Tine Orel
DHAULAGIRI so šteli za največjo goro na svetu, dokler niso odkrili Everesta. Natančnejše podatke o gori je prinesel šele l. 1948 Švicar prof. Arnold Hein, ki je iz letala fotografiral okolico Dhaulagirija in Dhaulagiri sam. Kot alpinist se je prvi poskusil z njim Maurice Herzog z jugovzhodnega grebena. S sedla Dhaulagiri — Himal so zagledali severno stran, ki se jim je zdela vabljivejša. Vendar so se l.1950 raje obrnili k Annapurni (1950). Tri leta nato je šla na pot ekspedicija akademskega alpskega kluba iz Züricha pod vodstvom Hansa Lauterburga. Šla je po dolini Mayangdi — kola v severni strani Dhaulagirija. V kratkem času so dosegli višino 7700 m. Prezgodnji monsum jim je kazal pot nazaj. Ruedi Schatz, ki je dosegel 7000 m, je zapisal tedaj: »Prišli bodo spet ljudje in bodo prišli na vrh. Morebiti bodo imeli boljše kisikove aparate, morebiti se jim bo posrečilo postaviti tabor v višini 7200 m … mi smo utrli gaz, drugi bodo nadaljevali«. Leta 1954 so bili tu Argentinci pod vodstvom uspešnega andinista Francisca G. Ibañeza, poročnika argentinske armade. V ekspediciji so bili tudi evropski povojni izseljenci in begunci, med drugimi Slovenec Bertoncelj in Tirolec Watzl. Ekspedicija se je tragično končala. Res so s 27 naboji razstrelili v višini 7200 m na zgornjem robu famozne »Hruške« steno toliko, da je dala prostor za tabor v tej višini. To je bilo naporno delo in zamudno. Ta zamuda je bila za ekspedicijo usodna. Šele 30. maja so začeli z vzponom na vrh, 14 dni prepozno. Premagali so že skalnato stopnjo na zahodni greben in del grebena. Vršna naveza, ki jo je vodil Watzl, je prišla do višine 8000 m, tri ure pod vrhom. Prebila je viharno noč brez zavetja, nato pa se je umaknila. Poročnik Ibañez je bil tedaj v taboru VI (7200 m), toda brez derez, ker jih je izgubil. Moral je počakati še eno noč, da bi mu prinesli dereze. Ko jih je dobil, jih ni mogel več navezati, ker so mu noge strašno ozeble na enem od poskusov pri vzponu na vrh. Morali so ga odnesti, toda 30. junija je v Katmanduju umrl — prva žrtev Dhaulagirija.
V tem se je že pripravljala nemško-švicarska ekspedicija na Dhaulagiri leta 1955. Vodil jo je Monakovčan Martin Meier, ki je s Petersonom preplezal severno steno Grandes Jorasses, kasneje pa se v alpinizmu ni več trajno udejstvoval. V ekspediciji so bili poleg njega še štirje Švicarji in pet Nemcev, sirdar šerp pa je bil Pasang Dava Lama, eden od najboljših poznavalec Dhaulagirija. Konec maja so bili v višini 7700 m, nato so jih snežni viharji pognali v dolino. Bili so lokalnega značaja, kajti okoli Everesta, Makaluja in Kančengdzonge je tedaj še vladalo odlično vreme. Ekspediciji je tudi zmanjkalo denarja, vsaj tako poroča o tem Marcel Kurz, vodja Meier pa pravi da so prišle jurišne naveze po tretjem poizkusu tako izčrpane v nižje tabore, da bi za četrti poskus morala nastopiti daljša pavza. Danes se v krogih DAV o tej ekspediciji ne govori rado.
Leta 1956 so bili na delu spet Argentinci pod vodstvom E. Huerta. Že leta 1955 so se pripravljali v Indiji, vendar niso dosegli kaj prida. Leta 1957 ni poskusil nihče, Dhaulagiri je prišel na glas najtežjega osemtisočaka.
Že leta 1955 se je začel pripravljati Werner Stâuble, sicer ne kaj uspešen alpinist, a dober organizator, poleg tega pa je bil v nemško — švicarski ekspediciji l. 1955. Stauble je štartal l. 1958 in to iz Evrope po suhem s PKW-ji. Toda tudi ta ekspedicija ni dosegla argentinskega višinskega rekorda. Pač pa so si ponovno ogledali NE-Col in greben, ki od tu poteka na vrh. André Roch in Pfisterer sta ugotovila že l. 1953, da je edino tu ključ za uspeh. Toda izkoristiti tega zdaj niso mogli več. Leta 1959 je energično zasnubil Belo lepotico Dunajčan ing. Fritz Moravec, zmagovalec Gašerbruma II (8035 m). Podprla ga je komaj ustanovljena, a zelo agilna Avstrijska himalajska družba. Dosegel je NE—Col in postavil tu višinske tabore. Bil je blizu uspeha, tedaj pa je zadel ekspedicijo udarec: V ledeniški razpoki se je v mukah zadušil Ernest Roiss. Še so poskusili, toda prave volje ni bilo več. Že l. 1958 si je Dhaulagiri rezerviral Max Eiselin in to za leto 1960. Istočasno so si ga zapisali Angleži za l. 1961. Eiselinovi tovariši so jamčili za uspeh. Vse drugo o ekspediciji smo že poročali v l. 1959 in 1960. Vrh Dhaulagirija je tako prostoren, da se na njem lahko zbere 15 ljudi. Zmagovite naveze so 12 noči prebile v dvojčku komaj 365 m pod vrhom. Vrh so dosegle od tu v štirih urah brez kisikovih aparatov. Ugotovili so novo višino — 8222 m. doslej, je veljala Dyhrenfurthova navedba 8172 m. Od sedmih udeležencev jih je šest doseglo vrh, poleg tega še dva od vrlih šerp. Za Tensingom prvi tak primer.
TATRE postajajo spet pojem v evropskem alpinizmu. Alpinizem ima tu ime po gori — taternictwo. Francoz Claude Boulvard, ki se je dalj časa mudil v Tatrah, pravi, da sta danes taterništvo in »alpski« alpinizem v nekako istem stadiju. Poljaki zelo posnemajo Francoze, njihov CAF in GHM. Tudi organizacijo so poimenoval po tem evropskem vzorcu CPHM (Club Polonais de Haute Montagne).
