Miran Marussig: Anatol Lucerna, diplomirani geograf in po poklicu znanstvenik, je znova odkrival Alpe. Rojen raziskovalec kakršen je bil, ni trpel površnosti in nikakor ni mogel razumeti, počemu pravzaprav hodi toliko ljudi v gore, ko ne raziskujejo in ne študirajo visokogorskega alpskega sveta, tipičnih kraških in periglacialnih oblik, moren in lezik ter sledov veleledenikov. Vsa ta množica je bila zanj nič več in nič manj ko trop slepcev, mogoče tudi ignorantov, prav gotovo pa povprečnežev brez idej in kar je glavno brez znanstvenih ambicij. Gore so gotovo velik znanstveni zaklad, še nerazkrit in svež in prav to, da so v dvajsetem stoletju še vedno nepopisan list, je Anatola Lucerno neznansko podžigalo. Zamižal je in si predstavljal doktorsko disertacijo, napisano na krasnem belem papirju in pod zajetno znanstveno vsebino njegov genialni, veliki podpis – dr. Anatol Lucerna.
Da bi Anatol ne bil razgledan, ne bi mogel reči. Diploma vendarle pripomore svoje. In prav po zaslugi fakultetne izobrazbe je bil toliko pameten, da je vedel, kje so tisti tako zvani znanstveni problemi, ki naj jih reši in s katerimi naj popiše prazne strani svojega velikega dela. Bil je celo toliko pameten, da je vedel, kje je že popisan kak bel list v znanstveni temi periglaciala, morfologije ali zakraselosti interesantnega površja Zahodnih Alp, ter je prav po zaslugi te razgledanosti vedno gradil na že dognanih izsledkih tujih avtorjev, medtem ko je bila njegova znanost državna skrivnost št. 1 in je vse papirje, popisane z njegovim rokopisom, trdo zaklenil v predal pisalne mize ter zapisal na vsako stran posebej v desni kot zgoraj: »secret«.
Anatolu Lucerni bi nikakor ne mogli očitati, da je nič in ničé. Pisal sicer ni veliko, toda kar je, je bilo vse bolj ali manj dognano. Ne oziraje se na to, ali je bilo to zgolj njegovo delo ali pa delo treh ali več kolegov, je pod vsakim sestavkom pisalo: izmeril, pogruntal in napisal Anatol Lucerna. Kolegi so sicer trdili, da to ni »fair«, Anatol pa se je takoj dvignil nad nivo povprečnežev in dejal: »Znanstvenikom prosto pot!« Tako je torej nekega dne pobral nahrbtnik, vtaknil vanj toplomer, kompas in merilni trak in odšel na študij visokogorskega alpskega sveta.
Napotil se je v dolino Vrat. Stal je pod steno in študiral. Vse je bilo bolj ali manj jasno. Obračal je glavo, se nagibal v levo in desno in s prstom krožil po zraku. Ledenik tu, ledenik tam in Bistrica precedek in žalostni ostanek davne preteklosti. Bistvo je temperatura. Temperatura zraka, temperatura vode, temperatura skale na zraku, temperatura skale v vodi. Vzel je beležnico in zabeležil: skala se v periglacialu segreva, kar jasno potrjuje dejstvo, da je kamen v vodi mrzel, na zraku pa suh. Takoj je opazil napako, prečrtal suh in dodal – topel. Zapisal je dalje: desno za vršajem lezika, levo za leziko vršaj – ergo, ledenik je drsel po klancu navzdol. Premaknjeni kamni kažejo na to, da je bilo snega precej. Cenim premik ledu: 8,4642 milj. kub. metrov na dan. Potem je vtaknil toplomer v nahrbtnik, izmeril strani neba, uviziral dvakrat zapored vrh in zaključil opazovanja.
Na Triglavskih podih je meritve ponovil. Preskakoval je škraplje, izmeril površino in delal hitre in jasne zaključke. Stopnja zakraselosti 2,5, kar pomeni, da je dvainpolkrat več zavitih ko ravnih ploskev. Koeficient temperature izpremembe zraka 3, kar pomeni, da je zjutraj trikrat bolj mraz ko popoldan. Faktor zemeljskega premika nič, kar pomeni, da ni bilo v času opazovanj ne potresa, ne grmenja, ne rušenja skal. Tudi tu ni bilo problemov. Morena tu, morena tam, podor tu, podor tam, kar kaže vse na visoko prepokanost, na izredno razgibanost in na to, da je vode silno malo, ker izgine v tla. Ker je ledenik vsak dan krajši, se topi in ker se topi, ga je vsak dan manj. Led sublimira, led poka in led drči navzdol. Led bo izginil in ostala bo gola skala.
Planinec, ki je šel mimo učenega moža in videl, kako študira, gleda in beleži, kima in meri, je brž naredil zaskrbljen obraz in je dejal: »Znanost, to je resna stvar. Želim vam mnogo uspeha, gospod.« Anatol pa kar preprosto slovensko prislovico: »Pojdi v …« Na Kredarici je s kozarčkom črnine zaključil opazovanja in se z ogromnim novim znanjem pognal v dolino.
Nestrpen, umazan in zaprašen od dolge poti je pridrvel v pisarno, potegnil na mizo papir in zapisal: »Dissertation de docteur. Uporabil je vse, kar je in kar ni kdo o tem že kdaj zapisal, vse svoje beležke z označbo »secret« in vse, kar mu je kdaj koli kdo o tem prišepetal na uho. Delal je trdo in težko, ker je znanost že sama po sebi trda in težka. Vložil je v delo svoje srce in vse svoje znanje. Ko je bil gotov, je zalepil kuverto in delo odposlal.
Nikdar mu gore niso bile tako blizu, ko v času pričakovanja doktorskega naslova. Vedno je mislil o tem in med ljudmi pač ni razlike – o tem tudi sanjal. Videl je silhuete visokih hribov, vrhov in ledenikov in pod Alpami on – Anatol Lucerna, obsijan z gloriolo slave in znanosti, z gloriolo raziskovalca in velikega duha.
Anatol se ni niti zavedal, kaj je storil, ko je prejel kuverto, oddano z njegovimi popisanimi papirji. S tresočimi rokami jo je odprl in ko je razgrnil papirje, je bila tik poleg naslova majhna, preprosta pripomba: ZAVRNJENO. Stisnil je glavo med ramena in spet odšel v dolino Vrat.
Sedel je na skalo in čakal. Kaj, niti sam ni vedel. Prišel je mimo planinec in ko je videl osamljenega moža, je dejal: »Pa kar sam, tovariš? Pojdi z mano, greva na Triglav!« Anatol je vstal in odšel. Vodil ga je povprečnež, brez idej in brez znanstvenih ambicij in Anatol je kritično mogoče prvič priznal, da je vredno hoditi po gorah tudi kar tako, mogoče za tolažbo. Prišla sta na vrh in sedla. Spremljevalec je vzel iz nahrbtnika malico, Anatol pa termometer. Izmeril je temperaturo, se obrnil zaupno k sosedu in dejal: »Veste, to rabim za novo disertacijo. Poznate morda koga, ki je že meril temperaturo tukaj, na vrhu Triglava?«
