Primorski dnevnik, 18. avgust 1985
Davor Zupančič
Kljub utrujenim nogam, smo pospešili korak in v manj kot eni uri dosegli naselje in naše prenočišče, hotel Rive Side. »Kar zveneče ime za takole kolibo«, sem pomislil, ko sem stopil skozi nizka vrata v sobo, ki je bila spalnica, sprejemnica in kuhinja obenem. Naša spalnica je bila na srečo • sosednja soba, kjer je nekaj žimnic pokrivalo lesene strukture, ki so, spominjale na posteljo, ko si si jih pobliže ogledal. »Hilton hotel je v primerjavi s tem prava podrtija«, se je oglasil nekdo.
»Tudi družbo imaš ponoči«, je odvrnil Lenard, ki je opazoval bolhe, kako veselo poskakujejo po blazini.
»Vi ste klapa razvajencev«, se je pridružila pogovoru Eva.
»Naj bo še tako neudoben, bo vedno bolje kot v baznem taboru, ko smo spali na kamnih, ki so štrleli iz snega.«
Imela, je prav. Te bajte ne bi takrat zamenjali niti s kraljevo palačo. Tako smo se razveselili tiste skromne udobnosti!
Štiri dni smo preživeli v tem hotelu v naselju Kimrung, ker nosači niso hoteli do baznega tabora, kjer so še vedno čakali dve šerpi in zvezni oficir. Skrbelo nas je, kako se tam preživljajo, saj so imeli le smešno majhno zalogo riža in nekaj jajc. Vsa druga hrana je bila v zaklenjenih sodih, katerih ključe so imeli samo udeleženci odprave. Yongu smo v bajti pustili na razpolago radio, s katerim je lahko ostal v zvezi z vrstnikom Ajewo, ki je sestopal z nami. Sprejemnik ni zmogel take razdalje ali bolje, cela vrsta gričev, ki so stali med vasico in vznožjem hriba, ni dopuščala, da bi radijski valovi dosegli svoj cilj, zato je Ajewa večkrat odšel na pogonih, ki so štrleli iz snega.«
Glede živeža smo nesrečnežem po radiu veleli, naj razbijejo pokrov soda s hrano. Končno se je zapletena situacija rešila, ko je Ajewa našel skupino nosačev in z njimi odšel po tisti dolgi, strmi poti do hriba. Še vedno mi ni jasno, kako je tista skupina zmogla v dveh dneh prehoditi pot tja in nazaj.
V tisti vasici smo torej preživeli štiri razvedrilne dni in si po tolikih naporih končno opomogli, šumeči potoček, ki je tekel v bližini »hotela«, je bil prava mana z neha. V bazi smo si tudi zobe umivali s snegom, sedaj pa smo lahko od sonca sekreti kar goli poskakovali v vodi. Mrzla voda nas ni motila in tudi za začudene poglede domačinov se nismo menili. Samo kasneje, ko smo izvedeli, da je po njihovi veri greh, če se tako nespodobno kopaš, smo se jim oprostili.
Večkrat sem v samoti opazoval reko. Odkar sem prebral Hessejevo knjigo Siddharta, me šumeči valovi zelo privlačujejo. Sprostijo se mi misli, počutim se svobodnega. Ali je morda samo vživetje v junaka Hessejevega romana? Ni važno. Ob reki bi sedel cele ure, ne da bi se najmanj dolgočasil in to mi je zadoščalo.
Kje smo zgrešili? Zakaj odhajamo poraženi?
Toda… kdo pravi, da smo zgrešili, kje piše, da smo poraženi? V Nepalu, v Himalaji sem spoznal nekaj novega.
Misli so si sledile v ritmu valov in izginjale prav tako kot voda po majhnem slapu.
V Himalajo smo prišli z namenom, da preplezamo Južno Anapurno, spodletelo nam je, poskusili pa smo. če bi bil pod katero koli steno prepričan, da jo bom zmogel brez zapletov, bi se nikoli ne posvetil alpinizmu. Izziv neznanega me je vedno pritegnil in vodil vse moje hribovsko delovanje.
Vsak vzpon, če uspe ali ne, je pustolovščina zase. Nekoč so raziskovalci hodili v neznano predvsem iz spoznavalnih razlogov, ker je bilo pač še mnogo nepoznanega sveta. Danes si sami iščemo pustolovščine, sami izzivamo usodo, da bi se rešili okov vsakdanjega življenja. Ko nas previsne stene ali ledene pregrade ločijo od ostalega sveta, čutimo v sebi to, kar so nekdaj čutili Amundsen, Scott, Cook in nešteti drugi ljudje, ki so svoje življenje posvetili raziskovanju.