HELIKOPTER je 19. junija 1960 pristal na vrhu Mt. Blanca. »Alouette III« je startal iz Le Fayet pri Saint Gervais v vznožju najvišjega evropskega vrha. To je tretji helikopter, ki se je posadil nanj. Prvi je bil 6. junija 1955 v hudem vetru. Alouette III je pristala brez težav, ima izredno močan motor in je zelo stabilen aparat. Pristanki helikopterjev v tej višini so nedvomno zelo pomembni za napredek gorske reševalne službe.
ERICH WASCHACK je v alpinističnem svetu zaslovel kot četrti, ki je preplezal severno steno Eigerja. V l. 1961 se je namenil v Karakorum, vendar mu pakistanska vlada doslej še ni odredila cilja. Vse, kar je on naštel, je v strateškem področju ali pa rezervirano za Angleže.
119 ŽENSK NA MONTE ROSA, ta cilj si je l. 1960 postavil Italijan Fulvio Campiotti, da bi dokazal sposobnost žensk alpinistk. Vzpon stotih žena na drugo najvišjo goro v Alpah je posvetil Campiotti Claude Koganovi in Claudine van der Stratten. Campiotti je računal z internacionalno udeležbo na tej turi in je s svojim načrtom tudi uspel.
INDIJSKA EKSPEDICIJA na Everest l. 1960 ni dosegla vrha. Pač pa ji je nek menih iz samostana Pangpoče (3995 m) izročil jetijev skalp in roko. Zdravnik ekspedicije je izjavil, da sta skalp in roka res od živali, ki je podobna človeku, in da gre za neko vrsto opice. O yetiju pa sicer ni bilo nobenega sledu.
HOGGAR IN RUWENZORI sta alpinistična cilja znanega Heckmaira še v l. 1960. Z jeepom čez Saharo, nato v Kongo! Kako majhen je svet za tistega, ki ima sredstva in voljo.
DOLINA KAISER bo dobila avtomobilsko cesto, čeprav je v Kufsteinu precej vplivnih ljudi, ki se temu upirajo. V Avstriji je občinam prepuščena zaščita prirode. Retterschwangtal n. pr. pri Hindelag v Allgäu je bila zaščitena l. I960 z odlokom občine Hindelang. Število zaščitenih ha v Evropi raste čimbolj se širi turizem. Po načelu: Zaščitimo prirodo pred človekom — za človeka.
HANS ERTL je znan alpinist od l. 1930 dalje. Tudi pri nas je pred vojno predaval. Zdaj so ga črtali iz članstva ÖAC, ker ni plačal članarine. Kaj je v ozadju te lakonične novice v ÖA Zeitung (št. 1311), nam ni znano. Ertl je dokaj veliko ime, ÖAC pa tudi med najuglednejšimi klubi sveta.
MLADINSKO HIMALAJSKO EKSPEDICIJO bi lahko imenovali Stephanovo na Distaghil Sar v Karakorumu. Raditschnig in Stephan s svojimi 26 leti sta bila seniorja, Stärker, Machart, Mayr so mlajši. Distaghil Sar je visok 7855 m, na vrh sta prišla Marchart in Stärker 9. junija I960, 12. junija so bili spet vsi v bazi.
ANGLEŠKO – INDIJSKO – NEPALSKA EKSPEDICIJA na Annapurno II (7937 m) je imela uradni naslov »Britsh-Indian-Nepalese Services Himalayan Expedition.
NA ZUGSPITZE bodo zgradili še tretjo žičnico. Gradila jo bo ista družba ki ima obe že obstoječi (Zugspitzbahn A. G.). Spodnja ostaja bo na Eibsee. Speljana bo po svetu, ki je od l. 1959 pod zaščito. Učinkovita pa ta zaščita ni, če gre za profit.
ZAHODNI STEBER TOTENKIRCHLA so 16. in 17. junija 1960 preplezali kot prvi Lothar Brandler ter Fritz in Wulf Scheffler v 38 urah. Smer se seka s smerjo Peters—Eidenschink, porabili so 120 klinov, 24 svedrovcev, vsi so ostali v steni… Pet ratežajev VI, pet raztežajev VI plus, ostali IV in V, a teh je malo. Naslednji dan so bili pezalci že »izdani« v bavarski televiziji.
SEVERNO STENO ORTLERJA sta junija 1960 preplezali deveta in deseta naveza. V prvi je nastopil nek Friedl Purtscheller.
AIGUILLE DE TRIOLET s svojo severno steno nad ledenikom Argentiére spada med najtežje vrhove v Alpah. Direktno smer sta junija 1960 odprla Réné Desmaison in Yves Bollet — Villard, pred njima pa so bili v steni l. 1931 Gréloz in A. Roch, l. 1945 J. Charlet in E. Livačič, leta 1947 André Contamine in Louis Lachenal.
STOLETNICA CAI. Začele se bodo vrstiti stoletnice najstarejših planinskih klubov v Evropi. Med prvimi jo bo slavil CAI. Vodstvo tega uglednega kluba je ze na skupščini 1959 sklenilo, da bo v l. 1960-61-62-63 za proslavo pridejalo k specialni finančni rezervi po 1 milijon lir. Proslavi na čelu bo častni komite, organizirali bodo mednarodni planinski kongres, retrospektivno foto-razstavo Vittoria Selle in fotografski natečaj, razstavo planinskih slik, in tako dalje.
FOCOBON v Dolomitih ima 400 m visoko severovzhodno steno. Akademika Armando Aste in Josve Aiazzi sta jo preplezala in jo vpisala v seznam šeste stopnje.
FINEC MOTTI JOKINEN je z Avstrijcem Walterjem Gstreinom preplezal kot prvi v vzhodni steni vrha N v Torre grande d’Averau. 120 m visoka stena je plezalca zadržala tri dni. Porabila sta 57 klinov. Smer se imenuje »via Finlandia«, finska smer. Vrh N je v Cinque Torri. V Torre Winkler pa sta De Francesch in Romanin v vzhodni steni vklesala famozno smer — onstran vertikale.
