Tine Orel
DRŽAVNI ALPINIZEM imenuje švicarsko planinsko glasilo vse, kar se alpinističnega razvija na Vzhodu. Ta »oficielni alpinizem« je za Švicarje obenem vse najslabše, kar se more gojiti v gorah. Ni čudno, če je taka miselnost povzročila »hladno vojno« tudi v UIAA in vrgla nepotrebne sence v odnose med vzhodne in zapadne alpiniste. Nestrpnosti pa ne more nobeden očitati Vzhodu, neroden in nestrpen start je na Zapadu. Kaže pa, da ima palica, ki so jo nestrpneži zavihteli, dva konca. Ženevski komite za izboljšanje švicarskega športa je sredi l. 1963 zahteval ustanovitev športne vojaške šole, ki naj bi poleg vojaških osnov rekrutom dala še višjo športno vzgojo in jih pripravljala za mednarodne naloge. V imenu SAC se je že dvignil glas protesta, iz njega pa štrli seveda spet strah pred komunizmom in seveda tista nestrpnost, ki je tako’ značilna za malomeščanski, slabo ali napak informirani svet.
ALBRECHT VON HALLER, avtor pesnitve »Die Alpen«, ki je nastala v dobi racionalizma, je dejal: »Vrednost stvari je v tem, kar mi ob njih občutimo.« S tem je segel daleč naprej v čas romantike, razočaranja nad človeškim razumom. — Resničnost gora ni samo vnanja. je tudi v duši človeka. Kdor se jim približuje z velikim duhom, temu so velike, ljudem majhnih umskih in čustvenih dimenzij pa so gore majhne in običajne. V ljubezni do gora je nekaj podobnega »visokemu trubadurstvu« srednjega veka: Cilj je konec koncev nedosegljiv, toda v neizpolnljivem in neizpolnjenem hrepenenju je tisto, kar človeško dušo osrečuje. Najvišja radost in najgloblja bolečina potekata iz istega vira. Neizpolnjeno hrepenenje je prav tako značilno za gorski svet kakor otožje in domotožje goriških ljudskih pesmi, ki so nam všeč morda zato, ker so tako izrazit kontrast moški moči gorskega kopnega in ledenega sveta. Morebiti je zadnja skrivnost ljubezni do gora v odpovedi. Če verni Tibetanec ne stopi na vrh gore iz spoštovanja do gorskih duhov, je to lahko samo primitivizem, lahko pa tudi nekaj tiste globoke modrosti, ki je Evropa ne pozna, modrosti, ki meni, da goram ne bi smeli nikoli iztrgati njihove poslednje skrivnosti. Saj nam je ta potrebna in nam bo vedno bolj.
MUMMERY, ki ga je l. 1895 vzel plaz na Nanga Parbatu, je pred sedmimi desetletji napisal nekaj, kar je danes med nami: Priti na Matterhorn z električno vzpenjačo in ves čas misliti, kako so morali pogumni možje tvegati in žrtvovati svoje življenje na teh ledenih robeh in policah, to bi bilo nekaj za krmežljavega malomeščana… Že za časa Mummeryja je bilo tako kot danes — bili so ljudje, ki so hoteli pravo gorniško doživetje kupiti! To pa ni mogoče. Za doživetje gora se je treba boriti, se žrtvovati in tudi tvegati.
HAUTE ROUTE v Berner — Oberlandu 1963, visokogorske smuške ture po švicarskih gorah, se je l. 1963 udeležilo 17 smučarjev. Vodila sta jih Fritz Gerber iz Gstaada in Pierre Bossus, zbrali so se 20. maja v Gstaadu, prevalili nato 160 km dolgo smuško pot in premagali 12 000 m višinske razlike. Najvišja točka te »haute route« je Gross-Fiescherhorn (4049 m). Tura je trajala osem dni.
