Primorski dnevnik, 21. avgust 1985
Davor Zupančič
Naposled je bilo našega čakanja konec. Nosači so nas dohiteli. Plačali smo precej visok račun in se po štirih dneh poslovili od vasice Kimrung ter se podali po poti, ki smo jo pred mesecem dni prehodili v obratni smeri. Z Lenardom nisva izgubila navade, da stopava pred ostalimi, zato sva se odpravila precej pred kolono proti naslednji vasici. Hodil sem naprej, Lenard pa mi je šepajoče sledil, še vedno so ga boleli prsti na nogi, tako da smo sestopali zelo počasi. Včasih sem nanj pozabil in malce pohitel. Takoj sem za seboj zaslišal glas: »Boš hodil počasneje, ali te moram «razšeklati« s palico po hrbtu.«
Tako sva se šalila vse do vasi Landruk, kjer sva sklenila, da se ustaviva in odžejava. Ko sva mirno klepetala pri mizi tamkajšnjega »hotela«, sta vstopili tudi Fausta in Eva. Povedali sta nama, da so nosači še daleč za nami in da se zunaj pripravlja nevihta. Pomislil sem, da bi bilo najbolje, da bi kar tam počakali ostale. Dekleti sta se strinjali, samo Lenard je vztrajal, da dosežemo določeno mesto. Naše trditve ga niso prepričale in tudi močan dež ga ne bi ustavil, če ga ne bi nazadnje postavili pred steklenico piva in mu veleli, naj sede in miruje. Pozno zvečer so dospeli tudi ostali tovariši skupno z nosači in šerpami. Naslednjega dne smo v lepem vremenu prišli do dolge položne doline, ki se od vznožja himalajskih gričev vije do Pokhare. V tamkajšnjem hotelu ali gostilni, kot jo že hočemo imenovati, v resnici pa nima s temi našimi imeni nobene zveze, smo nekaj pojedli ter se nato z džipom odpeljali do Pokhare.
Zdajle se je zares vse končalo. V mestih so drveli avtomobili, otroci in prodajalci najrazličnejših ropotij so močno vpili in pred nami ni bilo več nobene neznanke. Že vnaprej smo vedeli, da bomo tam ostali dva dni, potem pa se z avtobusom odpeljali v Katmandu. Šerpe, ki so nam v mestu delali za vodiče, so nas pospremili do skromnega tibetanskega hotela. Bistveno se ni razlikoval od tistih, ki smo jih obiskali v osamljenih vaseh, čeprav je imel na vrtu tuš s toplo vodo. Sobe, v katerih smo spali, so bile še vedno pokrite s slamo in popolnoma puste. Okra sevale so jih samo štiri postelje.
Poleg tega, da je drugi največji center Nepala, je Pokhara znana po svojem čudovitem jezeru. Na razpolago smo imeli ves dan, zato smo se odločili za izlet s čolnom in obisk hinduističnega svetišča, ki je stalo na otoku sredi jezera.
Na prvi pogled to jezero z otočkom spominja Blejsko, čeprav ima povsem različno obliko. Samo pobeljeni himalajski vrhovi, ki se zrcalijo v njem, te spominjajo, da veslaš v oddaljeni azijski deželi in ne v matični Sloveniji. Izlet smo izkoristili tudi za kopanje v prijetno topli vodi. Rade volje sem skočil iz čolna in zaplaval nekaj metrov za njim. Lenard pa je po navadi nakuhal svojo in se je kar oblečen vrgel v vodo, kjer je potem z milom pral umazane cunje na sebi. Šerpe so se temu prizoru neznansko smejali. Z začudenjem so gledali tudi naše plavanje, ker niso vajeni takih ekshibicij.
Ko sem jih kasneje na čolnu vprašal, zakaj tudi sami ne skočijo v vodo, so mi prijazno razložili, da niso nikoli poskusili plavati. Po dvourni vožnji je čoln spet pristal pri bregu in zvezni oficir nas je zaprosil, če lahko zopet odpluje do svetišča in se tam okopa. Ni nam bilo jasno, zakaj ni tega storil prej, toda rade volje smo ugodili njegovi prošnji. Verjetno bi oskrunil sveti kraj, če bi se pred nami kopal, smo pomislili, in se odpravili v bližnjo restavracijo.
Tisti dan smo Eva, Fausta, Lenard in jaz gostovali šerpe in oficirja. Ostali trije pa so sami zase hodili po mestu. Oficir, ime mu je bilo Adityiari, je bil nekoliko bolj izobražen od ostalih in nas je vodil do najpomembnejših zanimivosti mesta ter obrazložil njihovo zgodovino ali pomen. Dan kasneje je bil določen za odhod v Katmandu. Mislili smo sicer obiskati tudi nekaj drugih turističnih naselij, toda čas in predvsem ekonomsko stanje nam tega nista dovoljevala. Že v zgodnjih urah smo zapustili hotel in pri podružnici Mountain Travel čakali na avtobus, ki ga je vodja odprave že naročil. Tokrat nismo imeli na razpolago rezerviranega avtobusa in smo se zadovoljili z lokalnim »ekspresom«.
Voznik avtobusa je imel na glavi oranžen turban in vsa njegova obleka ter drža je spominjala na plemenitega indijskega moža. Privolil je naši zahtevi in je uro pred uradnim odhodom prišel z vozilom na Mountain Travel ter nam tako omogočil, da smo prtljago naložili na streho. Od tam smo šli na avtobusno postajo, kjer smo si nakupili sočnih mangov in potrpežljivo čakali, da se avtobus napolni ljudi.
