(Nadaljevanje.)
Toda ta borba se je končala tragično. Nihče od teh štirih se ni vrnil živ. Stena jih je ubila. Zastonj so bili vsi napori.
Po dveh bivakih v Eigerjevi steni so plezalci opustili misel na vzpon preko nje in začeli sestopati. V torek so jih ves dan ogrožali snežni in ledni plazovi ter padajoče kamenje. Bili so le še kakih 150 m oddaljeni od vzpenjače na Jungfrau. Kakor je javila postaja Eiger-Ledenik, se je izkazal poskus, da bi v sredo započeta reševalna akcija, ki sta jo tvegala wengerska vodnika brata Rubi in Schlunegger mlajši, dosegla sestopajočo partijo, za popolnoma neizvedljiv. Do noči je bilo plezalce nemogoče doseči in zato sta se oba brata vodnika Schluneggerja ob 1 zvečer vrnila. Akcija se je izkazala za neizvedljivo, ker so neprestano padali snežni in ledni plazovi, kamenje in voda ter bi bil mlajši Schlunegger kmalu postal žrtev skalnega plazu. Posrečilo pa se jima je, da sta stopila v zvezo z enim od alpinistov, ki jima je sporočil, da so njegovi trije tovariši že mrtvi. Ko sta ga pa vprašala, če meni, da bo noč še mogel preživeti, jima je z obupnim glasom odgovoril, da ne. Ta, četrti alpinist je bil že fizično preveč izčrpan in brez dvoma tudi moralno že povsem zlomljen (saj so bili trije njegovi tovariši že mrtvi in sam sredi brezupne stene!), da bi bil mogel še imeti toliko zaupanja vase, kot ga je zahteval naporni bivak tretje noči v steni.
V sredo zjutraj ob pol 4. se je isto reševalno moštvo peljalo s posebnim vlakom na Eigersko postajo. Reševalci so kmalu ugotovili, da je bil četrti alpinist še vedno živ, ker je odgovarjal na klicanje. Nato sta brata Schluneggerja vstopila v steno, da bi poskusila nesrečneža spraviti na varno, če bi še šlo. Ta reševalna akcija pa je bila skrajno težka in nevarna. Še živeči plezalec Kurz — ki je bil star šele sedemnajst let — je visel, kakor posnemamo iz časopisnega poročila nekega gorskega vodnika — v severni steni na vrvi v sedni zanki in nihal ob steni sem in tja. Reševalnemu moštvu se je posrečilo, da se je približalo mestu nesreče na 40 metrov. Vrgla je Kurzu vrv, tako da se je mogel osvoboditi iz svojega mučnega in nevarnega položaja. Poskusil je s prečkanjem ter se je priboril do nekega previsa, ki je bil le še kakih pet metrov oddaljen od reševalnega moštva. Dolgo časa ni bilo nič. Brata Schlunegerja je začelo skrbeti. Klicala sta mladega fanta po imenu. Toda ostalo je vse tiho. Nihče se ni več oglasil. Le njuna lastna glasova za pošastno odmevala po divjih rebrih okrutne stene. Tony Kurz se ni več oglasil. Nenadoma je obležal in ni dal nobenega znaka življenja več od sebe. Gorska vodnika sta mogla le ugotoviti, da je najbrž umrl radi popolne izčrpanosti. Zadnje, kar sta brata Schlunegerja zvedela od njega še med reševalnimi deli, je bilo to, da se je eden od njegovih tovarišev zadavil, ker se je bil nerodno zapletel v vrv, drugi je padel v globino, tretji pa zmrznil. Tik pred rešitvijo pa je — kakor smo brali — umrl od izčrpanosti še četrti.
Tragedija v severni steni Eigerja je bila dopolnjena. Zlobna gora je strla štiri vesela, vroča mlada življenja. Še isti dan je s posebnim letalom priletela iz Münchna alpinistična reševalna ekspedicija, ki jo je vodil sloviti alpinist Rudolf Peters. Ta je takoj začela iskati trupla ponesrečencev. Posrečilo se jim je prodreti v bližino Kurzovega trupla. Na posebnem drogu so imeli pritrjeno ostro rezilo, s katerim so prerezali vrv, ki je bil Tony Kurz na njej privezan. Drugače priti do trupla je bilo nemogoče. Mrtvi plezalec je padel z izpostavljenega mesta skoro naravnost na ogromne snežne sesutine, ki leže pod severno steno Eigerja. Domačini in ekspedicija so nato začeli iskati trupla vseh štirih plezalcev. Iskanje pa je v takem obsežnem rajonu razumljivo zelo naporno in tudi težko.
Tony Kurz, Andreas Hintertoisser iz Berchtersgadena, Edy Reiner in Willy Augerer so se v smrti priključili dvema plezalcema, ki jih je približno na istem mestu 3. septembra 1935 doletela enaka usoda — Sedlmayerju in Mehringerju. Polni neodoljivega zaleta, nezlomljive podjetnosti in neuklonljivega duha, so se bili lotili naskoka na proslulo steno. V najlepših letih so morali pustiti vse svoje načrte neizpolnjene, ugasnili v srcih vseh svojih dragih najlepše nade, ki so jih oni vanje polagali. Fata morgana, bleda, sijajna in neusmiljena jih je izvabila. Vsi ti neustrašeni ljudje, ki so morali umreti, so se tudi res borili za cilj, ki je bil fata morgana — za prvi vzpon po severni steni Eigerja. Toda prvi vzpon po severni steni Eigerja je bil že izveden!
(Dalje sledi.)
Slovenski dom, 6. avgust 1936