NUMBUR (6950 m) je vrh v Rohvaling-Himalu, ki po Marcelu Kurzu (Chronique Himalayenne 1959) zajema vrhove med dolino Rohvaling in Menlung-Chu. Na zahodu je najvišji vrh Gavrisankar (7145 m), na vzhodu pa Pangbuk (6630 m), na jugu Čobuke (6665 m). L. 1963 so na Numbur prišli Japonci, ekspedicijo je organizirala univerza Chiba. 1. maja so startali iz Junbesi, 29. maja so iz višinskega tabora na 6100 m dosegli vrh. Kot gost se je ekspedicije udeležil Švicar A. P. Hirsbrunner, ki dela v Nepalu. Japonci so imeli s seboj dva botanika, ki sta ves čas preiskovala floro v višini 4000 m. Hirsbrunner raziskuje v Nepalu gozdarske in pašniške razmere na odseku Jiri, Thodung in Pike, kjer se v Nepalu proizvaja največ sira. Švicarski znanstveniki so tu zaradi melioracij in povečanja proizvodnje.
MAKERERE se imenuje v Ugandi univerzitetni inštitut, ki je zadnja leta odposlal šest ekspedicij v masiv Ruvenzori na študij glaciologije, ugotovili so, da so od l. 1940 ledeniki tudi tu močno usihali, šest jih je sploh izginilo, ostali pa so se razcepili in so blizu temu, da skopne in se stajajo. Ledenik Speke na Mt. Speke se je umaknil v višino 4570 m, prav tako Elena in Savoia na Mt. Stanley. Ledenik Moore na Mt. Baker je stagniral, je pa zelo aktiven, se močno premika. — Na Antarktiki pa so izmerili do 627 m debeline ledu samo na Mc Murdo-Sunds. — Glaciologija je samo na videz manj važna veda, v resnici pa je zelo važna za spoznavanje razmer na planetu, za »vodostaj« morja, za vremenske razmere in še druge nič manj važne stvari.
TARIFA ZA VRHOVE v Himalaji je od lani stabilna, vsaj o kakem povišanju doslej ni bilo slišati ne brati. Za osemtisočake se plača 3000 rupij (ca. 300 000 din), za sedemtisočake 2000, za šesttisočake 1000, nižji vrhovi niso obdavčeni. Nepalu ne gre zameriti, če obdavčuje, kar ima, če je to za tujce tako zaželeno. Minimalna plača za šerpo je tudi določena, ca. 600 din na dan, za 10 % se je povišala carina na uvoženo opremo, konserve, zdravila in obleke pa so carine oproščene. Nepal se pač prilagaja položaju in v njegovem interesu je, da ga obišče čim več ekspedicij. Te se zdaj že močno diferencirajo v resne in manj resne, kajti želja po potovanju v skrivnostno deželo tretjega zemeljskega tečaja je velika. Zato se v drugih alpskih deželah po malem že posmehujejo raznim »znanstvenim« ekspedicijam, ki si tak naslov nadenejo le zato, da lažje pridejo do sredstev, ko pa poročajo o svojem znanstvenem »plenu«, v poročilu ni ničesar novega, vse tisto je že davno zapisano v raznih leksikonih. Sicer pa je tudi himalaizem postal plen mode. Zdaj je že več vredno premagati težko steno šesttisočaka kakor v težki ekspediciji kot deseti stopiti na vrh, ki je že osvojen. Pred človeško komedijo ni ničesar varnega. In če jo Nepal nekoliko obdavči, je kar prav.
