Tine Orel
AMERIŠKO GLASILO glaciologije, junij 1963, je prineslo članek Joela Fischerja o dveh rovih na ledenikih zermatskega Breithorna v globino 60 in 70 m vse do dna ledenika, da bi v njih lažje raziskovali ledenik. Pri vhodu v rov je znašala temperatura ledu —5,5 °C, pri dnu pa — 0,5 °C oziroma ± 0 °C. V obeh rovih so imele razne razpoke, ki jih je povzročilo kopanje rova, tudi nižje temperature. Zrak v razpokah, ki so se odprle, je imel veliko ozona, ki so ga ugotovili po karakterističnem vonju, po reakciji na kavčuk in po testu kalij-jodid. Razlagajo, da nastaja ozon zaradi majhnih isker, ki jih povzročajo statični naboji. Ti se v mrzlem ledu tvorijo, če pride pod pritiskom do trganja ali deformacij. Fotografski posnetki z eksponiranjem do 8 ur so ponoči te iskrice zabeležili. Raziskave na dnu ledenika so dognale, da se primrznjena masa ledenika na leto pomakne za 0,6 m in da ta »tek« ledenika zapušča na dnu vidne sledove.
MT. BLANC V ENEM DNEVU — je bilo geslo znane pariške revije L’Equipe 31. maja 1963. Kako? James Couttet odgovarja: 12 km južno od Chamonixa pelje iz Les Houches do Les Lanchers (1296 m) vzpenjača, odtod pa naj se preko Aig. du Gouter podaljša na Dome du Gouter (4304 m). Z Dome du Gouter na vrh Mt. Blanca ni daleč in ne težko. Vzpenjača bi na uro potegnila v to višino 450 smučarjev, v 25 minutah bi prišli iz Les Houches na Dome du Gouter. Posebno se propagira smuk na področju »Les Glaciers«, postaja žičnice Chamonix—Pelerins Aiguillette de la Tour (2414 metrov), dalje postaja Plan de 1’Aiguille, odkoder se lahko z žičnico vrneš v Chamonix ali odpelješ na Aiguille du Midi (3842 m) preko Vallee Blanche in Glacier du Geant na Grand Flambeau (3462 m), nato pa v Entreves pri Courmayeur, odkoder se lahko odpelješ skozi predor pod Mt. Blancom spet v Chamonix. Vse to se da narediti v enem dnevu, z avtom, žičnico, zraven pa presmučati 3300 m višinske razlike, torej spust, kakršnega si pred nekaj leti nismo mogli zamisliti. Managerji za ta sistem v prometnih napravah na Mt. Blancu so že tu, publike pa tudi ne manjka. Turistična industrija, ki iz leta v leto narašča, kliče po takih možnostih za en dan in v enem dnevu. Tempo časa, ki bi mu radi ušli, vdira v gorski mir in vse kaže, da mu človek ni več kos, ne ve, kje in kako naj ga zavre.
IZBIJANJE KLINOV postaja vsaj v nekaterih modnih smereh problem. Zgodi se, da kak plezalski par vstopi samo zaradi »čiščenja« smeri. Ker je kriterij zmogljivosti različen, se zgodi, da izbijajo tudi najpotrebnejše kline, kar danes spričo stremen in drugih tehničnih pripomočkov drugemu v navezi ni več težko. Zgodi se, da taka naveza pošlje sporočilo na pristojno sekcijo: »Vsi odvečni klini so sicer odstranjeni, naveze lahko vstopajo brez klinov.« Tako sporočilo utegne biti za varnost manj sposobnih navez usodno.
INDIJANCI so že v srednjem veku prišli na vrhove visoke do 6700 m, pravi znani Matthias Rebitsch, ki je l. 1956 na 6885 m visokem Ojos del Salado našel vizitko poljske ekspedicije iz l. 1937. Poljaki so bili v Punta Atacami pionirji in so se takrat vrnili iz Andov obloženi z znanstvenimi in alpinističnimi uspehi. Današnji ekstremisti bi se morda nad uspehi v »velikanskih kupih sodra« posmihali, toda treba je upoštevati specialne težave: ubijajočo vročino čez dan, ledenomrzle noči, vremenske preobrate, naporna snežišča, žejo in gorsko bolezen. Samo s skrajnimi napori in železno voljo premagate višave, saj noben korak ne drži, ena sama borba za višino na drsečem grušču ali snegu. Na Cerro Galanu je Rebitsch v višini 6000 m zadel na okrogle zidine, v njih pa je izkopal srebrne kipce in razne votivne predmete. V tej višini je pleme Inka imelo obredne daritve bogu Soncu. Žrtvovali so živali, sodeč po pepelu in kosteh, ki jih je izgrebel v tem višinskem svetišču. Vsi najvišji vrhovi v Punta A tacama so bili za Inke sveti vrhovi, povsod so postavili svetišča in oltarje, na Llullayacu celo v višini 6700 m, 30 pod vrhom. Imena vrhov so za nas kaj čudna: Aracar 6080 m, Antofalla 6100 m, Tebenguicho 5800 m.
Rebitsch je bil tu še l. 1958 in l. 1961, slednjič z Argentinci. Izkopavanje v teh višinah, pravi, je bilo težje od vsega, kar je v gorah doživel, vendar mu ni žal, izkopal je zanimive dokumente indijanske civilizacije, celo duhovniški ornat v podsutih svetih hramih. Bilo jih je toliko, da je z njimi rešil uganko zidov v teh višinah. Nekoč so morali v teh višinah v kočah prebivati vsaj nekaj časa nosači, čuvarji lesa in duhovniki. Neverjetna je morala biti vztrajnost in zdržljivost teh Indijancev, da so zmagali s takratno opremo in preskrbo preskušnje v takih višinah. Ko so Inki v boju s Španci propadli, so propadle tudi njihove naprave v gorah. Vrhove v Punta Atacami še raziskujejo. Naleteli so na še starejše priče, ki datirajo v zgodnji srednji vek. Alpinistične storitve tedanjih Indijancev je treba le občudovati.
Prof. Kinzl govori v svojem delu »Cordillera Blanca« o stotinah indijanskih zgradb v višini 5000 m in to od Patagonije do Mexica. Vse kaže, da se sodobni andinizem marsikje »zaletava v odprta vrata«, oziroma da Ande v drugič odkriva.
