Risba: Copilot
Obujanje spomina, listanje po zapisih (ob štirideseti obletnici smrti – 26. julij 1986) Borisa Režka znova pokaže, da je nastopal kot ena najizrazitejših figur grintovškega sveta. Alpinist, pisatelj, publicist, filmski ustvarjalec — in predvsem človek, ki je znal prisluhniti goram in ljudem pod njimi. Režek je bil grintovški metuzalem: nekdo, ki je s svojim delom, plezanjem in pripovedmi za vedno ostal v pokrajini, ki jo je ljubil.
Njegove knjige Svet med Grintovci, Stene in grebeni, Železni križi, Cesta za mejo in Zabrisane stopinje niso le literarni zapisi, temveč dokument nekega časa, ko so bile gore še prostor brez (obremenilnega množičnega) turizma, dokaj pristnega življenja, prvih plezalnih sanj in trdega vsakdana. Režek je znal iz pogovorov s preprostimi ljudmi ustvariti zgodbe, ki so ohranile glas pokrajine, ki bi sicer utihnila (še prej).
Kot alpinist je bil pionir v Grintovcih. S soplezalcem Vinkom Modcem je dokaj sistematično preplezal vrsto prvenstvenih smeri in postavil temelje sodobnega plezanja v Kamniško‑Savinjskih Alpah. Kot pisec je ta svet ohranil v besedi; kot filmski ustvarjalec ga je ohranil v sliki.
Režek je bil samosvoj, včasih (dobesedno) neudoben, vedno pokončen. Zaradi svoje drže in časa v katerem je živel in ustvarjal je prišel v spore (še Barbko je zvlekel na sodišče), a prav ta nepopustljivost je bila del njegovega značaja — in del časa, ki ga je živel. Njegova misel, da »nihče ni lastnik gorskega sveta«, ostaja eno najmočnejših sporočil slovenskega alpinizma.
Danes, štiri desetletja pozneje, Režek ostaja kot duh nekega časa: čas pionirjev, prvih smeri, prvih zapisov, čas, ko so Grintovci dobili svoj glas. In ta glas je bil njegov.
Odbijajoče ostenje oživi
Eden izmed njegovih najlepših in najznačilnejših Režkovih zapisov: dolga, razvejana, ritmična pripoved, ki ni le opis ture, temveč portret gorskega sveta, nenezmotljivega človeka v njem in časa, ki je takrat že drsel v temino vojne, je planinskovetniška črtica; Južni greben Kokrske Kočne 2539 m.
Besedilo, ki so ga objavili z začetkom druge svetovne vojne, je več kot opis plezalne ture po južnem grebenu Kokrske Kočne. Je dokument časa, ko so se gore še razumele drugače: kot prostor samote, prvinskosti, notranjega iskanja in tihega pogovora med človekom in kamnom. Režek je eden redkih, ki je znal ta svet ujeti v besedo tako, da je postal trajen.
Njegov slog je prepoznaven: dolg, valovit, poln ritma, ki posnema hojo po grušču, dihanje v strmini, zadrževanje v megli. V pripetem besedilu se prepletajo tri ravni: pripoved o turi, polna drobnih opazk, humorja, zbadljivk med soplezalci, natančnih opisov prehodov, grap, rogljev in melišč; razmišljanje o gorah, o njihovem značaju, o potrebah po zavetiščih, o tem, kako se človek v njih spreminja, kako ga vreme preizkuša in kako ga svetloba nagradi; tiha slutnja časa, ki prihaja — nemir, ki ga prinaša vojna, in občutek, da je svet, ki ga opisuje, že na robu izginjanja.
Režek je pisal z občutkom za mikrokozmos gorskega sveta: za imena, ki jih pozna le domačin (Oslovski folc, Gadja griča, Čmaževka), za drobne zgodbe, ki jih nosijo poti (osel, ki se je zvrnil med gradnjo koče), za ljudi, ki so bili del teh krajev. Vse to v njegovem pisanju ni folklora, temveč živa snov, ki daje goram dušo.
