Primorski dnevnik, 4. februar 1964
MILAN, 3. — Po potovanju več kot 20.000 km se je Walter Bonatti vrnil s tečaja mraza v Sibiriji, kjer je študiral pogoje za življenje pri 85 stopinjah pod ničlo. Ekspedicije, ki jo je organiziral neki italijanski tednik, se je udeležil tudi Brunello Vandano, šef rimskega uredništva tednika, ter Mario De Biasi, šef fotoslužbe pri tem listu. Prvič je kaka tuja ekspedicija dosegla Oimiakon in Verhojansk v severnovzhodni Sibiriji. Po potovanju z letalom so skupino sprejeli lovci živali s krznom ter delavci zlatih rudnikov Jakutije, avtonomne republike na skrajnem severovzhodu, ki je desetkrat tako velika kot Italija. Ekspedicija se je čez tajgo, sibirski gozd, odpravila do področja jezera Labankur, v katerem baje še žive prazgodovinske živali, in čez katerega si doslej noben prebivalec Sibirije ni upal. Bonatti in časnikarji so živeli skupaj s pastirji severnih jelenov, spali v njihovih šotorih sredi gozdov ter se hranili po sibirski dieti, surove ribe, zmrzlo mleko, jetra severnih jelenov ter čisti alkohol. V sodelovanju z geološkim inštitutom iz Jakutska so člani ekspedicije opravili preiskave tal skozi tako imenovano merzlato plast zmrzlega peska, ki jo označujejo za dušo Sibirije in ki se razprostira po površini v debelosti 600 metrov in v kateri pogosto najdejo ostanke tisočev let starih mamutov. O ekspediciji, kateri je sovjetski tisk sledil z živim zanimanjem, bo tednik Epoca v prihodnji številki objavil poročilo z mnogimi fotografijami, ki so jih napravili Walter Bonatti in njegovi tovariši.