MEDVEDJI LEDENIK v Pamiru se je v 24 urah pomaknil za 40 do 45 m naprej in zajezil reko Abdu—Kagor. Za ledenikom je nastalo jezero. Sovjetski letalci pokrajino stalno opazujejo, zaradi naselij pod ledenikom.
TOFANA DI ROZES je dobila novo smer po papežu Pavlu VI. Smer so speljali scoiattoli, »veverice« iz Cortine d’Ampezzo: Lorenzi, Menardi, Zardini, Michielli in Gandini. Dva dni so porabili za nabijanje klinov v spodnjem delu, štiri dni za vzpon. Vsega so zabili 350 klinov, 300 jih je ostalo v smeri. Ocena: VI + A3. Pri ponavljanju se je nek Tirolec ubil. Smer poteka desno od slavne smeri po stebru (Constantini—Apollonio).
JUŽNO STENO TORRE TRIESTE je poleti 1963 preplezala prva ženska, Švicarka Heidi Schelbert, žena znanega plezalca Albina Schelberta. To se seveda zelo publicira, neprimerno bolj kot se pri nas storitve ing. Nadje Fajdigove, da ne govorimo o nekaterih uspešnih naših ženskih navezah (Ljubljana, Kamnik), ki so se literarne dokumentacije sploh zdržale in jih javnost takorekoč ne pozna, ostale so v arhivu plezalskih vzponov. Kdaj bo izšel povojni »Naš alpinizem«, da bodo izpričane vsaj tam!
EIGER je poleti 1963 terjal smrtno žrtev dveh španskih plezalcev iz Saragosse. Bila sta zelo počasna, dobil pa jih je še vremenski preobrat. Namesto da bi se vrnila, sta rinila naprej, seveda zelo počasi, za mokro poč 20 m sta rabila uro in pol! Po četrtem bivaku sta ves dan napravila toliko, kot je Darbellay naredil v 2 Ve urah. Reševalci so krenili na pot, a prepozno, Španca petega bivaka nista več preživela, strla sta ju mraz in izčrpanost vrhu »Pajka«. Število vzponov preko severne stene Eigerja je že skočilo preko 40.
POLICIJA NA MATTERHORNU, in to pri reševalni akciji, za to, da je zaprla normalno pot nanj in s tem zaščitila reševalce, ki so iz vzhodne stene Matterhorna 11. avgusta 1963 spravljali 25. julija smrtno ponesrečena Švicarja Jacquesa Maylanda (25 let) in njegovega strica Gabriela Maylanda. Padla sta 800 m globoko. Reševalci so izjavili, da v Zermattu ne pomnijo tako tveganega reševanja.
PETIT DRU ima od l. 1962 varianto v zahodni steni. Naredila sta jo Gery Hemming in Royal Robbins (ZDA). Z varianto sta se ognila ledu in snega, zabila sta 96 klinov, a v steni pustila samo dva. Varianta ju je zaposlila poltretji dan.
BUHLOVA SPOMINSKA SMER v Rotwandu, ki so jo ob prvem vzponu oznanili kot eno najtežjih, je tako popularna, da je poleti 1963 zabeležila že 125 ponovitev. Steinkotter iz Kolna jo je ponavljal kot stošesti in pravi, da je z enega samega mesta dosegel tri kline: »To ni več VI+ , to je II« vzklika Steinkotter.
Najnovejšo zimsko superdirettisimo iz Cin so takoj naskočili slavni ponavljači. Med njimi Claude Barbier, ki je izjavil, da ni izpulil iz smeri 180, ampak samo 15 klinov, saj je smer taka, da so tudi poleti vsi klini potrebni. Do konca julija 1963 je superdirettisima imela že šest ponovitev. Izvedli so jih Felix Kuen, Ploner, Zeni, Barbier, Noseda, Bonefede, Ivano Dibona, Menegus. Ponovitve so trajale dva dni. In ponavljanje se bo nadaljevalo, ne glede na pravdo, ki se je ob Cinah odprla preteklo zimo zaradi nemogočih okoliščin, ki so spremljale to zimsko superdirettisimo.
HIMALAJSKI PROFESOR, tako pravijo G. O. Dyhrenfurthu, je že desetletja živ leksikon za vse himalajske raziskovalce in alpiniste. Zadnja leta ga obsipavajo z vprašanji, kateri sedem in šesttisočaki se danes najbolj izplačajo. Da bi se znebil tozadevne goste korespondence, je v OAZ, glasilu OAC, in Alpine Journalu napisal razpravo »Nov svet za himalajce«, nemški Bergsteiger pa ga je ponatisnil in opremil še z risbami in posnetki. Dyhrenfurth pri vsakem vrhu severno-zapadnega Bhutana navaja tudi literaturo. Začenja s predelom, ki se je prej imenoval Assam—Himalaja in so ga l. 1962 zavzeli Kitajci ter se kasneje umaknili. Ta del Himalaje je geografsko in alpinistično slabo raziskan. Interesanten bi bil vrh Namča Barva. Prav tako pa vsa država Bhutan z najvišjim vrhom Khula Kangri (ca. 7750 m). Politične težave so velike, vendar je v preteklem letu švicarski geolog dr. Gansser le dobil dovoljenje za raziskovanje. Morda bo l. 1963 za Bhutan to, kar je bilo leto 1949 za Nepal. Tudi na področju Kangčendzonga je še mnogo neraziskovanega. P. 8476 m ni samostojen osemtisočak, vendar dokaj samostojen južni vrh mogočnega masiva. Tudi zahodni vrh meri 8420 m. Več mogočnih sedemtisočakov je še v masivu Kabru, zelo lep je Pandim (6691 m), 60 km od Darjeelinga. Ni visok, vsak ga opazi pri svetovnoznani panorami »Snows« desno od Kangčendzonge, vendar doslej mu še nikdo ni stopil na teme. Med šesttisočaki so še Simva, Wedge Peak, White Wave neosvojeni. V okolici Everesta je Lhotse Shar (8383 m), osemtisočak, ki ga ne štejejo, težko pristopen, doslej mu še nihče ni prišel blizu.