Posebna vrednost besedila je v tem, da je nastalo v času, ko se je svet (spet z)lomil. Režek ne omenja vojne neposredno, a v ozadju je čutiti napetost: vreme je nepredvidljivo, dnevi so zamujeni, prijatelji se razhajajo, megla zakriva svet, ki ga je še mogoče videti, a ne več ohraniti. Gore so zato še bolj dragocene — kot zadnji prostor, kjer človek lahko ostane sam s sabo.
Njegov opis plezanja je hkrati tehničen in poetičen: krušljivost Kočne, rdeče plasti, žmule, zajede, roglji, sesutine — vse to je opisano z natančnostjo alpinista in občutkom pisatelja. Režek ne pleza le po skali, temveč po jeziku: vsaka poved je kot korak, vsak odstavek kot raztežaj.
Vrednost besedila je tudi v tem, da je Režek eden zadnjih, ki je pisal o gorah pred modernim alpinizmom, pred športno logiko, pred tekmovalnostjo. Njegov svet je svet: počasnega pristopa, opazovanja, pogovora, spoštovanja in notranje tišine.
Zato je danes, štiri desetletja po njegovi smrti, jasno, da je Boris Režek človeški grintovški spomin — človek, ki je s svojimi deli postal duh nekega časa. Časa, ko so bile gore še prostor pripovedi, ne le vzponov; ko je bil zapis o turi hkrati zapis o življenju; ko je bila beseda o skali hkrati beseda o človeku.
Njegovo pripeto besedilo je dragocen dokument: ne le o južnem grebenu Kokrske Kočne, temveč o tem, kako se je nekoč hodilo v gore, kako se je razmišljalo, kako se je živelo. In prav zato ostaja — kot duh, kot glas, kot sled — v Grintovcih, ki jih je tako ljubil. Je (že) Boris Režek vedel, da se alpinistom, ki so prišli za njim, kljub temu, da iz doline skoraj vsak in vsakdan vidi skoraj pravljični svet ter stene nad Dolci, kljub temu, da so si postavili bivak, ne bo prav ljubilo (raz)iskati v stenah Kočne in Grintovca njih skrivnosti?
Južni greben Kokrske Kočne 2539 m
Boris Režek
Planinski vestnik, 1941 št. 4 in 9-10
»Malo grušča bo,« sem povedal Kremžarju, ko sva se po dolgih dneh počivanja in čakanja spet namerjala v gore; »Šest, sedem ur; nič posebnega.« Tako je skrajšano plezalsko izražanje – saj vrha niti imenoval nisem. Sobotno popoldne sva se sešla v Bistrici, pobrala vrvi in se pod noč odgugala proti Kokrskemu sedlu. Ta pot tudi nama ni posebno priljubljena. V Konec še nekako gre, do tja, kjer se cepijo steze v Gamsov Skret in Žmavčarje; nato se pa začne tavanje po ridah do Gadje griče, Studenca, Debele bukve in — Oslovskega folca (Balz – dvorjenje ali parjenje divjadi, op. o.). To nenavadno ime je zvezano z dogodkom ob gradnji koče na Sedlu, ko se je tovorni osel zvrnil po strmini. Tega dolgo nisem vedel in sem smatral ime za kos stare steze, ki se z razgledišča s klopico vzpne v bližnjici na plani mel pod Kalško goro. Le enkrat sem zavil po nji in nikoli več, prav po znanem pregovoru o oslu in ledu. Skratka, pot se vleče, posebno kadar padajo drobne solze z zmrdnjenega neba. Vse drugače je pozimi, ko plazovi izravnajo svet in je hoja v derezah po trdnem srenu kakor lep sprehod. Takrat tudi človek bolj pogleda okrog sebe: tja onstran čez zatrep Konca v Brano, Žmavčarje in Tursko goro. Poleti se boči razraslo vejevje bukovja nad stezo in pogled se odpira le tu pa tam po vrzelih med vejami, na mrke viharnike po robu pod Vraticami in na glave slemena Kalc.
Noč naju je ujela še skoraj v dnu med gostim smrečjem. V Žagani peči sva bila malo posedela in se ogledovala po vrheh, ošinjenih z večerno zarjo, ko je po vročem, sparjenem dnevu zavel hlad od potemnelega gozdovja v dolini.