PONOVITVE V CINAH se množe, a ne več klasičnih smeri, marveč modernih, ultramodemih smeri. Francosko direttissimo v severni steni Zahodne Cine so ponovili že l. 1959 naslednji plezalci: Kohlmann-Lagesse (ta dva sta pomagala pri vzponu prvenstveni navezi Desmaisonu in Mazeaudu od 6. do 11. julija); Simandel-Alzetta-Barbier (Belgijci); Anglada-Guillamon (Spanca; plezala sta 25 ur, en sam bivak; Anglada je tudi plezal diretti-simo v Veliki Cini); Avstrijca Bader in F. Purtscheller; Blatman-Deseke; Lang-Grosz; Lehne-Low; Marchart-Konigsberger. Avstrijsko-nemške naveze so na prvi pogled v večini.
V isti steni so ponovili tudi smer veveric (Blatmann-Troyer in Hasse-Mayer). Cassinovo smer je Belgijec Barbier 20. sept. ponovil sam v 4 urah in četrt. Isti Barbier je sam v prvih dneh septembra 1959 kot osmi samohodec preplezal smer Comici-Dimai v severni steni Velike Cine.
DIRETTISSIMA V VELIKI CINI, ki so jo prvi preplezali Hasse in njegovi tovariši l. 1958, je že v l. 1958 doživela pet ponovitev, v l. 1959 pa že 18. Največ so plezali Nemci in Avstrijci. V deveti ponovitvi je bil Belgijec Barbier, v 11. pa Spanec Anglada. Dve navezi sta smer preplezali v enem dnevu. Hoffmann in Renz, 12. ponovitev, 14. avgusta 1959, sta prišla skozi to smer v famoznem času 10 ur. V enem dnevu sta smer ponovila tudi Cretton in Vaucher (Švica).
BELGIJEC BARBIER se je uvrstil med največje plezalce v Dolomitih. Poleg vseh že naštetih smeri je ponovil še severozahodno steno v Cima Su Alto, jugovzhodno steno Pilastro di Rozes, la Pareta Rossa della Roda di Vael, jugovzhodni greben Torre Trieste in jugozahodno steno Marmolate.
GUIDO MONZINO, milanski petičnik, se je po uspehu na Kanjut Saru in manjšem uspehu v Patagoniji odločil, da bo organiziral veliko ekspedicijo na Grenlandijo. na njeno zahodno obalo, kjer so se doslej mudili le francoski znanstveniki. Moštvo je sestavil iz vodnikov v Valtournanche.
ST. ANDREW’S UNIVERSITY je l. 1960 poslala ekspedicijo v južno Groen-landijo. Ekspedicija ima znanstveni značaj, sestavljajo jo alpinisti, botaniki, geologi, fiziologi. Vodi jo John Pitts. Sir John Hunt pa se je l. 1960 mudil na Stauningovih Alpah v Grenlandiji. S seboj je tudi imel znanstvenike.
ITALIJANSKA AMBASADA v Tokiu je japonski ekspediciji na Api podarila italijansko zastavico, da je na ta način počastila Ghiglionovo ekspedicijo iz l. 1954 na Api. Barenghi in Rosenkanz sta morda tedaj prišla na vrh, vrnila pa se nista nikoli več.
DIREKTNA SMER V JUGOZAPADNI STENI ROTWANDA je gotovo med najizrednejšimi, če ne najizrednejša storitev. V smeri je ostalo 450 klinov, od tega mnogo svedrovcev. Vojaška oblast je »storilce« odlikovala z zlato medaljo. V vojskinem času bi taka alpinska storitev res utegnila prinesti veliko presenečenje in to za razvoj bitke in vojske veliko pomeni.
FRANCOSKA EKSPEDICIJA NA PAJU (6599 m) je v množici ekspedicij na vseh koncih sveta ostala v ozadju. Paju je vrh v Karakorumu, na robu ledenika Baltoro.
JAPONCI so zadnja leta zelo aktivni v inozemskih visokih gorstvih. L. 1960 je bilo pet japonskih ekspedicij v Himalaji. Dve sta bili ženski v Garhvalski Himalaji in na Mt. Cook v Novi Zelandiji. Eno ekspedicijo je poslala univerza Tokio na Alasko. Nekdanji partner evropske osi na Daljnem vzhodu noče zaostajati pri simboličnem osvajanju sveta na izboklinah planeta.
TEŽAVNOSTNA LESTVICA je sicer mednarodno določena, vendar ugotavlja dr. Gerhard Pauli, da je nemški kriterij lažji kot n. pr. italijanski v Dolomitih in to za celo stopnjo. Kar ocenjujejo dolomitski plezalci III, štejejo Nemci za IV. Paul se vprašuje, za koga veljajo te stopnje. To je zelo važno vprašanje tudi pri oceni I. in II. Normalno pot je že Dülfer l. 1914 ocenil z I. Inflacija v vrednotenju težavnosti je danes takorekoč »uraden« kurz, utegne pa biti nevarna posebno zaradi tega, ker so zgornje stopnje tako poskočile. Degradacija smeri v zadnjih 20 letih je v mnogih primerih šla tako daleč, da so nekdanje trojke danes enojke. Smeri z mesti IV, to je s previsi, se danes ocenjuje z II brez ozira na ključna, težka mesta, ki jih mora ocena respektirati. Lestvica nima trdnih tal pod seboj, ampak visi na VI plus. Ta VI plus pa se vzdiguje, raste. »Stoparica« mora ostati ista in enaka, čeprav se rušijo rekordi. Pri težavnostni lestvici pa ni tako, čeprav bi moralo biti. Kdo bo zaradi današnje VI plus mogel prevrednotiti vse dosedanje označbe? In ali bo to storil mehanično? Današnja moderna VI plus bi se morebiti že lahko ocenila z VIII, VI pa naj ostane VI. Že Brunhaber je pred leti zahteval uvedbo VII. Tudi Desmaison pravi, da skrajno težavno ne more pomeniti isto kot skrajno akrobatično. Tudi v alpinizmu ni zgornje meje možnosti. Z inflacijo v ocenjevanju smeri te ne bodo nič težje, pač pa nevarnejše. Treba je torej vrednotiti od spodaj navzgor, ne pa narobe. Ker so tvorci skale od I—VI še skoraj vsi živi in mnogi še aktivni plezalci, bi danes debata o VII in VIII lahko odpravila to zmešnjavo v ocenjevanju. Tako nekako športni učitelj dr. Pauli. Priznati mu moramo, da ima deloma prav.