A poleg tega cela vrsta neosvojenih sedem in šesttisočakov, med njimi Taboče (6542 m), ki se je uprl Hillaryju. V Khumbu je neodkritega sveta še dovolj, dalje v Rohvalung-Himalaji stoji neosvojen še Gauri Shankar (7145 m), ki so ga včasih zamenjavali z Everestom in ga zato poznajo iz zemljepisa vse starejše generacije. V bližini Šiša Pangme (8013 m), komaj 80 km od Kathmanduja, a vendar še v Tibetu, se dviga 7611 m visoki Phola Gangčen. Kathmandu je danes močan turistični center, ki z njim računajo vse svetovne turistične agencije, 65 km od njega pa se razprostira Jugal Himal, o katerem še nimamo dobre geografske karte. Vse naokoli Kathmanduja je vrsta šesttisočakov, ki so še »za dobiti«: Pabil (7132 m) v Ganeš Himalu, East Pinacle (7895 m), North Peak (7154 m) in Granit-Peak (7361 m) v skupini Manaslu, kjer imajo največ uspehov Japonci, sedemtisočaki Ganga prima, Moditse in Macha pučare v skupini Anapurna, podobno bi lahko našteli vrsto imen za sedemtisočake v skupini Dhaulagiri in Kanjiroba Himalu. Tudi klasični himalajski predel Garhval še ni ves raziskan. Indijska vlada si je to rezervirala, že nekaj let ni dovolila v Garhval nobene ekspedicije. Imena šesttisočakov: Tirsuli, Haideol, Čangabang, na jugovzhodu Panč Culi, doslej še neosvojeni vrh z mističnim imenom: »Pet nebeških ognjišč«.
V zahodnem Garhvalu čaka na prvega obiskovalca garhvalski Matterhorn Šivling (6543 m). Na manjše, cenejše ekspedicije čakajo šesttisočaki v Panjab-Himalaji. Medtem ko sta Nun-Kun in Nanga Parbat raziskana, je še mnogo neznane ledine v Karakorumu: Ves Saser Mustagh, Rineš Mustagh Apsarassas in cela vrsta raznih K (celo K 12) od Siačena do Baltora in Hispar-Mustagha. Vse te himalajske geografske pojme smo v tem obzorniku že omenjali, so nam pa spričo našega šibkega štarta na tretji tečaj oddaljeni, ker v to smer našega dela nismo zasukali.
GORSKE POŠASTI, predvsem razni zmaji in leteče kače, so tako pogosto nastopale v življenju gora, da je o njih nastala kar zajetna literatura. Še v 17. st. so poročali iz Švice, da so videli letati iz neke votline na Pilatusu zmaje z ognjenimi jeziki, še kasneje so se podobne zavere razširjale v Nemčiji in Avstriji, pa tudi pri nas tega blaga ne manjka. L. 1810 je prirodoslovno društvo v Bernu razpisalo nagrado za tistega, ki bi ujel, živo ali mrtvo, kako tako pošast. Nadvojvoda Johann je razpisal 30 zlatih dukatov, enako univerza v Leipzigu. Nekaj let pred drugo svetovno vojno so se s temi stvarmi še ukvarjali razni magazini. Danes pravijo, da so prapodobo teh domišljijskih tvorb dale »predpotopne« živali po imenu perosaurus, perodaktylos in peronodono, po 10 m dolgi velikani. No, če je človeški spomin v raznih nazivih ohranil ostanke nekdanje podobe gorske pokrajine, če govori o orjaški ajdovski deklici, ki je prala v jezeru za Ribjo pečjo, ki jo je pretolkla Jezera, deklica pa je stala z eno nogo na Klemenči, z drugo pa na Strelčovi — kdo nam brani ugibati?
JEAN JACQUES ROUSSEAU (1712—1778), ki so ga lani kot začetnika planinstva in turizma proslavljale najmočnejše svetovne turistične organizacije, je postavil psihološki temelj ljubezni do gibanja v naravi z naslednjimi mislimi: »Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa, čimbolj se bliža eteričnim višinam, sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost. Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost; občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenjuje; izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira. Na ta način srečno ozračje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo. Prepričan sem, da v taki klimi preneha še tako silno razburjenje, še tako hipohondrično občutje. Dvomim, da bi v zračnih kopelih čistega in blagodejnega gorskega zraka ljudje ne spoznali najodličnejšega sredstva zoper telesne in duševne bolečine.« Te misli Rousseau ni povedal samo v Novi Heloizi, ampak tudi v Emilu, Izpovedih in v pismih. In ker je bil Rousseau ne samo visoka moda, ampak tudi ideolog meščanske civilizacije, so bile proslave ob 250-letnici švicarskega turizma z njegovim imenom utemeljene.
KEPA (JEPA) je mogočen vrh v Karavankah, na katerega so naši mlajši rodovi spričo težke pristopnosti skoro pozabili. Kakor z vseh vrhov Karavank je tudi s Kepe prelep razgled. Z druge strani so l. 1963 Kepo s planinsko postojanko ponovno zavzeli sosedje iz Beljaka. Takole poročajo v glasilu OAV 1963/9: »Že l. 1886 je sekcija DuOAV iz Beljaka postavila na zapadnem sedlu zavetišče in ga imenovala Bertina koča po ženi dr. H. Findenegga. Na dan uspešnega plebiscita l. 1920 je kočo uničil ogenj. Pet let nato je stala nova Bertina koča. Tudi ta je oostala žrtev sovraštva in jo je uničil ogenj l. 1944. Toda beljaški planinci se ne puste odgnati s svoje gore. Nekaj časa so si pomagali s povečano lovsko kočo, l. 1961 pa so se odločili za novogradnjo na izredni skupščini. 14. jul. 1963 so kočo dozidali, plod vzorne organizacije, iznajdljivosti, prostovoljnega dela in koncentrirane volje skupnosti. Nič čudnega, če se je ob otvoritvi tretje Bertine koče zbralo na stotine planincev iz Beljaka, zvestoba zgodovini pa je kočo spet krstila z imenom Berta.« Tisto sovraštvo bi bilo treba v poročilu natančneje določiti, ker nas sicer vse preveč spominja na apetite, ki niso segali samo do vrha Karavank, ampak do Jadrana, zavzemanje planinske pozicije okoli Bertine koče pa žal meče svojo posebno luč na »zvestobo zgodovini«. Nam je namreč l. 1941 ta »zvestoba« zapretila z narodno smrtjo. To moramo zapisati že zaradi dobre soseščine. Da ni v tej »zvestobi zgodovini« še vedno apetit po »Unterkarnten« in »Adriatisches Kustenland?«
GOZD — DOBROTNIK, to varuhi narave vedno bolj poudarjajo, ne samo zaradi klime, vode in erozije, ampak še bolj duševnega in telesnega zdravja ljudi. Gozd je neobhodno potreben za čistost pitne vode, zato je ohranjevanje gozda tudi politična zadeva: V Srednji Evropi bo treba gozdne površine ohraniti na dosedanji površini, četudi ne bi več dajal povprečnega donosa. Tako švicarski gozdarji v Locarnu! Znani M. Oechslin pa se zavzema za čistost bistric in gorskih potokov, ki je zaradi številnosti weekendov, avtokampov in drugih modernih nomadskih pojmov ogrožena. Zraven pa prilaga opombo na arhitekte, ki pri raznih novih objektih v gorah ne kažejo prav nobenega smisla za pokrajinsko ljudsko arhitekturo, prav nobenega občutka za »soseda« v gorah. Ta opomba velja nedvomno tudi za naše »ekstremiste« v arhitekturi. Res je, Evropa gre v alpskem svetu nevarno pot, ki pa se je začela že pred 100 leti. Tehnika prodira z naslednjimi argumenti: Treba je tudi hribovsko prebivalstvo dvigniti na sodoben standard, treba je dati hribovcem zaslužek, pospeševati promet in trgovino, industrijo in turizem, treba je demokratizirati vse udobnosti, povezati letne čase s tem, da omogočimo tudi smučanje poleti in to s pomočjo cest, vzpenjač, letal itd. Vse to ima svoj prav, vendar do neke meje, ki jo mora človek braniti proti človeku — za človeka.
