Tri desetletja teka na Grintovec — moderna zgodovina, ki je postala izročilo prvotnega prebivalstva — Od 54 tekačev v megli leta 1996 do mednarodne klasike, ki je presegla meje Slovenije — Dolžina trase: 9,8 kilometra — Višinska razlika: 1.959 metrov vzpona
Ko je zadnjo septembrsko nedeljo leta 1996 iz Kamniške Bistrice proti vrhu Grintovca steklo 54 tekačev, nihče ni slutil, da bo zadeva postala tradicija, ki bo tri desetletja pozneje veljala za enega najtežjih in najbolj prepoznavnih gorskih tekov v Evropi. Tek na Grintovec je postal več kot športna preizkušnja — postal je zgodba o ljudeh, ki so na svoj način postavili hojo v gore, o lokalni skupnosti, ki je iz majhne ideje ustvarila dogodek svetovnega formata, in o gori, ki je s svojo strmino, lepoto in nepredvidljivostjo postala merilo mogočega.
1996: »rojstvo« ekstremnega teka
Prvi tek je bil organiziran pod okriljem AO Mengeš, z Dare Božičem kot gonilno silo. Vreme je bilo jesensko muhasto, vrh Grintovca zasnežen, megla gosta. A to ni ustavilo 54 pogumnih tekačev in pet tekačic.
Zmagal je Marjan Zupančič (1:29:45), ki je že pri spodnji postaji tovorne žičnice nakazal izjemno formo. Njegov srčni utrip 28/min pred startom je postal del tekaške folklore. Med ženskami je slavila Marija Trobec (1:51:24), čas, ki bi jo med moškimi uvrstil na 21. mesto.
Prireditev je bila skromna, a srčna: nosači opreme, oskrbniki na Kokrskem sedlu, gorski reševalci, lokalni sponzorji — in alpinisti, ki so verjeli, da lahko Kamniška Bistrica postane tekaški Chamonix.
1997–1998: Šalamunova era in prva vprašanja o mejah mogočega
Leta 1997 je zmagal Igor Šalamun (1:25:22), ki je začel obdobje dominacije. Leto pozneje je čas še izboljšal (1:24:03), medtem ko je Marička Trobec utrdila status kraljice Grintovca.
Tek je rasel: več udeležencev, več sponzorjev, več medijske pozornosti, več lokalne podpore.
Kamniška Bistrica je postajala prizorišče, kjer so se srečevali gorniki, tekači, domačini in radovedneži. Grintovec je postal gora, ki teče.
Gorski tek je novejša pogruntavščina obiskovanja gora, ki ima korenine v vsakdanji hoji prvotnih prebivalcev — v jutranjih odhodih iz hribov v dolino, v poti v šolo, v službo in popoldanski vrnitvi na domove, pozneje v treningih alpinistov. Iz teh naravnih, vsakodnevnih gibanj je sčasoma v športu nastalo tekmovanje, ki je preraslo v tradicijo in svetovni dogodek.
2001–2003: KGT Papež prevzame vajeti in tek postane mednaroden
Od leta 2001 tek organizira KGT Papež, kar je pomenilo prelomnico. Organizacija je postala profesionalnejša, prireditev večja, tek pa je začel privabljati tuje tekače.
Leta 2001 je Šalamuna presenetil Britanec John Taylor, ki je pokazal, da Grintovec zanima tudi tujino. Leta 2002 je Andrej Mesner postavil izjemen rekord (1:21:17), ki je veljal za mejnik mogočega.
Leta 2003 je Mesner znova zmagal, tek pa je dosegel rekordno udeležbo — 227 tekačev. V ženski konkurenci je Hrvatica Veronika Jurišić s časom 1:47 neuradno presegla dotedanji rekord.
Gorski tek velja za precej obremenilen šport. Jon je umrl leta 2009 za posledicami srčne odpovedi …
2004–2005: evropska elita in premik meja
Leta 2004 je tek postal pravi evropski spektakel. Na startu so bili: evropski prvak Marco Gaiardo, češki specialist Robert Krupička, avstrijski reprezentanti, najboljši Slovenci.
Gaiardo je zmagal v 1:18:21, kar je bil takrat osupljiv čas — skoraj tri minute hitrejši od Mesnerjevega rekorda. V ženski konkurenci je Ines Hižar tekla 1:39:19, kar je pomenilo zgodovinski premik.
Leta 2005 je tek postal del WMRA-EAA koledarja. Zmagala sta Anna Pichrtova (1:31:53) in Robert Krupička (1:19:07). Pichrtova je bila tako hitra, da je pred njo na vrh priteklo le devet moških.
Grintovec je postal evropski ekstrem, ki ga je želela preizkusiti svetovna elita.
2006: rekord
Rekord proge je leta 2006 dosegel Novozelandec Jonathan Wyatt, ki je na vrh pritekel v času 1:15:43, povprečna hitrost vzpenjanja je bila 0,43 m/s.
Kralji višin
Dokumentarni film o teku na Grintovec razkriva, kako se na strmih stezah Kamniških Alp srečata tek in gora. Prikaže zgodbo ljudi, ki s predanostjo, znanjem in spoštovanjem do narave vsako leto pripravijo gorski tek v Sloveniji. Od markacistov in organizatorjev do tekačev, ki se na Grintovec podajo kot na izziv, ritual in poklon gori. Film ujame delček tega, kar tek na Grintovec v resnici je — tradicijo, skupnost in srce, ki bije v Kamniški Bistrici. Simbolično bi si morda zaslužil dolžino 1:15:43 — čas Jonathana Wyatta, rekorderja iz leta 2006, ki je po zmagoslavju v dolino odšel peš, se ustavljal, pogovarjal, odgovarjal na vprašanja. »Tu je doma srce,« je dejal. In prav to je bistvo filma: Grintovec ni le gora, je prostor, kjer se srečata človekova vztrajnost in naravna veličina.
več zgodovine: https://gorski-teki.si/zgodovina-teka-na-grintovec-1/, Kamniški občan
2019: Zadnja uradna izvedba teka
28. julija 2019, jubilejni 20. gorski tek na Grintovec, težje vremenske razmere (močan dež in megla), cilj na Kokrskem sedlu.
