Primorski dnevnik, 20. avgust 1985
Davor Zupančič
Ta imena so sedaj znana tudi osnovnošolskim šolarjem in bog ne daj, da bi študent pozabil kdo je prvi preplul Rt Horn pod Ognjeno zemljo. Alpinisti pa so še vedno samomorilci, družbeni paraziti in samo uspeh, ki bo njim in družbi prinesel slavo, jih lahko reši pred tako kritiko. Drugače ostajajo kot je Lionel Terray naslovil svojo knjigo »Osvajalci nekoristnega sveta«.
Samo pred nekaj dnevi sem nad 5000 m občutil vročino pripekajočega sonca in mraz v himalajski nevihti ter se prestrašil svoje prihodnosti v steni. Mraz, lakota, žeja in strah — vse to pridobi v tem oddaljenem svetu svoj izvirni pomen. Tisti pomen, ki si ga doma, ko si po obilnem kosilu želiš še slaščico, že zdavnaj pozabil. Odprava je bila torej doživetje, izkušnja, ki je ne bom zlepa pozabil.
Toda Nepal niso samo gore, plezanje, plazovi: Nepal so predvsem ljudje. Ljudje, ki so me naučili, da na svetu ne obstaja samo naš zahodnjaški, razvajeni in udoben sistem življenja. Ljudje, ki so mi v svoji skromnosti dokazali, da se tudi brez tehnike in strojev da živeti.
Nenadoma me je iz premišljevanja odtrgal Faustin klic. »Kosilo je pripravljeno. Takoj pridi!«
Nejevoljno sem zapustil svoje mesto ob reki in skakljaje od skale do skale prišel do bajte. Kuhali smo posebej poleg prave hiše in to v skladišču za drva. Sicer med zgradbama ni bilo opaziti velike razlike, samo vhod v skladišče je bil nekoliko večji in ni imel duri. Med kosilom smo navadno zelo malo razpravljali. Od časa do časa je kdo začel pogovor s prepričljivim argumentom ki je zanimal večino nas in nekaj minut smo mu sledili. Kmalu pa smo se povrnili h kratkim stavkom in enozložnim odgovorom. Preveč časa smo živeli skupaj, da bi si kaj novega povedali.
Z radovednostjo sem opazoval domačine, ko so opravljali svoje vsakdanje delo. Že ko sem pripovedoval o približevanju k naši gori, sem zapisal, da nisem gospodarju koče veliko zaupal. Kar zoprn mi je bil. Sedaj, ko smo se vračali, je ležal bolan, pogrnjen od nog do glave v kuhinji blizu ognja. Namesto njega sta družinske posle opravljali dve ženski. Prva, ki je bila verjetno žena, se je ukvarjala s postrežbo in z računi. Druga, katere družinsko funkcijo nisem dobro razumel, pa je opravljala vsa druga preprostejša dela.
Tistega dne po kosilu sem vlekel dim cigarete in se dolgočasno premetaval na klopi pred hišo. Iz nje je stopila ženska »brez funkcije«. Prijazno mi je nazdravila z običajnim »namaste« in se odpravila proti kupu žita, ki je že več dni stal pred hišo. Oblečena je bila v živo oranžno srajco in škrlatno krilo. Na glavi je nosila živozeleno ruto. Vsé te barve so vzbujale vtis živahnosti in samo zdelani obraz je izdajal njena ne več mlada od napornega dela zaznamovana leta.
Prijela je za dolgo palico, ki je slonela ob zidu, križem nog sedla na tla in s palico začela mahati po kupu. Utrujena je po nekaj času vstala in bosih nog hodila po klasju, da ne bi med počitkom izgubljala časa. Kasneje je spet sedla in v pravem ritmu polke udarjala po žitu.
Ne vem, če se je užalila, ko sem stekel po fotografski aparat in jo ves v zadregi slikal. Nisem hotel posneti človeka pri delu, kot da ne bi nikoli prej videl kaj takega. To žensko sem iz ne vem kakšnega razloga občudoval. Njena skromna postava ali enolično delo ali morda žive barve njenega oblačila so spremenili sivo in dolgočasno popoldne v prijetno opazovanje, ki mi je pomenilo več kot marsikatera gledališka predstava ali televizijski program.
Ženska je s svojim delom končala in jaz sem se spet podal v družbo ostalih »himalajcev«. Pogovarjali so se o hrani. Argument je bil brez dvoma privlačen, zato sem rade volje sedel poleg tovarišev in pazljivo prisluhnil. Nekateri, in z njimi tudi sam, so tožili, da že dalj časa niso okusili mesa. Kupili smo sicer nekaj petelinov, toda bili so premajhni za skupino lačnih volkov, kot smo bili tedaj mi.
Bolj za šalo kot zares je Cergol predlagal, da od tamkajšnjih kmetov kupimo kozla in si ga potem sami spečemo. Zamisel ni bila slaba. Svetovali smo vodji odprave, naj se pozanima, koliko rupij bi nas stala taka pojedina. Ta se je najprej branil, a končno je privolil in odšel z Lenardom do najbližje kmetije. Po polurni odsotnosti sta se vrnila, za njima pa je stopal kozlič, ki ga je Lenard držal na vrvici.
Ko smo zagledali nedolžno živalico, smo se skesali prejšnjih požrešnih misli. Nastal je problem, kdo bo kozlička zaklal. Kuharski pomočnik šerpa Pemba se je takoj umaknil ter rotil Cergola, naj ga ne prisili, da postane morilec. Naši dekleti sta zbežali in rade volje sem si jima pridružil. Tudi Lenard z vso kmetovsko izkušnjo si ni upal prijeti za nož. Cergol je bil nad nami hud in je jezno spregovoril: »Kozla smo vendar kupili in ga moramo tudi zaklati, saj ga ne mislite spraviti na avion in ga odpeljati v Trst.«,
Sam pa si tudi ni upal opraviti te naloge. Končno nas je rešil neki domačin, ki se je prostovoljno javil. Medtem ko je opravljal svoje nezavidljivo delo smo mi — junaki — čepeli v sobi z zaprtimi vrati, da bi ne slišali meketanja živali. Pojavili smo se samo, ko so domačini kozliča že odrli. Z Lenardom sva potem rezala meso in pripravila okusno večerjo. Po pravici povedano je bil Lenard glavni kuhar, medtem ko sem jaz sledil njegovim ukazom. Tisto meso smo potem jedli cela dva dni.