50 000 HA je zaščitila bavarska vlada na področju Königssee, Kempten in Karwendel. DAV pa je izdal poseben zemljevid zaščitenih področij. 285 sekcij DAV naj bi tvorilo orjaško stražo zaščitenih področij. Zaščiteno je tudi področje Glocknerstrasse v Avstriji. 200 m na obe strani ceste od l. 1960 ne bo smel stati noben šotor. Toda tehnika nezadržno prodira v Alpe. V Avstriji že s helikopterji oskrbujejo koče, »agrarna« letala trosijo umetna gnojila po alpskih pašnikih. Cez reko Sili pri Innsbrucku bodo zgradili največji most v Evropi. Bo 715 m dolg, 185 m nad reko! Stroški okoli 100 milijonov šilingov. Predor skozi Mont Blanc napreduje. Italijani so prišli že 1300 m v goro. Na Pamiru bodo Rusi zgradili 300 m visok jez, ki bo zbral 8 milijard ms ledeniške vode. Akumulacijsko jezero bo dolgo 47 km.
ÖAV (österreichischer Alpenverein) ima 152 649 članov (l. 1949 komaj 70 000). Tretjina članov je stara pod 25 let. ÖAV ima 150 sekcij, 130 mladniskih skupin in 117 mladinskih odsekov. Za pospeševanje planinstva je dal ÖAV v l. 1959 736 000 šilingov, za alpinisti 245 000 šilingov. Za nove gradnje je dal ÖAV komaj 800 000 šilingov, kar je v primeru s podporo mladini malo.
EKSPEDICIJA G. M. 59 NA KANJUT SAR je bil uradni naslov italijanske ekspedicije. ki jo je l. 1959 vodil Guido Monzino iz Milana v Karakorum. Italijani so jo močno popularizirali, saj je G. Monzino res uveljavil CAI v zadnjih letih tudi na inozemskem poprišču. Po K2 je namreč CAI precej popustil. Italija je zaostaja za drugimi alpskimi deželami. Tudi Rivista Mensile 3—4, 1960, ji je prisodil velik pomen, posvetil ji je vso dvojno s’evilko, uvodno besedo pa je napisal sam Monzino. Zahvaljuje se predsedstvu CAI in milanski sekciji CAI, diplomatom, Mecianiju, ki je dal zgodovinski, geografski in kartografski material, vsem članom ekspedicije, ki da so mu vsak dan povrnili tisti košček srca, ki ga je moral kot vodja ekspedicije vsakomur posebej dati. Z romansko elokvenco se je poklonil zveznemu oficirju Khalidu. Literatura o pokrajini Hispar in Kanjut Saru je precej obširna. Meciani je vzel v roke naslednje avtorje: Conway, Workman, Calciati, Visser-Hooft, Danielli, Scott Russel, Mott, Shipton, Ghiglione.
HISPAR je velikanski ledenik, nad katerim se vzdigujejo sedemtisočaki Trivor (7720 m), Distaghil Sar (2885 m) in Kanjut Sar (7760 m). Dolg je 45 km. Vanj pritekajo številni stranski ledeniki. Prve meritve v tem predelu je izvršil Survey of India z domačimi topografi. Toponimija vrhov ni bila skrbno izvršena. Kanjut Sar so zabeležili kot Kanjut N. 1 ali tudi Peak 13. Kanjut je baje isto kot Hunza, sar pomeni gora, Kanjut Sar je večji del ledeniška gora. Na vse strani ima velike ledenike: Jukšingardan na severu, Khurdopin na severozahodu, oba ledenika takorekoč ovijata goro. Na južno stran ima prepadno 2500 m visoko steno, pod njo ledenik Khani Basa, na jugozahodu pa leži ledenik Jutmaru.
Prvi Evropejec, ki je zagledal Kanjut Sar, je bil Conway l. 1892. L. 1902 je bil v bližini Workman na ledeniku Kero Lungma. L. 1908 sta zakonca Bullock Workman iz ZDA organizirala ekspedicijo, ki so jo sestavljali skoraj sami Italijani iz Courmayeurja: Ciprien Savoye, Adolfo Rey, Cesare Chenoz, Ferdinando Mélica, grof Cesare Calciati pa se je pridružil kot topograf. Calciati je dal topografiji Hispara osnovo. Ekspedicija ni imela večjega uspeha zaradi slabih nosačev in ker je naletela na težave pri pri prehodu v dolino šimšal na severni strani Kanjut Sara. Nato si je l. 1925 Visser ogledal Kanjut Sar s severa z ledenika Yuksin. L. 1939 je Shipton pripeljal topografe in druge znanstvenike. Zelo so se to pot izkazali mladi domači topografi iz Survey of India v območju Khani Basa. Iz tega ledenika je Monzinova ekspedicija načela Kanjut Sar tudi z alpinistične strani.
Pri teh in takih podatkih so Mecianiju pomagali Marcel Kurz in Mott, ki je dajal podatke Shiptonu l. 1939. Sodeloval je tudi prof. Ardito Desio, ki je l. 1954 na povratku s K2 fotografiral Hispar in okolico.
MOUNT KENJA, gora na ekvatorju, ni na glasu kot ekstremna gora, vendar ni brez nevarnosti, kakor poroča znani Martin Schliessler. Omenja tudi pristaše gibanja Mau-Mau, ki se utegnejo še skrivati v njenih bokih, nevarnejše pa so se mu zdele divje zveri. Schliessler je imel s seboj športno letalo, s katerim si je krajšal daljave, ko je nabiral nosače in zbiral brašno. Z nosači ni bilo nič. Že so udarili v roko, ko pa je Schliessler odletel, so se premislili. Moral je spet na konzulat v Nairobi. Tu so mu povedali, da mora dobiti, če hoče priti na Kenjo, dovoljenja od nacionalnega parka, gozdne uprave, zaščite živali, policije in planinskega kluba. Na gozdni upravi v višini 2000 m so dobili dovoljenje, ko so obljubili, da ne bodo kurili tam, kjer se lahko kaj užge, in ko so podpisali, da gredo v pragozd na lastno odgovornost.