STOLETNICE PRVE TURISTIČNE EKSPEDICIJE v Švico se je spominjal svet 26. junija 1963, ko je vzkipela visoka turistična sezona. Pred 100 leti je na ta dan Thomas Cook s svojimi sodelavci povedel 130 ali 140 oseb, predvsem žensk iz Londona na kontinent. Šlo je za skupinsko potovanje, prvi poizkus organizatorja Cooka, da bi udeleženci potovanja kar najudobneje in najceneje potovali, obenem pa bi imela od tega nekaj tudi njegova agencija. Potniki so se preko Pariza usmerili v Ženevo, od tu pa naj bi šli v Chamonix. To so bile tri etape, v vsaki so se potniki lahko odločili, da potujejo na lastno pest. Alpe so bile glavna atrakcija. Toda Cook ni bil popolnoma siguren, zato je svojemu potovanju dal naslov ekspedicija, ne potovanje. In imel je prav. Neka Miss Jemima je spretno opisala dogodivščine, s humorjem, ki še danes sveže učinkuje. Bili so v Lionu, kjer so si v luninem siju in romantičnem razpoloženju ogledali cerkve in gradove, nato v Loeche, kjer so se — tritoni in najade — skupaj kopali ves dan in si dali v bazen prinesti celo malico, v Gemmi so se kopali, na bregu jezera Thoune so se vkrcali na barko, sicer pa so potovali peš, na mulah, z železnico, poštnimi in najetimi kočijami. V Giessbachu je odpovedala rezervacija v hotelu, položaj je rešila ista Miss Jemima, ki je vodila svojo grupo Junior United Alpine Club in zavzela za prenočišče nizko kočo in jo improvizirala za vso družbo. V Luzernu so si rezervirali postelje na Rigiju, najvišjem cilju potovanja. Na Rigiju so bili polni hvale na švicarske zdravnike, ki so tu zdravili bolnike z nekako Kneippovo metodo: Oblečene so jih metali v ledeno mrzlo vodo, nato pa so se bolniki sušili na višinskem soncu. 9. julija so se v Neuchatelu poslovili od Švice, prebivalci so postavili slavoloke, izobesili zastave in okrasili hiše. Za spomin so si vsi Angleži kupili švicarske ure.
FRANCOSKO-ŠVICARSKA EKSPEDICIJA je jeseni 1963 odšla v dolino Kali-Gandaki v Nepalu, da bi jo raziskala paleontološko, geološko, petrografsko, tektonsko itd. V ekspediciji sta dva francoska abbeja (Bordet in Mouterde) iz Institut catholigue v Parizu in Lyonu, Švico pa zastopa D. Krummenacher iz Ženeve. Ekspedicijo finansirajo državne ustanove obeh držav.
PLEZALNE ŠOLE v velikih mestih so kakor ribe na suhem, če nimajo v bližini primernega skalovja, kjer jim je omogočeno urjenje v plezanju. Ženeva ima Saleve, Pariz Fontainebleau, Marseille les Calancjues itd. Študentje v Cambridge si pomagajo s tem, da ponoči plezajo po stebričih in zvonikih univerzitetnih poslopij. Ullswater Shool v Penrithu v Cumberlandu je sporazumno z lokalnimi oblastmi uredila eno steno v telovadnici tako, da je plezanje možno. Stena je sicer iz opek, vendar so te tako postavljene, da služijo za oprimke in stope, so pa tudi oprimki izdolbeni v malto in opeko. V višini 2,15 m je improviziran previs s pomočjo preluknjane deske. V kotu telovadnice je iz betona prirejen vertikalen kamin. Na steni je možno uporabljati vse načine varovanja, klasično in moderno tehniko, seveda vse za šolsko rabo prirejeno.
