Elbrus je ena tistih gora, ki se v kolektivni domišljiji pojavlja kot mogočen, a širše dosegljiv vrh. Leži v zahodnem Kavkazu, na meji med Evropo in Azijo, in s svojima dvema vrhovoma – zahodnim, visokim 5642 metrov, ter vzhodnim, visokim 5621 metrov – (zaenkrat še) velja za najvišjo goro Evrope. Njena geografska podoba je posebna: Elbrus ni strma alpska piramida, temveč masiven, širok vulkanski stožec, ki se dviga nad Kavkaško verigo kot samostojen, snežen kolos. Prav ta navidezna »prijaznost« oblike je (večkrat) razlog, da se mnogi vzponov lotevajo z občutkom, da gre za lahko goro. A Elbrus je vse prej kot to. O tem bi lahko več povedal, če bi bil še živ, Miha Valič. Na goro ga je nekoč spremljala njegova psička, zlata prinašalka in reševalka Uka, zvesta spremljevalka, ki je morala ostati doma le, če je šel Miha plezat.
Pobočja Elbrusa so razvlečena, izpostavljena in meteorološko nepredvidljiva. Sedlo med obema vrhovoma, pri približno 5300 metrih, je znano kot ena najnevarnejših točk Kavkaza: ko se vreme »zapre«, izginejo vse orientacijske točke, teren postane enakomerno bel, veter pa doseže orkanske sunke. Prav tam se vsako leto zgodi največ nesreč (smrti). Elbrus je gora, ki zahteva izkušnje, vodnika, jasne odločitve in sposobnost, da se človek pravočasno obrne. Kdor tega ne razume, se hitro znajde v položaju, iz katerega ni več izhoda.
A Elbrus ima tudi drugo, povsem drugačno zgodbo: je ena najpomembnejših svetovnih aren za hitrostne vzpone. Zaradi svoje višine, dolgega dostopa in razmeroma enakomernih pobočij je postal poligon za skyrunning, ekstremne solo vzpone in prečenja, ki potekajo z različnih izhodišč, po različnih smereh in v različnih kombinacijah. Tekmovalci se na goro podajajo z juga, z severa, prek sedla, prek obeh vrhov, včasih pa povežejo vse skupaj v en sam, neprekinjen prehod.
Med najnovejšimi dosežki izstopa podvig Vitalija Škela, ki je 22. avgusta opravil samostojen hitrostni prehod čez celoten masiv. Začel je na planini Azau na 2370 metrih, se povzpel prek postaj Kurguzor, Mir in Gara-Baši do Priuta 11, nato do skal Pastuhova in naprej na sedlo. Od tam je najprej stopil na Zahodni Elbrus, se vrnil na sedlo, prečil na Vzhodni Elbrus in se po severnem pobočju spustil vse do Džili-Suja, znova na 2370 metrih. Ta t. i. alpinistični križ, dolg 30,3 kilometra z višinskim prirastkom 3544 metrov, je opravil v izjemnih 7 urah, 00 minutah in 20 sekundah.
Elbrus je tako gora dveh obrazov: gora, ki zahteva spoštovanje, znanje in previdnost, ter gora, ki privlači najboljše z vsega sveta, ki v njenem masivu iščejo mejo svojih sposobnosti. Prav ta dvojnost – med navidezno dostopnostjo in brutalno nepredvidljivostjo – je tisto, kar Elbrus dela tako fascinanten in hkrati tako nevaren.
Foto: Artur Čagov
Kako se razmeroma izkušeni planinci ujamejo v past, čeprav so napovedi oblačne
»Psihologija« (pojasnitev) hribovskih nesreč je precej komplicirana zadeva, če ne gre za padec (zdrs, kot mu rečejo). Pri posameznih gorskih nesrečah je v navadi, da se iz spoštovanja ne razpravlja o vzrokih, smislih. Če pa gre za večje število žrtev, je zadeva precej drugačna. Zahteva precej več pojasnil, kar pa je zaradi večjega števila vpletenih in pogosto nedorečenih položajev vodij skupine še težje.
