Železar, 8. maj 1980
Pet velikih »J«, izrednih ljubiteljev našega planinskega sveta: Jakob Aljaž, dr. Josip Tičar, Josip Abram, Josip Lavtižar in Jože Dolinar, so si bili veliki prijatelji, toda vedno v sporu, ko je bilo treba zagovarjati in z izbranimi besedami hvale slaviti lepoto in veličino Triglava, treh triglavskih dolin, Pišnice, Krnice, Vršiča in Škrlatne, Razorane in Prisojne gore ali Planice ali Jalove Gore ali trentarskih gora. Domači in tudi tuji najboljši poznavalci naših ponosnih skalnih vršičev so se zedinili in dali prav Josipu Lavtižarju in Josipu Dolinarju, ki skupaj z dr. Henrikom Tumom, dr. Juliusom Kugyjem in številnimi odličnimi češkimi in drugimi svetovno znanimi ljubitelji in obiskovalci naših gora z izbranimi presežniki niso mogli prehvaliti sten, robov in nebotičnih ter fantastično izoblikovanih gora Planice in zajezerskih gora, katere so opevali in upodabljali domači in svetovno znani pisatelji, pesniki in slikarji — krajinarji z Josipom Westrom, I. C. Oblakom, Markom Pernhartom, Josipom Germom in številnimi drugimi na čelu, ki so umeli uporabljati besedo, pero in čopič za prikaz česa lepega, veličastnega in popolnega, kar je ustvarila narava.
Vsi brez izjeme so slavili in hvalili Logarsko dolino, ponosne skalne vršce nad Jezerskim, prehvaliti niso zmogli enkratnega Martuljka, treh triglavskih dolin in Trente. Beseda pa je ob velikem začudenju onemela, ko je bilo treba dati priznanje skalnim zidovom nad Planico, kjer se vrstijo prepadi in previsi nazobčanih grebenov od Mojstrovk preko Travnika in Šit do kristala naših gora — Jalovca. Nad belopeškimi ali klanškimi jezeri navdušuje prepadni skalni zid Mangarta, ki vzbuja spoštovanje tudi pri najbolj razvajenih in zahtevnih poznavalcih naravnih lepot in čudes.
To enkratno lepoto in veličino so prihajali občudovat svetovni popotniki. Pred več kot dvesto leti se tej veličini ni mogel načuditi prvi odkrivalec in naskakovalec Triglava Balthasar Hacquet in za njim ustanovitelj ljubljanskega muzeja grof Franc Höchenwart in kustos ljubljanskega muzeja, prvi samohodec v Triglavu in odkritelj čudovite triglavske doline Vrat, Henrik Freyer. Vsa ta veličina in lepota je bila lastnina preprostih, toda velikih in iskrenih občudovalcev teh skalnih vršcev, kožarjev in ovčarjev ter lovcev iz Rateč.
Čeprav se Bohinjci štejejo za naše prve planince, čeprav so znali trentarski gorski vodniki plezati kot nihče pred in za njimi, čeprav so dolinski oglarji in pastirji skupaj z lovci srhljivo krotili vse stene in robe v dolini Vrat, v Martuljku in Krnici, se rateški gorski vodniki lahko ponašajo, da so preko sten Jalovca in Mangarta vodili v najzgodnejši dobi številne svetovno znane gornike z dr. Henrikom Tumom, dr. Juliusom Kugyjem, Dvorskim, Čermakom in drugimi na čelu, ki so imena teh gora ponesli daleč preko meja Planice in Mangarta v širni svet. Pastirji, drvarji, gozdarji, oglarji, divji in zapriseženi lovci so dobro poznali vse poti in stečine, ki so vodile skozi ozebnike, žlebe in robe na Ponce, Travnik, Šite, Jalovec in Mangart. Sledili so tisočem in tisočem ovcam, ki so se pasle nad Lopami pod Pečmi in so se sprehajale po Gamsovih rižah ali po grebenih Struga Vevnice, v koncu Špice ali Kotove špice. Domačini so poznali prehode preko Velikega in Malega kota v Veliko Dnino ali pa po Velikih prodih in prek Zagač v Koritnico. Pred 150 leti so sledili v rateških gorah zadnje medvede, ki so prihlačali iz Krnice skozi Pišnico in se povzpeli prek Ovčje strani pod Poncami prek Vratic do Kebrove glave na zajezerski strani.
Prebivalci Rateč (razstečje) nikakor niso bili le kmetje, kožarji, ovčarji in lovci, bili so tudi srčni, zvesti in pogumni gorski vodniki, ki so pisali in ustvarjali planinsko zgodovino pod Jalovcem, Mangartom in Poncami (poldnicami). Ajsnarja, Pintgacha, Bacona, Cuznerja in mnoge druge zasledimo iz Rateč med našimi prvimi gorskimi vodniki, katere so vsi »gospodje« klienti odlično ocenili. Med najboljšimi pa so bili sprednji in zadnji Kurirji, Andrej in Jože Tof, ki so jih pozneje odlično nasledili Janez Kavalar – Babnjak, Maks Juvan, Joža Petrič-Mlinov, Janez Kerstein, Andrej Rožič in drugi, ki v gorski reševalni službi še danes plezajo in rešujejo po stenah Planice in Mangarta ponesrečene turiste, izletnike, planince, smučarje in plezalce. Prepadne in prevesne kopne in zasnežene stene Mojstrovk, Travnika, Šit, Jalovca in Mangarta so v zadnjih letih postale telovadnica naših vrhunskih plezalcev in ekstremnih alpinistov, ki se v teh stenah vadijo za vrhunske dosežke v svetovnem alpinizmu. Prvi rateški ovčarji, kožarji, pastirji in lovci so v Ratečah globoko orali planinsko, plezalno-alpinistično ledino že pred dvesto in več leti in sejali plodno seme, ki bogato rodi odlične planince, plezalce, alpiniste in se prav posebej nesebične, požrtvovalne in sposobne gorske reševalce, ki so Planici in Mangartu danes še kako nujno potrebni.
Uroš Župančič
