Borut Bergant
Tržiški tekstilec, april 1980
Pripet s prižemo, ki mi omogoča samovarovanje se počasi korak za korakom vzpenjam po ledeni stezi zahodne rame. V krošnji poleg osebne alpinistične opreme tovorim še višinski šotor, ki me tišči k tlom in nagaja v ravnotežju. Tretja skupina smo, ki je odšla v steno z namenom, da postavi tabor dve in moramo doseči skalno ostrogo, kjer naj bi bilo vsaj malo ravnega prostora za šotore. Tudi tokrat smo se ušteli, ko smo mislili, da bomo že v prvem zamahu zmogli 1200 metrov stene.
Gledana iz tabora ena niti ni dajala videza take višine. Morda zato, ker pogled tako neusmiljeno prosto zdrsne po njej navzdol, ker se ne more ustaviti na nobeni pametni polički. Občutno počasi se vzpenjamo. Prijatelj je nekoč rekel, da hodimo tako počasi, da že sploh več ne hodimo. V levici držim prižemo, v desnici, ki oklepa vrv nekoliko nižje pa v zanki prosto visi cepin. Rabil ga bom šele višje gori, ko se bodo nehale stalne vrvi. Nerodna prečnica proti desni nas pripelje do poševne skalne police. Tu malo predahnemo. Osemdeset metrov nad nami prekinja snežno strmino po vsej širini navpična skalna bariera. Do tam pa je v pravem pomenu besede en sam goli led. In ta dva raztežaja je treba preplezati, ne da bi enkrat samkrat pošteno predahnil. Konice derez gredo v led le kak milimeter in na njih pač ni počitka. Ko sem na vrhu, mislim, da mi bo ušlo srce. Pa ni časa za počitek, danes moramo priti do mesta, kjer naj bi stal drugi višinski tabor. Skalni ostanek je smrt za konice derez, toda sneti si jih ne moremo, ker je sem pa tja na ploščah še vedno led. Še par sto metrov snežene strmine premagamo, da pridemo do konca vrvi. Navzgor vodi precej strmo snežišče. Pripravimo vrvi, da jih bomo napeljali, iz nahrbtnika pa mora tudi ostala plezalska oprema. Čeprav smo že zelo utrujeni, nas vseeno mika kako bo zgoraj v terenu, kamor še ni stopila človeška noga.
Plezamo ob robu stene in vanjo zabijamo kline. Menjajoč se v vodstvu razvijamo vedno nove stometrske kolute vrvi. Kako majhen del stene Everesta je etapa od enke do dvojke, pa še ta nima konca. Ob štirih popoldne končno priplezamo do mesta za tabor dve. Iz doline se nismo ušteli. Tu na tem mestu se bo dalo kar dobro skopati police za šotore, še celo v zavetju malo proč od glavnega grebena se jih bo dalo postaviti. To pa že ni več naša naloga. Utrujeni sestopamo po vrveh v tabor ena naslednji dan pa še v bazo. Na delu pa so že naslednje skupine, ki bodo postavile tabor dve in plezale naprej proti zahodni ravni.
Kot veriga smo, ki se nenehno vzpenja in spušča gor in dol po gori. In mi ljudje na tej naj višji gori na svetu smo pač samo členi te verige. Povratek v bazo je zmeraj prijeten.
