Delo, 1. september 1961
Pod petkovo črto
Lilijana Avčin: Za polemike nimam ne daru ne veselja. Zato sprva nisem niti mislila odgovarjati na članek, napisan pretekli teden »Pod petkovo črto«. V njem pisec vali kar hudo odgovornost za dve baje na moč zgrešeni mesti v knjigi »Gora ni hotela« na pleča avtorja, prevajalca, založbe in še anonimnega boljšega poznavalca naše domačije in našega planinstva. Ko pa sem te dni peljala sina prvič na Triglav, sem morala nehote premišljati o tem, ali je pisatelju Saint-Loupu res tako neznansko spodrsnilo na naši stari, dobri severni steni. In odločila sem se, da napišem teh nekaj besedi ne tolikanj zato, da pojasnim piscu onega članka, kar ga tako zanima vedeti, ampak predvsem, ker se mi zdi, da sem to dolžna številnim bralcem omenjenega dela. Le-ti mi namreč zopet in zopet zatrjujejo, s kolikim užitkom so knjigo prebrali, zares nobeden pa se mi ni doslej pritožil nad spodrsljajem, ki naj bi ga bil zagrešil pisatelj. Njim, ki so sedaj morda v skrbeh, ali jim sme biti knjiga še naprej všeč, naj velja naslednje pojasnilo.
Takole se je pričelo. V uvodni besedi prosi pisatelj planince vsega sveta, naj mu sporoče še kake primere hudih nesreč v gorah, ki so se za gornika srečno končale, da bi le-té uporabil in opisal za prihodnjo izdajo svojega dela. Fanatičen ljubitelj našega gorskega sveta in naše domovine nasploh je brž poslal francoski založbi skop opis edinstvene Pogačnikove nesreče, vesel ponujene prilike, da se naše planine zopet na neki način popularizirajo v svetu. To je bilo pred leti, ko o kakem prevodu v slovenščino sploh ni bilo govora. Pisatelj je bil brž pripravljen, želel pa je imeti tehnične podatke in podatke o Pogačnikovem telesnem in duševnem počutju po nesreči. Le to in nič drugega. Vse drugo je hotel namreč napisati sam, saj je bil pred petimi leti dvakrat v Jugoslaviji. Sam je potoval po Sloveniji in sam opazoval deželo in ljudi. Opisal je oboje tako, kakor je s svojimi očmi videl. Očem sina bogate Francije se je pač Slovenija zdela revna. Ali nas mora biti tega sram? Mar nismo še bolj ponosni na to, kar smo v socializmu zlasti v zadnjih letih zgradili v tej vse prej kot bogati deželi? Pisatelj sam je bil ob letošnjem obisku poleti po štirih letih nad ugodno spremembo nemalo presenečen. In vendar sem prepričana, da tudi danes ne bi napisal, da je Slovenija bogata dežela, ker to pač ni.
Da mu ni vtisov nihče posredoval, bo razvidno iz naslednjega. Pisatelj je stalni dopisnik neodvisnega in nepodkupljivega francoskega lista L’Auto-Journal, ki ima domala polmilijonsko naklado. Časopis namreč posreduje čitateljem po vsem svetu zanesljive tehnične podatke o motornih vozilih, o vsakovrstni športni opremi, obenem pa o turističnih prilikah po vsem svetu. Tako finansira časopis Saint-Loupova potovanja v dežele Evrope in zunaj nje, on pa potem z njimi seznanja bralce. Samosvoj, kakor je, si ta svetovni popotnik ne dá diktirati nikakih mnenj, pa naj gre za Slovenijo ali za Ognjeno zemljo, ki jo je opisal v celi knjigi. Leta 1958, 15. novembra je izšel izpod njegovega peresa v L’Auto-Journal članek, ki je obsegal dve in pol časopisni strani z naslovom »Za snežno zaveso« in podnaslovom »Kažipot po jugoslovanskih Alpah«. Krasile so ga številne izvrstne zimske slike n. pr. Komne, Bleda, planiške skakalnice, Tamarja, pohorske vzpenjače in še druge. V tem dolgem članku piše med drugim naslednje: Kdor si želi športnih sprehodov po gorah, bo našel v Sloveniji idealna tla, snovi, nasvetov in napotkov. Kakor vsi revni narodi, ki so slabo odrezali