Primorski dnevnik, 24. avgust 1985
Davor Zupančič
Eva in Lenard sta ga slučajno srečala v neki gostilni in ga povabila v naš hotel. Od tistega dne se je vedno družil z nami. Prijazna, iskrena oseba, ki nas je večkrat zabavala s svojim umirjenim humorjem. Presenetilo pa me je, da je bil tak jedec in se celo kosal z mano, ki sem bil pravi rekorder požrešnosti.
Dnevi v Katmanduju so se kmalu iztekli: 12. maj, dan odhoda, je bil že tu in v naglici smo opravili zadnje dolžnosti. Tekali smo po trgovinah, kupovali zadnje stvari in vedno nam je še kaj manjkalo.
Topli pozdravi in nasmehi vseh, ki so že vedeli, da odhajamo, so nas spremljali po ulici, ki smo jo že tolikokrat prehodili. S Fausto Serri šel pozdravit miss Hawley, zelo poznano gospo, ki ureja vse ekspedicije v Nepalu. Velikokrat me je rešila iz zagate, ko sem bil v Katmanduju sam in nisem vedel, kje naj se lotim dela. Prinesla mi je sliko hriba, povedala vse o prejšnjih vzponih in mi svetovala, h komu naj se obrnem za nakup raznih stvari. Povedala mi je tudi točen datum Messnerjevega prihoda in mi tako omogočila, da se srečava. Nisem je smel pozabiti, zato sem stekel v njeno pisarno in se ji zahvalil za njen nepoplačani trud.
Tudi na Montain Travel sem se šel poslavljat. Pozdravil sem vse: od glavnega urednika pa do vratarja. Mahali so mi V slovo, jaz pa sem vsem obljubljal, da se bomo zopet videli. Ko sem se vrnil v hotel, sem se spomnil na šerpe. Niti enega nisem videl in čeprav smo se od njih že poslovili, bi jim rad še enkrat segel v roko.
Prtljaga je bila že vsa pripravljena in zadnjo uro v Nepalu sem prebil v družbi Bracata na vrtu našega hotela. Pravil mi je o svojih dogodivščinah v Južni Ameriki, ko sta se na vhodu pojavila Yong in Ajewa. V rokah sta imela bele rute iz tankega bombaža. Postavila sta nam jih okoli vratu v znamenje prijateljstva.
Lenard, Fausta, Eva in jaz smo tako okrašeni zadnjikrat objeli višinska nosača: Mesec in pol smo preživeli skupaj in težko mi je bilo pri srcu, ko je Yong rekel: »Spomni se me, če se kdaj spet vrneš v Nepal«.
Ta stavek mi je še vedno rojil v glavi, ko smo natovorili taksije in bili pripravljeni za odhod na letališče. Braco, ki je bil dober psiholog in je prebral moje misli, pa mi je šepnil, ko sem stopil v avto: »Mene ni potrebno, da se toliko spominjaš, saj je Maribor bliže Trstu kot Katmandu in se bova za najino skupno nesrečo gotovo še videla.«
»Dobro se drži, prasjeto,« sem mu rekel v slovo, ko je taksi že zapuščal dvorišče. Prasjeto je bil izraz, ki smo ga medsebojno rabili, ko smo požeruško žrli.
Pred letališčem je bilo polno ljudi. Med vsemi pa sem takoj prepoznal Kamija. Skupaj sva na tem mestu čakala avion, ki je pripeljal himalajce; skupaj sva premetavala lonce v kuhinjskem šotoru, skupaj sva sedela na strehi avtobusa, ko mi je pravil o svoji družini in o svojem rodu, sedaj pa je sam prišel, da nas pozdravi. Ko sem stal pred policijsko kontrolo in izročil potni list, sva se zadnjikrat objela. Niti besedice nisem mogel izreči; s solznimi očmi sva se nemo gledala in samo ko me je množica porinila naprej, sem vzkliknil: »See you« in z upanjem dodal »next year«.
»Okay, okay, ciao«, se je glasil njegov kratki, ganjeni odgovor. Pozneje, ko sem v letalu gledal na verigo himalajskih vrhov, sem se spomnil zadnjega pozdrava in svoje obljube, šumenje reakcijskega motorja je ponavljalo: drugo leto, drugo leto.
»Moram se vrniti,« sem si dejal in pogledal daleč pod sabo v nastajajoči mrak. Zazdelo se mi je, da še vidim obrise majhne azijske dežele, dežele, v kateri sem pustil del sebe. Namaste Nepal.
KONEC