Okoli tebe so prijatelji, ki te sprašujejo, kako je kaj na gori, koliko časa mislim, da bo še potrebno do vrha in sploh jih zanima vse od tam gor. Potem kar takole sredi pogovora, kot da bi te niti preveč zanimalo vprašaš za pošto od doma. Ko jo dobiš, nekaj časa še vzdržiš v družbi, potem pa te »potegne na svoje«. Spraviš se v svoj šotor in za začetek vsaj trikrat prebereš pismo. Da se imajo dobro doma, pa da mali dve rasteta, da je veselje, da jesta že po žlički, pa da bi ju moral videti, to so težki trenutki, ko si skoraj 10000 km proč od doma. Ko sem se o tem enkrat pogovarjal s prijateljem Ivčem Kotnikom mi je dejal, da so to zanj tudi zelo težki trenutki. Na Everestu 79 smo imeli nekateri celo to srečo, da so se nekateri kot po telefonu direktno pogovarjali s svojimi domačimi. Ivč je rekel, da tega ne bi zmogel, ko bi ga poklical štiriletni sin bi se zajokal in ne bi mogel spraviti ničesar iz sebe. Vendar to niso dobre misli na odpravi kajti, ko sem enkrat na gori, takrat hočem in moram biti prost, takrat mi nobena misel ne sme zadrževati korak, takrat sva z goro sama.
Prijetno naključje naju je z Ivčem združilo v navezo in udobno sloniva na blazinah v šotorčku tabora dve 6800 metrov visoko. Prejšnji dan sva se povzpela do enke, tam v votlini prenočila, danes pa sva se povzpela sem gor.
Veliko lažje je šlo kot prvikrat. Počasi se aklimatiziramo. Popila sva že borovničev čaj, pojedla juho in se odlično počutiva. Iv č iz žepa v nahrbtniku vzame orglice in po šotoru zazveni domača pesem. Pritegnem mu s pesmijo. Toliko časa si igrava in pojeva, da nama čisto zmanjka sape. Dobro nama je, pripravljava si večerjo. Na pokrovu od posode narežem šunko in vse skupaj spečem nad plinom. Odlično nama tekne, za slaščico zmaževa še konzervo ananasovega kompota in zalijeva s čajem. Dober apetit imava, to in pa zdrav spanec pa sta prva pogoja, da boš na gori lahko hodil in da si se že navadil na višino. In midva spiva celo noč kot ubita.
Zbudi naju butanje v šotor. Zunaj piha orkanski veter. Veliko samopremagovanja je potrebno, da se spraviva na greben. V roko, s katero držim prižemo se mi takoj zanohta, v drugo pa kako minuto kasneje. Nič me ne bolijo. Strah me je, saj dobro vem, kaj pomeni, če ne čutiš prstov. Divje tolčem z njima, tako dolgo da me presune bolečina, da spet čutim prste. Zdaj se spet lahko vzpenjam. Priplezava na greben zahodne rame od koder prvič ugledava vršno piramido Everesta in njegovo severozahodno steno, kjer bomo po njenem desnem grebenu poskušali preplezati novo smer. Strmina sama sicer ni bila tako huda, toda padala je v eni sami zbrušeni naklonini 3000 metrov globoko na ledenik A. Rangbuk. In vse skalne plasti v njej so kot strešniki obrnjene navzdol in vsaka razčlemba zaprhana s snegom in zalita z ledom. Piramida je izgledala kot novoletna jelka, poprhana s pršičem, ki ga je mrzli »Tibetanec« raznašal kot veliko zastavo čez vrh Everesta. Moj bog, ta gora nima nobene človeške poteze, nobene elegance, nobenega usmiljenja. Del vesolja je.« Veter pa kar tuli s preko 120 km na uro in s težavo priplezava do šotorčka v taboru 3, tik pod zahodno ramo 7400 metrov visoko. Tako naju zebe, da kar planeva vanj.
Z Ivčem je hudo, toži da nog sploh ne čuti. Hitro mu sezujem čevlje in nogavice. Noge ima čisto bele. Masiram jih, tepem mu jih toliko časa da zatuli od bolečin in da kri spet zakroži po nogah. Zelo mi je hvaležen. Kuhava si kosilo in večerjo obenem in se pripravljava za noč. Prvič bova spala tako visoko. Jutri bova spet napenjala nove metre vrvi v grebenu, spet bova osvajala nove metre nekoristnega sveta, kakor je nekoč dejal Lionel Terray, najslavnejši alpinist iz dobe pristopov na prve osemtisočake.