Hoja naju je ogrela in tudi večerni hlad ni več kaj prida izdal. Nebo je utripalo v bliskavici in skoraj se je že zdelo, da bova zaman potlačila pusto pot po Sedlu ali celo tja pod Kočno. Že pri Studencu se nama je uprlo dolgočasno natepavanje, ko veva, kako zanimiva in koliko bližja bi bila pot, če bi zavila malo nad Žagano pečjo čez frato v Čmaževki pod Ruševo dolino in vprek po pobočjih Čmaževke v Sedlo. Zdaj je kazalo na izdaten dež. – Z vremenom so v gorah čudne zgodbe. Pripravi se k dežju, malo premišljuješ in ostaneš čez noč v Bistrici ob cvičku in harmoniki. Zjutraj pa te vsega zaspanega poščegeta solnce, in gore se bočijo s svetlimi stenami po sinjem nebu. Prenekateri dan je bil tako že zamujen, toda ko smo po dežju kolovratili v višavo, nas je rano rado pozdravljalo čemerno curljanje s kapa in goste megle so se vlačile po pobočjih.
Nekaj časa poprej ni nihče hotel v gore. »Dež bo, dež!« so tiščali vsak po svoje in sam sem ril v mračni dan po prazni Bistrici. Megla je visela po Kalcah in Jermanovem Turnu. Zjutraj sem se prebudil, ko je solnce gnalo rahle meglice s trat in je svež, drameč piš vel z gora. Za drugam ni bilo, ko sem bil sam; zavil sem v Belo tja k Orglicam, mimo stare rokovnjaške Bertučeve utrdbe, ki je ostala še današnji dan, kakor jo je zapustil ta skrivač pred sto in več leti, ko je minila nevarna, razgibana doba po dolgih vojnah. Popoldne sem pri Bosu obračal seno, ko so vsi dežja se boječi tovariši drug za drugim pridrveli s kolesi v Bistrico. Prepozno je bilo in ne vem, če bomo kdaj segli v pečino onega roba nad Koncem. Mik je minul; sla nas žene od gore h gori in zmerom ostajamo nepotešeni …
Na tisti zamujeni dan sem spomnil Kremžarja, ko je nekaj opomnil o nepotrebni hoji, in precej se je zjezil. Pobrala sva svoji bisagi in pot nama je postala kratka pod gasnečimi zvezdami. Zdaj sem vedel, da bova opravila turo tudi v dežju!
Kolikokrat me je že zajelo neurje v gorah! Spominjam se težkega bivaka v Ojstrici nad severno steno: v viharju je dež pršel pošev v skromni zaklon malega previsa. In bivak na severovzhodnem razu Špika, ko je lil slap čez naju, ki sva tičala pod zagozdeno klado
v neki grapi, in je sneg čez noč pokril ves gorski svet Martuljka. Zjutraj sva se spuščala po zasneženih plateh severne stene; mnogokrat so še poslej segale roke po pečini, ko so se z robov utrinjale težke kaplje in je prasketaje padalo kamenje v zamegljena dna. To je bilo v sili, pa tudi v nameri; tem večja radost je bila v naših srcih, ko smo se po divjanju nevihte vzpenjali v svetlo solnce po glavah vrhov. – –
Zadnji čas sem premešal dokaj skrotja in grušča, ko sem zdaj s tem, zdaj z onim paberkoval okrog. Obiral sem vrhove, kjer me že dolga leta ni bilo. Le na Kočno me ni vabilo, odkar sem plezal po južnem grebenu Jezerske Kočne. S to turo je bil zvezan preveč neprijeten spomin. V sparini poznopoletnega dne v avgustu 1928 sva z Modecem čemerno rila po plazeh k vstopu in nič se nama ni ljubilo. Modec se je vsak čas znebil kakšne krepke na moj račun, oba pa sva žalostno gledala v severno ostenje Kalške gore, kjer bi opravila vse kaj drugega ko v Kočni. Vdati se je bilo treba, ker sem vrv v naglici pozabil doma, s seboj pa sva imela le drobno vrvico za zanke; ž njo v težavnem pečevju seveda nisva smela ničesar tvegati. Tako sva se odločila za Kočno. Plezanje ni bilo prida; razen kratkega praga ob vstopu sva vse preplezala v čevljih.