PANORAMO HIMALAJE je naročila »National Geographic Society« v Washingtonu pri znanem slikarju iz Lansa pri Innsbrucku H. C. Berannu, avtorju mnogih znanih panoram, med drugim tudi olimpijskih iz Cortine, Rima in Innsbrucka. Panorama Himalaje bo izšla v svetovni reviji »National Geographic« (naklada 3,5 milij.). Berann je zaradi panorame odletel v Kathmandu, sicer pa mu je služilo kartografsko delo ing. E. Schneider j a in ing. Ebsterja. Panorama kaže 50 vrhov med 6000 in 7000 m in vso rajdo od Co-Oju preko Everesta do Makaluja. Berann je delal 500 ur.
KANGTEGA IN TAVAČE nista med najvišjimi vrhovi v Himalaji, merita komaj 6810 m in 6553 m, vendar so ju šteli med trše himalajske orehe. Lani so oba vrhova spravili podse Amerikanci v zelo težkih razmerah. V ameriški navezi sta bila Trost. in Dronan, v novozelandski pa dr. Gill in Wilson. Vrh Kangtege je tako prisiljen, da je mogel stopiti nanj le po eden, prvi je stopil nanj Dronan. Nepal je za jesen 1963 dovolil tudi Italijanom vzpon na 7240 m visoki Langtang — Himal Peak.
NAJVIŠJA ŽELEZNICA V ALPAH na Jungfraujoch (3454 m) ima pri najvišji postaji 240 m dolg predor, ki drži do poletne smučarske šole in k polarnim psom. Da bi obisk še bolj olajšali, so predor podaljšali. Kaže, da so polarni psi podobna atrakcija kakor bernardinci na Vel. Sv. Bernardu, kjer so menihi izjavili, da bodo še gojili svoje pse in sprejemali tujce v hospicu (ustanovljenem leta 1049).
OLIMPIJSKO MESTO INNSBRUCK je mogočen turistični center, saj je v letu 1932 imel 1,5 milijonov prenočitev, obiskali pa so ga gostje iz 40 držav. S svojo tirolsko okolico pa dosega Innsbruck 15 milijonov nočitev letno. Ugodna lega (Brenner) in vodilna vloga Avstrije v svetovnem turizmu so Innsbrucku dodelile izvedbo IX. zimske olimpijade 1964, odločalo pa je seveda tudi to, da je Avstrija domovina najboljših smučarjev in smučarskih učiteljev. Je tudi priznanje dela, ki so ga pred desetletji opravili Zdarsky, Schruf, Bilgeri in Schneider. Avstrijci so nalogo prevzeli v znamenju svojega prestiža in v znamenju velikih perspektiv avstrijskega turizma. Naj stane, kar hoče, vse se bo nekoč bogato izplačalo, to je bilo njihovo geslo, ko so z milijardnimi investicijami gradili zimski stadion, olimpijske igre bodo našo sosedo neverjetno obogatile predvsem z gigantskim pospeškom v izgradnji. V organizaciji hočejo Avstrijci prekositi Amerikance v Squaw Valleyu. Za računanje bodo imeli amerikanske elektronske sti’oje (JBM — International Business Machines), vendar najnovejši tip 1401. Med največje pridobitve, pomembne za vso Evropo, spada »Evropski most« pri Innsbrucku, ki bo povezal italijanski prometni sistem z nemškim. Most bo v višini 190 m prenašal avtocesto na dolžini 700 m, most pa je v celoti dolg 815 m, širok 22,20 m s trotoarji. Najvišji steber bo nad temeljem visok 181 m. Vodstvo gradnje je imela v rokah tirolska državna gradbena direkcija.
RADIOAKTIVNOST so izmerili tudi na Pasterzi in to z vrtanjem v globino. Na delu je bil zavod za vodno biologijo (dr. ing. Lanser in dr. R. Liepolt). Ugotovili so, da je koncentracija na površini ledenika 500-krat večja kot v vodi, ki iz ledenika odteka. Radiologi pravijo, da si zaradi te radioaktivnosti ni treba beliti glavo. 3000 enot je sicer visoko preko tolerančne meje, toda pri kopnenju se aktivnost bistveno zmanjša. Drava, npr. ne dosega avstrijskega povprečka. Izredno visoko radioaktivnost na ledeniku si razlagajo iz anorganskih in celo organskih prašnih delcev, ki se odlagajo na ledeniku. Raziskovalno delo na Pasterzi se nadaljuje. Ugotoviti hočejo, katera voda je boljša, ledeniška ali ona iz kopnih dotekališč. Ledeniška je mehka in bogata s kisikom, niso pa računali z njeno radioaktivnostjo.