KOMISIJA ZA PREIZKUŠANJE VRVI pri UIAA je bila ustanovljena pred 10 leti, zasluge za to ima tudi naš dr. France Avčin. Decembra 1962 je komisija zasedala v Parizu in so se seje udeležili zastopniki Avstrije, Nemčije, Belgije, Francije, Velike Britanije, Švice in Jugoslavije. Zelo instruktivno je bilo poročilo B. Kosmatha iz Tehniške visoke šole na Dunaju o razliki med dvojno in enojno vrvjo in o debelini plezalskih vrvi ter njihovi odpornosti nasproti atmosferskim razmeram, kozmičnim žarkom itd. F. Solari iz British Mountaineering Council, strokovnjak za materiale, je poročal o dobrih in slabih lastnostih vrvi iz polietilena in polipropilena. Zaradi lastnosti obeh materialov take vrvi niso kaj prida, pač pa se obnesejo kot fiksne vrvi v Himalaji. Na seji so sprejeli mednarodne normative. Vrvi se preizkušajo na Doderotovi pripravi (Appareil Dodero, v spomin na pokojnega grenobelskega profesorja), odslej tako, da se vrv trikrat preizkusi s tem, da breme 80 kg pade 12 m globoko (6 m nad vponko in 6 m pod njo). Kvaliteta vrvi je od l. 1958 tako zrasla, da že skoraj vsi izdelki zdrže tri take preizkuse (do l. 1962 sta bila predpisana samo dva). Komisija je spremenila svoje ime: UIAA, »Komisija za študij varnosti v gorah«, ker bo svoje delovanje razširila od vrvi še na druge rekvizite, na kline, vponke, stremena, zanke. Solari je opozoril na kvaliteto vponk iste proizvodnje: nekatere so dobre, druge slabe tako, da se zlomijo, če padejo na tla. Zato je treba producenta poučiti o termičnem postopku pri proizvodnji. Komisija je razdelila zadevne naloge posameznim članom komisije, tako da bodo na prihodnji seji vsi poročali o svojih izkušnjah in opazovanju različnih materialov, ki se uporabljajo v alpinizmu.
YOSEMITI je plezalna šola, ki jo kujejo v nebo Amerikanci, posebej v 37. številki American Alpine Journal (1963). Pravijo, da je s svojimi tehničnimi principi in s svojo opremo v 30 letih dosegla tako varnost, tehnično dovršenost in skrajnost, da se lahko kosa z najboljšimi evropskimi plezalnimi šolami. Amerikanci so res izumitelji svedrovca, v alpinizmu so hitro napredovali, čeprav so pozno začeli, imeli so na razpolago sredstva in seveda širna gorska področja v Kanadi. V dolini Yosemiti so preizkusili največ svojih metod in materialov. Yvon Chouinard našteva 300 novih smeri v Sentinel Ročk, Lost Arrow, El Capitan in drugod. Gre za dimenzije, ki so za Alpe neverjetne. Zadnjo novo smer v El Capitanu so začeli plezati marca 1962, končali so jo novembra, čistega plezanja je bilo 40 dni. Chouinard pravi: Plezanje v Yosemiti ni niti estetsko niti prijetno, je samo težko. Tisti, ki so ga navajeni, gledajo postrani vsakega prišleka. Sprejmejo ga šele, ko se pokaže, da jim je kos. Že nekaj let vlada med tamkajšnjimi plezalci napeta tekmovalna atmosfera, ki pušča v ustih grenko slino.
