Kamniška Bistrica, 6. avg. 1936
Bistriška cesta išče očeta. Malo čudno se to čuje, pa je vendarle res. Poldrugo leto je že, kar je bila odprta cesta v Kamniško Bistrico, pa še zdaj nima očeta, ki bi jo priznal za svojo lastnino, niti skrbnika, ki bi jo vzdrževal in posipal, da ne propade.
Konec slavnih galerij
Vsi se še spominjamo s kakšnim veseljem in zadovoljstvom smo v letu 1931 pozdravili gradnjo te ceste. Pri Tinetu ob Konjskem potoku so delavci zasadili krampe in ji pričeli krčiti pot. Izdolbli so trdo kamenje, zgradili visoke škarpe in prislonili cesto k visokim zelenim porfirnim stenam. Ljubitelji romantike so objokovali slavne galerije, ko so se poslednjič naslanjali na leseno ogrodje in zroč v globino, občudovali poskočne valove, ki so se pripodili iz ozke soteske, se ustavili v smaragdno -zelenem tolmunu pod galerijami in odhiteli dalje proti Kamniku, združujoč svoje žuborenje s pesmijo hlodov, ki so butali ob gladke navpične stene. Pa so prišli delavci, navrtali stene in napolnili luknje z dinamitom, ki je izbruhal polovico skalnate stene v strugo, zasul s kamenjem toliko hvaljeno romantiko in preokrenil tok reke. Tako je bilo konec slavnih galerij, preko katerih je potem prodirala nova prometna žila naprej do Gaberja, kjer se je že prvo leto ustavila.
Visoki prvi gost
Ko je bila nova cesta po strmem nagibu zvezana s staro vozno potjo, se je kot prvi gost peljat po njej naš kraljevi par na lov v Kamniško Bistrico. Že naslednje leto si je blagopokojni kralj Aleksander, navdušen nad lepotami Bistriške doline, dal ob izvirku zgraditi lovski dvorec. V jeseni leta 1934 je bil kot vzor planinske ceste zgrajen tudi najtežji del od Gaberja do Kopiš z lepo nagnjenimi ovinki, zavarovalnimi z ograjami in s trdno kamnito podlago. V preteklem poletju je bila bistriška cesta idealno urejena za vsa vozila. Gladka ko asfalt, primerno napeta in ne preveč prašna. Število obiskovalcev Kamniške Bistrice je znatno naraslo. Ne samo ob nedeljah, ampak tudi med tednom, kar je ugodna posledica avtobusnega prometa Kamnik —Kopiše, ki jo vzdržuje podjetje Kregar in Fajdiga.
Čudno pa se morda zdi obiskovalcem Bistriške doline, da se posveča tako malo pozornosti bistriški cesti. Začudeno so se turisti spraševali spomladi, ko so hodili po razdrapani in razorani cesti: ali ni nikogar, ki bi jo posipal in popravljal? Ne, nikogar ni, žalibog. Bistriška cesta nima očeta, ki bi skrbel zanjo. Nikogar nima, ki bi pripeljal na njo gramoza, postrgal blato in zasul globoke kolesnine. Zadela jo je čudna usoda, ki je tem manj razumljiva, čim bolj se kažejo ugodne posledice te nove prometne žile, ki je zvezala belo Ljubljano z osrčjem Kamniških planin. Bistriška cesta tega zapostavljanja gotovo ni zaslužila. Zgrajena je bila s prispevki iz raznih fondov in je veljala nad poldrug milijon narodnega premoženja. Kamniški okrajni cestni odbor je predlagal, naj jo banovina sprejme med banovinske ceste drugega razreda, kar bi bilo gotovo prav in v redu. Začasno pa jo je sprejela občina Kamniška Bistrica med občinske ceste, vendar s pogojem, da ne bo imela nobenih stroškov z njenim vzdrževanjem.
Tako bistriške ceste zdaj nihče ne vzdržuje, dokler ne bo rešeno vprašanje njenega očetovstva. In to vprašanje se zdaj vleče že poldrugo leto, kakor v zasmeh vsem slavospevom in visokim podvigom za napredek turizma v Kamniških planinah. Radodarni, preradodarni smo bili z drznimi in mnogoobetajočimi načrti, zaradi katerih je bilo že prelito morje tiskarskega črnila. Toda leto gre kmalu naokrog, en načrt se pozabi in napravi mesto živahni debati o drugem. Bog ve, koliko bi jih bilo, če bi jih razvrstili po kronološkem redu?
Sami načrti
Prvi načrt za zgradbo bistriške ceste je znan že iz preteklega stoletja, pred vojno pa je pokojni kamniški dekan Lavrenčič propagiral ozkotirno železnico iz Kamnika v Bistrico. Seveda so se njegovemu načrtu smejali in mož ni mogel nikogar zainteresirati, da bi bil voljan s posojilom priskočiti na pomoč Kamničanom. Žalostna usoda je zadela tudi načrt o cesti in gozdni železnici, ki ju je pred 7 leti dala napraviti meščanska korporacija. Kriza pa je pogoltnila korporacijsko cesto in železnico, ki bosta daj ostali v arhivu kot spomin na plodovito dobo načrtov.