Vendar vsa leta nisem pozabil na greben, ki poteka s Spodnjega Dolca proti vrhu. Nekaj rogljev, stolpov in rdečih škrbin je bilo videti v njem. Ogledoval sem ga s Kokrskega sedla, z Grintavca, ko smo pozimi pristopali po zledenelih bregovih na njegovo teme. Čudoviti svet me je zamikal in zaželel sem si tišine in samote Dolcev. Tam je nemara še ohranjena prvobitna podoba sveta, kakor na Okrešlju ali na Podih.
Razsežno ostenje Kočne hrani še mnoge skrivnosti. Še niso pristopili ljudje po vseh njenih stenah in robovih, a toliko let je že tega (l.1876.), odkar se je Frischauf s Suhadolnikom vzpel na njen vrh. Še poprej je tod plezaril divji lovec Jernik za gamsi po razklanih robeh. Že je tudi skoraj za človeško dobo dolgo, odkar so bila izvedena prva plezanja v Kočnah. V osrednji rajdi Savinjskih Alp smo utirjali smer za smerjo, a sem ni vabilo nikogar. Vajeni gladkih ustrmljenih sten smo Kočno prezirali. Nič vrhunskega nismo upali najti v nji. Res je tostran v Dolce vse ostenje brez zagonetk, le gladki bok južne, oble glave nad Zgornjim Dolcem bi utegnil zaposliti kako navezo. V grebenu samem so očitni prehodi. – Toda vse ne more biti problem. »Poskusiva!« Saj skoro ne obiščem vrha, če nanj ne vodi kaka stena ali greben.
»Morebiti pa bo,« je poupal Kremžar, ko sva v kuhinji na Sedlu delala napoto, jedla in se nacejala. Mrzel piš je zavel od zamolkle rajde gora, ko sva dospela. Zdaj je bilo nebo zopet čisto in posuto z redkimi zvezdami.
Zjutraj sva bila zgodnja in vreme je držalo. Naglo sva bila v Spodnjem Dolcu. Onemu, ki je že hodil po znani poti pod Grintavcem, ne maram praviti, kako sva čeznjo zabavljala. Nadelali so jo menda kar po smeri, kjer so nekdaj gonili jarce in je bilo največ paše. Prav brez potrebe je treba visoko v Grintavec in potem spet nizdol v Dolec.
Vzhodni bok grebena. meji na krnico Dolca s strmimi stenami. Tu pa tam bi se sicer dalo splezati po krušljivi pečini do rezi prve glave v grebenu, a sva rajši začela z najnižjega odrastka. S Spodnjega Dolca sva zavila vprek čez zelenice v gruščnato grapo, kjer je prehod na veliko melišče Na Plazeh med južnima grebenoma Jezerske in Kokrske Kočne. Vrh grape sva vstopila na greben, ki je sprva le neizrazito rebro, po katerem sva hodila do vzpetine, ločene z globokim usadom od omenjene prve glave v grebenu.
Solnce se je vzpelo na svod in megle so se razgrinjale iznad dolin. Ozirala sva se čez globel Dolcev na Grintavec, kjer so postajali ljudje, v Kokro in v samotni svet pod Grebenom, Potemnelo gozdovje se je vzpenjalo v gorska vznožja, mrke sive stene so zagrajale krnice in pokladale svojo senco na onkrajna pobočja.
Na vzpetini, malo v levo, je med velikimi bolvani pripravno zavetišče, ko bi koga preganjalo neurje. Zavila sva tam mimo in obšla usad v velikem loku čez mel na polico pod strmim bokom glave grebena. Svet je sila razklan in ugibala sva, katero teh reber in štrlin bo treba načeti. Prečila sva po polici prav do roba, ki prepada v Dolec. Zgoraj je bilo videti razbito rdeče pečevje, zgubano v previse, in sveže zapadno kamenje v vznožju je ovajalo veliko krušljivost. Razmotala sva vrvi in se opremila. Strmo korito vodi navzgor za gladek rogelj in od tam je kazala smer – kakor sva videla z onkraj usada – naprej na drugo glavo v grebenu.
