Primorski dnevnik, 17. avgust 1985
Davor Zupančič
Tudi spanje v majhnem šotoru, izpostavljenem strašnemu vetru, ni kdove kako zabavno, zato sem se skupaj z Miličem, ki je bil z menoj edini uradni alpinist skupine, odločil za umik. Prav Lucijan se je kot prvi spuščal po vrvi navzdol. Njemu je sledila Eva, z Vilkotom, ki se je tistega dne izkazal za odličnega hribolazca, pa sva trepetajoč od mraza čakala, kdaj bo raztežaj vrvi prost.
Grmenje in plazovi so me spravili ob živce in besnel sem nad Evo češ da je prepočasna. Seveda ni bila prepočasna to je bil le sad moje fantazije, ko sem v strahu stal na stojiščih in čakal svoj turnus spusta. Kasneje sem se ji na varnejšem terenu oprostil in ji povedal zakaj sem se tako vedel. Upam, da mi ni zamerila.
V bazo smo prišli malo pred mrakom in doživeli topel sprejem, predvsem s strani šerp, ki so tudi sami okusili nevihto in jih je zato skrbelo za naše zdravje. Izmučen sem kmalu legel v spalno vrečo in prižgal večerno, zame skoraj sveto cigareto. »No«, sem .sam pri sebi pomislil, ko sem se zagledal v dim tobaka, ki se je vzpenjal do strehe šotora, na kateri se je slišalo enakomerno šumenje snežink, »tudi himalajsko nevihto bom lahko vpisal v knjigo spominov.«
Naslednje jutro sem že ob štirih prilezel iz šotora: Mesec in Lucifer so bili nekje na zahodu še dobro vidni, medtem ko je kot vedno izza svete gore Machapuchare naraščajoča svetloba naznanjala novi dan. Za našo odpravo je bil to zadnji dan, ki smo ga imeli na razpolago, da z gore odnesemo vsaj nekaj osebne opreme. Veter in sneg prejšnjega dne sta mi zelo razdražila grlo in ponoči sem neprenehoma kašljal. Stekel sem v kuhinjo, kjer se je že mudil Kami, ki se je ravno prejšnji dan vrnil iz doline, in ga poprosil za skodelico tople kave. že nekaj dni nisem več pil običajnega čaja, ker sem ga imel čez glavo.
Toda topla tekočina me ni rešila hripavosti in grlo me je še vedno bolelo. Za nasvet sem vprašal našega zdravnika, ki sem ga pravkar zagledal pred svojim šotorom. Izročil mi je tablete, ki sem jih takoj zaužil, nato pa je nagovoril Cergola, ki je bil zraven: »Vidim, da se danes bolje počutiš. Mi ne boš zameril, če ostanem v bazi? Boli me grlo.«
»Kar ostani, samo popoldne, ko bomo sestopali, nam pridi naproti do pod stene, da ne bomo sami nosili vrvi po ledeniku«, je odgovoril vodja odprave in še naprej pripravljal plezalne pripomočke.
Rešen sem bil zadnjega-napora, toda skrbelo me je za svoja cepina in za novo spalno vrečo, ki so bili še na gori. Tokrat so navezo sestavljali samo prebivalci zahodnega dela naše baze in sicer Cergol, Milič in dr. Vilko ki so imeli svoj šotor nekoliko odmaknjenega od ostalih. Eva, čeprav si je srčno želela, ni šla zraven, ker je uspeh akcije slonel na hitrosti in torej na čim manjšem številu udeležencev.
Kljub megli in sneženju so Cergol in ostali dosegli višinski tabor in s pomočjo šerp odnesli vse, kar smo nameravali pretovoriti v dolino. Med sestopom so pobrali tudi več sto metrov fiksne vrvi in jo spustili do vznožja stene. S Fausto in Evo smo jo nato naložili v nahrbtnik in prinesli v bazni tabor.
Odprava se je torej tisti dan uradno zaključila. Nekateri so se že veselili, ker bomo kmalu doma, drugi so si želeli bolje ogledati Katmandu, tretji pa, konca odprave niso bili preveč veseli. Ne vem točno, kaj sem tistega in naslednjega dne, ko smo pripravljali tovore, mislil. V dnevnik, ki sem ga imel s sabo, sem zapisal, da je bil to zelo žalosten dan. Toda spominjam se, da sem se sestopa tudi razveselil, ker so me zadnji dnevi v bazi zelo naveličali. Samo tisti trenutek, ko sem si nadel nahrbtnik na ramena in se začel spuščati v dolino s hrbtom proti gori, me je v notranjosti nekaj zabolelo.
Tudi sestop ni gladko stekel. Nosači, ki jih je pred nekaj dnevi preskrbel kuhar Kami, se ob določeni uri 30. aprila niso prikazali v bazni tabor, šotori so bili že podrti in vrsta sivih, na novo oštevilčenih sodov, je čakala na ljudi, ki si jih bodo obesili okrog glave in jih nosili vso dolgo pot do Pokhare. Toda teh ljudi ni bilo od nikoder.
Dolge ure smo sedeli in čakali, nato je Cergol odločil, da bodo Yong in Kami, katerima se je prostovoljno pridružil tudi zvezni oficir počakali nosače mi pa bomo sestopali naprej. Tako smo začeli dolg sestop, ki je do prve vasi trajal devet ur. Spustili smo se za 3000 višinskih metrov, kar so naše noge krepko občutile. Vsak planinec dobro ve, da je hoja navzdol večkrat še utrudljivejša, predvsem ob strmem in dolgem povratku.
Pešačenje brez vsakršne težave in brez razgleda mi je bilo vedno zoprno. Tudi tokrat sem se strašno dolgočasil in se v rododendrovem gozdu celo razveselil dežja in pijavk, ki so nekoliko prekinili monotonijo hoje. Ko smo prišli iz gozda, se je v hipu vse spremenilo.
Daleč pod nami je bilo že vidno prvo človeško naselje in okoli nas so se že pasli bivoli, koze in redke ovce. Zelena barva gorskih pašnikov in cvetoča drevesa, kot tudi glasovi raznih živali, so me omamili s svojo živahnostjo. Po enomesečnem bivanju med snegom in mrtvo skalo, kjer je bil edini glas narave strahotno grmenje plazov, sem se tu radovali kot otrok, ki prvič spozna lepote sveta. Glas pastirjeve piščalke, ki je komaj slišno prihajal iz hoste, je bil zame najlepša melodija, ki sem jo kdaj slišal.
