Štirje na Piku Komunizma – Večkrat pomagali reševati
Drugo alpinistično odpravo Bosne in Hercegovine, ki se je ubadala številnimi težavami, je vodil Muhamed Gafič iz Sarajeva
Le s težavo so zbrali sredstva (po 300.000 din na osebno), PZ Bosne in Hercegovine jih je namreč prispevala le za enega, da so 14. julija potem vendarle lahko odpotovali: Danijel Felc (Idrija), Muhamed Gafič (Sarajevo, vodja II. odprave BiH) Goran Gvozderac, Edin Kajan (Mostar), Željko Knez (Zenica), Vlado Mičič (Pucarevo), Mehmed Pjajič (Zenica), Željko Rudan (Sarajevo) in Goran Sladič (Pucarevo). Še istega dne so bili v Moskvi, kjer jih je sprejel sam Manastirski, vodja vseh »valutnih« taborov.
Čez dva dni pa polet v Oš in potem deset ur vožnje z avtobusom na Ačik-Taš.
Ker jih je sprejela kakih 30 cm debela snežna odeja, so lahko na aklimatizacijo (z bivakom na 4700 m) odšli šele čez nekaj dni. Potem so jih s helikopterjem prepeljali na Fortambek, odkoder so nadaljevali s pripravo za vzpon na najvišji vrh SZ, Bijeli kamen (5100 m), Velbljut (5100 m) in Parašutist (6000 m) itd. Potem se je začelo zares. V enem dnevu so se po smeri Burevestnikov povzpeli na Firnovo plato (6100 m), kjer so prvič nočili. Drugi tabor so imeli na Dušambeju (6900 m). Od tu pa se je četverica že morala vrniti zaradi višinske bolezni, del drugih pa je pomagal reševati češkoslovaške alpiniste. Tudi vreme se je poslabšalo in zapadlo je veliko snega. Toda 3. avgusta so vseeno krenili. Najprej Gvozderac in Pjajič, za njima še Rudan. Zaradi različnih težav so se vračali, pa ponovno začeli, končno pa je le prišlo tudi zmagoslavje: okoli petih po krajevnem času je bil na vrhu Pik Komunizma (7495 m) Rudan, uro za njim pa še oba Zeničana. In dva dni kasneje je bil uspešen še Mičič.
Vračali so se po smeri Borodkina. Vmes in potem pa je bilo še dovolj težav, sodelovali so v reševanjih… na koncu pa naj bi Rudan v navezi z Poljakom vseeno odšel še na prvenstveni vzpon prek osrednjega dela stene Pik Moskve. Toda vodstvo tabora tega ni več dovolijo. Premalo je bilo časa.
Pik komunizma tudi pozimi?
V gorah SZ so bili opravljeni resnejši zimski vzponi šele pred nekaj leti. V Pamirju še noben od sedemtisočakov ni bil osvojen v koledarski zimi. Januarja letos se je na področju Pik komunizma mudila ekipa, ki je proučevala vremenske in plezalne razmere. Sedaj je prvi zimski vzpon pričakovati v zimi 1985/86. Moštvo bo odsotno približno 8 tednov in bo vključeno v program treninga za himalajsko moštvo SZ.
Nad Chamonixom in v Turčiji
Zagrebški alpinisti so v dneh od 3. do 16. t. m. v Chamonixu pripravili ledeniški tečaj, ob (in po) tem pa so tudi plezali. Deset tečajnikov in pet inštruktorjev (vodja Branko Puzak) pa je svoje bivanje pod Mt. Blancom začelo s tremi dnevi slabega vremena. Vadili so na Mer de Glace in plezali nad Argentierom: Burkovič, Čujič, Ilakovac Ozebnik Y. Večja, skupina pod vodstvom Šeparoviča je presmučala ledenik Milleu. Čujič s tečajnikom iz Splita je preplezal SV smer (Labour) v Les Courtes, opravili pa so tudi dve prečenji in nekaj pristopov. 13. avgusta pa so začeli z velikimi turami. Lenko Matejčič (Zg. Matica) in Nino Kurtalj (Velebit) sta ponovila Ameriško direktno (do bloka) v Druju. Boris Čujič in Srečko Mejič (oba Velebit) sta preplezala Gervassutijev steber. Davor Butkovič in Tin Ilakovac (oba Zg. Matica) pa sta z bivakom (pod osrednjim lediščem) ponovila Welzenbachovo smer v S steni Gr. Charmoza z Heckmairjevo varianto po ozebniku.