Po kratkem počitku, cigareti in nekaterih zbadljivkah – taka je Kremžarjeva navada – sem splezal na vrh roglja, ko sem prej pobral vse krušljive oprimke iz pečine. O Kočni je sploh znano, da je neznansko krušljiva, kamenje je neprestano grmelo pod menoj. Dobro, da je bil tovariš na varnem pod previsom, sicer bi bil resno ogrožen; kajti že sama vrv je prožila cele plaziče rdečega kamenja. Vsa pečina v tem delu je kakor zložena in ob najmanj šem dotiku izgublja ravnotežje; zato je tudi razumljivo, da so vzdolž vsega ostenja nad Dolci pod vsemi grapami in žlebovi ogromni stožci sesutin.
Na roglju sem pogledal okrog: vse razbito, le nad njim je proga žive skale med skladi, kjer bi utegnilo biti nekaj prav težavne plezarije. Ko je bil Kremžar za menoj, sem pobral vrv, da pogledam za rob, kamor nisem videl. Če bi bilo rebro nad rogljem edini prehod, kakor je kazalo, bi bržkone vedel mnogo povedati o doživetjih v njem. A ko sem zlezel z roglja na kratko poličko, sem ugledal vzporedno z rebrom strmo zajedo, nagožéno z rdečimi skalami. Tako nama seveda ni kazalo zamujati se z zabijanjem klinov v ustrmljenem rebru.
Za dnom nad poličko je nekaj metrov visoka plat z malimi oprimki in sredi nje je na opeščeni površini slonela velika odkrhnjena klada. Ker drugod ni bilo opor, sem moral prav v njeno smer in se potem še kobaliti čeznjo. Nevarna rečI Kremžar se je temu rajši ognil nekoliko v desno, v gladko poklino, kjer pa sva se morala oba dobro upreti, da je izplezal. Zgoraj v zajedi ni bilo težkoč, kolikor jih ni ustvarjala krušljivost, in uganjati sva morala čudovito akrobatiko, da ni vse skupaj z nama vred šlo v dno. Splezal sem za raztežaj vrvi navzgor. Že nad zajedo je postajala rez grebena enotnejša in zložnejša. Rušeče se kamenje je zdaj padalo v žlebove v bokih grebena in naju ni več ogrožalo. Pobrala sva vrvi v zanke in istočasno plezala po rezi do velike značilne grebenske glave (druge v grebenu), ki je opasana z gladko polico kakor kak razglednik.
Ta glava viškuje neko rebro nad Srednjim Dolcem in je pomaknjena nekoliko jugovzhodno z grebena; rez grebena vodi od tam v spremenjeni smeri k vrhu. Vendar ohranja celotna grmada grebena, kakor je videti v kartah, prvotni južni potek. V Dolce in na melišče Na Plazeh se spuščajo strmi žlebovi s kamini in z vzporednimi rebri. Razčlembe ustvarjajo slikovito pozorišče; posebnost je naravni most nad globokim debrom; na rogljih so postavljeni možici iz razpadlih skal. V predpoldanski tišini je zdaj tu zdaj tam prasketaje drselo kamenje po mračnih kaminih v globino.
Čad je prevlekel gore. Onkraj Dolcev se je razpiralo zahodno ostenje Grintavca. Z zmehčanimi obrisi so sivele glave vrhov pred gmotami belih oblakov in v dolinah so ležale zamolkle, negibne sence.
V tišini je zazvenel klin. Opazila sva ljudi na vrhu Grintavca. Nekje v zahodnem ostenju so bili plezalci. Kamenje je udarjalo na plaz pod ostenjem Grintavca v Zgornjem Dolcu in je črtalo temne proge po meliščih. Mislila sva na gornike z onkraj meje, ki si že leta in leta dajejo precej brezpomembnega opravka v severnem in severozahodnem ostenju Grintavca. Kdo bi bil? Nepotrebno vprašanje. Tovariša Kopač in Tarter sta rano odšla po grebenu Dolge stene na vrh Grintavca, se spustila v Dolec in vstopila v kratki severozahodni steber. Zvesti tisti slabi plezalski navadi, namreč o nameravanih turah nismo govorili in ne vpraševali. Zdaj sta bila že skoro pod vrhom in midva onkraj Dolcev še precej pod višino Jezerske Kočne. Na solnčni polici sva se zleknila z oprtniki pod glavo in Kremžar je v dolgih samogovorih nekaj pogodrnjaval. Mudilo se nama ni. Ura je kazala nekaj čez deset, do vrha sva računala še kaki dve uri nepretežavnega plezanja. Le smeri nisva mogla razbrati; toliko reber, rogljev in stolpov je nadrenjanih po grebenu. Nekaj raztežajev naprej je bilo videti gladko plat in pečevje okrog nje je prepadalo z veliko naklonino v dna gruščnatih žlebov.