V pragozd so nekaj časa prodirali z unimogom, nato z mulami. Do kože premočeni so bivakirali prvi večer v višini 3000 m. V višini 4000 m je rastlinstvo še vedno bujno in pestro.
Pri 4300 m ni več vegetacije. Svet pa je lep, za evropske oči bizaren. Schliessler se ni kesal, da je vzel s seboj kamero, stativ in vse, kar spada zraven. Filmski plen je bil obilen.
V višini 4600 m stoji koča iz aluminija. Je popolnoma nova, prejšnjo na tem mestu je razdejal vihar. V koči so našli štiri znanstvenike, ki so raziskovali ledenike okoli Kenje. Vodja je bil Lipkin, Rus. Drugi je bil Čeh, težko bolan, imel je snežno slepoto. Tretji Anglež, četrti Italijan. Slednji je bil zdravnik iz Aoste. Čeha so spravili v dolino, sami pa počakali čez noč. Proti vrhu so se navezali, težave so dosegale četrto stopnjo. Vrh Kenje je dvojen, Nelion in Bation. Tudi sestop je bil alpinistično zanimiv. Desetkrat so se morali spustiti z vrvjo. Ko so prišli v nižje predele, so nastopili spet pot skozi afriško džunglo. 40 km so pretolkli ves čas v dežju, večji del do kolen v blatu, barju in močvirju. Schliesser pravi, da je tudi ta pot spadala k velikemu doživetju druge najvišje gore v Afriki.
PETER DIENER je že nekaj časa med najvidnejšimi švicarskimi plezalci. Ko se je uvrstil med zmagovalce osemtisočaka in to ne najpohlevnejšega — Dhaulagirija, so Nemci zapisali, da je to prvi Nemec, ki je stopil na teme osemtisočaka. Doma je iz Saškega, živi pa že več let v Švici. Diener pripoveduje, kako je bilo 12. maja v taboru VI, odkoder so štartali na vrh. Kisika je bilo tako malo, da je skoro ugašala sveča. Grla izsušena. Nima Dorje ni hotel kuhati čaja, čeprav je bil zelo poslušen dečko. Mraza —30° C. A vendar—13. maj je bil kljub vsem naporom in preizkušnjam plačilo za vse — stopil je na vrh.
MEDNARODNO ENOTNOST v ocenjevanju smeri bo težko kdaj doseči, pravi Hermann Kornacher, dokaj znan nemški publicist. »Alpska skala« se nanaša na razmere okoli l. 1930, čeprav je bila sprejeta l. 1948 v Chamonixu. Tudi dodatno ocenjevanje akrobatike in tehnike (A1—A3) ne zadostuje. Za zahodno steno Druja so prišle še težje stvari. Mummery je nekoč mislil, da je Dent du Géant zgornja meja možnosti. Tudi dr. Maduschka je okoli l. 1930 že pisal, da je tehnika v gorah dosegla višek. Tudi Welzenbach pravi nekako tako. Toda če ni tako, če se plezajo težje stvari, če se je tehnika spopolnila, če VI plus že davno ni več to, kar je bila l. 1930 ali l. 1948, zakaj se ne bi dogovorili še za VII, VIII? Če zato ni besed, ostanimo pri številkah.
Švicarska letalska reševalna služba ima 19 letal za uporabo pri reševanju v gorah na šestih različnih letališčih. Za reševanje v gorah je izurjenih 44 pilotov. Kaj to pomeni za reševalno službo! Pomislimo: Z vrha Mt. Blanca je francoski šef-pilot Giraud v 50 minutah priletel v Grenoble. Hitrica pa večkrat rešuje življenja.
ITALIJANSKA EKSPEDICIJA NA KANJUT SAR, 35. himalajski vrh po višini, je bila zares težka, morebiti najtežja doslej: 12 ton je tehtal njen tovor ob odhodu iz Italije, pri odhodu iz Nagarja pa 25 ton. Nosačev je bilo 500. Vsi so bili opremljeni kot sahibi. Ves ogromni pratež so z letali prepeljali iz Milana v Karači, prvič se je tako težka ekspe-dicija poslužila letal. Ta »rekord« je bil potreben, pravijo. Zaradi časa in zaradi nekaterih živil, ki bi se pokvarila na počasnem prevozu po morju. Letalo pride iz Milana v Karači v 17 urah z vsemi postanki. Guido Monzino je, kaže, dober organizator. Po dovoljenje za Kanjut je šel sam, ker se je nekaj zatikalo. In res je na mestu vse uredil. Nato je iz Milana poslal tri člane ekspedicije nekaj tednov pred odhodom glavnine. Ti so ekspediciji pripravili pot, uredili vse zadeve s carino, z železnico in transport sploh. Ko je priletel v Karači Monzino z ostalimi člani ekspedicije, je šlo vse kakor po maslu. Tudi zvezni oficir Seyd Hussain Khalid se je izkazal. V Ravalpindiju so Italijani srečali Švicarje, ki so se odpravljali na Distaghil Sar, Nemce, ki jim je bil cilj Batura, in Angleže, pred katerimi je stal zanje tako usodni Batura Kangri.
GILGIT je danes strateško važno mestece v Pakistanu. Tu se izteka dolina Hunza, po njej drži steza v Pamir in v kitajski Turkestan. Iz Gilgita je zdaj po njej speljana strma in deloma nevarna pot, po kateri se prebijajo le najmočnejši jeepi. Po tej dolini je Monzinova ekspedicija prišla v Nagar. Načelnik tega področja jih je moral oskrbeti z nosači. Preden pa so to smeli, so morali marsikaj urediti s Political Agent, največjo politično avtoriteto v državi. Imeli so na razpolago 12 jeepov. Imeli pa so velike težave, celo smrtno nesrečo — jeep je zdrsnil s ceste, šofer se je ubil. 14 dni so rabili, da so ves pratež zvozili do Na-gai-ja. Velik del te poti so sahibi prevalili na slabih konjih. V Nagaru so razdelili tovor na 450 delov in 30. maja se je karavana premaknila v smeri Huruja v dolini Hunza.