Poročajo tudi o vzponih v Turčiji. Stašo Forenbacher, Pavle Vranjican in Nikola Šolič, člani AO Zg. Matica so v petih tednih ogledovanja arheoloških zanimivosti opravili tudi več zanimivih vzponov. Preplezali so dve snežni vesini na vulkan Ercives Dagi (3916 m) in plezali v skupini Aladagar. V apneničastih stenah, ki so jih zelo spominjale na Paklenico (le področje je mnogo večje), so – tako kaže – preplezali tudi dve novi smeri v steni Demir Kazika (3756 m). Smer za nekdanja dekleta (V+/V, Solič -Vranjican) in Kardeljevo (IV/III, vsi trije s turškim plezalcem).
Obraz Sfinge brez lestvic
V soboto, 17. avgusta so Robi Držan, Zoran Gričar (oba AO Litostroj) in Andrej Grum (AO Rašica) splezali Obraz Sfinge v triglavski severni steni. Gričar je veliko streho preplezal brez lestvic.
Člani AO Kozjak v Julijcih
Sredi avgusta je več članov AO Kozjak plezalo v Julijskih Alpah Čopov steber sta ponovila Polegek in Roter, JLA, v Šitah kar tri naveze. Varianto v Travniku sta plezala Branko in Drago Prapotnik, Zajedo pa Marin in Verdnik in Zajedo v Šitah naveza Bračko – Šubic.
Po Špiku gor in dol
Filip Bence je v soboto, 17. t. m. splezal v severni steni Špika štiri smeri. Začel je po Krušičevi (6. SP), sestopil je po Dibonovi (3. SP in 1. sestop), potem je splezal navzgor po Skalaški (4. SP) in sestopil po Grabnu. V Direktni smeri pa sta plezala Matej Kranjc in Klemen Kobal.
Radovljičani na Norveškem
Šest članov AO Radovljica je julija letos plezalo v Trolltindu na Norveškem. Kljub slabemu vremenu so opravili nekaj zanimivih vzponov. Ponovili so J V greben (V, 1650 m) Nordre Trolltinda, Ordinary Route in Hall’s Renne v Romsdalshornu, SZ in JZ ozebnik Strighorna itd. Na Norveškem so bili Blaž Jereb, Tatjana Eržen, Borut Kersnik, Aleš Ježek, Tanja Kocjan in Dušan Kocjančič 10. in 11. t. m. pa so v Krmu pripravili 2. tabor v spomin na Milana Mravljeta in Vilija Tavčarja, ki sta se pred dvema letoma ponesrečila v V. Draškem vrhu. Bilo je 19 udeležencev iz štirih AO (Bohinj, Gorje, Radovljica in Tržič). V Draških vrhovih so ponovili skrajno levi steber, Zmago, Dolar – Kilar – Vavken, Kilar – Levstek, Poševno zajedo in Hoerlec – Kodran.
Težaven vzpon v Dolški škrbini
V njeni severni steni sta Milenko Arnejšek in Pavle Kozjek 14. avgusta splezala novo smer, ki sta jo imenovala Sončna. Poteka levo od Dopustniške, težave pa sta ocenila; eno mesto VII-, drugo VI/VI-, V. Dolga je 9 raztežajev. Najbolj primerni klini za ponavljanje so Jeseničani, uporabljala pa sta tudi zagozde in friende. Je srednje lepa, lepi prehodi z enim grdim mestom.
Trboveljčani nad Okrešljem
V nedeljo, 15. t. m. sta Bojan Pajk in Bojan Šprogar plezala Direktno v Štajerski Rinki, Šprogar prosto. Naslednji dan sta ponovila še Igličevo (Šprogar prosto, V+), slednji pa potem še sam Cicovo varianto Igličeve (PP, V+, V). Pajk pa je isto smer ponovil s Karlom Kodričem, potem pa še Dušanov steber.
Novi podvigi v Karakorumu
Iz Pakistana poročajo, da je Francoz Pierre Gevaux uspešno skočil z vrha Gašerbruma II s posebnim padalom. Dobro znani alpinist in gorski vodnik iz Chamonixa Jean Marc Boivin je z vrha iste gore uspešno poletel z zmajem. Na vrhu je bil dvakrat. Najprej je nesel svojega zmaja (17 kg), pa mu zaradi vetra ni uspelo poleteti. Poskusil je še drugič in iz baze do vrha potreboval 16 ur. Po štirih urah je v brezvetrju odskočil in do baze potreboval 20 do 25 minut. To je bil prvi polet z zmajem s kakega osemtisočaka. Leta 1979 je Boivin poskušal podoben uspeh doseči na K2, vendar se je spustil le iz tabora 4, ki je stal na višini 7600 m.