Nad Suhadolnikom so se jele nabirati megle in od časa do časa je završalo v robeh. Obetal se je dež. Oblaki so se razgrnotili po svodu in omotična sparina je legla po skalah. Čakala sva še dolgo, kaj neki bo. Ko se je megla naslonila na pečino, sva se morala odpraviti. Prešla sva nekaj rezi in škrbin, prečila gladko izpostavljeno plat v boku grebena nad Plazmi in že sva bila pod omenjeno gladko zaporo. Le malo sežnjev sva videla predse in veter je trgal najine besede, ko sva se pogovarjala. Pečina je postala vlažna, drniči trave so polegali po ruši. Za varovališče ni bilo pravega mesta in moral sem zelo paziti, da bi Kremžar ne dobil kakega kamna nase. Plat se je kazala le zdaleč za težavno. Predeljena je z dvema gladkima žmulama, a voda je izdolbla vanju oprimke, da sem zlahka plezal, čeprav le počasi, ker so bile vse dolbine in zareze nasute z odkrušenim kamenjem.
Vrv je pod menoj izginjala v meglo, tovariša v škrbini niti nisem videl. Okrog so iz motne beline vzraščali roglji in stolpi grebena. Mlačen piš se je gnal po pečini. Vrhžmul je naložena sesutina, odklane rdečerjave plasti so me obrnile vstran, prav ko je Kremžar javil, da je vrv pošla. Nad sesutino sva se obrnila k neki grebenski špici; v njenem zavetju sva počakala, da se je megla nekoliko prevlekla. Greben se tod spaja z rebri, ki padajo v globoko deber ob Srednjem Dolcu. V njem je še ležal sneg, gosto posut z rdečimi okruški, in neprestano rožljanje se je oglašalo iz globine. Bela vlažna megla se je spet zgrnila v neprodiren zastor in nama je vzela podobo sveta onkraj globeli Ravni: pogled na Dolgi Hrbet in na Skuto. Z Grintavca so še vihrali oblaki in mrmrajoča tožba vetra je segala do naju, ko se je gnal po samotnem vrhu. Kmalu nisva videla ničesar več, le najini senci sta se motno odražali na voljnem pregrinjalu.
Treba je bilo naprej. Rez grebena se tod splošča v širokem, oblem boku, prepreženem z žlebovi in s štrlinastimi čermi, in strmina pojenjuje v odstavkih. Splezala sva po nekakšnih plateh in dosegla kratko polico. Ropot sproženega kamenja je opozoril, da sva na nekem robu, torej sva po dveh raztežajih vrvi že zašla iz smeri. Poprej ob počitku, ko se je spet silila megla, sem z Bezardom določil najino stališče na grebenu. Vrh je bil točno severozahodno nad nama, zdaj sva bila čisto severno. Obrnila sva se vstran in ni kazalo drugega, kakor plezati naravnost, ne glede na ovire. Tako sva vstopala iz žleba v žleb, čez previsne zatrepe in po rezeh štrlin. Kremžarja za seboj še videl nisem, vrv je izginjala v meglo, le na varovališčih se je pokazala njegova senca ob meni in vselej sem slišal kako duhovito pripombo k vremenu in najinemu počenjanju. Na splošno nisva zadela na kaj posebno težavnega; a če bi se mogla razgledati, bi se gotovo ognila marsikateremu previsu, ki naju je dodobra zasopil. Tako sva plezala kako uro ali delj, ko se mi je zazdelo, da sva že na zložnem. Pogledal sem malo bolj in videl ob kraju stezo po južni obli glavi. Čez nekaj minut sva stopila na vrh.
