PRVI ALPINISTI V PD TAM
30. X. je zasedal razširjen odbor PD TAM Maribor. »Prehajamo na četrto točko dnevnega reda, to je na sprejem petih pripravnikov AO med člane — alpiniste!« Pogledi vseh so se usmerili na četverico mladih, krepkih in zagorelih fantov. Petega ni med nami, je pri vojakih. Gledamo jih, premer jamo, ocenjujemo, molčimo in se sprašujemo: »Fantje, ste zares že sposobni, vredni tistega, za čemer ste hrepeneli, ko ste stopili v vrste AO kot pripravniki? Vam lahko zaupamo?« Turne liste govore: Da, zares ste mnogo plezali: stene Raduhe, Planjave, Ojstrice, severno triglavsko steno in še in še… Želeli in zmagovali! Volja in znanje je bilo močnejše od vsega tistega, kar smo od vas zahtevali, da lahko danes porečemo: »Zaslužili ste, ker ste sposobni! Prosimo, obrnite se!…«
In Franci je dejal: »Želim Vam…« a stavka ni dokončal. Ob krstnem udarcu mu je zmanjkalo sape. Dopolnil je Lojze, načelnik AO: »…še naprej zmage v borbi s steno!«
In že se je zvrstilo drug za drugim preko dvajset udarcev, namenjenih slehernemu posamezniku. Stisnili so zobe in si mislili: »Srečen, Mirko, ki si tega oproščen!« A tudi njega čaka … Prvi mladi alpinisti v AO TAM so prestali krst.
Danes piše v kroniki AO PD TAM: »Seme Lojzeta Kraigerja, ki je pred letom dni vzklilo, je pod njegovo nego obrodilo sadove. Alpinisti so postali: Ivo Kristan, Jože Casar, Lojze Pristavnik, Ivan Graj in Mirko Rogina. Lojze, prisrčna ti hvala za ves trud.« Edo Bedenik
TEŽKA ODLOČITEV
Že tretjič tisti teden smo šli težko obloženi v Steno. Stalno po isti poti. Po nemški smeri navzgor, pod Wagnerjevim stolpom spust dvajset metrov navzdol, po prečki na bavarski stolp. Tisti dan nas je šlo sedem, Uroš Župančič, Dimitrov, Kofler, Zalokar, Makovec, Mlekuž in jaz. Naloga je bila težka. Usidrala sta se na polico stopetdeset metrov pod bavarskim stolpom in se nista hotela več premakniti.
Kdo le, boste radovedno vprašali. Naša tovariša, ki jima je usoda namenila poslednjo pot v bavarski smeri. Devet noči sta čakala nemo in tiho na tovariše v Steni.
Težko reševanje. Rekli so mi, ti boš vodil reševanje. Upiral sem se, dosti sposobnejših je bilo v družbi. Toda niso odnehali. Dobro poznam sposobnosti teh fantov, zato smo se posvetovali o vseh važnih odločitvah, če je bil čas na razpolago. Tako smo sklenili, da ju spustimo iz Črnega grabna na žičnih vrveh naravnost navzdol na prodišče ob vstopu v bavarsko smer.
Takoj prvi dan smo ju spustili daleč navzdol, potekla je cela stometrska vrv, potem se je zataknilo. Nekaj brezuspešnih manevrov, potem vpraša nekdo: »Koliko je ura?«
»Pet.« Popoldan seveda. Treba se je bilo umakniti iz Črnega Grabna v dolino, sicer bi morali bivakirati v mrzli septembrski noči. Nismo uspeli vsi. Štirje so morali ostati v Črnem grabnu, kjer so si uredili zasilni bivak. Krapež, Dimitrov, Zalokar in Košir. Niso uspeli, da bi se za časa spustili na bavarski stolp, odkoder drži polica iz previsne stene.
Naslednji dan je dobila četverica hrano in pijačo. Prinesli smo jo iz doline. Poizkusi, da bi sprostili breme na žici, so bili zaman.
»Spustite me do njih,« je zahteval Butinar. Sto metrov navzdol, potem še dve sto naprej, zgrozilo me je ob misli na tristometrski previs pod nami, na proženje skal.
Težka odločitev. »Poizkusili bomo še z manevriranjem.« Vlekli smo navzgor, popuščali hitro, toda breme se je vedno zataknilo.
»Prenesimo vse na bavarski stolp, štirideset metrov je pod nami, najmanj petnajst metrov je v desno, morda ju bomo zaradi tega le izvlekli.«
Vsi so bili za to. Spustili smo se, vse pripravili in že se je mračilo. Zopet dirka navzdol. Ponoči je deževalo, zjutraj in čez dan še tudi. Šli smo domov in na delo.
No, in v četrtek nas je bilo sedem zopet na bavarskem stolpu. Vedel sem. Poizkusili bomo še enkrat z manevriranjem, potem preostane samo še spust moža v strašno globino, okoli tri sto metrov navzdol. Ni bil problem dobiti moža, ki bo tvegal ta spust, kar pet je bilo pripravljenih, da se spuste navzdol, problem je bil v tveganju. Nismo imeli žičnih vrvi, vse tri, ki so bile na razpolago, so bile potrebne za spust ponesrečenih tovarišev. Zvezati bo treba navadne in nylonske vrvi, vozli pa prožijo kamenje in se zatikajo, kaj če obvisi mož na vrvi in ne bo mogel ne naprej, ne nazaj!
