DR. ING. FRANCE AVČIN NA PREDAVATELJSKI TURNEJI
V novembru 1963 je Planinska zveza Slovenije v Zapadni Nemčiji spet imela odlično propagando za naše gore. Omogočil jo je s svojimi številnimi predavanji univ. prof. France Avčin, ki ga Zapadna Evropa zelo dobro pozna kot alpinista, izumitelja derez znamke »Universal«, znanih avčink, in kot znanstvenika v evropski komisiji za plezalne vrvi.
Poročila v nemških časopisih so polna hvale: ne morejo prehvaliti lepot naše domovine od Triglava do Ohrida, ne štedijo pa tudi s pohvalo in priznanjem predavatelju Avčinu kot mojstru fotografije in lepe besede. »Nisem propagandist,« pravi v svojem predavanju France Avčin, »govorim le za svojo domovino.« To je s prepričevalnim uspehom ponovno storil pred številno nemško publiko po mnogih znanih nemških mestih.
Publiciteta, ki so jo dr. Avčinu nemški listi posvetili, bo nedvomno samo okrepila učinek njegovega pomembnega propagandnega dela v inozemstvu in to v tistem delu, v katerem je zanimanje za letovanje pri nas največje.
DEREZE »UNIVERSAL«
Zdaj je preteklo že desetletje in več, kar so pri nas izdelali prvi par Avčinovih derez iz lahke kovine. Bilo je veliko težav, preden so prišle na trg, in še potem, ker je večkrat odpovedal material. Vendar so se kmalu uveljavile. Doma se jih je prijelo ime avčinke, v tujini so jim priznale kvaliteto, praktičnost in vsestranskost razne himalajske ekspedicije od italijanske v Karakorum l. 1953 (R. Cassin) do švicarske v Ande l. 1957 (R. Lambert). Po l. 1957 jih v Jugoslaviji ni bilo možno ne proizvajati ne dobiti, l. 1963 pa je Avčinov model prevzela »Salewa« v Zapadni Nemčiji (München) in jih bo odslej ona dobavljala tržišču pod naslovom »Avčin Universal Leichteisensteigeisen, Salewa — made in West Germany.« Prospekt, ki ga je munchenska firma izdala, obsega najprej navodilo o uporabi, nato posebnosti in odlike derez, navodilo o namestitvi, prilagoditvi na čevlje in navezavi, dalje navodilo o polovičkah na čevljih in na smučeh ter o zlaganju. Vse je ponazorjeno z risbami, na zadnjih dveh straneh pa so navedene izjave svetovno znanih alpinistov o Avčinovih derezah in reference, med katerimi opozorimo na častno diplomo Federation Frangaise de la Montagne na grenobelskem sejmu 1952, ki je razstavljal nove izume in izpopolnitve alpinistične opreme.
Ime Avčin bo šlo zdaj z derezami še bolj v svet, z njim pa tudi ime naše domovine in njena vrednost, ne nazadnje tudi naše planinstvo, ki ima nekaj pokazati.
Tine Orel
I. JUGOSLOVANSKI STROKOVNI SESTANEK ZDRAVNIKOV — ČLANOV GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE
Na Sljemenu nad Zagrebom je bil 26. in 27. oktobra t. l. na pobudo komisije za gorsko reševalno službo pri izvršnem odboru PZJ in v organizaciji gorske reševalne službe Hrvatske I. jugoslovanski strokovni sestanek zdravnikov — članov gorske reševalne službe. Na sestanku so poleg zdravnikov-reševalcev iz LR Si’bije, Hrvatske, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Slovenije (11) so bili kot gostje navzoči: dr. P. Jovanovič, član sekretariata za ljudsko zdravstvo pri ZIS, polk. dr. Mikulič, iz sanitetske uprave JLA, dr. V. Vlah, član atletske zveze FLRJ, dr. V. Fridrih, član smučarske zveze Jugoslavije, dr. M. Medar, član tajništva za notranje zadeve Hrvatske, dr. P. Mitrevski, iz visoke šole za telesno kulturo iz Beograda, dr. M. Barac iz traumatološke bolnišnice iz Zagreba, dr. M. Cenčič, član SOFKA Hi-vatske, prof. dr. M. Pražič iz medicinske fakultete v Zagrebu, iz Slovenije pa F. Košir, predsednik PZS, dr. Miha Potočnik, predsednik komisije za GRS pri PZS, dr. L. Vučetič, član smučarske zveze Slovenije, in pa dr. Marijan Brecelj, predsednik PSJ, ki je tudi otvoril in pozdravil udeležence sestanka.
Sestanka se je udeležilo preko 40 zdravnikov. Njegov namen je bil seznaniti zdravnike s sodobnimi metodami nudenja pomoči ponesrečencem in transporta, vendar je prerasel svoj okvir, saj je zajel posebej v razpravah še celo vrsto drugih vprašanj: preprečevanje nesreč, vzgoja in strokovni dvig reševalcev, sodobna reševalna sredstva, organizacija reševanj idr. Prvi dan sestanka so bili na vrsti naslednji referati: 1. najpogostejši vzroki nesreč v gorah (dr. R. Šignjar, GRS Hrvatske), 2. napake v diagnostiki in prvi pomoči pri reševanju v gorah (dr. S. Vilman, GRS Slovenije), 3. reanimacija ponesrečenca (dr. E. Vavken, GRS Slovenije) in 4. reanimacija in šok (dr. A. Fajgel, GRS Bosne in Hercegovine). Poleg tega je bila obravnavana še sanitetna oprema zdravnika in gorskega reševalca (dr. I. Valič, GRS Slovenije) in prikazani diapozitivi s kongresa smučarskih travmatologov in praktičnih vaj IKAR v Obergurglu (Avstrija) l. 1962 (dr. I. Valič) ter film in diapozitivi s praktičnih vaj IKAR na Vršiču septembra 1962 (dr. A. Dolenc, GRS Slovenije).
