Borut Bergant
Tržiški tekstilec, junij 1980
Zahodna rama bi bila s svojo višino 7200 m čisto spodobna gora, če ne bi nad njo stal Everest. Z nje se proti črni vršni gmoti (Everestova 1400 m visoka vršna piramida) v položnih valovih počasi dviga dva in pol kilometra dolgo sleme. V teh višinah je življenje težko. Energija v telesu le slabo izgoreva, več jo je potrebno za ohranitev toplote in življenja, kot za delo. Na tem grebenu le redkokdaj ni bilo vetra. Vetrovi so tam gor trgali cele kose klož in jih metali v zrak. V tistih redkih dnevih, ko ni bilo vetra, je bilo vroče. Zrak je bil mrzel, tako da so noge ledenele v plitvih stopinjah, toda sonce pritiska skoraj navpično z neba in neusmiljeno žge. Telo se le težko privaja takim spremembam.
Od tabora tri so se nam na grebenih kazala le prednja pobočja in vrhovi grbin, ne pa spusti in sedla. Obrati pa smo morali prav vse in bili vedno znova presenečeni nad razdaljo. In čeprav pot tehnično tukaj ni bila tako zahtevna, smo jo vseeno morali zavarovati z vrvjo, kajti še vedno je bilo preveč strmo, da bi se pri padcu s težkim nahrbtnikom zlahka ustavil. Ta greben je bil pravi požiralec vrvi in koluti so eden za drugim izginjali na njem. Tudi midva z Ivčem sva napela štiristo metrov vrvi kljub obupnemu vetru in se prezebla v dveh dneh sestopa spustila nazaj v bazo. Danes pa smo zopet tukaj na grebenu. Močna ekipa smo, poleg mene še Grošelj, Kotnik, Manfreda in Matijevec. Kar kosamo se v grebenu, ki ga noče biti konec. Zgodaj popoldan dosežemo tabor štiri 7520 metrov visoko. Šotori so že postavljeni, to je delo prejšnjih skupin, ki pa so imele slabo srečo. Več kot da so postavili šotore in napeli sto metrov vrvi v vršno piramido, jim ni uspelo, kajti oviral jih je obupen veter.
Z Marjonom, s katerim sva se zbasala v šotor, optimistično gledava v jutrišnji dan. Lahko jeva in to je dobro znamenje. Počasi se pripravljava na noč. Tukaj v taboru štiri bodo naše najvišje noči, ki jih bomo še prebili brez kisika. Zbaševa se v tople puhaste vreče, niti ene stvari ne slečeva.
Počasi se noči in tuljenje vetra okoli šotorov naznanja, da bo težka noč. Dolgo v noč se pogovarjava, pa še besede nočejo hitro z jezika. Eden drugega sprašujeva za uro in misliva, da vedno mine ura, pa se kazalec premakne le za pet, deset minut. Podoba je, da tukaj gori niti čas ne more več živeti. Ne moreva zaspati, še tisti blažene trenutke, ko se ti zazdi, da bi lahko zaspal ti vzame veter, da šotori zaropotajo, kot bi brzovlak vozil po progi brez tračnic. Ne pojenja celo noč in tako se zjutraj neprespani in zbiti, kot bi plezali ne pa »spali« le počasi vlečemo iz šotorov. V piramido se zajeda strmo snežišče, ki se višje gori končuje v zajedah in kaminih, ki vodijo na sam greben. Tam je naša pot. S težavo se vzpenjamo po snegu. Nekaj časa nas še vodijo vrvi. pa jih je kmalu konec. Z Marjonom sva nekoliko spredaj in takoj začneva napenjati vrvi. Plezarija ni težka, pripelje pa pod navpičen kamin, ki se kaže kot trd oreh. Zabijem tri dobre kline in varujem Marjona, ki je zaplezal vanj. Brez nahrbtnika gre, tako bo šlo verjetno lažje. Pa se še vedno namuči, da se potegne ven na greben. Pritrdi vrvi in že mu sledim. Kamin je ozek. nagaja mi nahrbtnik in tako lovim sapo ter se le s težavo prebijem na greben. Tam je raven prostorček. Kar sesedem se in nekaj časa tudi besede ne spravim iz sebe. Četrta težavnostna stopnja je na Everestu pač samo tako težka kot doma v Storžiču.
Navzdol nagnjene plati in zajede nam nudijo dovolj dobre oprimke in stope, da lepo napredujemo. Najdemo izredno lep prehod med previsi, ki nas pelje na snežišče. Prvič se nam odpre pogled čez severno Everestovo sedlo na Tibet. Položni granitni bloki so posejani naokoli, sonce pripeka in celo veter je pojenjal. Tako domače je vse skupaj, pa vendar je drugače. Na Everestu sem, na 8000 metrov, sedimo na nahrbtnikih in zremo nezemske prizore. Tibet je kar topel, rdečkaste barve in pogled nanj nas greje. Še sto metrov vrvi napnemo, potem se obrnemo, ura je štiri in kar pohiteti bomo morali, če hočemo do mraka priti do šotorov tabora štiri.