LEDENIK LAGSDON na Kavkazu, več kilometrov dolg, je izginil. Gruzinski glaciologi so šli na delo, čeprav pojemanje ledenikov ni nič nenavadnega. Direktor glaciološkega instituta Feofan Davitaia je izjavil: Na Kavkazu se ledeniki vsako leto zmanjšajo za 15 m. To si razlagamo s povišanjem povprečne temperature. Na sovjetskem severu je povišana temperatura popolnoma spremenila ledeniški režim in množino ledu na morju. Vendar to še ne pojasnjuje vsega. Na sovjetskem jugu temperatura ni porasla, prej narobe. Tako tudi v Pamiru. Zaradi temperature in zaradi snežnih padavin bi na Kavkazu in Pamiru pričakovali naraščanje ledenikov, ne pa pojemanje. Vzrok je v prahu, ki se letno iz zemlje dviga v atmosfero v več milijardah ton (industrija, ceste, obdelane površine). Prah se useda na led, delci se segrejejo in povzročajo kopnenje. Ugotovili smo, da ledeniki kopne, ko ima njihova površina temperaturo precej nad ničlo. Odkod ta temperatura? To je še uganka!
LASTNO PALAČO si je v Innsbrucku sezidal avstrijski alpenverein (OAV) in jo 5. okt. 1963 slovesno odprl. »Alpenvereinshaus« je petnadstropna stavba in je, kakor pravijo, glede na reprezentativno lokacijo in na potrebe primeren za vsenemški (gesamtdeutsch) planinski dom. V pritličju so lokali, prvi dve nadstropji bodo tudi oddajali, zgornja tri nadstropja pa bo imel alpenverein za svoje potrebe. V poslopju je tudi velika razstavna dvorana, poseben prostor za mladino, predavanja in tečaje. V hiši bo tudi sekcija Touristenkluba in GRS. OTA je organizacija, ki na prvi pogled nima opravka z alpinizmom, pač pa močno posega v Alpe (Organisation Mondiale de Tourisme de 1’Automobile). Ima 25 milijonov članov, ki bi radi imeli Alpe še bolj prehodne, kot so že. OTA je pripravljena zbrati velika sredstva in je v tem smislu naredila vlogo na vse alpske države (Francijo, Švico, Zap. Nemčijo, Avstrijo, Italijo). Avstrija se novih projektov za alpske ceste ne boji, češ da so obstoječe toliko važne, da si brez njih tranzita in obstanka v Avstriji ni mogoče zamisliti. Gradnja novih boljših avtomobilskih prehodov je namreč v teku na več krajih. Poleg njih je v načrtu tudi 56 predorov. Trije med njimi bodo uporabni že v l. 1964 oz. 1966: Mt. Blanc, Veliki St. Bernhard in San Bernandino med Italijo in Švico. Vsi trije bodo priključeni na »Hafraba« cesto (Hamburg — Frankfurt — Basel) in na francosko cestno omrežje. Švica gradi nadaljnih 40 predorov, ki bodo omogočili tudi pozimi varen promet proti Italiji. Največji interes uživa predor pri St. Gotthardu med Goschenen in Airolo. Samo znani predor Simplon bo dobil tri variante: Barisel —Varzo, Ganter—Nembro in Brig—Varzo. Švica doslej takih cestnih zvez z Italijo ni imela. Avstrija ima tako tudi pozimi varne cestne zveze z Italijo na Reschen—Scheidecku in Brennerju. L. 1965 bo zgrajena še cesta Felbern—Tauern med Pinzgauom in Vzhodno Tirolsko, na Tirolskem pa grade še cestni predor pod Stilfserjochom med Veltlinom in Vintschgauom ter predor med Zillertalom in Pustertalom. Moderni promet je Švico in Avstrijo postavil pred velike naloge. Moderni avtodromi z juga in severa so potrkali na gorati svet in, tako kaže, ukloniti se jim je treba. Ne prvič v zgodovini, a danes pač na drug način.
MICHEL DARBELLAY je ime švicarskemu gorskemu vodniku, ki je avgusta 1963 sam preplezal severno steno Eigerja. V steni je bil 30 ur, plezal je 19 ur. Simpatično je, da si ni naredil nobene propagande in da »publicitiy« ni zasenčila njegovega uspeha. Sicer pa mu je k slavi pripomogel sam Walter Bonatti, ki se je nekaj dni prej tudi sam poskusil z Eigerjem, pa je moral izstopiti, ker ga je ranilo zapadno kamenje. Severno steno Ortlerja pa je 25. avg. 1963 v 3 in pol urah sam preplezal mladi Meranec Dieter Drescher. Lindner in Almberger sta pozimi kot prva preplezala severo vzhodno zajedo v Planspitze (Gesause), 850 m visoko, tudi poleti zahtevno steno.
NOVA KOČA v zermattskem področju bo najvišja točka v Alpah. Začeli so jo graditi avgusta 1963 v masivu Schallhorn na višini 3750 m, in sicer sekcija SAC v Baslu. V njej bo lahko prenočilo osem alpinistov. Je vmesna postojanka za turo na Weisshorn.
SEVEROVZHODNI GREBEN 3750 m visokega vrha Innominata sta prvič preplezala Walter Bonatti in Cosimo Zappelli. Innominata je znan vrh v Mt. Blancu.
ZOPER EKSCESE V ALPINIZMU je zastavil besedo znani avstrijski alpinist Hans Sclrwanda, češ da so preračunani na senzacijo na abnormalno, ekscentrično tveganje, ne pa na resnično gorniško doživetje. V alpinizmu ni svetovnega rekorda, nobeden ne bo nikoli izjavil: »Jaz sem najboljši alpinist«, saj manjkajo predpisi in enaki pogoji. Dobro, da je tako, ker sicer bi bilo mrtvecev v gorah še več. Velik delež krivde nosijo pri teh ekscesih žurnalisti, ki morajo skrbeti za senzacije in izkoriščajo človeško nečimrnost, voljo po uveljavljanju, pa tudi pohlep po zaslužku in slavi. Sclrwanda pravi, da stoji alpinizem danes pred alternativo: Ali se bo držal pozitivnih izročil ali pa bo podlegel superekstremistom, ki jim je gora samo športni playground. Mož »sedme stopnje« ni več alpinist, tudi ni več športnik, je le obrtnik, ki obdeluje steno, terja pa publiko, pomožno moštvo, ki mu asistira, deli avtograme in prodaja posnetke. Vsemu temu manjka življenjskega stila, veselja nad malimi stvarmi, ki bogate turo, manjka prirodnosti. Podobno stališče kot Schwanda zavzema v svoji satiri iz l. 1975 Walter Pretzl.