HISPAR je ledenik, je pa tudi vas na koncu doline, na moreni ledenika Hispar, v višini 2990 m. V tej vasi je italijanska ekspedicija proslavila god svojega vodje Monzina. Dobro uro nad vasjo se že začne ledenik, toda tudi v njegovem območju so še naleteli na pastirsko zaselje Bitanmal v višini blizu 4000 m. Okoli Bitanmala so videli velike črede jakov. Na kraju, kjer se od Hispara odcepi ledenik Pumarikiš, so se nosači uprli, češ da so etape predolge. Z nosači so sploh imeli velike težave. Čim več so jim nudili, tem bolj so godrnjali in navijali ceno. Tako se je zgodilo tudi na stranskem ledeniku Jutmaru, tako pri vhodu na stranski ledenik Khani Basa, ki je ekspedicijo vodil v smeri proti Kanjut Saru. Na sotočju ledenika Hispar in Khani Basa v višini 5200 m so se nosači uprli zaradi mraza in snega. Ponoči se je preplah med njimi razširil, na mestu je ostalo komaj 23 mož. Bilo je 10. junija 1960.
Kanjut Sar je bil zavit v meglo, ki je zavijala vso krajino do višine 6500 m. Naslednji dan je ušlo še 10 mož. Usoda ekspedicije je bila odvisna od akcije v Hisparu, kjer je zastopnik ekspedicije zbiral druge nosače. Medtem je megla odgrnila Kanjut in ugotovili so, da se bodo morali držati južnega grebena, če bodo hoteli priti na vrh.
Nato so — bilo je že 24. junija — za-prišli do tabora III, naslednje dni do V. s postavljanjem taborov. 30. junija so čeli z običajnim delom vseh ekspedicij, Pri tem se je izkazal Monzino, ki je ves čas prenašal 25 kg težke tovore, bil enak med enakimi, da celo zgled za druge. 3. julija je nastopilo slabo vreme. Zapadlo je poldrug meter snega. Mrak, ki je spremljal sneg, pa je načel nylonske vrvice, ki so se začele trgati. Nevarnost plazov je bila velika. Morali so sestopiti bliže bazi. Pri tem je močno ozebel v noge »gospod« Guido, kakor piše Jean Bich, znani vodnik iz Valtourmanche.
Moštvo je bilo razpršeno v vseh taborih, neurje pa je bilo čedalje hujše. V taboru III so bili blokirani Monzino, Bich, Pellissier, Carrel in Pession. Imeli so malo živil in nič goriva. Pač pa je dobro delovala radijska zveza med tabori. 6. julija se je vreme nekoliko izboljšalo. Ekspedicija je dramatično preizkušnjo tridnevnega meteža razmeroma dobro prebila. Poročevalci posebno poudarjajo tegobe tabora III, kjer je trpel Monzino, prvič zaradi skrbi, ki jih je imel z ekspedicijo, drugič zaradi ozeblin. No, tri dni snežnega meteža in skoro dva metra novega snega na Himalaji, to res niso mačje solze za utrjene vodnike, kamoli za mecena Monzina.
NAPAD NA KANJUT SAR tako patetično imenuje znani vodnik Marccello Carrel iz Valtournanchea delovanje ekspedicije od 7. julija do 20. julija 1960, ki se je končalo s tem, da je Camillo Pellissier sam prišel na vrh Kanjut Sara.
Začelo se je z nesrečo — nosač Sultan je umrl zaradi poškodbe, ki jo je dobil pri padcu. Nato so vzpostavili zvezo od I do VI. Vsi šotori so bili zameteni, treba je bilo narediti življenje znosno, utrditi pot, popraviti fiksne vrvi. Delali so počasi. Preden so prišli do III je minilo celih 6 dni. Vprašanje denarja za ekspe-dicijo ni obstajalo. Tabor VI so vzpostavili 18. julija v višini nad 7000 m. Bil je določen za jurišno navezo, za Bicha in Pellissier». Ker pa je Bich ozebel na rokah, je 19. julija Pellissier sam sopel proti vrhu. V Pellissiera so vsi zaupali. 22 let star je 1. 1947 še kot nosač po grebenu Furggen prišel na Matterhorn s svojo sestro in bratrancem. Ko je zasadil italijansko zastavo na vrh Kanjut Sara, so v baznem taboru ustrelili s puško, vsi so bili ganjeni do solz, tako pravijo. Mislili so na Monzina, »našega vodjo, ki se je toliko trudil in toliko pretrpel skupno z njimi.«
Pellissier poroča, da fotografirati na vrhu ni mogel zaradi mraza, tudi kamera je bila blokirana. Ker je izgubil eno rokavico, mu je roka začela otrdevati. Na vrhu je ostal 45 minut. Mislil je na tovariše, predvsem na Bicha, ki ni mogel z njim na vrh, na pokojnega Maria Puchoza s K2, na italijanske uspehe v Himalaji — in bil je srečen nad vse.
Kako tudi ne! Ko je prišel na VI, se je zgrudil, zapustile so ga vse moči. Ko je po radijski zvezi govoril z Monzinom. »sta jokala oba«. Monzino je s strahom in upom spremljal njegov vzpon in sestop. Čeprav sta bila materialno daleč vsak sebi, »mi je bil s srcem čisto blizu ves ta dan.« — Hm!
100 000 ŠILINGOV je stala gradnja prostora za parkiranje pri koči Karla Volkerta (last Naturfreunda). Prostor je bil nujen, dobili so ga vsega z razstreljevanjem. Kjer je danes cesta, gostinska postojanka mora imeti prostor za motorna vozila. Če ga nima, utegne docela izgubiti svoj pomen. Tako pravijo turistični strokovnjaki v sosedni Avstriji, tako so sklenili tudi odborniki »Prijatelja prirode« odpraviti to pomanjkljivost Karl Volkert Hausa.
KAPRUN je postal zaradi svoje hidrocentrale tudi turistična atrakcija. Samo v l. 1959 je bilo v Kaprunu 167 000 gostov. L. 1960 je bil tu tudi sovjetski premier Hruščev. Zato bodo Avstrijci na Moserbodnu zgradili moderno planinsko postojanko, nekaj takega, kakor je Ru-dolfshiitte v Weissee.
TOTENGEBIRGE je dobilo novo veliko žičnico, ki bo služila predvsem smučarjem. Spodnja postaja je v Hinterstodern (585 m), zgornja v višini 1848 m na Hutterer-Hossu.