Pogled navzgor proti vrhu Everesta, ki je zaradi tako redkega zraka na dotiku roke, pa vendar še tako daleč obeta še težko delo. Kar težko sestopam in ne vem. če bom imel priložnost sploh še priti sem gor, če ne bo medtem že drugim navezam uspelo priti na vrh in podelati na gori kar je na gori treba.
O tem se z Marjonom pogovarjava kasneje tudi v prijetnem zavetju šotorčka 7520 metrov visoko. Tako sva utrujena, da se nama tudi jesti ne da.
Sestop po skoraj vodoravnem grebenu je naslednji dan prava muka. Šele. ko pod taborom tri hitreje zgubljamo višino in tudi lažje hodimo se zavem, da smo ušli iz cone smrti. Tam gori 7500 metrov visoko ni življenja za živa bitja. Tja gor gremo samo še enkrat, na vrh. tam gori ni za nas.
Kako grdo sem se zmotil. Medtem ko smo počivali v bazi so se tri skupine kakršna je naša, zvrstile na gori, pa nobena ni prišla niti približno tako daleč kot mi, kaj šele da bi nadaljevala. Pobiti se vračajo s hriba, mnogi od njih z besedami »nikoli več«. Mi pa smo optimisti, spet se dobro počutimo in spet gremo v breg. Ali bo tokrat zadnjic. Everest je obup. Na Kangbačnu se je četrti vzpon končal z vrhom, na peti najvišji gori Makaluju so bili na vrhu pri petem vzponu, mi gremo sedaj enajstič na goro. Ali ho dovolj? Že na začetku ne gre tako kot je treba. V enki Marjona nekaj zvije, izgleda da je pojedel kaj pokvarjenega. Leži v šotoru in pravi, da bo umrl. Tudi Grošelj ima nekaj, ne vem kaj. Tako ostanemo le še trije, Vanjo, Ivč in jaz, brez šerp in s prekleto lepim imenom. Zadnja skupina, ki tokrat še ne bo mogla na vrh. Naša naloga je napeti vrvi do tabora pet, ki naj bi stal čim višje je mogoče. Zaradi izpada več plezalcev, se je namreč strokovni štab odločil, da tabora šest ne bo.
V treh dnevih priplezamo do tabora štiri, do zadnjih šotorov. Imenitno se počutim, popolnoma sem aklimatiziran in ko tudi v štirici spim kolikor toliko dobro vem, da je dobro. Toda koliko časa bo še tako. Ali ne bo enkrat pošla vsa moč, vsa energija, ki sem si jo nabiral v dolgih mesecih najhujših kondicijskih treningov pred odpravo.
Spet smo 8000 metrov visoko in napenjamo vrvi po grebenu in v snežišče tik pod Rumenim pasom, kjer naj bi stalo zadnje taborišče, pravzaprav samo šotorček, zavetje pred zadnjim naskokom. Višina je okoli 8200 metrov. Spet moramo nazaj, prav res nobenih možnosti nimamo, da bi šli na vrh. Ni šotora, ni kisikovih bomb in ni dehidrirane hrane, ki jo je treba zaužiti pred vzponom. Edina skupina bomo, ki bo šla trikrat preko 8000 metrov, če bom seveda tretjič sploh lahko še šel. Spet sestopamo v štirico. Tam so že Marjon, Grošelj in šerpe. Nesli jima bodo kisik na petico in omogočili prvi poskus priti na vrh. Spiva skupaj z Marjonom. Ta se ponoči ustraši, da ni le premalo oblečen za vrh in me prosi za moje angora spodnje perilo. Seveda mu ga dam. Toda, ko se na višini popolnoma slečem in spet napravim mislim, da bom umrl. Že tako ni v majhnem šotoru nobenega prostora, kaj šele to oblačenje. To je bilo prvič in zadnjič, da sem take stvari počenjal tako visoko, kajti po domače povedano »sral« tam gori ni nobeden, ker ni imel kaj.
Spet sestopamo v dolino, spet se vračamo v življenje. Navezam, ki se vzpenjajo proti vrhu iz vsega srca želimo, da bi uspele, da končno pridemo na vrh. V enki se odločimo, da v dolino sestopili ne bomo in da bomo kar od tukaj odšli po odmoru nazaj na goro. Pred nami so sedaj na hribu štiri skupine in ni vrag, da vsaj eni pred nami ne bi uspelo priti na vrh. Po večerji se zbašemo v prijetno zavetje ledene luknje. Sami smo, prej se nas je tudi po deset naenkrat gnetlo v njej. Gora nas je surovo razredčila. Mi trije pa smo bolj kot kdajkoli odločeni, da gremo še enkrat na Everest, na vrh. Z mislimi nanj utonem v krepilen sen.
