Celjski tednik, 24. marec 1961
Ciril Debeljak
3. 6.
Pošta od doma. Sinek je hudo bolan in me skrbi. Ves dan ležim, zdravnik se muči z menoj, vendar pravi, da moram pod nož. Seveda odklonim operacijo pod Trisulom Poleg mene leži Zoran s hudo angino. Stane kašlja, še zmeraj ni prebolel svoje bolezni. — Na kratko povedano, tu v dolini prevladuje dolgčas. Če oni zgoraj ne opravijo v nekaj dneh, grem na silo kljub Andreju nazaj. Po treh tednih snega, dela in prijetne utrujenosti se mi zdi višina 4000 m zapor.
4. 6.
Ležim na trebuhu, bolezen drugega ne dopusti in opazujem taborniško življenje okrog sebe. Strel čez moreno me šele zbudi s premišljevanj. Andrej zahteva nosače, torej strel v polno. Čez dobro uro prinesejo lepo tarovo samico. Konzerve v kot, na vrsti je sveže meso. Kako se temu služi, ve najbolje Stane. Spravi se nad ubogo žival in opoldne dobimo v bolniški oddelek sijajne zrezke s krompirjem.
Dopoldne pasja vročina, popoldne obvezno sneži. Na topli zemlji seveda sneg ne obstane, pada samo za našo jezo. Nosači že spravljajo pakete z baze II, ostane samo najnujnejše, da ob povratku oni z vrha ne obsedijo brez vsega. Dotijali so zelo pridni in svojo plačo na vsak način zaslužijo. Čudim se, kako zdržijo vsako noč v tem mrazu bosi in napol goli pod polivinilsko prevleko. Kurijo celo noč, pridno pečejo čapati in komaj čakajo, da bo cirkusa sahibov konec.
Za večerjo okisano tarovo meso — Stanetov umotvor, ki me vsaj z okusom vrne v domače okolje. Ko tako poležavam, se zdim sam sebi nebogljeno bitje, ki živi po krivici, medtem se pa ostali mučijo nekje na Trisulu II in morda potrebujejo mojo pomoč. Kako hitro nas zlomi, vzame moč in pusti potrte pod seboj — morda samo zato, da se pobliže spoznamo in izgine v zrak nadutost in vera v svoje sposobnosti.
Po večerji zopet na trebuh, ob meni radio in kup časopisov. »Kaj še hočeš lepšega«!
5. 6.
Dnevnik pišem že navsezgodaj. Zmotijo me streli z grebena. Zjutraj sta odšla kapetan in Andrej oborožena na pohod in sedaj poka kot da sta na vojaški patrulji. Ali sta naletela na čredo tarov ali pa obračunavata med seboj. Sicer pa je že skrajni čas, da kapetan nekaj poči, saj že ves čas odprave ni položil ničesar na kosmati strani. S Stanetom sušiva višinske šotore in čakava na sveže meso, vseh osem strelov ni šlo mimo? Prišla sta skesanih obrazov in praznih rok. Streli preko morene na razdaljo 300 m so pač udarci na srečo.