PIZ PALO je zelo znan vrh v skupini Bernina, znan tudi po svojem ledeniku, čigar gibanje zasledujejo že od 17. stoletja. Pojemanje ledenikov je sploh treba presojati v okviru sekularnih klimatičnih sprememb. Precej vidno spremembo klimatičnega značaja na zemlji v zadnjih letih si meteorologi razlagajo z okrepitvijo atmosferske velecirkulacije. Neposredni vzrok za to vidijo v tem, da se je močno povečala razlika v zračnem pritisku med conami visokega in pasovi nizkega tlaka okoli zemlje. Zaradi močnejših razlik v tlaku se je povečala struja iz subtropskih širin in zapadnih vetrov, subtropske zračne mase se hitreje transportirajo proti severu. Letni povpreček temperatur je višji, ker je zimski povpreček narasel. Zato je tudi vlažnost zraka večja, več je padavin, vsaj ponekod. Arktične pokrajine (Vzhodna Grenlandija, severna Azija, Spitzbergi) se je precej ogrela (za 0,6°—2,2°, Spitzbergi od l. 1910 do 1940 celo za 3,2 °C). V ozadju tega pojava je menda močnejše žarčenje, povečanje solarne konstante. Posledice teh globalnih in kozmičnih pojavov obstoje že 100 let in povzročajo višji povpreček zimske temperature tudi v Alpah, več dežja, manj snega, podaljšanje letne ablacije ledenikov, skrajšanje mrazovine, ko se večni sneg utrjuje in narašča. Berninska skupina ima povrhu teh velikih spremembe še tako lego, da so ledeniki napadu sonca še bolj izpostavljeni, 59 %, pravi švicarski glaciolog. Gensler, ki je v svojem delu opisal usihanje berninskih ledenikov od 1.1600, pravi, da usihanje ledenika gre na rovaš sončnih žarkov, 30 % jemljejo topli vetrovi, 11 % pa toplota iz kondenzacije vodnih par nad ledeniško površino. Lep poletni dan v Alpah jemlje 3—5 cm ledu in 15—20 cm starega snega, če je zelo vroče, pa tudi 10 cm ledu in 35—40 cm starega snega. Lahko si mislimo, koliko bi morala potem vračati zima. Od l. 1850 se je na ledeniku Piz Palii letno stopilo na stotisoče kubičnih metrov ledu, ki se je iz višine 2000 m na višino 2400 m umaknil od l. 1933 do danes. Letno se je umaknil za 15 m, 1. 1907 kar za 52,5 m. 1. 1906 za 0,9 m, 1. 1920 in 1921 je narasel za 22,8. Podobno usodo so v zadnjih decenijah doživeli tudi ledeniki Morteratsch, Tschierva in Roseg.
SPOMINSKA ZNAMKA za 100-letnico CAI je bila izdana (30 in 115 lir) l. 1963. Na znamki je upodobljena gora Monviso v klasični perspektivi z vzhoda, z Visolottom na desni strani. Tiskana je v dveh barvah, na levi je v prvem planu cepin z ovito plezalsko vrvjo. Kjer je cepin zasajen, je težko čitljivo zapisano »Monviso«, desno od cepina pa »Centenario Club Alpino Italiano«. V desnem kotu zgoraj je v sinji barvi vtisnjen emblem CAI.
CORDILLIERA PAUCARTAMBO je bila cilj italijanske sekcije CAI. Biella, ki je obenem z družbo »Pietro Micca« hotela počastiti 100- letnico CAI. Paucaitambo leži v Peruju v bazenu reke Urubamba na amazonski strani Andov blizu bolivijske meje severovzhodno od Cuzca. Opredelil je to cordillersko skupino ing. Gliglione na svojih potih po Vilcanoti, od daleč jo je fotografirala italijanska ekspedicija na Yucay, sicer pa je Paucartambo še deviški svet, znan le domačinom. Sekcija Biella je prišla v Limo 13. maja 1963. Vodil jo je akademik Fulvio Ratto, 33 let star, člani so bili Guido Machetto, vodnik CAI, Franco Riva, Bruno Taiana, Nino Zappa, dr. Giuseppe Calogero, dr. Giancarlo Bortoloni, geolog iz torinske univerze, sami mladi ljudje izpod 30 let. 24. maja so bili v Cuzcu, 7. junija so bili že na drugem najvišjem vrhu skupine in so ga krstili kar za Nevado Biella. 8. junija so bili na Colque Cruz. Potem so šli tudi na Sahuasiray, ki ga je poznal že ing. Ghiglione. Tu je padajoče kamenje ubilo 32 let starega Carla Pivana, tudi člana ekspedicije. Pokopali so ga v Bielli.