Že nad gladko ploščato zaporo sva si bila na jasnem, da sva v glavnem opravila. V boku prve glave na grebenu je sicer nekaj mest, ki bi jih ne bilo podcenjevati, če bi smer silila čeznje;toda ob njih so povsod lažji prehodi. Bok grebena v Dolce je zelo izpostavljen in ponekod izredno strm. V njem se menjavajo proge sive trdne pečine s pasovi rdečin. Bok na melišče Na Plazeh je zložnejši, predeljen z grapami, žlebovi, rebri, in je znatno nižji. Prehodi iz melišča na rez grebena so možni skoraj povsod; vendar so gotovo zelo resno ogroženi zaradi sesutin, le rahlo zagozdenih po zajedah, in utegnejo vsak čas zgrmeti v dno. Melišče Na Plazeh kaže moč erozije. Redki so trenutki tišine, zmerom se ruši kamenje in površina mela se vedno znova obnavlja s svežimi okruški. Morda je bilo prav zaradi tega tako malo plezanega s te strani. Po letu 1928. je menda kdo še plezal po južnem grebenu Jezerske Kočne; tu sem pa ni bilo nikogar. Sicer imamo v Grintavcih itak nekaj prav lepih, na moč zanimivih in ne pretežavnih smeri, ki jih še nihče ni ponovil, dočim kar zglajajo dosti manj pomembne: tako mojo smer v Mrzli gori in Brinškov kamin v Planjavi.
Kočna velja za težaven vrh. Razsežna, iz rajde drugih vrhov umaknjena gmota s svojim rdečkastim ostenjem se zdi nekaj zase. Naj ostane tako še dolgo; morda bodo ljudje nekoč prav v nji iskali in našli nekdanjo podobo gorskega sveta.
V globeli na severu ni bilo megle. Le z juga jo je tiščal veter med robove. Svet v dolini je ležal v solncu, le planine v gorskih vznožjih so tiho ždele v zamolklih sencah.
Na grebenu sva bila tri in pol ure, plezanja ne bo dosti čez dve. Zamujala sva se zaradi megle – in čemu tudi naj bi drvela? Solnce je bilo še visoko, zleknila sva se na vrhu in se ogledovala, ko se je sever dajal z odjugo. Na Grintavcu ni bilo nikogar več, le po Zgornjem Dolcu je bilo čuti korake na stezi.
Sprva sva bila namenjena, da pristopiva še na Jezersko Kočno, z nje na melišče Na Plazeh in v Spodnji Dolec. Toda ogledati sva si hotela gladki bok južne oble glave in tudi dobiti kaj vode pod snegom v Zgornjem Dolcu. Čutari sta bili spraznjeni že spotoma, ko sva snedla peklensko slani prekajeni jezik. Zdaj sva čakala, kdo nama bo postregel s hladilom. Nekdo je prihajal po stezi in kmalu smo se pozdravili. Spoznal me je po čevljih, kar se menda še ni zlepa komu pripetilo: Fuchsovo kovanje ni vendar nič tako izrednega! Toda čevlji so bili še nekaj dni poprej razstavljeni pri mojstru, ki je vsakomur rad povedal, čigavi so. Tako smo postali znanci in vljudno, kakor odločno, sva s Kremžarjem preiskala gospodov oprtnik. Bilo je v njem nekaj dobrih stvari in vse smo složno pospravili.
Čas je bilo se dvigniti z improviziranih sedežev na vrveh. Štampiljke ni bilo v skrinjici. Prebral sem še jadikovanja nekaterih gornikov zaradi nje, kakor da bi bil pečat na razglednici višek in cilj vsega. Nekateri se niti ne vpisujejo, ne po kočah, ne po vrhovih. Kaj bi s tem? Njihovo lastno občutje jim je spominska knjiga.
Malo pod vrhom, tik ob stezi, je strmi, tesni kamin, kjer je l.1911. začel Klodvik Tschada svoj sloviti sestop po severni steni. Resna reč za tisti čas! Kdo še ve za tega zaslužnega moža, ki je večinoma sam preplezal precej, danes že klasičnih smeri v Savinjskih Alpah? Pred nekaj leti je umrl v Ljubljani in nihče mu ni posvetil niti vrstice v spomin!