JELKA ALI HOJA je baje v največji nevarnosti, da bo izginila iz gozdnatih alpskih pobočij. Njen največji sovražnik je neka posebna uš. ki nima nobenih prirodnih sovražnikov, z umetnimi sredstvi pa ji je težko zadajati »odločilne udarce«. Jelki je nevarna tudi divjačina, posebno podmladek, ki diši posebno sr-njadi. In nazadnje pride še človek s svojimi poseki mladih drevesc za novoletne dneve.
SOVJETSKI ZNANSTVENIKI so prišli na južni tečaj, potem ko so premagali 2700 km dolgo pot v snegu in ledu. Prvi so prišli na Južni tečaj Norvežani z Amundsenom l. 1911. Drugi so bili l. 1912 Angleži s Scottom na čelu. L. 1958 so bili spet Angleži pod vodstvom dr. Fuchsa in Hillaryja. L. 1956 so z zračnim mostom na južnem tečaju Amerikanci postavili znanstveno postajo Amundsen-Scott. Ruse so Amerikanci prisrčno pozdravili. 2e pred prihodom so se pogovorili po radiu. Amerikanci so jim obljubili, da jim bodo nudili vse, kar je tam možno. Rusi so si po obedu zaželeli filmsko predstavo in so jo dobili, pravo westernko. Pot, ki so jo Rusi po suhem premagali, drži večji del v višini 3000 m. Vladal je silen mraz —50 °C. Kljub temu so ruski znanstveniki vsak dan opravili vsa svoja merjenja. Z južnega tečaja so se po dveh dneh odmora pri Amerikancih odpeljali v smeri k postaji Sovjetskaja, nato pa k obali Maud. Vsega skupaj znaša to prečenje na postaji Lazarev in v deželo kraljico Antarktike 5500 km, za celih 1500 km več, kot sta naredila dr. Fuchs in Sir Edmund Hillary.
25 000 HA GOZDA ima dunajska občina samo okoli svojih vodovodov. Poleg tega ima velika gozdna posestva na mestnem pomeriju. V mestnih gozdovih goje tudi veliko divjadi, jelene, gamse in kozoroga. Veliko gozdno posest je dunajska občina pridobila z odkupovanjem v zadnjih 90 letih.
SIR je zaradi kazeina zelo priporočljiva hrana za vse športnike. Kazein je potreben za tvorbo hemoglobina. Prav tako priporočajo ovsene kosmiče v mleku, ki vsebujejo vitamin B in E, za športne storitve neobhodno potrebne stvari. Od maščob je najbolj priporočljivo sirovo maslo. Vsebuje vitamine A, D. E, K in lecithin, potreben za krepitev živčevja.
GERLOSSTRASSE grade v Avstriji predvsem zaradi tega, da bi približali turizmu znamenite krimmlske slapove. Doslej je moral motorist pešačiti 15 minut, da jih je zagledal, zdaj pa se jim bo cesta približala na 250 m. Tu bodo zgradili parkirni prostor za 250 avtomobilov! Avstrijski zaščitniki prirode so po pravici ogorčeni. Krimmlski slapovi spadajo v nacionalni park. kamor gotovo ne sodi nova avtomobilska cesta, niti h upanje in ne grom motorjev. Zaščita prirode terja, naj se cesta umakne vsaj za 500 m od slapov. V Avstriji imajo na stotine žičnic in vzpenjač, vendar še vedno grade nove. Tudi l. 1960 so jih odprli lepo število.
TEMNO STRAN PLANINSTVA imenujejo nekateri planinski organizatorji pojave, o katerih ponekod že teče pravda na sodnijah: vlomi v koče, poškodovanje nadelanih poti, napačne markacije, metanje ovir na pot, prestopki zoper zaščito narave, zoper lovske čuvaje, beg v primeru nesreče ali brezčutno stališče do stiske sočloveka. Brutalen egoizem in lahkomišljenost je po navadi psihološka osnova neštetih zlih dejanj. Sodnija v Franciji, Avstriji in Nemčiji je imela že opravka z zločini, ki so jih storilci zamaskirali kot gorske nesreče. Willy Streizig pravi v članku »Raziskovanje alpinistične tehnike«, da so globlji vzroki teh ekscesov v moderni miselnosti, ki se razširja v alpinističnih krožkih. Posebno da velja to za Francijo. Citira naslednje trditve planinskih ideologov.
»L’homme moderne… a été creé pour l’action violente; tout en lui … a besoin intérieurement de cette vie aventureuse. Une première est le type même de l’aventure alpine.«
»Tvegati svoje življenje, to pomeni osvoboditi se socialno in etično, postati sam sebi vladar, doseči svojo svobodo. V gorah ne dihaš več zraka, to ni več samo zrak, to je vzneseni občutek svobode. Globlji nagib alpinističnega klica je ta, da bi okusil to svobodo.«
»Alpinist je tisti, ki se poslužuje gore, da bi se boril zoper samega sebe, tvegal strah in svoj strah zatrl.«
Take besede fascinirajo tudi nepoklicane, vabijo mlade ljudi s svojim čarom, njihove sposobnosti so pa večkrat manjše kakor njihovi nagoni za preizkušanje in uveljavljanje samega sebe.
Taka miselnost utegne zabrisati in zamegliti mejo mod dovoljenim in nedovoljenim. Tu pa je treba nekaj storiti. Toda kdo? Planinska društva? Saj nimajo možnosti za kontrolo in nimajo sankcij. Streizig predlaga, naj oblast zavzame stališče do planinske nesreče, da se poveča preventiva gorske reševalne službe, da se morebiten kriminal v gorah skrbno preišče. Spričo množic, ki danes hodijo v gore, Streizig pri presojanju temne strani planinstva najbrž res nima pretemnih naočnikov.