Veliko planino z njenimi razsežnimi smuškimi tereni smo že ponovno od več strani naskočili z načrti. Iz Kopiš smo projektirali kar dve vzpenjači: eno korporacija za izkoriščanje gozdov na Dolu, drugo pa so zamislili vneti propagatorji turizma in zimskega športa, z njo v zvezi pa kajpak tudi gradnjo ceste do Kopiš. Pa je načrt ostal samo načrt, čeprav so že nekateri videli, kako se udobno vozijo na Veliko planino in kako tam poganjajo iz tal planinski hoteli in domovi.
Od nasprotne strani smo s trase za bodočo luško cesto z višine 1060 m na Volovljeku projektirali podaljšek ceste na Malo planino in kolesarji so se že pričkali med seboj, s katero znamko bodo najlažje premagali vzpetost.
Nekaterim pa je za dosego Velike planine premalo vzpenjača in avtomobil. Najrajši bi se tja vozili kar z aeroplani. Pravijo, da je zgradba aerodroma verjetnejša, kakor pa vzpenjača ali cesta. Naj ta prepir strokovnjaki med seboj razčistijo, res pa je le, da sta dva gospoda na Veliki planini že izbrala prostor, da bi vsaj napravila načrt in ga priložila dosedanjim v izpolnjenje zbirke.
Tresle so se gore …
Vso našo javnost, zlasti pa one, ki s tako vnemo oskrbujejo Kamniške planine in Bistrico z načrti, pa je še pred kratkim razburila nova drzna zamisel predora pod Kamniškimi planinami. Kmalu potem, ko je bila otvorjena bistriška cesta in so se ob planinskem domu v Kamniški Bistrici pričele ustavljati kolone izletniških avtomobilov, je nekdo prišel na idejo, podaljšati cesto čez Žagano peč, jo v serpentinah dvigniti na višino 900 m in pod tako zvanimi Žmavcarji, kjer je kamnita stena planin debela samo okrog 800 metrov, navrtati predor ter na drugi strani spustiti cesto preko Okrešlja v Logarsko dolino. Cesta bi veljala sam 7 mili. Din in bi bila velika atrakcija za avtomobiliste. Načrt menda ne bi bil težko izvedljiv, ker bi se dala cesta lepo vklesati v skalno steno, zavarovati pred plazovi in zameti, in z obeh strani varno pripeljati v tunel. Skrivnostno so lani prijatelji Kamničani stikali glave in so že točno in določno vedeli, da se za načrt zanima tudi inozemski kapital. Ni jim ostalo prikrito, da so prišli v Bistrico visoki gospodič, ki so si pobližje ogledali, kako bo mogoče izvesti drzni načrt. Da je bila gradnja predora zagotovljena, to je bilo že splošno mnenje.
Gamsi, ki ne morejo prenašati eksplozij dinamita, niti brnenja motorjev, so se že pripravljali, da se preselijo v Paloviče ali kakšno drugo mirnejše zatišje, strokovnjaki so se že prepirati, kako bi uredili razsvetljavo in zračenje predora, regulirali promet in določili višino pristojbine za posamezna vozila, pa je naenkrat vse padlo v vodo. Gospodov ni bilo več na ogled. Debate so se polegle in predor pod Kamniškimi planinami je spet ostal načrt, ki bo vestno in spodobno priključen ostalim v seznamu.
Tako je torej z visokoletečimi načrti, ki so se kresali v blagor Bistriške doline in v povzdigo turistike v Kamniških planinah. Morje črnila je bilo prelitega, vnete debate so se vlekle skozi vsa povojna leta, iz vsega se je izluščila samo skromna bistriška cesta.
Tresle so se gore, rodila se je miš!
Ako zdaj ne bomo uredili vprašanja sredstev za njeno vzdrževanje in izpolnjevanje, bo obstoj bistriške ceste, zgrajene s tolikim trudom in žrtvami, resno ogrožen. Danes lahko z vso upravičenostjo poudarjamo koristi te važne planinske ceste, brez katere bi bila turistična vrednost ene naših najlepših alpskih dolin spričo razvoju turistike in tujskega prometa prav majhna. Cesta, čeprav je solidno in trdno zgrajena, pa žal še nima vseh pogojev, ki bi odgovarjali današnjim in tudi – bodočim zahtevam tujskega prometa. Treba jo bo izpopolniti še v nekaterih delili od Kopiš do Bistrice, na mnogih krajih zavarovati pred plazovi grušča in zemlje in napraviti na vsakih 50 do 100 m izogibališča za vozila, tako da bo omogočen neoviran promet v obeh smereh. Toda, to delo ni samo v okvirju Kamnika, ampak čaka na razumevanje in sodelovanje vseh aktivnih činiteljev, ki jim je poverjena skrb za napredek turizma -in vsestranski prospeh naše domovine.
Slovenski dom, 7. avgust 1936