Naslednji dan pa so bile na vrsti naslednje teme: 1. preventiva v gorah (prof. dr. I. Bonač, GRS Slovenije), 2. kačji in strupi drugih insektov (dr. S. Vrčevič, GRS Bosne in Hercegovine), 3. transport ponesrečenca (dr. O. Končan, GRS Slovenije), 4. imobilizacija spodnje okončine z modificirano Thomasovo opornico (dr. M. Bervar, GRS Slovenije, 5. poškodbe obnosnih votlin in njih zdravljenje (dr. A. Jurišič, GRS Hrvatske), 6. nesreče zaradi izčrpanosti (dr. F. Srakar, GRS Slovenije) in 7. prehrana v gorah (dr. H. Završnik, GRS Slovenije). Po vseh navedenih temah je sledila živahna diskusija in na splošno je prevladalo mnenje, da naj bo v bodoče manj tem in več časa za podrobnejše in temeljitejše razpravljanje o posameznih problemih. Udeleženci so bili enotnega mnenja, da so podobni sestanki potrebni in zelo koristni za nadaljnji dvig gorske reševalne službe ter naj bi bili vsaj enkrat letno in da je treba vpeljati enotno doktrino pri nudenju pomoči ponesrečencem v gorah. Poleg teh so bili ob koncu sestanka sprejeti še nekateri drugi zaključki, ki bodo — kakor tudi vse teme — objavljeni v biltenu PZJ.
dr. Ivo Valič
PISMO AO PD CELJE
Alpinistični odsek PD Celje je organiziral od 15. 8. do 31. 8. 1963 alpinistično odpravo, ki jo je sestavljalo 8 alpinistov iz Celja in eden iz Maribora. Odpravo so sestavljali: Stane Plausteiner, Franček Krumpak, Drago Jazbinšek, Dušan Kukovec, Vili Svet, Cic Debeljak, Janez Golob in Lojze Golob, vsi AO Celje, in Lilo Škerbinek iz Maribora ter Ferdo Polanič iz Šoštanja.
Tabor smo imeli v bližini železniške postaje Rotenboden (2819 m) ob jezeru Rifelsee. Kljub sorazmerno slabemu vremenu in slabim snežnim razmeram smo opravili 25 vzponov v ledu (obenem normalni pristopi) ter 18 vzponov 3. do 4. težavnostne stopnje v kopni skali v bližnjem Rifelhornu (2928 m). Povzpeli smo se na Monte Roso (4634 m), Polux (4091 m) in Breithorn (4160 m). Iz dnevnika odprave posnemamo:
17/8. vreme izredno slabo, veter je poškodoval šotore.
18/8. v noči med 17. in 18. 8. je zapadlo nekaj cm novega snega, temperatura je padla na — 7°. Dopoldne smo si ogledali železniško postajo Gornergrat, popoldne pa smo se odpravili preko ledenika Gornergrat na kočo Bethemps pod Monte Roso, kjer smo prenočili.
19/8. Ob 5.30 smo se kljub slabi vremenski napovedi odpravili na vrh Monte Rose. Okoli 13. ure smo bili na vrhu Dufourspitze (4634 m). Sestopali smo po isti smeri.
22 8. Vreme so je izboljšalo in odločili smo se za normalni pristop na Polux (4091 m) preko ledenikov Gornergrat in Schvvarze in preko sedla Schwarztor. Po isti poti smo se vrnili v tabor.
24/8. Vreme se je toliko izboljšalo, da smo šli preko ledenikov Gornergrat Theodul na kočo Theodul (3317 m) in kočo Testa Grigia (3479 m).
25/8. Vreme je kazalo lepo, zato sta se dve navezi odpravili v Breithorn (4160 m). Naveza Kukovec — L. Golob je plezala Youngov greben, naveza J. Golob — Plausteiner pa greben Triftje. Proti večeru sta obe navezi izstopili in se preko Testa Grigie in koče Gandeg vrnili v tabor. Ostali so plezali v bližnjem Rifelhornu v različnih smereh.
26/8. Za navezi, ki sta prišli z Breithorna, je bil dan določen za počitek. Debeljak, J. Golob, Jazbinšek so se odpravili domov. Skerbinek, Krumpak in Polanič pa so odšli pod Matterhorn.
27/8. Vreme izredno slabo. Skupina, ki je skušala po normalni poti na Matterhorn, je morala v višini zavetišča Solvay (4003 m) obrniti in v skrajno težkih razmerah (požled) sestopati.
30/8. Vreme se je toliko izboljšalo, da smo lahko pospravili tabor ter se odpi’avili domov. Zaradi slabih vremenskih razmer je bil le skromen del naših načrtov izpolnjen. Razmere v Matterhornu so bile vse prej kakor normalne za ta letni čas. V času, ko smo bili v Švici, se ni niti po normalni smeri (Hornli) nihče povzpel na vrh.
Slika kaže dva naša znamenita planinca-smučarja alpinista. Na levi je dr. Stanko Kmet, o katerem smo brali v PV 1963/12, da je lani dosegel 70 let, oni na desni pa je dr. Viktor Vovk. Prvi ima za seboj bogato tekmovalno in športno kariero, drugi pa nas s svojimi širokimi razgledi vodi po gorah, hribih in bolečinah na naši zapadni meji. Oba sedemdesetletnika sta še danes redna gosta v gorah in nam imata še marsikaj povedati.