RIMSKA EKSPEDICIJA NA SARAGHRAR Peak l. 1959. Rimska ekspedicija CAI je izbrala Saraghrar, ker se je zdelo, da je osemtisočak zanjo pretrd oreh in ker je zunaj monsunske cone, tako da iz Italije ni bilo treba iti pred junijem. Dalje zato, ker je skoraj neznan in dostop do njega ni dolg. Ekspedicija je bila lažjega tipa. Zato so bili stroški razmeroma majhni. Franco Aletto in Paolo Consiglio sta prevzela nalogo, da nabereta čim več podatkov. To ni bilo lahko, kajti ta del Himalaje na meji Avganistana in Pakistana ni še kaj prida raziskan. Zemljevide, aeronavtične, sta dobila iz Londona, toda 1:1 000 000. Pokrajina Citral ima več sedemtisočakov: Tirič Mir, ki so se nanj l. 1950 povzpeli Norvežani, Istor-o-Nal (7397 m), na katerega so l. 1955 prišli Amerikanci, dalje Nošak (7486 m). O Saragharju je bilo več literature. L. 1935 je bil namreč tu Riginald Shomberg in je svoje poti popisal v Alpine Journal.
Ekspedicije se je udeležilo šest alpinistov, tovor ni smel presegati tri tone Predsednik rimske sekcije conte Datti skoro ni mogel verjeti, da je tako skromno ekspedicijo možno postaviti na noge. Nato so si iz ZDA preskrbeli še foto-posnetek karte 1 : 125 000, pa je bil posnetek skrajno slab. Stopili so v stik tudi z Angleži, ki so iz Oxforda poslali l. 1958 ekspedicijo na Saraghrar, toda ni uspela. Pakistan je dovolil samo Saraghrar. medtem ko Buni Zom in Nošak ne. Ta dva sedemtisočaka so dajali Rimljani v rezervo. Izbor moštva je bil izredno strog. Bilo je 15 kandidatov. Posebno natančen je bil zdravniški pregled v študijskem centru aeronavtske medicine. Kandidati so morali prebiti preizkušnje, kakor da bi jih izbirali za pilote. Izbranci so bili naslednji: Gian Carlo Castelli, Paolo Consiglio, Silvio Jovana, dr. Franco Lamberti-Bocconi, Enrico Leone, Carlo Alberto Pinelli in Franco Aletto. Za vodjo so izbrali Fosca Marainija, ki se je pravkar vrnil z Gašerbruma IV.
Odpotovali so šele 9. junija 1959.
Toda s prevozom po morju ni šlo po voznem redu. V Karači so prispeli šele junija. Skozi Lahore in Ravalpindi so prišli do Pešavarja z avtomobili. Nato so odrinili v Malakand, zelo kontrolirano ozemlje, v katerem so pravd gospodarji Angleži. Zato je v pokrajini precej trdnjav, ki so edino varno zavetje, prebivalstvo se namreč rado podaja v razbojništvo. Prispeli so v Diro, področje, ki je znano kot North West Frontiers, nato preko prelaza Lovari (3100 m) v Citral, kjer so zagledali 7700 m visoki Tirič Mir, najvišjo goro Hindukuša. V Citralu so dobili 60 mul za svoje tovore in nadaljevali pot proti Drasanu in dolini Kunaar. V Drasanu se je po štirih dneh tudi končalo potovanje z mulami, tu so morali najeti nosače, ki so se natekali z vseh vasi. Odločili so se za pristop z vzhodne strani po ledeniku Huško in nato po ledeniku Nirogi. Odločili so se, da bodo poslali naprej izvidnico, štiri sahibe in 16 nosačev s hrano za 7—8 dni. Po 31 dneh, odkar so odšli iz Italije, so zagledali svojo goro. Bazo so provizorično postavili nad Gram Šalom, v višini 3600 m. Nato so šli spet na oglede in ugotovili, da je Saraghrar zelo zahtevna gora. Ima izredno dolg vzhodni greben, 12 km, a ta je verjetno najlažji. Ko je prišla za izvidnico glavna ekspedicija, je nastopila nosaška kriza. Skoraj vsi nosači so jo pobrisali v dolino, vse prigovarjanje je ostalo brez uspeha. Razume se, da so morali vsi ostali prijeti za bremena in da so vse dni do 6. avgusta trdo delali. 6. avgusta so začeli z vzponom na vrh. Mimogrede so ledenik brez imena poimenovali z »Ghiacciaio Roma«, 5 km dolg ledenik, ki še ni bil zaznamovan na karti. Postavili so šest taborov. Tabor V je imel sijajen razgled. Proti severu na Pamir, na sovjetske visoke gore. Do ruske meje je tu komaj 25 km. Na jugu so videli Nanga Parbat, na severu Pik Lenin in Stalin. Postavili so še šesti tabor, ker se jim je zdelo, da je 700 m višinske razlike od V do vrha preveč. Postavili so ga v višini 7000 m. Tu so spet dali italijansko ime — Punta Alpignano, po rojstnem kraju člana ekspedicije Pinellija. Na vrh so namreč prišli Pinelli, Alletto, Con-sigli in Castelli v razmaku polne ure. Castelli in Pinelli sta se povzpela na vrh iz tabora V. 750 m višinske razlike v tej višini v enem dušku ni majhna stvar.
Ekspedicija Rimljanov se je kljub pomanjkanju izkušenj dobro končala. Izbrali so si sedemtisočak, toda lahak. Fotografije kažejo, da je moral pohod biti proti vrhu brez posebnih problemov, če odmislimo višino.
ATTILIO TISSI je gotovo eden najpomembnejših italijanskih plezalcev. Njegove prvenstvene smeri napovedujejo dobo šeste stopnje in so do danes ostale velika preizkušnja za plezalca, ki do skrajnih možnosti premagujejo goro brez tehničnih pripomočkov. Pierro tlossi je v Rivista Mensile napisal o Tissiju izredno čustven in izčrpen nekrolog. Tissi je bil ves čas zoper fašistično diktaturo, ko pa je v Italiji prišlo do nemške okupacije, je bil med prvimi organizatorji odpora. Bil je obsojen na smrt, na predvečer eksekucije pa so ga rešili partizani. Po vojni se je javno udejstvoval, bil član socialno demokratske stranke in predsednik pokrajinskega sveta v Bellunu, predsednik bellunske sekcije CAI in član centralnega odbora, dalje predsednik vzhodne grupe akademskega CAI. Kljub veliki zaposlenosti v industriji in v politiki je še vedno hodil v hribe in se zanimal za vse, kar se je zgodilo v alpinizmu. Ponesrečil se je, kakor se rado zgodi, na lahkem svetu. Prvi je bil pri njem znani vodnik Mazzorana, nato še dva Nemca, znani alpinist Brandler in Hiebeler, urednik Bergkamerada.