ZAŠČITA ALP naj bi bila odslej glavna naloga planinskih organizacij, je pisal ob 100- letnici OAV dr. K. Andersen. Alpe so odprte množicam, v kratkem bodo še bolj zaradi novih modernih cest in novih žičnic, turistična eksploatacija dosega svoj višek, turistična industrija je dala velik kos kruha alpskemu prebivalstvu. Toda »die Geister, die ich rief, werd ich nun nicht mehr los«, duhov, ki so jih planinska društva priklicala v lepi alpski svet, se ne bomo več znebili. Zdaj so množice tu in naloge planinskih organizacij so zdaj naslednje: zaščita alpske prirode, zbliževanje in sodelovanje med alpskimi narodi in vzgoja mladine.
POGOZDOVANJE gorskega sveta je potrebno iz cele vrste razlogov. Turistično razvite dežele tvegajo velika sredstva za to. V Italiji razlaščajo hribovske površine, ki so tri leta izven uporabe in jih dajejo občinam pod obveznostjo, da jih pogozde. Pogozdene površine ostanejo 40 let neobdavčene, če gre za eksploatacijski gozd, pa 15 let. Posojila za pogozdovanje so dolgoročna, 30 % obrestne vsote prevzame država za 30 let, če pa lastnik dela z deficitom, prevzame vse anuitete in obresti država. Izrael skrbi za pogozdovanje Galileje na poseben način. Vsak tujec, ki pride v deželo, lahko kupi drevesce in ga sam posadi. Tako je Izrael zasadil v 15 letih 60 milijonov dreves. V Libanonu je samo 7 % gozda, libanonske cedre so skoro povsem izginile, erozija se je razmahnila, puščava in stepa prodirata. Zdaj pogozdujejo 100 000 ha, sadike dobe privatniki zastonj. Predvsem sade cedre in evkalipte.
HINDUKUŠ je v zadnjih letih skoraj modni cilj evropskih ekspedicij. L. 1963 so odšli tja tudi Gradčani. Pod Noshaqom, ki ga poznamo iz poljske ekspedicije 1. 1960, so v višini 4500 m postavili taborišče. Naslednje tabore so imeli v višini 5500, 6400 in 6900 m. 21. avgusta so prišli na 7200 m visoki Zapadni Noshaq, naslednji dan pa so obrali še nekaj pet in šesttisočakov. Tudi Švicar Eiselin je v l. 1963 bil v Hindukušu.
GRAN SASSO D’ITALIA je v 16. stoletju imel obiskovalca, gotovo enega od prvih pomembnih alpinistov. Bil je to Francesco de Marchi, vojaški inženir, stotnik, specialist za utrdbe, znan po vsej Evropi. Za l. 1573 je bil njegov vzpon v resnici veliko dejanje, vsekakor pa enak vzponu Leonarda da Vincija na enega od vrhov Monte Rose. Sodobniki so de Marchijev vzpon pozabili, čeprav je šlo za najvišji vrh v Apeninih. Šele l. 1816 je opomnil na de Marchija fizik Venturi, trajalo pa je še 100 let, da so njegov vzpon pravično ocenili. »Knez vojaških arhitektov«, kakor so rekli de Marchiju, je bil rojen l. 1504 v Bologni, služil je Medičejcem, napisal delo »Della Architettura militare«, popisal pa tudi vzpon na Gran Sasso (2914 m) na originalen način in spis tudi nazorno ilustriral. Bil je sijajen opazovalec, skrbno je vse zabeležil, kar je videl, k vzponu pa ga je gnala želja po spoznanju prirode. Njegova dela se hranijo v Firenzah, kogar pa zanima opis vzpona na Gran Sasso v l. 1573, torej v dobi naših protestantov, ga dobi v Rivista Mensile 1963/7-8.
Gran Sasso dItalia je v Apeninih edinstvena gora, alpskega značaja, po tipu dolomitska. Paretone della Vetta Oceidentale je 1400 m visoka stena, pa tudi druge stene so visoke. Zaradi svojega položaja med dvema morjema ima Gran Sasso svojevrstno podnebje, včasih absolutno mirno ozračje, se zdajci spremeni v vihar, ki divja z neverjetno hitrostjo, sneg pa se drži do poletja.
Poleg Gran Sassa so v Apeninih še druge gore, ki so za alpinizem interesantne: Monte Bove (2113 m), Pizzo Diavolo (2410 m), stene imajo tudi vrhovi v Abruzzih, v nacionalnem parku, vendar ima ture večjega kova samo Gran Sasso. Ko so drugod plezali že šestice, je v Gran Sassu komaj začetek V. Začetki alpinizma segajo v leta po 1930, vodili so abruški domačini: Bruno Marsili di Pietracamela, Andrea Bafile deH’Aquila, oba ta dva sta začela tudi z zimskimi turami. Smeri so večinoma V. stopnje, plezala sta prosto, brez tehničnih pripomočkov. L. 1954 je v Gran Sasso nastala prva moderma smer, v zadnjih 9 letih pa je Gran Sasso dobil tudi šestice A1, A2, A3, vendar brez svedrovcev. Pa tudi to še bo, pravijo Toskanci in Rimljani.
SPEDIZIONE OXUS 1963 je bil uradni naslov italijanske ekspedicije v afganski Pamir. Organiziral jo je rimski inštitut za Srednji in Daljni Vzhod s pomočjo iimske sekcije CAJ. Imela je arheološke, antropološke in geografsko-alpinistične cilje v pogorju Wakhan, v razvodju med Pamirjem in Amu-Darjo. V Kabul so prileteli, od Kabula dalje so zajahali jeepe, nato jim je pomagalo 50 nosačev. Vodil je dr. Pinelli, vodja ekspedicije na Seraghrar 1959, arheolog; člani di Biasin, antropolog iz Verone, dr. Pietrc Gui, geolog iz Rima, Guido Cosulich iz Rima kot snemalec in drugi. Vsekakor zanimiva in reprezentativna ekspedicija.