Tragedija, ki se je konec julija (25. 26. in 27. 2026) odvi(ja)la na Elbrusu je znova pokazala, kako hitro se lahko razmeroma izkušeni planinci znajdejo v položaju, iz katerega ni več izhoda. V skupini iz Bosne in Hercegovine, ki je obtičala na sedlu pri 5100 metrih, so bili ljudje z izkušnjami, med njimi gorska reševalka in zdravnica. Vremenske napovedi so bile jasne, opozorila pravočasna, teren pa tehnično nezahteven. Kljub temu se je skupina znašla v smrtonosni pasti, iz katere sta se rešila le dva.
Rusko (gorniško) poročilo o nesrečirazkrije več ključnih elementov, ki skupaj delno pojasnijo, kako se takšne tragedije sploh zgodijo. Skupina je vzpon opravljala brez vodnika. To je na Elbrusu (lahko) odločilna okoliščina. Sedlo med obema vrhovoma je meteorološko izjemno nevarno območje, kjer se v trenutku lahko zgodi popoln preobrat: vidljivost pade na nič, veter doseže orkanske sunke, teren izgubi vse kontraste in postane enakomerno bel ali pa se nenadoma stemni. Ko se vreme zapre, se človek znajde v prostoru, ki ga ne zna več brati. Brez vodnika, ki bi imel v tem primeru zahtevno nalogo in bi moral prepričati svoje kliente v smer sestopa, se skupina hitro znajde v psihološkem krču. Gibanje v neznano se zdi bolj nevarno kot čakanje na mestu.
Eden od slovenskih (komercialnih) ponudnikov vzponov na Elbrus pravi, da (naj) skupino vsekakor vodi gorski vodnik. Sami zaradi vojne oz. sankcij že nekaj časa ne vodijo tja (kot tudi nasploh v Rusijo). Pred tem so pa redno več let vodili tja. Ponudnik je upravičeno presenečen, zakaj skupina ni začela sestopati. Vsakih sto metrov spusta bi pomenilo boljše razmere, manj vetra, več kisika, več možnosti za orientacijo. Ruski reševalci so opisali razmere, v katerih se je skupina znašla: ničelna vidljivost, široka vetrna cona, izguba orientacije, mraz, ki zmanjšuje koordinacijo, in začetni znaki hipotermije. V takem okolju se odločitve sesujejo. Ljudje se usedejo, ker je gibanje v neznano strašnejše od čakanja. Eden od članov je sam sestopil nižje in preživel. Ostali so ostali na sedlu, kjer so jih kasneje našli.
To se zgodi tudi izkušenim. Izkušnje z domačih gora ne pomagajo več, ko se človek znajde v coni nad 5000 metri. Hipoksija upočasni miselne procese, mraz zmanjšuje koordinacijo, veter ruši ravnotežje, psihološki stres pa paralizira skupino. Gorska reševalka, zdravnica, izkušeni planinci — vsi so lahko odlični v Alpah, a Elbrus je druga liga. Ko se vreme zapre, se človek znajde v okolju, kjer se izkušnje iz nižjih gora preprosto ne prenesejo.
19. julija 2026 sta se na vzhodnem pobočju Elbrusa med sestopom ponesrečila oče in njegov 11‑letni sin. Deček je umrl na kraju nesreče, oče pa je utrpel hude poškodbe.
Po dostopnih podatkih sta vzpon opravila po smeri, ki vodi skozi Irik in Irikčat. Med spustom naj bi počila varovalna vrv, zaradi česar sta oba padla po strmem pobočju. Kljub številnim poškodbam je oče uspel sporočiti svoje koordinate reševalcem, …
Naslednji dan se je pokazalo, kako neizprosna je bila vremenska sprememba. Komaj so se reševalci spopadli s tragedijo, bosanske skupine je 26. julija prišel nov klic na pomoč: druga skupina je obtičala na istem območju le nekaj sto metrov stran, pri koči Red Fox na 5300 metrih. Razmere so bile enake — veter, ničelna vidljivost, snežni metež. Ko so reševalci prišli do njih, so našli enega udeleženca mrtvega, drugega pa komaj živega. Zaradi vetra in snega telesa niso mogli takoj evakuirati.
Svojo vlogo ima tudi psihologija vztrajanja. Vzpon na Elbrus je za večino udeležencev finančno velik zalogaj, skoraj življenjski projekt (sedem vrhov), priložnost, ki je ne bo več. Ko se vreme poslabša, se pojavi klasičen vzorec: »Saj bo bolje,« »Saj smo že skoraj tam,« »Ne moremo se obrniti, ko smo toliko vložili.« To je psihološka past, ki jo poznajo vsi gorski vodniki. Vztrajanje postane iracionalno, a čustveno razumljivo. Na Elbrusu je to pogosto usodno.