pri delitvi dobrin tega sveta, so morali Slovenci nadomestiti ugodnosti, ki jih nudi bogastvo, s pogumom in športno energijo. Če hočeš to razumeti, moraš preživeti nedeljo na Pohorju nad Mariborom. Na stotine mladih fantov in deklet se na vse zgodaj oddriča na svojih tekaških smučeh, da preteče dvajset ali trideset kilometrov. Tu ni blestečih anorakov, ne tesno opetih hlač, ne smuči za 30.000 frankov. Tu je preprosta, včasih borna oprema, toda trde mišice, srce na pravem mestu in resnična ljubezen do narave. In še dalje: Ne hodite torej v Slovenijo iskat tisto, česar ni: velike vzpenjače, oštevilčene proge, nočna in dnevna zabavišča. V tej deželi pa morete odkriti nenavaden smuški svet, vrniti se k viru športa, ki ga je uspeh drugod že speljal na stranpoti. Slovenske gore vam bodo posredovale silne vtise v samoti in miru, ki ju nikakor ne bo motilo plemenito gorsko ljudstvo, katerega še nista pokvarila denar in uspeh. Tukaj boste našli športne užitke pridržane tistim, ki jim še bije v prsih pogumno srce in ki še imajo čvrste mišice, ne pa užitke, kakršne nudijo pri nas mehanski pripomočki.
V tem članku in enako dolgem o lepotah našega morja, ki ga je objavil naslednje leto, je pisatelj pač pokazal svoj pozitivni odnos do naše domovine.
Pisec petkovega članka je nadalje obstrmel ob tem, češ kako pisatelj pri priči in brez premišljevanja pojasni značaj in dušo slovenskega planinca. Res ne vem, na katerem mestu naj bi Saint-Loup ta značaj in dušo pojasnjeval, saj se omeji le na pripombo, da se mu je na planiški skakalnici zazdelo, da je prodrl v duh slovenskih planincev. Mimogrede: ali tov. Milan Šega ob tej priliki ni opazil, da Bloudkovi planiški skakalnici še nihče ni zapel tolike hvalnice kot prav ta nesrečni Saint Loup? Pravi namreč takole: »Videl sem egipčanske piramide, Perzepolis, Rodov kolos, Partenon, Empire State Building in še dokaj prič naših velikih civilizacij. Ob nobeni pa nisem imel občutka popolnejše dovršenosti kakor ob veliki planiški skakalnici.« Pisatelj je opazoval našega človeka predvsem na Gorenjskem. Dobil je občutek, da je težak, zaprt in molčeč. Da Slovenci nismo veseljaki, je stara stvar. Preveč nam še tiči v kosteh tisočletna težka zgodovina, da bi mogli v teh nekaj letih svobode že spremeniti svojo nrav. Ali je to tudi napak?
Ni mi všeč posmehljivi način, kako opravi pisec petkovega članka s temi nenavadnimi prigodami v stenah. Kdor ne hodi v hribe, kdor še ni nikdar pestoval smrti v gorah, ne more razumeti in občutiti boja človeka z goro na življenje in smrt. Priznanega pisatelja, ki pravkar piše svojo štirinajsto knjigo in čigar dela so prevedena v vse glavne svetovne jezike, celo v japonščino, bo nedvomno zanimalo vedeti, da je med drugim napisal domala detektivko…
H koncu še tole. Storija o Pogačnikovi nesreči je res bila napisana ob priliki prevoda omenjene knjige v slovenščino, ne pa izključno za slovenskega bralca. Izšla bo namreč v prihodnji, to je četrti francoski izdaji knjige »Gora ni hotela«. Spričo dejstva, da je od vseh najbolj neverjetna, a najbolje dokumentirana in ker se o našem gorskem svetu tako malo piše zunaj naših meja, morebitį to le ni tako zgrešena stvar.
Ker nameravamo o Saint-Loupovi knjigi še pisati, se ob prispevku tov. Avčinove omejujemo samo na sledečo pripombo: Založba bi morala vplivati na pisatelja, da korigira ali opusti svoje izjave o Sloveniji, Če pa se že ni mogla z njim o tem smislu dogovoriti in jih je objavila, je najmanj, kar ob njih lahko zahtevamo, da bi jim morala dodati vsaj svoje uvodno pojasnilo.
