(Nadaljevanje.)
Polni mladostne, neugnane podjetnosti so vstopili 18. julija letos v severno steno Eigerja. Vreme je bilo spočetka ugodno. Plezalci so hitro napredovali po zaledenelih žlebovih in gvozdili en kamin za drugim v izredno kratkem času. Prečkali so snežne in prodnate police v stalni nevarnosti pred ledenimi in snežnimi plazovi. Z vsako pridobljeno dolžino vrvi so naraščale težkoče. Ure in ure je trajalo, preden so zmagali kratko, toda silovito strmo in gladko skalno rebro. Droben dež je začel rositi, megle so ovijale steno, se spet razgrinjale, toda vedno znova kipele iz potuhnjenih brezen in zapirale orientacijo v terenu. Vsi premočeni in premraženi so bivakirali na skrajno neugodnem mestu, le za silo varovani s klini, karabinerji in vrvnimi zankami.
Noč brez konca in kraja ni prinesla izčrpanim ljudem prav nobenega počitka. Z okornimi, trudnimi udi so drugi dan le s polovično silo nadaljevali boj s steno. Moč je pohajala, ker se v steni tudi niso mogli silovitemu naporu odgovarjajoče nahraniti. Vabila jih je zapeljivo olimpijska medalja (kot sta jo za prvi vzpon po severna steni Matterhorna prejela brata Franz in Tom Schmid); tudi Hitler bi ju bil gotovo sprejel v avdijenci ali pa ju vsaj počastil s pismom — kakor na pr. Schmelinga po njegovi zmagi nad črncem Joe Louisom. Fatamorgana! Vse štiri je stena zaznamovala za njene žrtve. Vsi štirje so našli že tisočletja zanje izkopane grobove v brezdanjih gubah ledenega krila krute gore. Zahrbtna smrt jim je zlomila tilnike, razbila glave, polomila ude in na telesne ostanke pritisnila ostudni pečat trohnobe.
Plezalci so prestali dva skrajno mučna in dolga bivaka na eksponiranih mestih. Po celodnevnem, nadvse napornem plezanju, kjer jim je na vsakem koraku sledila mučna zavest, da je smrt nekje v bližini, da pazi na vsak stop, na vsak prijem, da neštetokrat poskuša prestreči roko, ki seže za šibek skalni rob, po vseh naporih nove muke in noč z ledenim, bridkim mrazom. Doli na ravnem je v luksuzno opremljenih švicarskih hotelih igral jazz, avtomobili so švigali, življenje brez skrbi cvetelo, Američanke v svilenih nogavicah in čevljih z visokimi petami flirtale ob apartni kulisariji mogočne Eigerjeve stene z našemljenimi dandyji v alpskih dokolenkah in haferlih — na verandi krasnega hotela, ki nudi »veličasten razgled na orjake bernskega gorskega sveta«. Tudi v steni je vladala smrtna tišina, tišina smrti, tema, mraz, noč, večno prekletstvo ledu in zakrknjenosti. Edino od časa do časa so težki, pridušeni vzdihi kakor na nevidnih perotih preleteli zapuščene, mračne grape; vzdihi vetra ali tožeči glasovi bednih duš, ki so morale v tej obupni divjini pustiti svoja cvetoča telesa, — brez pogreba, brez žalostink, brez cvetja in nagrobnih govorov — niti pes ni tulil za njimi, ko so končali.
Kaj neki so morali premišljevati ti samotni ljudje v poslednji noči pred smrtjo? Kakšne misli in prividi so neki begali po njihovih utrujenih glavah, ko so se njih uboga in do konca premražena telesa tresla in drgetala od mraza, ne da bi mogla obvladati, ko so jim same od sebe, brez miru šklepetale čeljusti, da so slišali drug drugega, ko so jim vse težke, dolge nočne ure šklepetali zobje. Gotovo so mislili na dva dolga, naporna dneva, na zamolkli, sovražni sijaj zelenkastega ledu, na črne, preteče skale, zoprno mokre in odbijajoče kakor gruča močeradov. Za nje zelene doline ob vznožju niso pomenile lepote udobnosti in miru.
Na izpostavljenih mestih je nad vso ravninsko lepoto, zeleno, svežo in burno, neprestano lebdela strašna tenčica smrtne slutnje: tako daleč je bilo že vse to, vse to je bilo nekdaj drugič, nekje daleč, kakor bi bilo že pred davnimi, davnimi leti. Edino nekaj je bilo vsak dan zanje važno, metri pod njimi, metri nad njimi in silovita ekspozicija, omotica višine. Kakor v ledu, stopi v skalah, oprimki, brnenje karabinerjev, donenje klinov in nasilno hreščanje ledu, ki ga je plaz razbijal po bližnjih grapah. Boj za življenje, upor smrti do zadnjega, volja do zmage. Mislili so morda to zadnjo noč že, kaj bodo rekle njih matere, kako si bodo pulile lase z glave, kako bodo po njih hišah tiše hodili in polglasno govorili, kako bodo jokala njih dekleta — če jih slučajno ne bi bilo več nazaj. Vedno bolj je dozorevala v njihovih izčrpanih telesih misel, da bo bolje, če se umaknejo: dovolj je borbe s steno, če ne gre, ne gre. Treba je rešiti vsaj golo življenje, če bo še šlo. Naskakovalna, podjetna borba s steno se je spremenila v tiho, že napol obupano borbo za lastno bedno, golo življenje.
(Dalje sledi.)
Slovenski dom. 5. avgust 1936