Steza po južni obli glavi je zanimivejša kakor ona po grušču. Z Grintavca je videti ljudi na nji, »kakor bi muhe lazile po šipi« tako so vsaj pravili na Kokrskem sedlu. S postajanjem in ogledovanjem sva se dokaj zamudila; zato je bilo po melu treba malo podrveti. Plaziči grušča so se še zmerom usipali po plaznicah, ko sva stopila na stezo v Zgornjem Doleu. Napravilo se je lepo predjesensko popoldne. Veter je utihnil, le visoki belkasti oblaki so še pluli po svodu. Mrka pečina je strmela iznad gruščnatih podankov v višavo: sivi skladi, pokline in kamini. Vseokrog je s stenami obdana krnica, kjer dogleda oko le sinje nebo nad izostrenimi robovi. Solnce se je upiralo v gladke ploskve razmetanih rovi, pod snežiščem je pritajeno klokala ponikujoča voda.
Tišina je legala po vrtačah z zaplatami posutega snega v dnih, ko sva zapuščala samotni kraj po vzpenjajoči se stezi. Svet se vesi izpod ostenja Grintavca po prodeh v Dolcih. Med skalovjem rasto drniči resave trave; onstran izpod Kočne se do dna spuščajo strma pobočja sipino Zapuščena je ta dolina, le malo ljudi zaide vanjo. Ovce se pasejo po travnatih vesinah Srednjega Dolca. Ta svet je Suhadolnikov, kakor ves Grintavec z Jamami in vsa pobočja do rezi Kalškega Grebena.
Bliže bi bilo odtod v Kokro kakor na Kokrsko sedlo. Toda malokdaj pogledamo v gore s Kokre in z Jezerskega. Vajeni smo Bistrice, podoba gora se nam je zarezala v dušo in nemirno si iščemo pota iz skritih zagorskih krnic k znanim obličjem vrhov nad Koncem. Vendar bomo še in še usmerjali korake do onkrajnih vznožij, kjer hranijo gore še toliko neznanih lepot. –
Po lepem dnevu v robeh je bila pot po gosti, mršeči se travi dolga. Mračno ostenje Grebena se je nizalo onstran doline, ko sva prešla rob Spodnjega Dolca mimo opuščene ovčarije na stezo pod pobočji Grintavca. Mnogokrat smo se že pogovarjali, kako prikladen kraj bi bil tam za stalen bivak. Morda ni znano vsem, da so Dolci izredno visokogorsko smučišče, kakor so tudi Veliki in Mali Podi ter Jame v Grintavcu. In odprti so še številni zimski pristopi na Grintavec in Kočno s te strani. Z razvojem zimskega gorništva se je takoj pokazala potreba po primernem zavetišču; kajti dostopi od Suhadolnika ali s Kokrskega sedla neposredno v Dolce so spričo kratkih zimskih dni le prezamudni. A na ta bivak žal ni upati, dokler nas bo le peščica zahajala tudi pozimi v gore. V zimskem času Dolci s Sedla tudi niso vselej lahko dosegljivi. Na nekaterih mestih je velika nevarnost plazov, ki se uletavajo z vršne »Strehe«: Grintavca in večkrat so nanizane ledene vesine v smeri steze, kjer je sekanje stopinj zelo zamudno. Za same dereze je ponekod prestrmo, ker je led največkrat le tanka obloga na srenu. Kak dan pa se pride tudi kar po kopnem, kakor so pač razmere. Od Suhadolnika je laže tudi s smučmi na ramah; le stezo je treba poznati, sicer po nepotrebnem uganjaš plezarijo v kaki grapi.
Pod Malim Grintavcem se je usul dež in naju je pognal po vesinah v Male Jame. Na Kokrsko sedlo sva prišla dodobra premočena. Sedla sva za ognjišče in se pričkala, kaj naj ukaževa. Zadevo je rešila oskrbnica, ko je postregla s tem, kar gre možakom.
V hiši so se oglasile orglice. Čofotaje je padala premočena obleka po tleh, železje v oprtnikih je rožljalo. Spet smo bili skupaj, onadva z Grintavca in midva. Snovi za pogovor je bilo dovolj, pokojno smo sedeli za mizo, ko se je zunaj gnalo neurje čez gorske robove …