Naslednji dan se je pokazalo, kako neizprosna je bila vremenska sprememba. Komaj so se reševalci spopadli s tragedijo bosanske skupine, je 26. julija prišel nov klic na pomoč: druga skupina je obtičala na istem območju, le nekaj sto metrov višje, pri koči Red Fox na 5300 metrih. Razmere so bile enake — »bur(j)a«, ničelna vidljivost, snežni metež. Ko so reševalci prišli do njih, so našli enega udeleženca mrtvega, drugega pa komaj živega. Zaradi vetra in snega telesa niso mogli takoj evakuirati.
Ta drugi dogodek ni bil ločena nesreča, temveč nadaljevanje istega vremenskega preobrata, ki je v dveh dneh zahteval šest življenj. Pokazal je, da ni šlo za osamljen primer slabe presoje ene skupine, temveč za širši vzorec: ljudje so bili na gori kljub jasnim napovedim kljub opozorilom, kljub temu da je bilo že dan prej očitno, da se razmere spreminjajo v nekaj, kar presega človeško moč.
K večanju tragedije prispeva tudi način poročanja. Mediji običajno v prvih poročilih povzamejo osnovne informacije: število žrtev, potek reševanja, splošne razmere (, tokrat tudi: »usoda mačke še ni znana«). Ne vejo, kaj reševalci in policisti sprašujejo preživele(ga), kaj ta pove, ne analizirajo odločanja, ne razčlenijo, zakaj se je skupina ustavila, kdo je vodil ali je bilo nesoglasje, ali je kdo predlagal sestop. Bralec zato ne pogreša odgovorov, ker mu nihče ne pokaže, da obstajajo. Rusko poročilo je tokrat jasno: skupina je bila brez vodnika, vreme se je poslabšalo nenadno, skupina je obstala, eden je sestopil, ostali so umrli. Ključna napaka je bila sprejeta dvakrat. Vzpon ob vprašljivi vremenski napovedi in odločitev, da ne sestopijo (takoj) ob nastopu poslabšanja.
Na Elbrusu je 23. septembra 2021 umrlo pet turistov iz komercialne skupine Elbrus guide. Skupina je kljub slabšanju vremena nadaljevala vzpon, na vrhu pa je udeleženki postalo slabo. Med poskusom spusta se je vreme nenadoma spremenilo v silovit snežni vihar z vetrom do 70 km/h, vidljivost je padla na pol metra, temperatura pa na –20 °C. Skupina se je med sestopom izgubila, prišlo je do padcev, poškodb in podhladitev. Reševanje je trajalo vso noč; 14 ljudi je preživelo, več jih je v bolnišnici.
Zoper organizatorje je sprožen kazenski postopek zaradi nudenja nevarnih storitev. Strokovnjaki opozarjajo, da je vzrok tragedije kombinacija komercializacije vzponov, pomanjkanja usposobljenih vodnikov in dejstva, da reševalci nimajo več pristojnosti za zaprtje gore ob napovedanem slabem vremenu in trajanju le tega. Pripoved in pričevalci …
Nova tragedija na Elbrusu ni bila naključje, temveč posledica znanih vzorcev. Visoka gora izniči izkušnje iz nižjih gora vreme se poslabša hitreje, kot si človek predstavlja, psihološki pritisk zmanjša racionalnost brez vodnika, ni jasnih odločitev v ničelni vidljivosti ni orientacije, hipoksija upočasni miselne procese, ljudje vztrajajo zaradi vložka, skupina pa se psihološko sesuje. To je mehanizem, ki se na Elbrusu ponavlja že desetletja — in ga je rusko poročilo tokrat razkrilo zelo jasno. Odgovor: zakaj ljudje plezajo na goro kljub vsakoletnemu dvomestnemu številu mrtvih na tej gori, je podoben tistemu, zakaj se peljemo vsak dan po cesti, ki je … Smisel življenja je pač, da se nekaj počne. Kaj in kako je prepuščeno posamezniku. Točne analize tragedij in širše razprave pa se ponavadi (po)kažejo le, če zadeva pride na sodišče. Spomin na preminule bo ostal le pri sorodnikih in tesnih znancih, svet pa že to uro išče novo dramo, …
PN