CAI pa je jeseni 1963 poslal še ekspedicijo v Nepal. Vodil jo je geometer Andreotti, člani ekspedicije so bili — kakor oni v Andih — sami neznani ljudje, vsaj v vrhu alpinistične srenje: Mellano, Brignolo, Rabbi, Risso, Rossi, Rossa, dr. Volante. Cilj ekspedicije je bil Langtang Lirung. Poročali smo že, da sta se tu mudili že dve japonski ekspediciji. Nekaj znanih alpinističnih osebnosti pa je sekcija CAI Monza poslal v Patagonske Ande, v Paine januarja in februarja 1963, ko je v tem predelu poletje. Ekspedicijo je vodil Frigieri, člani so bili Taldo, Armando, Aste, Casati, Aiazzi, Nusdeo. Odšli so z ladjo iz Genove 7. dec. 1963 in prispeli preko Buenos Aires 27. dec. v Punta Arenas. Tu so našli angleško ekspedicijo, ki jo je vodil Barry Page. Angleži so 16. januarja prišli na Torre Centrale del Paine, 20 ur za njimi pa so stali na njem še možje iz Monze. 9. februarja sta Aste in Taldo kot prva preplezala Torre Sud, tri ure za njima so prišli še Aiazzi, Casati in Nusdeo. Torre Sud so posvetili po Albertu de Agostiniju, smer samo pa imenu Andrea Aggionija. Prvi je zaslužen za odkrivanje Patagonije, drugi pa je bil renomiran italijanski alpinist, tragično preminul v metežu na Mt. Blancu.
VODNIŠKE TARIFE v Alpah niso majhne, zato je vodniška organizacija zelo močna, pa tudi ekskluzivna. (Socialni in duhovni svet vodništva je v zadnjem času na leposloven način dokaj dobro prikazal Frison Roche, ki ga lahko beremo tudi v slovenskem prevodu.) Npr. v okolišu Macugnage so junija 1963 veljale naslednje cene: za Punta Gnifetti po vzhodni steni z dvema bivakoma 70 000 lir; Punta Dufour preko koče Marinelli 43 000 lir, Nordend od 42 000 do 55 000 lir, okoli Monte Rosa 45 000 lir, prehod v Zermatt 30 000 lir itd. Samo do koče Marinelli znaša tarifa že 10 000 lir, za najlažje vzpone in poti, ki niso v seznamu, je minimalna tarifa 9C00 lir, povratek je vedno po normalni poti, če ne ima vodnik pravico priračunati 20 %.
ALDO BONACOSSA je znana italijanska alpinistična osebnost. Med jubilejnimi članki za 100-letnico CAI je napisal članek o vojvodi d’Aosta (Amedeo di Savoia Duca d’Aosta), ki je bil razmeroma dober alpinist, sicer pa se je v zgodovino italijanske kraljeve hiše vpisal kot letalski armadni general. Bil je velikan po postavi (1,96 m), dober telovadec, kot alpinist pa ne ravno dober tehnik, tehniko je nadomeščal s svojo dolžino in izredno močjo v prstih. Bil je član CAAI in si je članstvo, tako pravijo, pošteno priboril. Vzponi, ki jih je izvršil, to potrjujejo. L. 1932 je bil med onimi, ki so zagovarjali Emilia Comicia, da naj ostane član CAAI, čeprav je postal vodnik in po statutu ni mogel biti več član CAAI. Bil je med pacifikatorji Etiopije. Ardito Desio, znani himalajec, ki je tudi odšel v Addis Abebo, pripoveduje, da je bil »pri pacificiranju neutrudljiv«. Baje je Mussoliniju odsvetoval, da se ne udeleži druge svetovne vojne, češ da to pomeni gotovo izgubo italijanskih kolonij. Bilo pa je že prepozno. Odšel je v Libijo, čeprav so mu ponujali, naj ostane v Italiji. Padel je v Afriki in je pokopan na griču Nyeri v Somaliji, kjer je l. 1942 umrl v angleškem ujetništvu.