GUIDO MONZINO tudi l. 1963 ni ostal doma. Organiziral je ekspedicijo G. M. 1963, to pot spet na Groenlandijo med 63. in 72. vzporednik. Vodil je sam, spremljali so ga njegovi vodniki iz Valtournauche, ki jih po imenu že dolgo poznamo in jih pozna ves svet. Med člani ekspedicije je bil tudi Pietro Meciani, znani italijanski strokovnjak za visokogorstva vseh kontinentov. Ekspedicija je raziskovala Deželo kralja Kristijana X.
GLASGOW je l. 1963 organiziral ekspedicijo na Groenlandijo s pomočjo alpinistov univerze Sv. Andreja in Kraljevskega instituta v Glasgowu. Cilj so bile že deloma raziskane Stauningove Alpe — Querrains Berg (2300 m) in Pointdeharpon (2900 m). Bili pa so v ekspediciji tudi botaniki, glaciologi in geologi: Gribbon, Anderson, Bryceland, Thorley, Wasson, Wedderburn, Wilkinson in Todd. Tudi univerza Cambridge je poslala svoje alpiniste —- znanstvenike pod vodstvom fizika Knoxa na Groenlandijo. Raziskovali so zemeljski magnetizem, glaciologijo in geologijo v Stauningovih Alpah. Letos bodo Škoti šli na ledenik Baltoro v zapadni Himalaji, Irci (sekcijo Dublin in Belfast, Irish Moutaineering Club) pa nekam v Himalajo s cilji med 6900 in 7500 m. London School of Economics pa bo l. 1964 poslala svoj alpinistični trop v Cordillero Huayhuash.
KAVKAZ je že nekaj let stalen cilj avstrijskih alpinistov. Tudi poleti 1963 je bilo v Kavkazu 15 Avstrijcev v taboru Bezingi 30 dni. 14. avgusta so Rusi vrnili obisk in se povzpeli na Grossglockner in Wilder Kaiser, obiskali pa so tudi Innsbruck, Salzburg in Dunaj.
JEZERCE NA VRŠIČU je jeseni 1963 prišlo tudi v nemško periodično planinsko literaturo (OBgZ 15. okt. 1963). Članek je napisal Fran Uran, ki je l. 1957 v Planinskem Vestniku pisal o gradnji ceste na Vršič. Jezerce, mičen okras Vršiča, je v prvi svetovni vojni uničila avstrijska soldateska, ki je jezero zasula in na nasipini postavila konjski hlev. S tisto vodo so nekoč Trentarji mešali špirit, ki so ga kupovali v Kranjski gori, da so prinesli v Trento svoj znani »gajst«.
DR. G. GROSJEAN, direktor planinskega muzeja v Bernu je bil imenovan za izrednega profesorja na univerzi v Bernu. Ob 100- letnici SAC je dobil muzej v Bernu 60 000 sfr. izredne dotacije za popravila in adaptacije. Za jubilej SAC je muzej priredil posebno razstavo o znanstvenem raziskovanju Alp in sicer od 7. jul. do 31. okt. 1962 v znamenju Rouseaujevega leta. Razstavljeni so bili številni dragoceni dokumenti. Muzej je v 1. 1963 nudil material mnogim razstavam. V l. 1962 je muzej prejel mnoga darila: zemljevide, hidrografske karte, starinske dereze, zbirke diapozitivov itd. Muzej je imel 109 000 sfr. dohodkov in blizu toliko izdatkov.
SMRTNE NESREČE v švicarskih gorah so bile v l. 1962 zelo številne: 156 mrtvih, 51 težko poškodovanih, več kot od 1859 do 1885 skupaj (134). Od l. 1886 do l. 1891 je bilo 214 smrtnih nesreč. L. 1910: 110 mrtvih, 1911: 165, 1912: 170, 1913: 151. Od l. 1924 do l. 1936 je bilo število smrtnih nesreč manjše: 40, 55, 53, 69, 63, 81, 71, 87, 61, 78, 89, 99, 62. Od l. 1937 do l. 1955 slede takele številke: 68, 76, 85, 77, 114, 69, 77, 77… 90, 44, 152 (l. 1951), 88, 106, 85, 73, 74… 96. L. 1960: 96, 1961: 87. Kljub snežni zimi je število smrtnih nesreč poleti l. 1962 daleč večje, 108 napram 38. Največ je seveda mladih ljudi, 42 pod 20 leti, 33 od 21 do 25 let. 30 smrtnih nesreč odpade na samohodce. Statistike so seveda nepopolne, posebno pri določanju vzroka nesreč. Vendar je zanimivo, da se 100 let nazaj procenti vzrokov v glavnem ujemajo: npr. pri trganju cvetlic se procent vsa leta suče od 3 do 5 %. Vendar na podlagi statistike ni mogoče ločiti nesreče v neizogibne in nepotrebne, objektivne in subjektivne. V nekem smislu so nepotrebne vse nesreče in vse so neizogibne, saj človeka vleče v hribe veselje, kljub vsem pomanjkljivostim njegove narave. Vse je bilo že povedano o nesrečah v gorah, pravi švicarski komentator dr. J. Bremond, in to dobro. Ali ima še smisel govoriti o tem, se vprašuje, nato pa vendarle na dveh straneh analizira nesreče iz l. 1962 in zaključuje: Ne moremo živeti brez tveganja in zato bodo nesreče v gorah še vedno (desetkrat manj kot na cestah v Švici).
Nato citat iz Rebuffata: Plezaj najprej z glavo (tudi naš Čop pravi tako). Samo malo preveč je že preveč. Alpinist mora računati s svojimi omejenimi močmi. K temu pripominja še urednik M. Oechslin, da ne gre jemati otrok v visoke gore, da je treba vedno računati z naglo spremembo vremena, posebno če gre za ture z mladimi ljudmi, da je spričo žičnic zdaj mnogo nevajenih ljudi na nevarnem svetu. Končno pridene še to, da letalska reševalna služba zaradi slabega vremena ne more star tati.
MOUNT FORAKERS je s svojimi 5304 m tretja najvišja gora v ZDA. L. 1934 jo je po severozahodni strani preplezal Charles Houston, l. 1963 pa jo je zmogla po jugovzhodni strani naveza Adams Carter iz Miltona v Massachussetsa. Carter je član SAC. Za vzpon je potreboval dva bivaka.