Štiri dni intenzivnega plezanja
Edo Kozorog, Janko Humar in Slavc Svetičič so v soboto, 17. t. m. opravili 1. PP (VI+/VI-, 800 m, 6 ur) Puntarske v Vršacu. Najtežji, prej tehnični (A2) raztežaj se začne z mestom z oceno VI+, naprej pa zaradi dobrih oprimkov sodijo, da je ocena primernejša VI. In vsi potrebni klini so že v steni. Za konec pa so z novim direktnim izstopom (po zajedi do konca in čez previs in skozi okno, VI, 50 m) še »popravili« linijo.
V nedeljo sta Humar in Svetičič v Trentskem ozebniku, desno od Črne lepotičke zlezla še eno prvenstveno: Rondoment, VI+/VI, 200 m, 3 h), prav tako po izpostavljenih, toda dobro razčlenjenih plateh.
V ponedeljek sta Janko in Slavc nadaljevala s 1. P (in 1. PP: ocena VII, prej A2, 250 m, 4 h) Zajede hrepenenja v J steni Planje. Bilo je precej »atletsko«, vse skupaj pa otežkoča še skala, ki je v večjem delu najtežjega mokra verjetno skozi vse leto. Za varovanje sta uporabljala le zatiče in metulje, le enkrat sta (za vsak primer, saj so zagozde že odslužile) zavrtala. V vznožje sta se spustila prek enega največjih problemov tamkajšnjih gora, brezupno gladke plati »prave« južne stene Planje (dosedanje smeri potekajo ob roben te plošče.) V šestih spustih, dva sta bila dolga 50 m, sta bila pod steno. Za primerno izvežbane je to primerna smer za povratek. Sidrišča, dvakrat sta jih pripravila s svedrovci, so nekoliko desno od smeri spuščanja in zaradi navpičnosti stene težko dosegljiva (nihanje).
Prespala sta pod steno in v torek sta preplezala Ogledalo. Prvo! smer prek gladkih plati v J steni Planje sta ocenila s VI +, A3, 250 » m, 12 h, smatrata pa jo za sedaj najtežjo na primorski strani Julijcev. Po luskah in zajedah do sredine stene, potem dva raztežaj a proti levi navzgor (delikatno plezanje, tudi 10 m nihanje prečnice) do raza neizrazitega stebra in potem po edini izpod stene vidni poči, ki čez previs (A3) vodi na rob stene. Šestkrat sta morala zavrtati (klin na predzadnjem varovališču je brez ploščice!), v steni pa je ostalo še pet drugih klinov. Za ilustracijo: v vsej smeri ni niti ene police in noben raztežaj nista ocenila z manj kot VI. Priporočata lestvice.
Nanga Parbat, 8125 m
Poljska ekspedicija iz Krakowa pod vodstvom Pawela Mularza je osvojila ta pakistanski osemtisočak prek 4500 m visokega JV stebra. Postavili so pet višinskih taborov. Imeli so zelo slabo vreme in plazovi so jim nekajkrat potrgali fiksne vrvi. Na vrh so 13. julija prišli Zygmunt Heinrich, Jerzy Kukuczka, Slawomir Lobodzinski in kot gost iz Mehike Carlos Carsolio. Višinskih nosačev niso uporabljali. Kljub uspehu se vsi niso vrnili srečno domov. Med taborom 1 in 2 je plaz odnesel Piotra Kalmusa. Smer so posvetili njegovemu spominu.
JV steber je najbolj direktni, najtežji in najnevarnejši pristop na Nanga Parbat. Za Kukuczko je to že deveti osemtisočak. Vrh pa je uspešno zavzela tudi povsem ženska odprava, prav tako iz Poljske. Vzpon je potekal prek 4000 m visoke Diamirske stene, po Nemški smeri iz leta 1962. Postavile so štiri višinske tabore. Po tej smeri je bilo tudi še veliko drugih odprav, v taboru 1 je bilo npr. kar 10 šotorov. Tudi oni so imeli težave z vremenom. Anna Czerwinska, Kristyna Palmovska in Wanda Rutkiewicz so dosegle vrh 15. julija. Sestop je potekal v zelo slabem vremenu. Palmovska in Rutkiewicz imata tako sedaj vsaka po dva osemtisočaka.
