Primorski dnevnik, 22. avgust 1985
Davor Zupančič
Glavna postaja v Pokhari je bila veliko neasfaltirano, peščeno parkirišče. Vse naokoli so bile stojnice s hladnimi pijačami, piškoti, sadjem in cigaretami. Ljudi je bilo vse polno; ne vem, če so vsi bili potniki, ki so se pripravljali na odhod. Verjetno se je večina tam enostavno sprehajala. Koze, psi, prašiči so se podili med številnimi avtobusi in zbežali, ko je ta ali oni šofer prižgal motor.
Naš avtobus je bil nabito poln. Vanj se je stlačilo vsaj dvakrat toliko ljudi, kot bi jih v normalnih pogojih zmogla ta škatla na štirih kolesih, ki te spominja na vozilo katerega nosi ime, samo če imaš bujno fantazijo. Nekateri so sedeli vrh drugih, nekateri so posedali po tleh, tretji so bili pokonci in se zelo prerivali. Med potniki smo imeli tudi nekaj koz, ki so jih gospodarji potiskali med sedeže, da ne bi motile pri vstopu ali sestopu iz avtobusa. To je bila ekspres vožnja, kaj mora šele biti normalna!
Hitrost, s katero smo se pomikali, ni nikoli presegla štirideset kilometrov na uro. V vsaki najmanjši vasici se je avtobus ustavil. Vedno sem občudoval azijsko umirjenost, na katero čas ni imel velikega vpliva. Sedaj, ko sem skrčen sedel na ozkih sedežih in se trudil, da bi vsaj za centimeter premaknil otrple noge, je prišla na dan vsa moja zahodnjaška živčnost. Besen sem bil kot razdražen tiger. Ko bi se le mogel premakniti, bi skočil na voznikovo mesto in pognal motorje s polno paro, da bi vsaj čimprej dospeli v Katmandu. Pri meni je sedel Lenard. Iz njegovega razdraženega obraza se je poznalo, da so njegove misli čisto enake mojim.
Očitno je to opazil zvezni oficir, ki je sedel poleg šoferja, in nam predlagal, da bi se peljali na strehi avtobusa. Ponudbo smo takoj sprejeli. Na naslednji postaji smo se ne brez težav spravili skozi edina vrata in se povzpeli na streho med našo prtljago. Pridružil se nam je tudi šerpa Kami. Legli smo na kup nahrbtnikov in se pogovarjali.
Kami nam je pravil o šerpskem rodu, o emigraciji iz Tibeta in o sedanjem življenju v Dolini Khumbu pod Everestom. Ljubil je svoj narod, svojo domovino in svoje gore. Rodil se je pred dvaindvajsetimi leti v Nepalu, zato ni obžaloval Tibeta, ki ga sploh ni poznal. Pravil mi je, da je samo enkrat šel z bratom čez visoke prelaze na kitajsko stran v mitično deželo samostanov.
Čakal si je rodovitno deželo, zelene gozdove, ogromne reke in ledenike ter krasne gore, kot je večkrat slišal v pripovedovanju svojega deda, ki se je v tistih krajih rodil. Toda dežela sanj ga je razočarala. Pusta pokrajina, kjer so bili gozdovi posekani, polja zapuščena in kjer so ljudje živeli v nepojmljivi revščini, je bila posuta z na novo zgrajenimi tovarnami in predvsem vojašnicami.
Kitajci so za časa kulturne revolucije opustošili deželo. Morda je bilo v načrtih, ki jih je imel predsednik Mao Zedong, vendar nekaj pozitivnega, hvalevrednega. Z industrializacijo in organiziranim kmetijstvom je hotel potegniti Tibet iz revščine, ga povzdigniti na status bogate kitajske kolonije. Tibetanci pa se niso podvrgli novemu sistèma. Tisočletja so živeli popolnoma prosto in se pokorili samo svoji veri. Obdelovali so polja in se zadovoljili s skromnim življenjem kmetovalca ali pastirja. Preko visokogorskih prelazov so hodili trgovat v Nepal. Prodajali so svoje ročno sešite tepihe in druge domače proizvode. Peščica riža in nekaj jakovega mleka jim je zadoščalo za vsakdanje potrebe, drugače pa so častili Budo in njegove zastopnike, imenovane lame.
Slednji so brez dvoma izkoriščali narod, toda ljudje so to sprejeli. Kitajcev pa ne. Ti so prišli z orožjem, okradli in opustošili svetišča, ubijali menihe in prisilili ljudi k delu. Delo ne za potrebe posameznika, kakor so bili Tibetanci navajeni, temveč delo z urniki in obveznostmi v korist velike kitajske države.
Tibetanci tega niso sprejeli. Večina jih je zbežala, drugi so zapustili velika središča in se umaknili v zavetje gora, da bi tam nadaljevali svoje običajno življenje. Glavno mesto Lhasa je ostalo skoraj popolnoma prazno. Danes živijo v njem skoraj izključno Kitajci. Država je ostala revna kot prej, če ne še več, in vsa pričakovanja kitajskih voditeljev so propadla. Vlada ali sistem, ki ne posluša narodovega klica, ne more ustvariti nič dobrega.
Kami se je torej razočaran vrnil iz Tibeta in ni mogel razumeti starejših vaščanov, ki so še vedno tožili po stari domovini.
»Nepal je v primerjavi s tem, kar sem videl na oni strani gorovja, prava obljubljena dežela,« je kuhar zaključil svoj govor.