ŠVICARSKI NACIONALNI PARK v Spodnjem Engadinu je objavil stalež divjačine za l. 1962. Imajo 285 kozorogov, 1235 jelenov, in 1130 gamsov. Ker so morali plačati precejšnjo odškodnino za škodo, ki so jo na njivah povzročili jeleni, so sklenili precejšen odstrel jelenjadi, ki se jim je od 1961 na 1962 priplodila za 13%.
REKORD NA SMUČEH je 168,244 km na uro. Postavil ga je l. 1963 kovinar Alfred Plangger, Tirolec. Pista, na kateri je to hitrost dosegel, je bila dolga 300 m in 62% naklonine. Sredi te proge so hitrost izmerili. Bilo je to na 3800 m visoki planoti Rosa pri Cervinia. Konkurenca je bila mednarodna. Drugi je bil Švicar Forer s 167,4 km, tretji Italijan s 167,4 km. Prvo tako tekmovanje je bilo l. 1932, ko je zmagal Gasperl iz Cervinie s 136,342 km v St. Moritzu. Imel je specialno opremo, ki pa danes ni dovoljena. L. 1952 je Zeno Collo dosegel 159,36 km, vendar s štoparico na roko.
TIEN — ŠAN se razprostira v dolžino 2000 km, štiri petine Himalaje, je pa širši od Himalaje, je torej eno največjih gorovij na svetu. Odkril ga je l. 1900 italijanski knez Borghese s prof. Brocherelom in vodnikom Zurbriggenom. Skušali so priti na Khan — Tengri (6991 m). Toda šele l. 1902/3 se je posrečilo priti do vznožja te gore prof. Merzbacherju s Hansom Pfannom in tirolskim vodnikom Kostnerjem. L. 1929/30 so se pripravljali Rusi in 10. sept. 1931 so stopili na vrh Pogrebecki, Sauberer in Tjurin. Šele l. 1937 so stopili na vrh Pik Pobeda (7420 m). L. 1956 je stopil na ta vrh Vitalij Abalakov z enajstimi tovariši. Kitajci imenujejo Tien-Šan nebeške gore. Poročali smo že o katastrofi najboljših gruzinskih alpinistov na sestopu s Pik Pobede. Vodil jih je inženir Kiril Kuzmin, najbolj znano ime med njimi je bil Gabliani.
ODLIKOVANJA SOVJETSKIH ALPINISTOV se dele vsako leto. L. 1962 je bilo razdeljenih 20 zlatih, 24 srebrnih in 21 bronastih medalj. Ločijo tri kategorije storitev: 1. Prečenja (traverz); 2. vzpone na vrhove; 3. vzpon čez stene. L. 1962 v prvi kategoriji ni bila podeljena zlata medalja. Srebrno je dobila naveza Hej sin za prečenje Alamedina (4800 m) v Tienšanu. V drugi kategoriji je dobilo zlato sedem alpinistov iz organizacije »Burjevestnik« (Gorki!), ki so pod vodstvom Mišljajeva prišli na Pik Revolucii (6974 m) v severnem Pamiru. V tretji kategoriji sta dobili zlato dve skuoini. Ena je v 80 urah preplezala severno steno Dalarja pod vodstvom Snegarova, druga severno steno južnega vrha Užbe pod vodstvom Zivljukova.
SAMOHODCEV je vedno več in to v najtežjih smereh. Kaže, da je to eden izmed najučinkovitejših načinov za uveljavljanje in pritegovanje pozornosti. Schlommer je sam preplezal zajedo med Dachlom in Rosskuppe v Gesause (VI +), mladi Steinkotter iz Kolna (videl sem ga med najboljšimi v Trentu) je kot četrti sam preplezal Livanosovo smer v Torre Venezia — in tako dalje na vseh koncih Alp. V množici vzponov je zdaj res že težko postaviti na mernik to ali ono storitev. Naveza mora tudi računati z množico planinske periodične literature in z renomejem posameznih revij in glasil. Skoro vse najtežje smeri so v l. 1963 doživele več ponovitev. Naštejmo jih nekaj: Buhlova smer v Rofanspitze, VI + , druga ponovitev (Habeller — Stops), Buhlova smer v Sagzahnu VI, druga ponovitev (Fanhauser — Habeller), južna stena Torre Trieste VI +, ponovile so jo že tri ženske naveze (Silvia Metzel.tin z Buscainijem, Denise Escande, stara 49 let, je ponovila tudi Point Walker in Dru, Heidi Schelbert), zapadna stena Crozzon di Brenta VI +, druga ponovitev (Marco dal Bianco — Danilo Castellan), Guglia di Brenta — zapadna stena VI + (Steinkotter — Frismonova iz Trenta, ženska v steni, ki je težja od severovzhodne stene Brenta alta!).
NEODGOVORNO POROČANJE o nesreči v severni steni Matterhorna 25. jul. 1963 je zadelo tudi jugoslovansko navezo. Grobo površnost je zagrešil »Berner Bund«, učinkovito pa ga je zavrnil »Bergkamerad« z dne 23. okt. 1963. Naveza ing. Nadja Fajdiga — Ante Mahkota je 25. julija v koči Hornli vpisala: »Severna stena Matterhorna — zaradi nesreče bližnje naveze izstopila na Solvay, da pomagava.« Avtor replike graja Berner Bund, češ s takim poročanjem se »evropska naveza« pač ne utrjuje.
ALPSKI BALONSKI ŠPORTNI TEDEN v mednarodni konkurenci se je avgusta 1963 vršil v Murrenu v Berner Oberlandu. Balonski piloti iz Zap. Nemčije, Belgije, Holandije, Vel. Britanije, ZDA in Švice so se pomerili med seboj. To je bil drugi tak mednarodni teden, prvi se je vršil l. 1962 prav tako v Murrenu. MERCEDARIO je 6800 m visoka gora v Argentiniji. Januarja 1963 so njeno 2000 m visoko južno steno preplezali alpinisti CABA (Centro Andino Buenos Aires). Isti čas sta kot prva prišla na Pier Giorgijo 2900 m Pedro in Jorge Skvarca. Pier Giorgio leži v skupini Fitz — Roy.
