japonci in to v dveh navezah, v presledku enega dne. Prvi je stopil na Api Kirabajaši s sirdarjem Gyaltzenom, naslednji dan pa še Touda in Terasaka, Api je visok 7132. Italijani so prišli nanj l. 1954.