Butinar, ki se je javil prvi, danes ni bil tu, moral je z Bolgari na Jalovec. Na vrsti je bil Uroš, ki se je javil prostovoljno drugi. Njega je čakala čast, da se izkaže. Tudi Ježek. Pavel Dimitrov in mladi Klavdij Mlekuž so bili pripravljeni, da se brez pomisleka spuste v tristometrsko globino. GRS ima v svojih vrstah može. Moj tovariš iz naveze Ivan Bernard in njegov partner ne bosta ostala ujetnika Stene, čeprav jima je vzela življenje.
Makovec se je spravil k žici, uravnal škripec in vlekli smo na vso silo. Toda sklopka je vsakokrat zdrsela. Poizkusili smo parkrat, vedno isto. Sklopka ni prijela. Izpustil sem rdečo raketo, znamenje za začetek dela. Zalokar je stal na polici dvajset metrov od nas in govoril v oddajnik: »Stane, javi se, Stane, javi se, sprejemam«.
Toda Stane se ni javil. Ujela sta par besed, potem vse slabše in konec. Baterije so oslabele, ker smo že tri dni rabili oddajnike.
»Nehaj že s tvojim večnim, sprejemam in ubriši zaboj čez Steno, saj vidiš, da ni za rabo«, se je ujezil nekdo. In ravno sedaj bi ga rabili! Treba se je bilo odločiti za zadnje.
»Uroš, ali si mož, ali nisi.«
»Ne sprašuj, saj veš, da sem navadna reva.«
Toda jaz vem, da je Uroš junak. Ampak tudi junaki poznajo strah, od navadnih ljudi se ločijo po tem, da znajo ta strah premagati.
»Na tebe se zanesem, če boš ti pri vrveh, se spustim, kamor hočeš.«
Izvrtal sem luknje za dva svedrovca. Ni bilo zadosti primernih špranj za kline. Uroša smo povezali v gramminger, na glavo je dal debelo volneno čepico, Makovčevo, čez to še najboljšo čelado, Koflerjevo. Privezal sem ga ločeno najprej čez prsi, nato še s sponko za gramminger; če bi se gramminger strgal, da bi ga obdržala zanka okoli prsi.
»S seboj boš vzel štiridesetmetrsko nylonko, deset navadnih klinov, štiri vponke, Prusikove vrvce, deset klinov svedrovcev in popolno opremo za vrtanje.«
»Kaj mi le bodo svedrovci, saj ne znam ravnati z njimi.«
»Uroš, tega ti niti ne bom razlagal, kako se dela z njimi. Če bo sila, boš presneto hitro znal delati z njimi.«
Opremljen je bil popolnoma za samostojno delo, če bi se naše spuščalne vrvi kam zataknile. Spustil sem edino in zadnjo raketo.
»Uroš, srečno.«
Stisk roke.
»Srečno.«
Štirideset metrov je šlo hitro. Privezali smo k prvi drugo vrv in spuščali naprej. Toda ne dolgo. Še preden je potekla druga, me je stisnilo v grlu. Vrv je tekla, toda neobtežena in Uroš je vpil »Spuščaj!«. Ni bilo časa za konzultacije.
»Klavdij, naveži se.«
Navezal se je na močno belo perlonko. Vrvi smo imeli dovolj. Vsak je prinesel zjutraj eno s seboj in nekaj jih je bilo že na mestu. Vpel in napel sem Uroševo vrv in spuščal Klavdija navzdol. Brez vprašanja in brez pomisleka se je spustil za Urošem v globino. S takimi fanti je lahko reševati! Vrv je potekla do konca, preden se je ustavil na široki polici. Pritrdil sem ga na vponko in rešil je vozle, ki so zaustavili Uroša.
»Klavdij, ostani navezan na polici, držal bos zvezo z Urošem.«
Štirje smo ostali pri vrveh. Makovec, Kofler, Dimitrov in jaz. Zalokar je še kar »sprejemal«, Mlekuž je bil pod nami na polici, Uroš na vrvi.
Nadaljnje spuščanje je šlo brezhibno. Težave so nastopile šele, ko je prišel Uroš do ponesrečenih. Nismo ga čuli, bil je za robom.
»Spuščaj«, se je drl glas iz doline. Razmišljal sem, kaj naj spuščam, kamen na glavo temu, ki se dere v dolini, ali jekleno žico ali Uroša. Končno smo se sporazumeli, da spuščamo jekleno vrv. Potem smo spuščali zdaj Uroša, zdaj jekleno vrv. Nazadnje je vse vpitje utihnilo. To je bilo znamenje, da nas nihče več ne rabi. Potegnili smo Klavdija po zračni poti nazaj med ljudi. Pospravili smo opremo. Žične vrvi smo spuščali na drobni vrvi navzdol, spodaj so pomagali tako, da so jih istočasno vlekli. Toda tistih sedem štirideset metrskih nylonk in konodjenk se je zataknilo in so ostale en dan v Steni. To je bila edina cena za Uroševo tveganje.
V petek je pet prostovoljcev ponovno obiskalo bavarski stolp, Dimitrov se je spustil sto metrov navzdol in sprostil vozle, vrvi so potegnili navzgor. Uroš je izvedel spust približno tako dolg, kakor je bil spust italijanskega reševalca, ki je rešil Cortija iz stene Eigerja. To je bil pri nas več ali manj gotovo najdaljši spust na vrveh pri aktivnem reševanju.
Ciril Praček
