Primorski dnevnik, 23. avgust 1985
Davor Zupančič
Očaran sem bil od njegovega pripovedovanja. Kljub vsem kritikam bi rad obiskal Tibet. Vsaj enkrat v življenju bi rad videl Everest ali Čomolungmo, kot pravijo najvišji gori sveta Tibetanci, s tiste strani, po kateri so pred petdesetimi leti poskušali Mallory in tovariši. Tudi sam bi rad postavil šotore na ledenik Rongbuk pod istoimensko svetišče.
Avtobus se je ustavil, štiri ure smo se že vozili in prišli do polovice poti, kjer smo lahko izstopili in se okrepčali v bližnji gostilni. Žal mi je bilo, čeprav sem bil zelo lačen, da sva s Kamijem prekinila pogovor. Ko smo po kosilu spet stopili na naše prevozno sredstvo, se nam je na strehi pridružil Ajewa. Upal sem, da bom lahko še poslušal njihova pripovedovanja, toda močno sonce jih je utrudilo in obe šerpi sta kmalu zaspali.
Vročina je bila neznosna. Zavidal sem tistim, ki so sedeli v notranjosti. Človek ni nikoli zadovoljen, nobena reč mu ne gre po godu, vedno si želi nekaj boljšega, udobnejšega. Žeja je mene in Lenarda mučila kot popotnika v Sahari in skoraj v obupu sva dočakala prihod v Katmandu.
Glavno mesto se nam je zazdelo zelo veliko, živahno in celo čisto. Po vsem, kar smo preizkusili in videli v tem zadnjem mesecu, se nam je predstavilo v povsem drugačni luči. Dogodki so se v tistih zadnjih dnevih vrstili kot na tekočem traku. Vseh nisem obdržal v spominu in tudi dnevnika nisem pisal. Ni mi žal: sedaj, ko se z mislijo vračam nazaj, mi od tistih dni ostajajo prijetni občutki nekaterih srečanj in pogovorov, nekaterih dogodkov in spoznanj.
Tako se z veseljem spominjam toplega sprejema na agenciji Mountain Travel, povratka v hotel, kjer nas je gospodar prepoznal in se razveselil našega povratka. Česar pa ne bom nikoli pozabil, je obisk pri glavnem lami Nepala, že v baznem taboru sem se bil domenil s šerpami za skupen obisk tega najimenitnejšega budističnega duhovnika v Katmanduju. Eva Fičur, Fausta, tri šerpe, zvezni oficir in jaz smo se z dvema taksijema odpeljali v predel mesta, kjer stoji največje budistično svetišče v Nepalu in kjer ima svoj dom veliki lama.
Turisti sami nimajo vstopa v zasebna bivališča menihov, zato so šerpe posredovali naše zahteve nekaterim boznom, ki pa so odvrnili, da je trenutno lama odsoten, ker je odšel na »shopping«.
Dokaj čudno se mi je zdelo, da gre taka imenitna osebnost z najlonsko torbo po hrano v trgovino, toda tako so nam dejali in ni bilo drugega, kot da mimo sedemo in počakamo. Priznati moram, da sem bil nekoliko vznemirjen, ko se je končno vrnil in nas sprejel. Obisk ni bil ne vem kako zanimiv in kmalu smo se poslovili z novim rdečim trakom okoli vratu, ki nam ga je lama izročil kot znamenje svojega blagoslova. Tisti večer smo tudi povabili šerpe na večerjo in v tipični gostilni, ki so jo sami izbrali, doživeli prijeten poslovilni večer.
Zadnje dneve smo imeli prav toliko dela kot ob prihodu. Prodajali smo odvečni material, izpolnjevali vprašalnike, ki so nam jih oddali na agenciji in nazadnje kupovali razne spominčke za naše domače. Krožili smo po mestu in gledali, da bi s čimmanj denarja čimveč kupili.
Seveda je tudi v Nepalu zelo težko, da ti kaj podarijo, tako so bili moji žepi kmalu prazni. Največ pa sem potrošil za hrano. Pri vsakem obedu sva z Bracom pojedla več od vseh ostalih skupaj in še dobro, da je bil on vegetarijanec; če bi namreč pojedel toliko mesa kot jaz bi v Katmanduju še sedaj ne imeli mesa.
Braco Zavrnik je bil reporter in spremljevalec slovenske alpinistične odprave na Yalung Kang, ki se je v tistem obdobju mudila v Nepalu. Po smrtni nesreči plezalca Boruta Berganta se je odločil, da pred ostalimi zapusti bazo in se vrne v glavno mesto.