V Steni in Špiku
Marko Belingar je s soplezalcem (oba AO Matica) je v sredo 14. avgusta preplezal kombinacijo Peternel-Čop (zadnjo smer PP). V četrtek 22. avgusta m. pa sta ista dva ponovila še Cizljevo v Špiku.
Franci Savenc
Najhitrejši v Eigerju
Francoska revija Vertikal je v svoji prvi letošnji številki med drugim objavila tudi šest najhitrejših solo vzponov čez severno steno Eigerja, seveda po klasični smeri. Med šestimi alpinisti sta dva naša. Na 3. mestu je Franček Knez (6 ur) in na 5. mestu je Slavko Svetičič (8 ur). Thomas Bubendorfer je na prvem mestu (4 ure in 50 minut), na 2. mestu je Reinhard Pascheider (5 ur), na 4. mestu je Jean Marc Boivin (7 ur in pol) in na 6. mestu je Ueli Bueler (8 ur in pol). Najhitrejši zimski vzpon je uspel Christopherju Profitu, ki je za steno potreboval 10 ur.
Kranjska naveza v Cinah
Filip Bertoncelj in Igor Kalan sta v Mali Cini ponovila Rumeni raz, (oba prosto), potem pa v Preussovem stolpu še smer Cassin – Vittali – Pozzi.
Sončna v Dolški škrbini
Sto metrov desno od zajede Ekar-Jamnik v SV steni Dolške škrbine sta Milenko Arnejšek (Akademski AO) in Pavle Kozjek (AO Matica) v soboto 17. avgusta preplezala novo smer. Sončno kot sta jo imenovala, sta ocenila s VII-/V-VI, 300 m, 5 h. Vodi prek odprte stene, ključno mesto pa je gladka plošča v 3. R. V smeri, ki je le na nekaj mestih nekoliko krušljiva, je ostal le en klin.
1. JSP Rumenega raza
V Mali Cini je ta raz kot prvi naš alpinist sam splezal Janez Benkovič. Za steno je porabil uro in pol.
»Jastreb« v Stenarju
Novo smer s tem imenom sta 14. avgusta splezala Beno Ravnik in Iztok Tomazin. Visoka je 400 m, poteka pa med Ancljevim stebrom in Kamniško smerjo. Ocena je VI+, A3/IV-VI, plezala pa sta 9 ur. Le ključno mesto je zelo krušljivo (streha VI+, A3), drugo pa je prosto, večinoma zelo lepo plezanje. V zgornjem delu stebra sta našla nekaj starih klinov, vendar sta potem plezala še bolj desno od njih, v območju raza. Tu so tudi najlepša mesta, ki spominjajo na plezanje v Dolomitih. Naslednji dan pa sta v Triglavu prosto ponovila kombinacijo Črni graben-Čopov steber.
Tomazin je še pred tem z Janezom Primožičem ponovil Zajedo Spominov v Stenarju. Tomazin je plezal prosto in ocenil vzpon VI/ V-VI-, 500 m. Do sedaj ni bilo poročil, da bi ta smer že bila splezana prosto, torej bi bila to l.PP.
V Storžiču je Tomazin med več solo vzponi splezal tudi novo smer (IV+, III), opravil pa je tudi več poletov z zmajem, vse v okviru priprav za polet, ki ga načrtuje v Himalaji.
Tomo Česen
Za triglavski praznik
Avgustovska številka Planinskega vestnika prinaša obilo zanimivega in privlačnega branja, predvsem o začetku planinarjenja pri nas
Podoba s soncem ožarjenega vrha Triglava, ki se s svojo veličastno severno steno dviga iz dolinskih meglic, pozdravlja bralce z naslovne strani avgustovske številke Planinskega vestnika in hkrati opozarja na letošnji triglavski praznik.
O 90-letnici Aljaževega stolpa na vrhu Triglava je bilo v zadnjem času že precej povedanega in napisanega, dr. Tone Strojin pa je v uvodnem članku jubilej osvetlil še z ene strani. Piše, da je postavitev stolpa na vrhu Triglava pravzaprav pomenila humanizacijo naše najvišje gore. Jakob Aljaž je s tem dejanjem odprl Triglav tudi širšim množicam, ne le izbrancem, ki so pred tem obiskovali vrh. To, da je na vrhu postavil stolp, je v tistem času imelo kljubovalni pomen — bilo je znamenje upora proti potujčenju naših gora, hkrati pa je Aljaž s postavitvijo planinskega doma v Vratih na Kredarici in stolpom na vrhu Triglava goro naredil dostopno tudi za druge planince. S temi zgradbami je Aljaž vodil in še vedno vodi triglavske obiskovalce v čarobni svet očaka naših gora.