MEDNARODNA PLANINSKA RAZSTAVA v praslavo 100-letnice CAI je bila odprta 31. maja 1963. Pri otvoritvi so bili tudi ministra Folchi in Bertinelli, torinski župan in vsi vidnejši ljudje od CAI. Razstavljalcev je bilo 400, razstavni prostor je obsegal 19 000 kvadratnih metrov. Razstava je imela namen, da vključi planinstvo v regionalno gospodarstvo oziroma da pokaže, kako naj v sodobnih pogojih gospodarstvo pomaga hribovskemu prebivalstvu, da se izdatno in popolnoma posluži vsega, kar mu planinski svet nudi in omogoča. Minister Folchi je poudaril pomen gora v italijanskem ekonomskem sistemu in v turističnem razvoju. Razstava je prikazala tudi razvoj planinstva od Petrarce do danes, odseve te zgodovine v tisku, podobi, fotografiji, filmu, mnogo materiala je dala biblioteka CAI, planinski muzej (Museo della Montagna), arhivi sekcij in privatniki. Dalje je prikazala razstava komercialno stran planinstva (promet, koče, hribovsko poljedelstvo, lov, ribolov, gozdarstvo idr.), narodni park Gran Paradi so in njegovo problematiko (park ima letni proračun v višini 55 milijonov lir). Od zunanjih planinskih organizacij omenimo Avstrijce in Poljake. Monzino, milanski bogataš, mecen mnogih ekspedicij, je poskrbel za prikaz svojega dela z vodniki iz Valtournanche. Torinska razstava je bila gotovo največja prireditev te vrste v zgodovini svetovnega planinstva.
PREDSEDNIK ZDA J. F. KENNEDY je osebno izročil Hubbardovo medaljo, odličje državne geografske ustanove, vodji ameriške ekspedicije na Everest 1963 Normanu Dyhrenfurthu. Na sprejemu pri Kennedyju je bil tudi šerpa Girmi Dorje.
SMER MIRIAM (V) je ena od najbolj priljubljenih in ponavljanih smeri v plezalskem vrtcu Cingue Torri. Izpeljali so jo že l. 1927 Angležinje Miriam E. 0’Brien, A. in D. Dimai in A. Gaspari. Smer drži na vrh Torre Grande 2366 m.
GORE SO NAPRODAJ, so zastokali isti ljudje, ki stokajo tudi nad oficielnim alpinizmom v socialističnih državah. Naprodaj in to v Švici, kjer naj bi bil v St. Moritzu grški bogataš Stavros Niarchos kupil cel hrib za smučanje, na tem hribu pa na j bi gradil lastno žičnico za 1 milijon nemških mark, ki bi neprenehoma obratovala na njegovi pisti. Turistični faktorji vse to sicer demantirajo, toda govorica ne utihne. Kanton Graubünden ima občinsko alpsko posest, torej rahlo socializirano, dopuščenih je le nekaj izjem. Občina pa ne sme prodajati ta svet, ne da bi dobila realen nadomestek. To in nič dragega je pomirilo varuhe »svetinj«, (ki jih baje ogroža socializem). Ali se pred raznimi Niarchi ne bi dale zavarovati še bolj solidno?
PLINSKI GORILNIKI so že postali množični rekvizit sodobne civilizacije, neizogiben atribut avtomobilizma, taborništva, campingov, avtocampov in kar je še podobnih parahotelskih nastanitev v sodobnem nomadstvu. Skoro ni več evropske dežele, ki bi gorilnikov ne proizvajala, vsepovsod so servisi, ki dobavljajo plin in vse, kar je treba, menda je takih servisov blizu 60 000, kakor so našteli Nemci. Obstoji evropski seznam takih servisov: Camping CAZ International.
HINDUKUŠ je vedno pogosteje cilj evropskih ekspedicij. Tudi tu so v ospredju Nemci in Avstrijci. Junija 1963 so s 3,5-tonskim mercedesom odrinili v Hindukuš tudi študentje znane leobenske montanistične šole, vodil jih je Lepp Kutschera. Šli so na Koh-i-Kesnikhan, 7200 m visoki vrh v vzhodnem Hindukušu. L. 1962 Avstrijcem ni uspelo priti na ta vrh. Istočasno so bili v Hindukušu štirje člani OAV iz Linza in Welsa. Njihov cilj je bil vrh Wakhan. Vodil jih je 29-letni Pilz.
