V tej steni ni bilo več mogoče dobili olimpijske kolajne! Že Sedlmayer in Mehringer sta lansko jesen naskočila steno v napačni domnevi, da gresta plezat steno, ki še ni bila preplezana. Vseh šest ponesrečencev je padlo kot žrtev tragične zmote. Resnica pa je tale: Dne 20. avgusta 1932 so po 13-urni plezariji preplezali steno tile Švicarji: dr. Hans Lauper, Alfred Zürcher in gorska vodnika Joseph Knubel ter Aleksander Graven. Niti bivakirali niso v njej. V enem dnevu so zmagali. Svoj podvig so opisali v organu S. A. C. (švicarskega alpinskega kluba) »Die Alpen«, in sicer v 5. številki letnika 1933. Dr. Hans Lauper, eden najboljših švicarskih lednih plezalcev na zelo skromen način opisuje vzpon, zlasti pa stavlja v senco delo, ki ga je bil sam opravil pri premaganju prvenstvene stene. Pri vsej stvari je pa najzanimivejše dejstvo, da je smer prvih plezalcev neprimerno bolj direktna, lepša in smelejša (ter morda baš zaradi tega tudi uspešnejša, saj se ljudem, ki veliko tvegajo, včasih kakor nalašč tudi usoda prijazno nasmehne; neprimerno lepša je smer prvih plezalcev, kakor pa nameravana ruta tako Sedlmayerja in Mehringerja kakor tudi ona Hinterstoisserja, Kurza, Radnerja in Augererja.
Dr. Hans Lauper in člani njegove partije so morali opraviti brez dvoma od sile težavno delo, ko so ta eksponirana snežišča, ta strma skalna rebra 1800 m visoke stene zmagali brez bivaka, zmagali v enem samem pičlem dnevu. Če gledamo našo smer na sliki, vidimo da leži skoraj točno sredi stene. Partija Sedlmayer in Mehringer, ki sta se bila ponesrečila lansko leto septembra meseca, sta pa že pri vstopu krenila bolj levo. Prvič sta se lovila koncem spodnje polovice v zasneženih previsih. Tu sta potem (malo pod številko 3 Lauperjeve smeri) zavila proti levi navzgor, kjer so prva črna skalna rebra z leve malo bolj pomaknjena proti sredi bele, snežne in ledene zgornje polovice stene. Tu jih je dosegla smrt. Skoraj na istem mestu, samo še nekoliko bolj levo je dohitela zadnja ura tudi poslednjega člana te druge, tragično ponesrečene partije, Tonyja Kurza. Kakor vidimo, sta obe partiji rinili mnogo preveč levo in bi smer, tudi če bi se jim bila posrečila, ne pomenila napram sijajni Lauperjevi smeri, prav nič posebnega.
Severna stena Eigerja, ki je zahtevala šest smrtnih žrtev, je bila v resnici že preplezana. Le škoda, da je opis prvenstvenega vzpona ostal v alpinskem svetu skoraj nezapažen. Za večje stene bi bilo potrebno, da bi opise prinesle vse večje svetovne alpinske revije. Imenovani Avstrijci, ki so se ponesrečili, brez dvoma niso vedeli, da je bila stena že preplezana, ker vlada v alpinskih krogih danes tak duh, da je treba najprej premagati stene, ki še niso padle, šele nato pridejo na vrsto sekundarne smeri in variante v stenah, ki so bile že premagane. Prav gotovo ne bi bili člani obeh ponesrečenih partij šli v steno delat variante, ki po svoji zamisli ne predstavlja definitivne zmage nad goro, prav gotovo ne bi bili šli v steno, če ne bi bili na vsak način in za vsako ceno pripravljeni premagati steno, ki po njihovem mnenju še ni bila premagana. Tako pa se jim je zdela celo, smer, ki bi šla v slovito razsežni steni tudi magari tik ob železnici na Jungfrau, dobrodošla kot smer zasilne zmage nad steno. Saj jim je vendar ostala še lepa veriga pomembnih sten, ki bi se jih na vsak način splačalo naskočiti, saj v resnici še niso bile premagane. Lahko bi se bili tudi v stenah, preko katerih so se prav v zadnjih časih povzpeli znameniti plezalci, poskusili z novimi, res pomembnimi smermi. Tako na pr. bi lahko naskočili severozapadni steber Grandes Jorasses ali pa bi bili morda poskusili novo smer v Matterhornovi severni steni, smer, ki jo zadnja leta stalno poskušajo švicarski, nemški in italijanski alpinisti. Gotovo prej pa bi se bili lotili, če bi vedeli, da je Eigerjeva severna stena že premagana, stranske zasilne variante v njej. Tako pa so šli vanjo, se mučili in prezebali, bivakirali premočeni in premraženi, dokler njihovim nečloveškim naporom ni napravila konca smrt, ki jih je pokopala v ledenih mrzlih nedrih okrutnost gore. Z njihovo smrtjo so padli na žalost najmlajši in najboljši talenti moderne plezalne generacije.
(Konec.)
Slovenski dom, 7. avgust 1936