K začetku planinarjenja po naših gorah se vračata tudi prispevka dr. Vladimirja Škerlaka in Ksenije Rozman. Dr. Škerlak pojasnjuje izvor izraza planinsko društvo in pri tem govori o težavah, ki so jih imeli pri poimenovanju svoje dejavnosti začetniki organiziranega planinstva pri nas. Ksenija Rozmanova pa navaja vrsto podatkov o dr. Juliusu Kugyju, ki so bili pri nas bolj malo znani. Verjetno je le nekaj posameznikov vedelo, da je imel Kugy dobre odnose tudi z Angleži, da jih je obiskoval in da so njegova dela prevedena tudi v angleščino.
Prispevek znanega jezerskega alpinista in smučarja Davorina Karničarja Med dejanjem in željami bo prav gotovo naletel na precejšnje zanimanje med bralci. Davorin opisuje več svojih doživetij v gorah nad domačim krajem. Pripoveduje, kako se je sam podajal v zahtevne plezalne smeri, kako sta z bratom pozimi preplezala zaledeneli slap in opravila prvo zimsko ponovitev zahtevne zajede v steni Dolške škrbine, piše pa tudi o svojem samotnem in zelo tveganem spustu na smučeh prek plezalne smeri v Kočni. Davorin dobro opisuje svoje občutke, ko se je znašel v položajih, ki so na meji človeških zmogljivosti. Tudi on ni mogel odgovoriti na vprašanje, kaj je tisto, kar ga žene v tako zahtevna alpinistična dejanja, povedal pa je, da mu je tudi v steni veliko pomenil očetov klic, bratova prisotnost in misli na ženo, hčerko in prijatelja. V steni je čutil vez z domačimi, doma pa so ga burile misli na stene in doživetja v njih. Njegov prispevek je zanimiv tudi zato, ker piše o alpinističnih podvigih, ki imajo v zadnjem času med mladimi plezalci vse več privržencev, alpinisti starejših generacij in drugi planinci pa tega početja mogoče ne razumejo.
O alpinističnih podvigih piše tudi Martina Rehar. S prijatelji iz Vipave je obiskala peščenjakove stolpe v grški Meteori. Martina prijetno opisuje dogajanja med odpravico, ob tem pa s šaljivim humorjem piše tudi o težavicah, ki so jih imeli med potovanjem. Opis bo prav gotovo spodbudil še kakega alpinista ali planinca za obisk kamnitih velikanov, na kateri so si grški menihi zgradili samostane.
V avgustovski številki PV moramo omeniti tudi prispevke, ki govorijo o planinskih krajih v Sloveniji, ki širšim množicam še niso dobro znani. Inženir Josip Teržan je nanizal vrsto zanimivosti in manj znanih podatkov o vzhodnem Pohorju, A. Peterlin pa je popisal dostope na najvišji vrh Mežaklje Jerebikovec. Avtor se zavzema. da bi se tudi na ta razgledni vrh uredile planinske poti in s tem še popestrili turistično ponudbo na območju zgornjesavske Doline.
Miro Štebe
Petnajst let Planinarskega lista
Jubilej priljubljenega glasila PD Kamenjak – Zanimivo čtivo
Pred 15 leti je PD Kamenjak izdalo prvo številko (ob 25-letnici osvoboditve) danes že zelo priljubljenega glasila Planinarski list. V drugi letošnji številki (PL izhaja četrtletno) v celoti ponatiskujejo ves uvodnik prve številke, ne manjka pa seveda tudi drugega zanimivega čtiva. O Učki in predoru pod njo piše Mladen Trajkovič. Vabijo na III. spominski pohod na Učko, ki bo 15. septembra letos. Zanimiv je zapis o Platku, reškem rekreacijskem centru. Poseben sestavek je posvečen Gorskemu kotaru, točneje Trsteniku itd. Za alpiniste je zanimiv »vodniček« Stanka Miheva za Rožanske kukove, za orientaciste pa sestavek o uporabi karte ponoči.
Čeprav so prvo številko PL izdali le v nakladi 500 izvodov in ciklostirano, je revija danes več kot »na ravni«: 40 strani teksta in črnobelih fotografij na zelo kvalitetnem papirju, naklada pa 5.200 izvodov. Najvišja naklada med jugoslovanskimi planinskimi revijami torej! Za posameznike je (najnižja) naročnina 250 din, za delovne in druge organizacije pa 1.000 din. In zelo veliko je prostovoljnih prispevkov pa tudi oglasov ne manjka.
I.D.
